FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Brezovar: ponedeljek, 7. november 2005, ob 19.23 uri; ogledov: 0

Ko sem turo končal sem si rekel samo nekaj...za mano je definitivno tura leta; vsaj iz meteorološkega vidika če že ne kar v celoti. Vreme je bilo namreč pravljično. Pa bom šel kar lahko po vrsti. Pisal se je še zadnji oktoberski dan, ko sem zjutraj nekaj pred sedmo uro prispel v Kamniško Bistrico. Na parkirišču sem pustil avto in se zagnal v bukov gozd. Začetek ni bil ne vem kako obetaven in kar nekoliko skeptičen, saj je bila tam visoko zgoraj vidna visoka oblačnost. In kljub temu, da so napovedali jasno in sončno vreme na višini prek 1600m, sem kar nekoliko dvomil v to. Prispem do Pastirjev, tiste majhne lovske kočice in dobim občutek, da sem prav v centru oblačnosti [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01452128230.jpg]SLIKA1[/URL],[URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01448128232.jpg]SLIKA2[/URL]. Sedaj me čaka tisti slavni vijugasti vzpon na Kamniškemo sedlo. Dol bo šlo seveda lažje, saj je prav to melišče vsaj meni osebno eno najbolj elegantnih in užitkarskih melišč. Sedaj sem približno na sredini "vijuge", ko se mi začne najprej na levi [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01455128231.jpg]SLIKA3[/URL], nato pa še na desni [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01458128233.jpg]SLIKA4[/URL] nekaj odpirati. Leva je seveda Brana, desna pa Planjava. Kaj kmalu spoznam, da so bile vse dosedanje skepse popolnoma odveč in da se mi obeta prekrasen Kamniško-Savinjski dan. Pri Kamniški koči se ne zadržujem prav dolgo, ampak jo kar hitro mahnem gor proti Planjavi, a ne povsem na njo. Obšel jo bom in jo mahnil na Lučko Babo. Na Planjavi sem bil namreč že 4 dni pred tem. Med vzponom proti Planjavi se mi tam na levi kaže prekrasen, skoraj šolski pogled na Rinke in Tursko goro [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01480128235.jpg]SLIKA5[/URL], ki se mogočno dvigajo nad Okrešljem, ki pa je danes povsem v oblakih. Prispem do prvega odcepa proti Planjavi in nadaljujem pot. Pričakujem odcep za Škarje. Vendar pa tega odcepa nisem nikoli dočakal saj mi je prijazni gospod sedaj že na poti proti Korošici povedal, da sem ta odcep zgrešil. Zaviti bi moral na levo, kjer je bil označen drugi odcep proti Planjavi. Temu da sem zgrešil, je gotovo botrovala tudi karta iz leta 1974, na kateri poti na Planjavo sploh še ni narisanih. Tako se toraj spuščam proti Korošici in v glavi že snujem nekoliko drugačen načrt trase poti. Sedaj bo bil prvi na sporedu Lučki Dedec. Od daleč ga že vidim v vsej njegovi mogočnosti [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01504128236.jpg]SLIKA6[/URL]. Prispem do Korošice, kjer malo popijem, nato pa zapodim na pot, ki vodi proti Veliki planini. Ko se povzpnem na levi Dedcov bok, jo uberem naravnost gor v ruševje. Še ena smola več. Samo 30 metrov naprej bi moral iti in trčil bi v smerokaz na katerem je pisalo Lučki Dedec in pot je prav lepo zaznamovana z možici. Tam sem potem sestopil. Vzopn na Lučkega Dedca je bil zelo naporen. Prebijati se je bilo treba skozi gosto ruševje, po katerem so gotovo hodili le redki, naletel pa sem tudi na nekaj lažjega plezanja. Vendar nisem se udal. Zoperstavil sem se močnim pritlikavim iglavcem in prispel do vrha. Veselje na vrhu je bilo nepopisno in nasmeh se mi je razlegel do ušes [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01522128237.jpg]SLIKA7[/URL]. Pristavil sem svoj kamen na možic in se zazrl dol prek spektakularne Dedčeve stene. Kot majhna kocka se je tam v daljavi videl Kocbekov dom in nekaj ljudi [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01515128238.jpg]SLIKA8[/URL]. Dol sestopim po že prej omenjeni poti, ki je za vsaj deset stopenj bolj prijazna. Na Korošici si privoščim kratko malico nato pa jo mahnem proti Ojstrici. Sedaj me čaka krasno grebensko prečenje. Najprej je na vrsti še kar naporna hoja do odcepa [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01529128240.jpg]SLIKA9[/URL], nato pa vzpon na vrh grebena [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01528128241.jpg]SLIKA10[/URL], kjer se prek Male Ojstrice vzpnem na vrh Ojstrice. Ojstrica me je res navdušila. Razgled je izjemen. Sedaj gledam Lučkega Dedca [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01535128242.jpg]SLIKA11[/URL] mogočnega kot še nikoli danes. Iz te strani mi je še najbolj všeč, saj daje dejanski vtis mogočnega stražarja, ki se vije nad Korošico. Ko pa Dedcu obrnem hrbet in se obrnem na drugo stran, sem priča neverjetnemu razgledu po oceanu oblakov, iz katerega kot kaki otočki gledajo ven vrhovi in grebeni gora [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01548128243.jpg]SLIKA12[/URL]. Tam daleč v daljavi lahko opazim tudi Avstrijske gore, domnevam da tritisočake, saj je na njih viden sneg. Na vrhu Ojstrice prvič srečam večjo skupino ljudi, sicer pa sem v večini ture srečeval le posameznike, ki jim megla v dolinah ni dala spati. Pred mano je le še sklepno grebensko prečenje od Ojstrice prek Lučke Babe do Planjave, ki pa je vse prej kot kratko. Omeniti je treba, da se je ravno 2 dni pred pohodom ura prestavila na zimski čas, kar je pomenilo, da me bo ujela tema, če se ne bom podvizal. Sedaj zopet naletim na nekaj malega klinov in jeklenic (nazadnje sem se z njimi srečal pod Planjavo), nato pa nadaljujem pot proti Škarjam. Tam se pot odcepi v Logarsko dolino, jaz pa nadaljujem naprej proti Planjavi. Kakšnih 10 minut hoje je za mano od Škarij. Ko se na moji desni pojavi še zadnja gora, ki jo moram danes osvojiti - Lučka Baba [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01562128244.jpg]SLIKA13[/URL]. Vzpon je sila lahek in ne traja več kot 3 minute, saj je gora le malo s poti. Pod Babo si privoščim krajši počitek [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01560128245.jpg]SLIKA14[/URL], nato pa jo mahnem proti Planjavi. Èlovek dobi od daleč občutek, kot da bo šel direktno v jedro Planjave, tam direktno pod steno pa pot zavije levo in se ji v loku izogne. Prispem na sedelce, kjer je odcep za Korošico in Planjavo, jaz pa grem seveda proti Kamniškemu sedlu. Tokrat ne grem povsem do koče, saj že prej zavijem dol po melišču. Seveda ni treba govoriti, da je spust občutno hitrejši kot pa vzpon...Tisti, ki poznate omenjeno melišče mi gotovo verjamete da gre za užitek brez primere. Nekje na sredi melišča se ustavim. Prispel sem do meje med jasnim in meglenim. Še zadnjič se ozrem tja gor, ker je začela tista nebesna modrina že bledeti [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01563128246.jpg]SLIKA15[/URL]. Gor so ostali res neverjetni spomini in pozabiti te spomine bi bil res greh. Grem točno tja od koder sem prišel - v meglo [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01564128247.jpg]SLIKA16[/URL]. Dol bolj tečem kot pa hodim, saj se tema nevarno približuje. Nisem edini. Precej ljudi se je nekoliko zakalkuliralo v načrtovanju časa (verjetno v vsej radosti in veselju, ki so ga doživljali v tem impozantnem vremenu) in jo urno ubralo v Kamniško Bistrico. Ravno prispem do avtomobila, ko se že začne mračiti jaz pa ponosno in zmagoslavno dvignem roke v zrak [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01565128248.jpg]SLIKA17[/URL]. Uspela mi je naporna in dolga tura, z precej višinske razlike, ki pa sem ji bil kos gotovo tudi temu prekrasnemu vremenu, ki mi je kar samo narekovalo tempo. Usedem se v avto in se odpeljem proti Ljubljani. Tako se je torej končala tura v kateri sem res užival. Kdor se je na 31. oktobra dan hotel kopati v soncu, mu ni bilo treba drugega kot odpraviti se nekam višje od 1600m. Pa ste to storili? Simon Brezovar

Brezovar: ponedeljek, 7. november 2005, ob 19.23 uri

Ko sem turo končal sem si rekel samo nekaj...za mano je definitivno tura leta; vsaj iz meteorološkega vidika če že ne kar v celoti. Vreme je bilo namreč pravljično. Pa bom šel kar lahko po vrsti. Pisal se je še zadnji oktoberski dan, ko sem zjutraj nekaj pred sedmo uro prispel v Kamniško Bistrico. Na parkirišču sem pustil avto in se zagnal v bukov gozd. Začetek ni bil ne vem kako obetaven in kar nekoliko skeptičen, saj je bila tam visoko zgoraj vidna visoka oblačnost. In kljub temu, da so napovedali jasno in sončno vreme na višini prek 1600m, sem kar nekoliko dvomil v to. Prispem do Pastirjev, tiste majhne lovske kočice in dobim občutek, da sem prav v centru oblačnosti [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01452128230.jpg]SLIKA1[/URL],[URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01448128232.jpg]SLIKA2[/URL]. Sedaj me čaka tisti slavni vijugasti vzpon na Kamniškemo sedlo. Dol bo šlo seveda lažje, saj je prav to melišče vsaj meni osebno eno najbolj elegantnih in užitkarskih melišč. Sedaj sem približno na sredini "vijuge", ko se mi začne najprej na levi [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01455128231.jpg]SLIKA3[/URL], nato pa še na desni [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01458128233.jpg]SLIKA4[/URL] nekaj odpirati. Leva je seveda Brana, desna pa Planjava. Kaj kmalu spoznam, da so bile vse dosedanje skepse popolnoma odveč in da se mi obeta prekrasen Kamniško-Savinjski dan. Pri Kamniški koči se ne zadržujem prav dolgo, ampak jo kar hitro mahnem gor proti Planjavi, a ne povsem na njo. Obšel jo bom in jo mahnil na Lučko Babo. Na Planjavi sem bil namreč že 4 dni pred tem. Med vzponom proti Planjavi se mi tam na levi kaže prekrasen, skoraj šolski pogled na Rinke in Tursko goro [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01480128235.jpg]SLIKA5[/URL], ki se mogočno dvigajo nad Okrešljem, ki pa je danes povsem v oblakih. Prispem do prvega odcepa proti Planjavi in nadaljujem pot. Pričakujem odcep za Škarje. Vendar pa tega odcepa nisem nikoli dočakal saj mi je prijazni gospod sedaj že na poti proti Korošici povedal, da sem ta odcep zgrešil. Zaviti bi moral na levo, kjer je bil označen drugi odcep proti Planjavi. Temu da sem zgrešil, je gotovo botrovala tudi karta iz leta 1974, na kateri poti na Planjavo sploh še ni narisanih. Tako se toraj spuščam proti Korošici in v glavi že snujem nekoliko drugačen načrt trase poti. Sedaj bo bil prvi na sporedu Lučki Dedec. Od daleč ga že vidim v vsej njegovi mogočnosti [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01504128236.jpg]SLIKA6[/URL]. Prispem do Korošice, kjer malo popijem, nato pa zapodim na pot, ki vodi proti Veliki planini. Ko se povzpnem na levi Dedcov bok, jo uberem naravnost gor v ruševje. Še ena smola več. Samo 30 metrov naprej bi moral iti in trčil bi v smerokaz na katerem je pisalo Lučki Dedec in pot je prav lepo zaznamovana z možici. Tam sem potem sestopil. Vzopn na Lučkega Dedca je bil zelo naporen. Prebijati se je bilo treba skozi gosto ruševje, po katerem so gotovo hodili le redki, naletel pa sem tudi na nekaj lažjega plezanja. Vendar nisem se udal. Zoperstavil sem se močnim pritlikavim iglavcem in prispel do vrha. Veselje na vrhu je bilo nepopisno in nasmeh se mi je razlegel do ušes [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01522128237.jpg]SLIKA7[/URL]. Pristavil sem svoj kamen na možic in se zazrl dol prek spektakularne Dedčeve stene. Kot majhna kocka se je tam v daljavi videl Kocbekov dom in nekaj ljudi [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01515128238.jpg]SLIKA8[/URL]. Dol sestopim po že prej omenjeni poti, ki je za vsaj deset stopenj bolj prijazna. Na Korošici si privoščim kratko malico nato pa jo mahnem proti Ojstrici. Sedaj me čaka krasno grebensko prečenje. Najprej je na vrsti še kar naporna hoja do odcepa [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01529128240.jpg]SLIKA9[/URL], nato pa vzpon na vrh grebena [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01528128241.jpg]SLIKA10[/URL], kjer se prek Male Ojstrice vzpnem na vrh Ojstrice. Ojstrica me je res navdušila. Razgled je izjemen. Sedaj gledam Lučkega Dedca [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01535128242.jpg]SLIKA11[/URL] mogočnega kot še nikoli danes. Iz te strani mi je še najbolj všeč, saj daje dejanski vtis mogočnega stražarja, ki se vije nad Korošico. Ko pa Dedcu obrnem hrbet in se obrnem na drugo stran, sem priča neverjetnemu razgledu po oceanu oblakov, iz katerega kot kaki otočki gledajo ven vrhovi in grebeni gora [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01548128243.jpg]SLIKA12[/URL]. Tam daleč v daljavi lahko opazim tudi Avstrijske gore, domnevam da tritisočake, saj je na njih viden sneg. Na vrhu Ojstrice prvič srečam večjo skupino ljudi, sicer pa sem v večini ture srečeval le posameznike, ki jim megla v dolinah ni dala spati. Pred mano je le še sklepno grebensko prečenje od Ojstrice prek Lučke Babe do Planjave, ki pa je vse prej kot kratko. Omeniti je treba, da se je ravno 2 dni pred pohodom ura prestavila na zimski čas, kar je pomenilo, da me bo ujela tema, če se ne bom podvizal. Sedaj zopet naletim na nekaj malega klinov in jeklenic (nazadnje sem se z njimi srečal pod Planjavo), nato pa nadaljujem pot proti Škarjam. Tam se pot odcepi v Logarsko dolino, jaz pa nadaljujem naprej proti Planjavi. Kakšnih 10 minut hoje je za mano od Škarij. Ko se na moji desni pojavi še zadnja gora, ki jo moram danes osvojiti - Lučka Baba [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01562128244.jpg]SLIKA13[/URL]. Vzpon je sila lahek in ne traja več kot 3 minute, saj je gora le malo s poti. Pod Babo si privoščim krajši počitek [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01560128245.jpg]SLIKA14[/URL], nato pa jo mahnem proti Planjavi. Èlovek dobi od daleč občutek, kot da bo šel direktno v jedro Planjave, tam direktno pod steno pa pot zavije levo in se ji v loku izogne. Prispem na sedelce, kjer je odcep za Korošico in Planjavo, jaz pa grem seveda proti Kamniškemu sedlu. Tokrat ne grem povsem do koče, saj že prej zavijem dol po melišču. Seveda ni treba govoriti, da je spust občutno hitrejši kot pa vzpon...Tisti, ki poznate omenjeno melišče mi gotovo verjamete da gre za užitek brez primere. Nekje na sredi melišča se ustavim. Prispel sem do meje med jasnim in meglenim. Še zadnjič se ozrem tja gor, ker je začela tista nebesna modrina že bledeti [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01563128246.jpg]SLIKA15[/URL]. Gor so ostali res neverjetni spomini in pozabiti te spomine bi bil res greh. Grem točno tja od koder sem prišel - v meglo [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01564128247.jpg]SLIKA16[/URL]. Dol bolj tečem kot pa hodim, saj se tema nevarno približuje. Nisem edini. Precej ljudi se je nekoliko zakalkuliralo v načrtovanju časa (verjetno v vsej radosti in veselju, ki so ga doživljali v tem impozantnem vremenu) in jo urno ubralo v Kamniško Bistrico. Ravno prispem do avtomobila, ko se že začne mračiti jaz pa ponosno in zmagoslavno dvignem roke v zrak [URL=http://www.shrani.si/pics/dsc01565128248.jpg]SLIKA17[/URL]. Uspela mi je naporna in dolga tura, z precej višinske razlike, ki pa sem ji bil kos gotovo tudi temu prekrasnemu vremenu, ki mi je kar samo narekovalo tempo. Usedem se v avto in se odpeljem proti Ljubljani. Tako se je torej končala tura v kateri sem res užival. Kdor se je na 31. oktobra dan hotel kopati v soncu, mu ni bilo treba drugega kot odpraviti se nekam višje od 1600m. Pa ste to storili? Simon Brezovar

pismo1: ponedeljek, 7. november 2005, ob 19.42 uri

Hvala za lep opis. Odlični si opravil, si pa hiter. P.S. Sliko 5 zamenjaj, ni prava. Morda jo najdeš "[url=http://www.moj-album.com/album/1363609/] tu[/url]"

Brezovar: ponedeljek, 7. november 2005, ob 20.04 uri

pismo1 hvala ker si me opozoril, da je slika napačna. Sem že popravil. BOR_KUM priznati pa moram, da sem bil na koncu res izčrpan. Nekje na vrhu Ojstrice mi je ostalo manj kot 3 dl pijače in tako sem bil prisiljen k varčevanju. Na srečo sem imel potem v prljažniku 2l domačega jabolčnika, ki sem ga z veseljem spil :P. p.s. pismo1 slike, ki si jih prav kar ogledujem, slikane na dan 30. oktobra so res prekrasne. Vidim da sva imela dokaj podobno vreme. Od vseh pa me je najbolj impersionirala slika ki nosi ime Sonce se skriva za Tursko goro.