 |
sobota, 15. junij 2024 |
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
| POIŠČI |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)psi v gorah | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
 primoz: ponedeljek, 5. december 2005, ob 13.39 uri; ogledov: 0Napišite kje ste bili, kdaj ste bili, koliko časa je trajal izlet oz. tura, pasma, prigode, kako poteka srečevanje z drugimi psi, ljudmi, oskrbniki koč, itd.
lp, P |
| |
Napišite kje ste bili, kdaj ste bili, koliko časa je trajal izlet oz. tura, pasma, prigode, kako poteka srečevanje z drugimi psi, ljudmi, oskrbniki koč, itd.
lp, P |
Nekaj se je na to temo [url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=172]že debatiralo[/url] pred dobrim letom. |
Tam se tema nagiba bolj na prenočevanja psov po kočaš in pa na "objestnosti" po TNP. Sej se lahk o čem drugem tud diskutira. |
Lani sem na avstrijski strani pod Košuto srečal eno prav luštno psičko. :P Žal se ne spomnim točno, katere pasme je bila, vem le to, da je bila zelo prijazna, pa še tačko mi je ponujala še preden sem se ji sploh približal.  |
Imam nemškega ovčarja,ki gre večkrat z mano v gore. Naj poudarim, da je izbira ali gre z mano odvisna predvsem od vremena (v vročem poletju tak pes zaradi vročine preveč trpi) in seveda od težavnosti. Sploh pa ima moj pes najraje sneg.
Načeloma z njim v gorah nimam težav, zlasti ker se izogibava bolj "prometnih" območij. Pri starosti pol leta sem ga imel na Golici(izjemoma med množico ljudi), a so bile precejšnje težave z ubogljivostjo zaradi prisotnosti drugih psov. Zdaj ko je starejši je dosti lažje. Z ljudmi nima težav, res pa je da se dosti ljudi boji in zaradi tega ga imam pri srečevanju večkrat na povodcu.
Lotevava se tudi daljših tur, saj pes s kondicijo nima problemov, če je le dovolj hladno in ima dovolj vode(zanj imam v nahrbtniku rezervirane vsaj 1.5 litra). Res pa je da se včasih monotone hoje naveliča in to skoraj izključno takrat, ko je na povodcu. Prosto ni težav. Turo Planina Razor-Tolminski Kuk-Migovec-Pl. Razor je tudi v poletnem času prenesel brez problema.
Z oskrbniki še ni bilo težav. Ko sva šla enkrat čez Vršič in sem se v Tičarjevem domu ustavil na kosilu, je gospa ki streže sama ponudila psu pošteno porcijo mesa(zastonj), češ da ji ostaja in da ga ne bo metala proč. |
Ja, res sem približno pred letom dni zastavila provokativno vprašanje, kje bi lahko človek s psom prenočil. Ne zaradi sebe ampak bolj zaradi prijateljev, ki tudi s psi hodijo v hribe. Kakšen gnev sem požela na to vprašanje se raje ne spomnim.
Moja Mici je že tretja psička, ki me spremlja po hribih. Najprej dva nemška ovčarja, zdaj pa mešanka. Èe me s psom ne pustijo v kočo, pač prespimo zunaj. Psi so me do sedaj spremljali praktično povsod. Poleti in pozimi. Res pa je, da se ne lotevam kakšnih hudih plezarij. Kjer se stena ne postavi ravno pokonci, zmore tudi pes. Vendar pa [u:47be7d179d]vedno[/u:47be7d179d]! gledam tudi na varnost. Za psa imam posebno oprtnico in ga na mestih, kjer je možnost zdrsa, padca, varujem z vrvjo. Glede na to, da se po hribih potepavava skupaj z možem je to še lažje. Nekaj tur, ki smo jih opravili skupaj z NO: bivak pod Skuto čez gamsov skret, Korošica čez skok pod Vežico, z Lepenatke na Rogatec, iz Presedlaja čez Konja na pl. Dol, Planjava čez Srebrno sedlo .... z Mici, ki je 10 kg lažja od ovčarjev je pa še lažje, saj jo lahko čez kakšno od kritičnih mest lahko tudi prenesem. Vsi moji psi so navajeni in popolnoma mirni, če jih prenašam za vratom n.pr. tako kot pastirji nesejo ovco. Z Mici sva bila na Kepi iz Dovjega, Stogih in čez Ograde nazaj do pl. v Lazu, Mišelj vrh (tu naju je tik pod vrhom počakala pri nahrbtniku), prišli mo tudi do Kovačnice in do sedla pod Staničevim vrhom a smo zadnjo strmino (plezarijo) seveda izpustili. Skratka, psi so naši zvesti spremljevalci, če jih le maramo vzeti s seboj. Seveda pa hoditi s psom, pomeni, imeti nahrbtnik težji za vodo in hrano, ki jo pes potrebuje. Pazim na to, da pes ne moti ostalih obiskovalcev gora in da se cklja le pri tistih planincih, ki to želijo. Seveda pazim tudi na to, da ne motijo (preganjajo) gamsov, svizcev, srn in ostalih živali.
Kar se tiče srečanj z drugimi psi nimam problemov.
Èe te zanima še kaj bolj konkretnega, vprašaj na zasebno sporočilo.
Lp in veliko prijetnih doživetij, tudi s psi vam želim. |
Najbolj nenavadni srečanji s psi sta bili, ko sem "srečal" psa na plezalni poti na Raduho, drugega pa v košari gospodarice, ki je sopihala na Nanos. |
Približno 2 leti nazaj se mi je na poti na Èrno prst kar pridružil en pes in mirno korakal z mano do vrha. Mislil sem, da pripada družini, ki sem jo prehitel pa je raje nadaljeval z mano, ker sem imel usteznejši tempo. A ko je ta družina prišla na vrh so povedali, da ta pes ni njihov in se jim je tudi kar pridružil, ko so startali iz doline. Kako se je pa vrnil v dolino pa ne vem? |
.. |
Jaz svojo psičko (Bradati škotski ovčar) vedno vzamem s seboj v sredogorje. Osvojila pa je tudi že 2000-ake .
Najdaljšo turo smo naredili iz Ljubelja na Preval-Begunjščico do Robleka in nato preko Prevala na Ljubelj. 6h.
S seboj nosim vodo posebaj za njo, prav tako pa je na taki turi potrebno imeti za kužka tudi kakšen "sendvič". |
Imam mladega Husky-ja - samičko. Ko je bila še rosno mlada smo šli s familijo na Snežnik s parkirišča nad Sviščaki. Seveda sem jo kar lep kos poti nosil v naročju saj je imela komaj dva meseca. Od takrat pa sva prehodila že kar nekaj kucljev po našem hribovju. Največkrat blodiva po neobljudenem svetu, zato lahko prosto teka naokoli v bližini domačij pa je dam raje na povodec, prav tako pri srečanju z drugimi planinci. |
Joj, rosno mladih psičkov pa nikar v gore vodit! Psi so primerni šele pri tam nekj do enega leta, da gredo na takšne ture oziroma prej se poskusite izogibati večjim naporom po hribih, PREDVSEM PASJE HOJE NAVZDOL.
Ta jim je v rosnih mesecih zelo škodljiva (kot tudi hoja po stopnicah).
Kajti takrat so njihovi sklepi še mehki, neizoblikovani in hitro pride do poškodb, predvsem trajnih.
Seveda, paziti moramo v gorah tudi na obnašanje svojih kosmatincev, tako kot na svoje. |
Ja, tega se zavedam. Kot sem napisal, sem jo kar lep kos poti nosil v naročju. Od konca ceste do koče in nazaj do konca ceste. |
Da li kod vas ima problema kad sa psima sretnete lovce?
Da li oni upozoravaju da ih ne smijete voditi bez povodca ili ih mogu upucati? |
.. |
To pišem zato, ker tudi mene motijo lastniki, ki svoje pse spuščajo, naj se zdivjajo v gozu ali gorskih poteh, pri tem pa jih niti malo ne obvladajo. Pa saj ti ne sodiš med njih, a ne? Ne, ne, imam retrivera koji sluša i ne ide daleko, ali svejedno ponekad lovci stvaraju probleme što je odvezan. Zato me zanimalo kako kod vas. |
Sem enakega mnenja kot Tara. Tudi mene motijo lastniki, ki svojih psov ne obvladajo :( . Zavedati se moramo, da se nekateri psov tudi bojijo.
Lp in veliko prijetnih uric s svojimi pesjani vam želim. |
Imam psa pasme Novofunlandec težkega cca 75 kg ter bolj lene pasme. tako da za v gore ni ravno primeren.
Sem pa ga lani vzel s seboj po Poti po robu nad Ajdovščino. Hoje je za približno 4 ure z dvema vzponoma, s psom sem porabil še kako uro več in ni imel problemov. Res pa je da sem tovoril s sabo posodo za 5 l vode za psa ki jo je bolo po približno pol poti pri neki hiši ponovno napolniti. |
Brskam po forumu in glej ga zlomka, v oči mi pade fotka mojega »drgetajočega« psa.
Naj povem, da je psička še vedno med nami in prav uživa v pohodih, tudi zimskih. Kuža je pasme Srnasti Pinč, ki je odličen spremljevalec na pohodih, ker ima veliko potrebo po gibanju, da ne govorim o sposobnostih in okretnostih. Tudi ni tako nebogljen, kot zgleda na sliki. Res pa je, da je njegov velik sovražnik mraz in ga rado zebe, zato ga pa oblečemo, in to ne kar tako, zaščito ima enako kot lastnik (GoraTex). Na Okrešlju je bil problem prvega mraza, sedeli smo zunaj, pa vendar ni bilo tako hudo. Psička je po pregledu teritorija , zavita v flisu, mirno zaspala v moževem naročju. Še nekaj: psička ni več mladiček, ampak že odrasel pes z odličnimi in zdravimi kolki. Preverjeno pri veterinarju.
Psi v hribih? Po mojem mnenju sodijo tudi tja. Kako pa se tam obnašajo, pa je odvisno od nas lastnikov. Problemi so tudi drugje, npr. v mestih. Ker pri nas nikakor ni urejena zakonodaja za lastnike psov, je pač tako kot je. Pes je živo bitjo, ki biva na tem svetu z enako pravico, kot mi ljudje, seveda pa morajo za njih tudi veljati pravila družbe: socializiranost, kaj se sme, kaj je prepovedano, kaj je lepo obnašanje … Vzgoja je podobna, kot pri otroku, vztrajno ponavljanje in čas. Starejši, kot je, bolj je umirjen in pameten.
Koliko pa pes lahko zdrži, pa je čisto odvisno od pasme in seveda njegove kondicije. Vročina tudi ni primerna, razen seveda za take »hunde, kot jih imam jaz. Pa ne pozabite na zaščito tačk, mi imamo planinsko obutev, psi pa …. Obstajajo zaščitne kreme.
Apel vsem lastnikom: vzgojite in socializirajte svoje pse.
Apel vsem, ki ne marajo psov: bodite strpni do drugih.
Dejstvo za vse, ki se bojite psov: psi in njihovi lastniki, ki hodijo po hribih, ne grizejo.
Malo za šalo, malo zares. Èe pa vas kakšen pes kdaj »ogovori«, pa mu kaj lepega povejte nazaj.
Anja J
PS. Alja, upam, da se še kdaj srečamo |
Lani sem bila na Triglavu, kamor nas je (v skupini) spremljal belgijski ovčar, kateri se je do Aljaževega stolpa povzpel skoraj brez pomoči svojega lastnika. :D Ravno tako je bilo na poti navzdol, kjer se izkazal kot pravi kavalir, saj se je umikal vsem ,ki so sopihali navzgor.. |
Arnejšek (Prle) ima v svoji knjigi poglavje o psih v gorah, kjer je tudi opis vzpona nemškega ovčarja po poti čez Prag... |
A morda kdo ve za majhne kužke Zlate prinašalce, če jih kdo ima? No enega bi imel! :D |
Pretresla me je smrt mlade deklice s svojim psom v kamniških alpah pred nekaj dnevi (na poti na Planjavo).... S seboj je imela psa večje pasme, kateri jo je na izpostavljenem delu "potegnil" v prepad, kjer sta oba zaradi hudih poškodb podlegla.Psa je imela na povodcu...zraven je bila še prijateljica, ki ji ni mogla več pomagati. Dosti snovi za razmišljanje, ali ne, še posebej, ker tudi sama dosti hodim s svojim malim kosmatincem v hribe...
Verjetno je z večjimi psi res težje planinariti, oz. je treba pametno izbrati
smeri in pretehtati vse možnosti za srečen povratek ..
Toliko v razmislek vsem, zanima pa me tudi vaše mnenje ob tem tragičnem dogodku... |
Absolutno sem PROTI vodenju psov v visokogorje, namreč, veliko takšnih ali drugačnih primerov v gorah sem že videl in lahko rečem, da se nekateri lastniki psov niti ne zavedajo, kakšen napor zna biti določena tura za psa. Nekateri ljudje so res skrajno neodgovorni, kar se teh stvari tiče!!  |
, iz Presedlaja čez Konja na pl. Dol, Planjava čez Srebrno sedlo .... Kako se pa kaj obnesejo pri proženju kamenja? Sam sem opravil kar nekaj vzponov s svojim pokojnim mešancem - jazbečarjem, tipa Molička peč - Veliki vrh, Viševnik, Stol ipd ampak je, kolikor sem opazil, glavni problem proženje kamenja. Èe ga znano prožijo gamsi, ga psi, ker so nerodnejši, še toliko lažje. |
.. |
Je Tara že vse napisala, tako da skoraj nimam več dodati. Tudi meni se ni težko obrniti na sredi poti, če ugotovim, da pes ne bo mogel naprej.
Kar se tiče proženja kamenja si upam trditi, da ga marsikateri dvonožec sproži bistveno več kot pa pes, ki hodi umirjeno. Tudi sama, prav tako kot Tara, svojih psov nimam nikoli na povodcih, pri hoji. Kadar smo sami lahko hodi prvi (prva), če so tudi ostali obiskovalci, hodi med mano in možem, oz. za mano, lepo po poti.
Èe se mi zdi nevarno jih pa tudi varujem (upoštevam enaka pravila kot za varovanje ljudi).
Kar se tiče kondicije in utrujenosti, velja isto kot za ljudi. Pes, ki ves čas dela, veliko teče, giblje, ne bo imel nobenih problemov tudi na nekoliko daljši turi. Seveda je pa treba misliti tudi na vodo in hrano zanj (zato je moj nahrbtnik temu primerno težji ).
Tudi psa je potrebno prav tako kot ljudi, postopno navaditi na hojo v hribe . Najprej lahke ture, pozneje, če vidimo, da ni problemov pa lahko tudi težje. |
Prav je, da se tu izmenjujejo mnenja o vseh možnih posledicah družbe štirinožnih prijateljev pri hoji v hribe. Bi pa bilo vseeno potrebno povedat, da vzrok za to nesrečo v JV steni Planjave ni bil pasji pač pa čisto človeški faktor. Tam, kamor sta se dekleti zaplezali, bi bila verjetnost nesreče precejšnja tudi brez pasjega spremstva. |
.. |
Pozdravljeni,
spremljam to rubriko, mogoče že zaradi dejstvo, da se je v njej pojavila tudi moja psička (slika zgoraj - rdeči plašček).
Tara, mislim, da sva sa si popoloma edini glede psov v hribih, hodijo in spremljajo naj lastnika po primernih poteh, lastnik pa mora poskrebeti, da so pri v primerni kondiciji, lepo oskrbljeni z vodo in hrano. In seveda socializirani.
Opažam pa, da ljudje premalo premislijo ob nakupu psa. "Prijateljčka" zbirajo zgolj po lepoti, zelo redko pa pomislijo, kaj želijo od psa. Vsi psi niso primerni za hribe, vsaj za visokogorje, že v osnovi mora pes imeti zelo dobre gibalne spretnosti, sposobnost dolgotrajne hoje, primerno težo ...
Naj nam le delajo družbo na naših pohodih, mi pa jim omogočimo, da bodo še dolgo lahko z nami. |
Koliko pa pes lahko zdrži, pa je čisto odvisno od pasme in seveda njegove kondicije. Vročina tudi ni primerna, razen seveda za take »hunde, kot jih imam jaz. Pa ne pozabite na zaščito tačk, mi imamo planinsko obutev, psi pa …. Obstajajo zaščitne kreme. Torej je najbolje probat, postopoma stopnjevat ture... Kako veš, da pes res ne more več in se le nekaj ne dela? Mladi so taki, da še vedno preizkušajo gospodarja, kaj lahko izsilijo... Voda: naša psička, stara slabo leto bi spila tudi liter vode naenkrat, kar pa seveda v kakih manj obljudenih (kaj je to res slovenska beseda?!) gorah ni ravno dobrodošlo. Hrana: briketi so čisto pomoje OK, saj so lahko in nobene embalaže ni viška... Verjetno pa pes rabi več energije po celodnevni hoji?! Spanje: je kje kak sneznam koč, kjer lahko prespijo? Kaj pa bivaki? Ali se je komu zgodilo, da bi s psom nekje bivakiral, pa je kdo zatežil? |
Mi imamo ponavadi s seboj 2 psici. Sta lepo vzgojeni, ena ima opravljenih kar nekaj izpitov (rusevine, levina) druga pa je pravi alpinist. Letos pozimi je zlezla pripravnisko grapo (brez varovanja) in skoraj uspela tudi na Triglav (z varovanjem - 100m pod vrhom se je ustrasila enega skoka).
Super je ker ubogata, znata hoditi za nami, se ustavita, gresta sami naprej in razumeta ostale podobne "usmerjevalne" ukaze. Z drugimi psi nimata problemov, z ljudmi tudi ne. Se pa vcasih najde kdo ki mu psi pac niso pri srcu. Sploh ce vidijo rottweilerko so nekateri mnenja da je to totalno napadalen pes in da bi moral nositi nagobcnik pa ne vem kaj use. Verjetno bi mnenje spremenili ko bi jih isti pes pravocasno nasel zasute v plazu ali pac kje drugje.
Kar se tice prenocisc se redko zgodi da prespimo kjerkoli. V vecini koc se da zmenit vse, vendar pa tudi sami vemo, da ce je veliko ljudi v koci nekateri psov pac ne marajo in morajo psi ostati zunaj... ali doma. Izven (poletne) sezone teh problemov niti ni.
Gaia na Malem Triglavu:
[img:f3c7dc9488]http://www.thz.net/Gaia_Mali_Triglav.jpg[/img:f3c7dc9488]
[img:f3c7dc9488]http://www.thz.net/Gaia_Mali_Triglav1.jpg[/img:f3c7dc9488] |
Luki, prelepi fotki in predvsem tvoj štirinožec. :D
Jaz občasno v visokogorje vzamem svojega labradorca ( na mojih potepanjih po Pohorju pa je tako in tako reden spremljevalec) in do sedaj še nisem imel problemov. Lansko leto v decembru sva bila na Grintavcu (seveda pozneje še kje )čez streho in lahko rečem , da je prav užival. Seveda, da je ruzak malenkost težji zaradi prijatelja, za prijatelje pa je treba "potrpeti". V vročih poletnih mesecih pa ga ne "matram" na dolge in naporne ture.
Po turi mu tačke (beri blazinice) lepo očistim in namažem s kremo. Je pa revež v domačem parku stopil na nekaj :evil: in si dobro porezal kožo med blazinicama, tako, da je sedaj obvezan in miruje. :cry: |
Nemogoče je mogoče :D Fenomenalni sliki, Luki  :D |
Hvala :oops:
For the record, ni moja stirinozka. Moja je zal ze prestara za take podvige in se raje sonci doma. Ta je od kolega.
Od kolegice resevalka in njeni ostali prijatelji resevalci pa so na http://gallery.facelock.net
Lp, Luka |
Èao,
ja, slika z Gaio je pa res fenomenalna. Verjamem, da so kužki vsega možnega navajeni, še posebej, če jih že od malih tačk naprej navajaš na to in še posebej reševalni psi, samo meni so vseeno malo smilijo. Kaj pa vem, saj kuža lahko uživa tudi kje, kjer ni prepadov in skal, recimo travniki, gozdovi, tudi ko so zasneženi. Je pa res, da sta naša dva psa ena navadna razvajenca in najbrž se mi zato porem tudi drugi "smilijo". Ampak grozno se mi pa zdi, ko vidiš male bele terierčke in pudelčke ipd. kje v visokogorju. No, to se mi pa ne zdi pametno od lastnikov. Pa nimaš kaj, vsak po svoje, a ne? |
Da ti uspe rottweilerko zdresirati tako, da je skulirana do drugih psic, je precejšnja redkost. Sam takšne še nisem srečal. Ponavadi so samci rottweilerji precej agresivni do drugih samcev, rottweilerke pa do drugih samic. Nasploh je to zahtevna pasma. Biti moraš precej skuliran človek in dober poznavalec, da je potem tudi pes skuliran. |
Èe ima pes zaupanje v svojega vodnika / lastnika, mu verjetno nič ni težko. Tak lastnik gotovo tudi dobro skrbi za svoje "štiri tačke".
Meni se smilijo psi, ki so zaprti v neprimernih prostorih, v blokih, ali pa zunaj na verigi ...
Pa tisti pes se mi je smilil, ki se mi je nekoč pridružil pod Jezersko Kočno, na katero se je lastnik medtem povzpel. Nisem ga mogel prepričati, da ne bi šel z menoj, bližala se je nevihta in tako sva med nalivom s sodro sestopala proti Cojzovem sedlu. Proti koncu je na skalah puščal krvave sledi zaradi ranjenih tačk, a prišla sva. V koči pol ure ni mogel nič, nato je popil malo vode in počival naprej. Èez nekaj ur je šele lahko nekaj pojedel. Ali sta se z lastnikom našla ali ne, ne vem. |
Èao,
se strinjam, res so bogi tisti psi, ki so zaprti, privezani...skartka nimajo nobene prostosti. No, kar sem napisala zgoraj, torej da se mi "smilijo" psički, ki osvajajo vrhove v vseh možnih razmerah - to ni smiljenje, ki ga gre metati v isti koš kot s trpinčenimi psi, da se razume.
Grem sedaj domov še malo naše kužke pogledat, ki v takileh vremenskih razmerah niti smrčka ne pomolita ven in še na potrebo ju ne tišči kot ponavadi. |
No, s psičko sva v soboto doživela krst.
Hodila sva skoraj 5 ur in moram povedat, da ni bilo nobenih problemov. Tistih nekaj ljudi ki sva jih srečala se je kar ognila (verjetno zaradi utrujenosti). Večji del poti je hodila ob nogi, max nekaj 10 metrov nazaj ali naprej. Edino kar jo je znerviralo so bile krave in koze, ki so se pasle tam okoli in takrat je morala na vrvico.
In potem je sledilo dvodnevno spanje po obrokih. Sicer je bila tisti večer sitna kot že dolgo ne... samo naslednje jutro je spala do 10AM, čeprav ima nastavljeno budilko enkrat med 6AM in 7AM.
Kam pa naslednjič?! |
Sem se pridruzila forumu ravno zaradi tega, da napisem svoje izkusnje s psom v gorah.
Imam nemsko bokserko, s katero pridno laziva okrog, obe se prav dobro pocutiva v visinah nad gozdno mejo - sama zaradi skal, tara pa je tudi hitro pogruntala, da sem nad 2000m precej manj stroga
Lani sva bili skupaj na Grintavcu, Prisanku, Mangartu,.. letos je padel Stenar, Brana, Ojstrica,... - vedno pa se prepricam, da ni prevec varoval oz. previsokih skalnih skokov, ki bi ji delali tezave.
Pri njenem prvem srecanju z zajlami je rabila malo pomoci, na zacetku jo je bilo precej strah, na naslednji turi na mangart (po italijanski, seveda) pa je kar sama nasla prehode. Ugotovila je, da ji, ce jo primem za oprsnico, zelim pomagati, ne pa jo vreci dol s skale... Sedaj ze ima potrebno zaupanje do mene in moje pomoci, jaz pa tudi vem, da je psica previdna in da vcasih lazje najde prehode okoli in ne po pravi poti (kar ji, ce ni izpostavljeno, tudi dovolim). Ce je izpostavljeno, jo z vrvico in vponko vpnem v zajlo, da je varovana in se tako tudi sama bolj pocutim. Na povodcu je nimam ravno zaradi nevarnosti zdrsa (ves cas pa hodi ob meni oz. v moji blizini), je pa privezana v blizini koc, tudi ob srecanju z ljudmi hodi cisto ob meni.
Sem pa morala pozreti ze precej kritik na racun vodenja psa v gore, seveda je pes nepoznavalcem najbolj ubogi, ce mu na skali spodrsne, ce mu jezik moli iz ust in ce ima usesa nazaj... (nihce ne pomisli, da je bil ravnokar kregan, ker se je povaljal po svinjariji, da je uzaljen, ker mora za kazen hoditi za mano in ne teci naprej, pa da tudi sama kdaj dobim kaksno prasko, ce sem neprevidna in mi spodrsne...)
Se mi zdi, ce zaupas psu in on zaupa tebi, pa da ga ne teras v najhujsi vrocini (sama se temu zadnje case izogibam s pricetkom ture popoldan, spanjem v koci in nadaljevanjem naslednje jutro - je odlicna resitev, da se izognes vrocini) in imas zanj vedno dovolj vode .... mu je definitivno bolje z lastnikom, kot da caka doma med stirimi stenami. Vsaj tari se vedno ful dogaja, ko jo na vrhu kakega tezjega skalnega skoka pohvalimo, in slisi "super, pridna punca" ter dobi piskot. Na vrhu je pa tako in tako vedno glavna :D
Z oskrbniki na kocah (kljub morebitnim zacetnim nejevoljnostim) same pohvale, ponavadi ji se kuharice kaksne ostanke hrane prinesejo. Kriski podi, Kamnisko sedlo, Korosica, Komna,... - hvala se enkrat.
Pozdravcek vsem ljubiteljem gora, ki naju razumejo in vsem kritikom, ki naju ne :D
ps. ko se pa naucim dodajat sem gor slikce, pa se kaksno pripnem |
vredno prebrati!
http://www.grzs.si/?MenuID=1&NewsID=413
In še veliko lepih potepanj s pasjimi prijatelji! |
Kr neki bluzijo...
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?gorovjeid=1&id=587 |
Res bluzijo! Nekateri so sami na sebe jezni, kaj šele na druge, sploh nevem po kaj hodijo v hribe. Doma naj bodo in se smilijo sami sebi, kakšni bebci so! |
Pozdravljeni.
Razlog, da sem se prijavila na ta forum je, da končno spet lahko pogosteje hodim v hribe. Ko sem tako brskala po spletnih straneh, sem padla med prej omenjene "bebce", ker sem se spustila v debato o psih - kaj lastniki smemo in česa ne. Tudi sama sem se znašla tam in v vnetem zatrjevnaju, da naj že nehajo, nazadnje sebi za trenutek uničila lepe občutke ... Ne vem ... Vsakega trenutka in energije za take komentarje mi je zdaj žal, saj se mi zdi resnično grdo, da se je debata razvila v tako zmerjanje. Niti optimizem, opravičila, razlage ... Nič ne zaleže. Sem res naivna, hkrati pa sem tudi sama direktno napisala, kaj si mislim. Nisem zato začela pisati tukaj, da bi razvijala podobno debato - sploh ne! Ker sem si tudi tisti forum prebrala z zanimanjem, ker imam tudi sama doma štirinožno kosmatinko, ampak sem bila vedno bolj osupla. Èeprav sem si govorila, da ne počnem nič narobe, da delam s svojo kužko, kot je treba (v hribih in drugod), sem bila (in še vedno sem) negativno presenečena in šokirana nad krepkimi izjavami. No, ja, niso vsi ljudje dobri, to je dejstvo ...
Hotela sem samo napisati, da so vaša mnenja tukaj odlična, da sem prebrala vse in da se vam zahvaljujem, ker sem tukaj našla nekaj namigov in komentarjev, s katerimi sem se popolnoma poistovetila.
Ne vem, če razumete, kaj sem želela povedati, ampak moj namen je bil vsekakor dober :) Želela sem poudariti, da sem imela že rahlo omajano vero o tem, da bom v hribih sploh še srečala kaj strpnih ljudi.
Torej, uživajte ob potepanjih s štirinožci. Vas vse občudujem (moja kužka je namreč majhna najdenka, zato se podajava le na manjše hribe, ampak to z velikim veseljem - pa še to težko vzdržim njen tempo )
Lep pozdrav |
Sem sicer nov uporabnik, sem se pa registriral ravno zaradi psov v gorah.
Da povem eno zgodbico, ki je resnična in se lahko ljudje malo zamislijo ob njej;
Imel sem rottweilko, ki je bila šolana toliko, da so mi policaji in gorski reševalci stalno ponujali ogromne zneske, če jo prodam (tudi do 15X višjo ceno od normalne).
Pes je bil navajen hribov in sva z njo vsak vikend prehodila več kot 8 ur na dan, med dopusti pa tudi po cel teden hribov. Ljudje so z začudenjem gledali psico, ki ni imela ne ovratnice in ne povodca (v življenju je bila 2x na verigi, pa še to zaradi tega, ker se ljudem ni dalo dopovedat, da je ne smejo klicat h mizi). Ubogala je vsak ukaz tudi če je bila oddaljena več kot 100 metrov od mene (ukaz sedi ali lezi je recimo ubogala na 150m od mene, medtem ko je 15m pred njo stala ali tekla srna - to je bil tudi razlog, da so gorski reševalci ponujali take vsote za tega psa, ker nikoli ni napadala ne živali in ne človeka). Pes nikoli ni lajal in je vedno opazoval gamsje družine in ostale živali z mano, brez da bi jih opozoril nase.
Potem pa pride usodni dan. Prijatelj gre mimo hiše in pes ga vidi, ter skoči čez 120cm ograjo k njemu in se uleže pred njega, da naj bi jo prijatelj pocrkljal. V tistem trenutku priteče izza prijatelja en osebek, ki je imel v roki kuhinjski nož in je z nožem začel mahat proti prijatelju. Pes, ki do takrat ni nikoli ogrožal ljudi, se je spremenil v varuha in skočil v napadalca, ter ga podrl in uščipnil v tazadnjo(ni bil ugriz, ampak uščip, ker je bila samo malo pordela koža od prednjih zob (na njegovo srečo)). Ta osebek, se je potem prijavil na policijo, da ga je pes ugriznil ravno takrat, ko je z nožem mahal naokoli. Seveda so se še policaji tej prijavi smejali, ampak osebek je vedel, da se bo on zadnji smejal.
In tako sem dobil iz sodišča nalog, da psa dam pod injekcijo, ker je napadel človeka. Po pritožbi sem dobil odgovor, da NI VAŽNO, KAJ JE DELAL ÈLOVEK, pes je napadel človeka in ga je potrebno ubiti. Seveda je sledilo še več pritožb in dosegel sem da gre pes na enotedensko opazovanje h veterinarju. Ta ga je en teden opazoval (pes je bil stalno ob njem in kar sam veterinar ni mogel verjeti, da je pes tako miren in da vse uboga). Po opazovanju sem dobil papir, da je ta pes resnično nenevaren in da ni potrebe po injekciji, kar je potem sodišče sprejelo. Kazen (denarna) pa je vseeno sledila in je bila takrat ogromna, vendar je pes ostal živ.
Ampak vam polagam na srce - ni važno, kaj dela človek, važno je da pes ne ugrizne človeka, ker potem so veliki problemi. Tako da svoje ljubljenčke tudi v hribih na vrvico in raje preprečite vsak sleherni grd pogled na psa, ker v primeru, da pes skoči v kakega človeka (tudi zaradi veselja in se ta človek ustraši), se vam obeta zelo grdo obdobje da psa zavarujete. |
Takole bom rekel: tistega ki ga motijo psi, ga verjetno motijo tudi ljudje, tak da boh jim pomagi.
Je pa res, da sem vesel, če vidim v bližini tudi lastnika.
Pa še vprašanje: se mi je že zgodilo, ko sem se sprehajal po hribih, kjer so v bližini hiše, da sem v gozdu srečal pse, ki so se prosto sprehajali .
Enkrat sem naletel na dva nemška ovčarja, ki sta me lajajoč in renčajoč spremljala kakih 200 metrov, dokler ju ni poklical lastnik, ki je na bljižnem travniku obračal seno. Si predstavljate, da nisem upal pogledat ne levo ne desno, pa upal sem, da jima kaj nepredvidenega ne pade na misel. Od takrat naprej, kadar grem na okoliške hribe nosim s seboj pepper spray.
Pa me zanima, če ga je kdo že kdaj bil prisiljen uporabit? Kako reagira pes, ali se spoka stran, ali postane še bolj napadalen? |
Pomojem psa to okol vrze, glede na to da ima like 10000x bolj obcutljiv nos kot ljudje.
To je sicer zlo grdo, sam ce je res napadalen... |
Takole bom rekel: tistega ki ga motijo psi, ga verjetno motijo tudi ljudje, tak da boh jim pomagi.
Jaz bom pa takole rekel: ni problem, da imajo ljudje radi pse, problem je takrat, ko zaradi "ljubezni" do svojega psa zasovražijo sočloveka. Psi so taki in drugačni, prijazni in napadalni, dobrosrčni in zlobni ... in ljudje so ravno taki. Vsako posploševanje je zgolj puhla floskula. |
Psi so taki in drugačni, prijazni in napadalni, dobrosrčni in zlobni ... in ljudje so ravno taki. Vsako posploševanje je zgolj puhla floskula. Niso zlobni, noben pes ni zloben. Psi imajo svoje karaktre, vendar nikoli napadalnih ali zlobnih - vsak napad psa je obramba pred nečim. Pes nikoli ne napade brez povoda. Res pa je da je lahko povod za napad že slab dan lastnika, ker pes to čuti in se potem tudi tako obnaša. |
Èe grem mirno mimo lastnika s psom in ta (pes, ne lastnik) skoči vame ter me ugrizne, imam jaz slab dan, ne on (lastnik, ne pes). On (lastnik) bo imel slab dan šele potem, ko mu ga jaz naredim. :evil: |
Niso zlobni, noben pes ni zloben. No, saj o tem govorim. Da so za nekatere psi boljši kot ljudje. |
Saj je tema o psih v hribih, kajne? Tudi jaz imam nekaj tovrstnih izkušenj in ne strinjam se, da je ljudomrznež vsak, ki ga kdaj motijo psi v gorah. Seveda ne bi bilo prav soditi kar počez, ampak nekajkrat se je že izkazalo, da prav povsod voditi psa ni primerno.
Hodil sem v skupini planincev, ki jo je spremljal večji pes. Lastnik je bil v skupini, za psa pa je zatrjeval, kako nenevaren, ubogljiv in socializiran je. Pes res ni kazal kakih znakov napadalnosti, je pa stalno tekal naprej in nazaj, in kar nenadoma se je od zadaj prerinil mimo pohodnikov; včasih po levi, včasih po desni, velikokrat pa tudi med nogami, saj na ozki poti drugje ni mogel iti mimo. To se je dogajalo stalno in včasih je bil tak nenaden obisk že precej nevaren, vsakokrat pa močno nadležen.
Druga izkušnja pa je s psom, ki je po lastnikovih zagotovilih imel enake vrline kot prejšnji. In je bilo treba iti po melišču navzdol, pes pa je od strahu cvilil in se tresel kot šiba na vodi. Gospodar ga je nekako zlepa in zgrda le spravil po strmini. Pes je stekel navzdol, celo melišče ga je bilo polno in sprožil je več velikih skal. Ne vem, kakšno naključje jih je zmotilo, da so zavile in zdrvele nekaj metrov stran od nezavarovanih planincev pod njimi in ne naravnost v skupino.
Tako se mi zdi zelo neodgovorno vzeti psa s seboj na vrhuncu sezone po zelo obljudenih poteh ali za hojo v skupini pohodnikov. Je pač treba presoditi, kam in kdaj lahko gremo.
Poznam pa tudi take, ki protestno ne hodijo v planinske koče, ker so jih nekoč opozorili, da pes ne sme noter. ?!?? ...? |
Problem po moje predstavljajo "nevzgojeni" psi, ki se vsakemu mimoidočemu začnejo motati med nogami, ga ovohavati, lizati ali celo naskakovati, njihovi lastniki pa to radi pospremijo z besedami "sej ne bo nič naredil, samo igral bi se rad". Hja, to je mogoče že res, ampak vseeno pa je treba upoštevati, da se ob tem nekateri ljudje pač prestrašijo ali pa vsaj nelagodno počutijo, in jim takšna srečanja prihraniti (psa ustrezno vzgojiti ali pa na vrvico). Verjamem, da se bo kak "pasjeljubec", čisto možno lastnik takšnega psa, obregnil, kakšni ljudje da so to, ki "ne marajo psov". Pa to večinoma sploh ni res, to so lahko čisto OK ljudje, gre pa za prirojen strah, ki pa v tem primeru niti ni nujno neutemeljen, ker, kako pa naj nekdo ve, kaj ima pes za bregom. Besedo "pasjeljubec" pa sem namenoma dal v narekovaje, kajti menim, da se ljudje, ki imajo pse resnično radi, vsega tega zavedajo in imajo dobro vzgojene pse, tako da z njimi takšnih problemov sploh ni. Mimogrede, napisano nisem mislil samo za v gore, ampak nasploh, v bistvu je celo tako, da se mi zdijo takšna srečanja še najpogostejša v blokovskih stopniščih (torej v okolju, kjer je še manj izgovorov, da pes ni na vrvici).
Lahko pa opišem še eno mojo neprijetno izkušnjo, ki bi se lahko tudi dosti slabše iztekla... Peljal sem se s kolesom po smučarski progi s Pohorja, ko se naenkrat od hiše ob progi proti meni zakadi pes, ki je ob vsem še glasno lajal in renčal. Situacija me je seveda zmedla in namesto predse sem začel gledati dol v tla, kam bo pes skočil ali kaj bo naredil. Ko sem pogledal nazaj na progo, sem samo še videl prečni jarek (za odtekanje vode s smučišča) pred sabo, tako zatem pa sem že tudi naredil salto (ali nekaj salti ali prevalu podobnega) čezenj. Bil sem tako jezen, da sem sedaj jaz "napado" psa oz. zakadil sem se pač proti njemu, le-ta je seveda v hipu pobegnil (bil je to neki mali cucek), nimam pa pojma, kaj bi v tistem trenutku naredo z njim, če bi ga dobo... Za lastnika pa ne vem, če je vse skupaj videl, zdi se mi, da sem ga, ko sem peljal mimo, videl stati (in nič ukrepati) pred hišo, no, po dogodku ga vsekakor nisem več videl zunaj. Na meni in kolesu na veliko srečo ni bilo škode, tako da sem potem kar peljal dalje in nisem šel iskati lastnika, saj se po vsem skupaj nisem želel še prerekati z nekim takim primitivcem. Zdi se mi nedopustno, da pes, ki se tako zlahka zakadi proti ljudem, prosto teka okoli. Moram namreč povedati, da nisem peljal tik mimo hiše ali kaj podobnega, bilo je to na drugi strani široke smučarske proge, vožnja mimo pa tudi ne traja dosti časa, ampak velika razdalja in kratek čas za tega psa očitno nista bili oviri.
Èisto možno je, da bi v mirujočem stanju vse skupaj sprejel drugače, pes bi se mi nekaj motal okoli nog in to bi bilo vse in sploh ne bi bilo problema. Ampak v dani situaciji, med vožnjo na kolesu, pa bi se lahko stvar tudi slabo končala. In ravno to potrjuje to, kar sem zapisal že prej, da je dolžnost lastnikov, da takšna srečanja, čeprav se v večini primerov končajo nedolžno, preprečijo, kajti nikoli ne veš, do kakšne izjemne situacije lahko pride.
Lahko pa situacijo zlahka prenesemo tudi v "prave" gore: recimo, da se med hojo po nekem izpostavljenem terenu (ne nujno tehnično težkem - da ne bo kdo rekel, da psi ne pležejo po stenah) v nekoga zakadi pes, ta človek se še malo vstraši, naredi korak vstran, izgubi ravnotežje,... in nesreča je tu!
Torej, imejte pse, če jih imate radi, vodite jih tudi s sabo v gore, ampak prosim po pameti in spoštujte, da so v gorah tudi drugi obiskovalci, ter poskrbite, da se zaradi vašega psa ne bodo počutili nelagodno ali celo ogroženo. V tem primeru se verjetno tudi ne bo noben pritoževal, če pes ne bo na vrvici. Dodatna možnost za preprečevanje neprijetnih situacij pa je tudi obiskovanje bolj samotnih, brezpotnih predelov, kjer nimate koga motiti (tu imajo potem tudi manj "vzgojeni" psi možnost, da se v miru in brez povodca iznorijo).
LP |
Dodatna možnost za preprečevanje neprijetnih situacij pa je tudi obiskovanje bolj samotnih, brezpotnih predelov, kjer nimate koga motiti (tu imajo potem tudi manj "vzgojeni" psi možnost, da se v miru in brez povodca iznorijo).
S tem tvojim mnenjem pa se ne strinjam. Taki nevzgojeni psi nimajo tam kaj delati, ker se podijo za prebivalci gora (gamsi, svizci,..) in jih ogrožajo, kar je po mojem mnenju nedopustno. |
V TNP-ju morajo biti privezani.
Pes se ne mota med nogami ce ga navadis na komando "zadaj". Nasi sopotnici v tem primeru hodita 1 meter za lastnikom. |
In še moja izkušnja, ob kateri zbledijo vsa lepa srečanja s štirinožci v gorah ( ampak zakaj naj bi bile gore izjeme ?):
Ko stopam po lovski stezi čez Kalce, mi malo pod vrhom Kalške gore pridivja nasproti pes, ki je bil s skupino malo pred mano. Besno lajajoč se vkoplje pred mojimi nogami, iz renčečega gobca mu med grozečimi čekani teče slina, pogled pa že čisto stekel. Obstanem kot vkopan, srce mi pade v spodnji del telesa in čisto nič mi niso pomagale bodrilne besede dekleta, ki je priteklo za psom: "Ja, Mufi, kaj je pa s tabo, zakaj si pa tako hud. Gospod, nič se ne bojte, saj ni hud, še nobenega ni ugriznil ...."
Itd,itd.
Kot že večkrat omenjeno pri tej temi - vse je v glavah ljudi. Tistih, ki vlečejo psa po Tominškovi na Kredarico, tistih, ki nosijo v nahrbtniku enoletnega otroka po Kremžarjevi na Kočno, tistih, ki hodimo v hribe, tistih, ki se pretegujejo ob morju, tistih, ki se drsamo po pasjih drekih okoli blokov - težko nas je spremeniti.
Jani |
V hribih do sedaj nisem imel slabih izkušenj s psi - zgleda, da tja vseeno hodijo v povprečju bolj vzgojeni lastniki. Ob srečanju ponavadi pride do "čohanja", potem pa še kakšna beseda z lastnikom.
Vsekakor drži, da niso problem nevzgojeni psi, pač pa nevzgojeni lastniki. Pri nas je po moje splošno stanje na tem področju zelo slabo, vsaj primerjaje z nekaterimi nebalkanskimi državami. A so tam lastnike psov vzgajali s kaznimi, ali kako drugače, ne vem.
Po moje bi se mnogi morali najprej naučiti imeti radi ljudi, preden so postali "ljubitelji" živali. |
Dodatna možnost za preprečevanje neprijetnih situacij pa je tudi obiskovanje bolj samotnih, brezpotnih predelov, kjer nimate koga motiti (tu imajo potem tudi manj "vzgojeni" psi možnost, da se v miru in brez povodca iznorijo).
S tem tvojim mnenjem pa se ne strinjam. Taki nevzgojeni psi nimajo tam kaj delati, ker se podijo za prebivalci gora (gamsi, svizci,..) in jih ogrožajo, kar je po mojem mnenju nedopustno. Imaš v bistvu tudi prav, niti nisem kaj dosti razmišljal še v tej smeri. Je pa verjetno tudi od psa do psa različno, eni mogoče samo v ljudi silijo, no, ne vem, ne spoznam se kaj dosti na pse... |
Še en sestavek na temo: http://www.gore-ljudje.net/objave_view.php?pid=10347
Drugače pa... ravno nevzgojeni lastniki psov naredijo največ škode vsem ostalim, ki se trudimo, da bi bilo sožitje obojih prijetno na vseh poteh. |
Ma ja, tiste k sem do zdaj srečal v gorah s psi, so več al manj vedl kako se s psom dela, psi so kr kultivirani.
Jest bi svojo psico z veseljem vzel v hribe, je zelo vodljiva in ni agresivna, sam problem so planinci ki morjo na ozkih poteh ob srečanju psa za vsako ceno neki pobožat..
Planinci, tujih psov se ne boža, sploh pa ne ovčarjev!! |
Planinci, tujih psov se ne boža, sploh pa ne ovčarjev!! Se pravi, da ga je bolje brcniti, če se slini okoli tebe? |
| © PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024 |
Prijava
O avtorjih