FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Tone: nedelja, 1. oktober 2006, ob 14.40 uri; ogledov: 0

Končno so prišle na vrsto tudi naborjetske gore. Lotila sva se jih iz Naborjeta. Najprej po zelo realistični traktorski poti do planine Strehica, nad planino pa po romantični gozdni potki do grebena in naprej na Poldnašnjo špico. Tu sva še ujela za rep nekaj opevanega razgleda na Viš in Montaž, potem pa naju je večinoma spremljala megla. Nadaljevala sva po poti proti Piparju, ki je opremljena z vsaj petimi tablami in mrtvaško glavo, ki opozarjajo na neprehodnost. Po najinem mnenju pretiravanje; res je v strmi grapi na dveh mestih na nekaj metrih pot zasuta z gruščem in so varovala potrgana, vendar se da brez večjih težav priti čez. Pot med Piparjem in Dvema špicama je pa izredno zanimiva - res vredno obiska. Ko sva sestopila na zahodno stran, sva si privoščila še kratek skok na koto 1968 (ime pozabil, na zemljevidu ni vpisano), potem pa sva nadaljevala naprej proti zahodu do sedla Èez Vančelo. Ovinek naju je zamudil slabo uro, vendar je pot zelo zanimiva, posebej še, ker je se je pokazalo sonce. Tja se podaj zaradi poti, ne zaradi vrha, kajti vrhovom se izogne. Sestopila sva preko planine V Dupljah (Granuda) in po strmi cesti v Kanalsko dolino, kjer naju je čakalo še kake pol ure pešačenja do avtomobila. Èeprav je izhodišče v Kanalski dolini nižje in je pot tako nekoliko daljša kot iz Zajzere preko Rudnega vrha, je po mojem bolj zanimiva, saj razen kratkega odseka pod vrhom Dveh špic ni nikjer treba hoditi dvakrat po isti poti.

amalia: ponedeljek, 26. september 2005, ob 20.52 uri

Vrhovi malo nad 2000 m ponujajo prijeten jesenski sprehod z veličastnimi razgledi na Viš, Montaž in Strmo peč. Komur ni preveč, lahko turo začne v Zajzeri in se mimo koče Grego povzpne do ceste, ki pelje skozi Dunjo (dobro uro prijetne hoje skozi gozd). Meni je bila ljubša smer od Dveh špic proti Poldašnji špici, saj me je tako s poldašnje špice čakal le še sestop v Zajzero. Vzpon na Dve špici ni tehnično zahteven, popestrita ga prehod skozi nizek rov in hoja po umetno izklesani polici (ki je zavarovana). Za vzpon na Pipar se je potrebno vrniti na razpotje, od koder vodi pot 649 proti Pipaju. Kar nekaj mi je dal misliti znak, da je prehod nevaren. A do vrha Piparja ni prav nobenih težav. Na vrhu pa je bil ponovno znak (tokrat že mrtvaški glavi), ki je opozarjal na nevarnost. Nisem nepremišljena oseba, a sem se odločila nadaljevati pot. Sprva gre pot po strmem travnatem pobočju, potem pa se začnejo jeklenice (v dobrem stanju) vse do krušljivega žleba (kjer ves čas slišiš po malem drseti sproženo kamenje). Tu jeklenic za nekaj metrov zmanjka. Skrajno previdno nadaljuješ spust po žlebu in kmalu se jeklenice na desni spet pojavijo. Ob njih prečiš žleb in nadaljuješ še prečenje širokega melišča. Potem pa sledi le še lahkoten sprehod do bivaka Gemona in vzpon na Poldašnjo špico. Z nje se mi ni nikamor mudilo. Priporočljiva tura, a vredna premisleka. Vsak dobro pozna svoje zmožnosti. Komur ni všeč krušljiv teren, naj raje upošteva opozorila na poti, ki odsvetujejo prehod. Èe pa se odpraviš na pot, previdnost ni odveč (kot na vsaki turi) in doživiš lahko lep kotiček Zahodnih Julijcev.

Irena: sreda, 28. september 2005, ob 15.09 uri

Midvi (dve Ireni) sva turo opravili letos junija v smeri Poldašnja špica- Dve Špici. Tura nima veliko višinske razlike, popestrili sva jo tudi s pristopi na nekaj vrhov, ki se ji markirana pot izogne (plezanje do II). Vendar pozor; krušljivost je lahko velik problem. Osebno pa mi bo tura ostala v spominu ne le po lepih razgledih na Viš in Montaž, ampak predvsem po veliki vročini in žeji :evil: . Najhuje je bil vzpon po cesti iz Dunje (čeprav je le slaba 2km) proti Gregotu. Vode namreč na celi poti ni, in v zgodjem poletju je sonce žgalo.

Tone: nedelja, 1. oktober 2006, ob 14.40 uri

Končno so prišle na vrsto tudi naborjetske gore. Lotila sva se jih iz Naborjeta. Najprej po zelo realistični traktorski poti do planine Strehica, nad planino pa po romantični gozdni potki do grebena in naprej na Poldnašnjo špico. Tu sva še ujela za rep nekaj opevanega razgleda na Viš in Montaž, potem pa naju je večinoma spremljala megla. Nadaljevala sva po poti proti Piparju, ki je opremljena z vsaj petimi tablami in mrtvaško glavo, ki opozarjajo na neprehodnost. Po najinem mnenju pretiravanje; res je v strmi grapi na dveh mestih na nekaj metrih pot zasuta z gruščem in so varovala potrgana, vendar se da brez večjih težav priti čez. Pot med Piparjem in Dvema špicama je pa izredno zanimiva - res vredno obiska. Ko sva sestopila na zahodno stran, sva si privoščila še kratek skok na koto 1968 (ime pozabil, na zemljevidu ni vpisano), potem pa sva nadaljevala naprej proti zahodu do sedla Èez Vančelo. Ovinek naju je zamudil slabo uro, vendar je pot zelo zanimiva, posebej še, ker je se je pokazalo sonce. Tja se podaj zaradi poti, ne zaradi vrha, kajti vrhovom se izogne. Sestopila sva preko planine V Dupljah (Granuda) in po strmi cesti v Kanalsko dolino, kjer naju je čakalo še kake pol ure pešačenja do avtomobila. Èeprav je izhodišče v Kanalski dolini nižje in je pot tako nekoliko daljša kot iz Zajzere preko Rudnega vrha, je po mojem bolj zanimiva, saj razen kratkega odseka pod vrhom Dveh špic ni nikjer treba hoditi dvakrat po isti poti.