FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: ponedeljek, 17. oktober 2005, ob 9.31 uri; ogledov: 0

16.10. sem bila na Vrbanovih špicah. Ker sem iz Kota štartala zelo pozno za obisk visokogorja, sem prehitevala le številne planince, namenjene na Macesnovec. Mimogrede, slednji in greben Požar- Mlinarice so se kopali v soncu in v škrlatno rumenih barvah. Morda bi bil to celo primernerjši cilj, vendar je bil to zadnji vikend, za obisk takih zavarovanih poti - kasneje so varovala premrzla :cry: (zato sem se na povratku uspešno uprla želji, da bi se vračala čez Rjavino po ferati nazaj v Kot) Na poti proti Staničevem domu je bila senca skoraj do Pekla. Seveda tudi slana in kasneje mokrota na skalah. Na soncu sem skrenila desno proti Spodnji špici, potem pa nadaljevala po grebenu. Zdi se mi namreč, da je tam čez pred nekaj leti tekla celo markirana pot :?: (vidni so ostanki požaganih klinov), danes pa se ta malo spusti na SZ stran že pred Spodnjo špico. Smer po grebenu je zračna in adrenalinska, za "ta kratke" pa tudi težavna Posebej za spust čez nekaj rogljev nazaj markirano pot se naslednjič ne bom branila varovanja. Na SZ strani, v senci je bilo še nekaj trdega snega v krpah, na vrhu pa kopno. Šele na Visoki špici sem srečala nekaj planincev (in psov ), ki so se nanjo povzeli s Staničevega doma. Vidljivost je bila včeraj fenomenalna, vsi Julijci kot na dlani, severna stena Triglava pa zgleda že povsem zimsko. Ker je bil dan prelep za takojšen spust v dolino, sem se po prijetnem martinčkanju podala še na povsem osamel Cmir. Ne povsem, zdaj ko ljudi skoraj ni, tam pač kraljujejo gamsi in kozorogi. In pogledi čez Vrata so prekrasni v pestrih jesenskih barvah. Povratek preko Staniča v Kot, zadnji del poti že skoraj v mraku.

Irena: ponedeljek, 17. oktober 2005, ob 9.31 uri

16.10. sem bila na Vrbanovih špicah. Ker sem iz Kota štartala zelo pozno za obisk visokogorja, sem prehitevala le številne planince, namenjene na Macesnovec. Mimogrede, slednji in greben Požar- Mlinarice so se kopali v soncu in v škrlatno rumenih barvah. Morda bi bil to celo primernerjši cilj, vendar je bil to zadnji vikend, za obisk takih zavarovanih poti - kasneje so varovala premrzla :cry: (zato sem se na povratku uspešno uprla želji, da bi se vračala čez Rjavino po ferati nazaj v Kot) Na poti proti Staničevem domu je bila senca skoraj do Pekla. Seveda tudi slana in kasneje mokrota na skalah. Na soncu sem skrenila desno proti Spodnji špici, potem pa nadaljevala po grebenu. Zdi se mi namreč, da je tam čez pred nekaj leti tekla celo markirana pot :?: (vidni so ostanki požaganih klinov), danes pa se ta malo spusti na SZ stran že pred Spodnjo špico. Smer po grebenu je zračna in adrenalinska, za "ta kratke" pa tudi težavna Posebej za spust čez nekaj rogljev nazaj markirano pot se naslednjič ne bom branila varovanja. Na SZ strani, v senci je bilo še nekaj trdega snega v krpah, na vrhu pa kopno. Šele na Visoki špici sem srečala nekaj planincev (in psov ), ki so se nanjo povzeli s Staničevega doma. Vidljivost je bila včeraj fenomenalna, vsi Julijci kot na dlani, severna stena Triglava pa zgleda že povsem zimsko. Ker je bil dan prelep za takojšen spust v dolino, sem se po prijetnem martinčkanju podala še na povsem osamel Cmir. Ne povsem, zdaj ko ljudi skoraj ni, tam pač kraljujejo gamsi in kozorogi. In pogledi čez Vrata so prekrasni v pestrih jesenskih barvah. Povratek preko Staniča v Kot, zadnji del poti že skoraj v mraku.

Tomaž L.: torek, 18. oktober 2005, ob 7.04 uri

Ker je bil dan prelep za takojšen spust v dolino, sem se po prijetnem martinčkanju podala še na povsem osamel Cmir. Ne povsem, zdaj ko ljudi skoraj ni, tam pač kraljujejo gamsi in kozorogi.
Poleg gamsov in kozorogov smo bili v nedeljo na Cmiru še štirje. Dva sva prišla iz krnice za Cmirom, dva pa sva srečala, ki sta prihajala od Staniča. Razmere so bile res super, sploh na sončni strani, kjer je bilo zelo toplo.

Irena: torek, 18. oktober 2005, ob 9.19 uri

Oprostite vsi pravi planinci. Jaz sem pač predolgo spala, da bi lahko še koga srečala

Tomaž L.: sreda, 19. oktober 2005, ob 6.45 uri

Pravi planinci gor ali dol. Važno da se gre v hribe. Nekateri pač radi pričakamo v gorah sončni vzhod, drugi pa sončni zahod. Oboje je cool in lepo, ter za oboje se je treba potrudit.

lidija: sreda, 2. november 2005, ob 14.43 uri

Krasno se sliši, kolk pa traja tale turca (bruto- s počitki)?

Irena: četrtek, 3. november 2005, ob 14.20 uri

<<<<Krasno se sliši, kolk pa traja tale turca (bruto- s počitki)?>>>> Odvisno kako hodiš in koliko časa imaš. Èe si zelo hiter in ne počivaš prav dosti, je za turo Kot-Vrbanove- Cmir- Stanič -Kot načeloma dovolj 8-9h, vendar boš v glavnem "bezljal" in morda drugi dan pestoval krasen "musklfiber". Včasih pač potrebujemo tudi to :P

lidija: četrtek, 3. november 2005, ob 14.22 uri

Hvala, pol bom pa spustila Cmir, pa bom mal bolj gledala naokrog.

Filip: četrtek, 3. november 2005, ob 14.35 uri

Cmir bi bilo morda laže vključiti kako drugače, npr. pri enodnevni turi: Vrata - Staničev dom - Begunjski vrh - Cmir in nato za Cmirom dol. Ko prideš na cesto, imaš potem kakih 15 - 20 minut nazaj po cesti do parkinga. To bi bilo ob lepem vremenu še zdaj možno. Begunjski vrh se seveda lahko spusti, sicer ta varianta ni nič krajša od navedene.

lidija: četrtek, 3. november 2005, ob 15.05 uri

Za spust s Cmira obstaja baje ugodno melišče, ki zelo skrajša in pospeši povratek. ÈE imaš dva avta je baje idelana tura: Kot, Vrbanove, za Cmirom v Vrata - tudi 8-9 ur. Èe je še spust ugoden, je potem zadoščeno vsem kriterijem lepe ture. Spuste bi namreč včasih kar spustil, sploh če so zoprni kot zna bit iz Staničeve po tistih mastnih kamnih nazaj v Kot.

Irena: četrtek, 3. november 2005, ob 15.14 uri

Se strinjam Filip, Cmir je običajno popolnoma samostojna tura. Lepše kot po markacijah je morda čez Kuhinjo :?: (po Habjanu, Manj znane poti). Sama sem ga letos vzela kot "additional bonus" samo zato, ker je bilo tisto nedeljo krasno sonce, ki te greje celo pot do vrha in se mi še ni dalo spuščati se v mrakobno senco Kota. Lidija, melišče imaš če se vračaš s Cmira po markirani poti in "po Habjanu" - slednje je res super dol (in muka navzgor). Èe sta dva avta (eden v Kotu in drugi v Vratih) je tvoja tura kljub krajšemu dnevu še vedno izvedljiva.

Filip: petek, 4. november 2005, ob 7.55 uri

Ja, ampak dva avta sta pa že res TU MAÈ Tudi tu smo uspešno zgrešili témo, vendar je Cmir le eno globel proč od Vrbanovih špic. Saj nismo prvič - pogovor se mi zdi kot potoček, ki teče in teče in se med tokom spreminja. O Cmiru in spustu v Vrata za njim pa smo obširno pisali tudi [color=blue:46dbf30a60][size=18:46dbf30a60][url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=1230]tukaj[/url][/size:46dbf30a60][/color:46dbf30a60]

miro: petek, 4. november 2005, ob 9.28 uri

Irena imam vrašanje : V ponedeljek sem šel na Rjavino:Pri odcepu za Vrbanove špice sem poleg napisa videl tudi opozorilni znak za težavnost poti.Prosim Te če mi lahko poveš ali je vzpon na Vrbanove špice težji kot pa na Rjavino in koliko težji po tvojem mnenju. hvala LP Miro

Martin2: petek, 4. november 2005, ob 15.37 uri

Irena imam vrašanje : V ponedeljek sem šel na Rjavino:Pri odcepu za Vrbanove špice sem poleg napisa videl tudi opozorilni znak za težavnost poti.Prosim Te če mi lahko poveš ali je vzpon na Vrbanove špice težji kot pa na Rjavino in koliko težji po tvojem mnenju. hvala LP Miro
Miro...odvisno katero pot misliš na Rjavino, preko(iz) Pekla je zelo zahtevna(res), zelo zanimiva...Vrbanove špice pa so tudi zelo zahtevne, tam se hodi več gor in dol po zavarovani poti. Vse je vpr. izkušenosti, pa pripravljenosti. Zelo subjektivno!!lp M2...Ps. : bolj razgledna je pot preko Vrbnovih špic...

Irena: petek, 4. november 2005, ob 16.14 uri

Miro, kot ti je že Martin povedal je težavnost subjektivna. Èe si brez problema šel na Rjavino iz Pekla, Vrbanove zagotovo niso težje. Èe pa si šel od Staniča, je precej lažje. Èez Vrbanove je idealno zdaj ko nam že manjka sonca, vidiš na vse strani, pot je dobro zavarovana. Je pa po moje ena najtežjih zavarovanih na naši strani Julijcev.

Filip: ponedeljek, 7. november 2005, ob 7.14 uri

Preden so bila varovala obnovljena, je bilo ponekod res malo kaskadersko, pa vseeno je šlo, lepo počasi, celo navzdol. Sedaj pa se mi to zdi en tak feratni vrtec, tako da kar korajžno na Vrbanove špice. Ne pozabite stopiti na "Plesišče" - pot sicer ne pelje čezenj, a z vrha spodnje špice boste zlahka ugotovili, kje je to.

jjanez: ponedeljek, 7. november 2005, ob 14.20 uri

Po mojem mnenju je pot čez Vrbanovi špici najbolj sončna in najbolj razgledna v slovenskih julijci. Najtežja na naši strani meje pa je po mojem mnenju sledeča kombinacija poti na Prisojnik: vspon po Hanzovi ali Kopiščarjevi, sestop pa Jubilejni. To je krožna pot, ki jo zlepa ne pozabiš, pa še zelo dobro je zavarovana. Na tej poti naletiš na vse: snežišča, strme kamine, prečenja in tudi kar nekaj prostega plezanja.