FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Šmonček: četrtek, 8. december 2005, ob 22.08 uri; ogledov: 0

Usoda kdaj tudi obrna plane na glavo. Prvotni povezan z Lepenatko se je sesul, ko je prijatelj v usodni noči pozabil na gore, na sonce, na sneg... kajti izgubil je osebo, ki jo je ljubil... :cry: Zato s težko dušo, a vendarle, mnogo prepozno sicer... Pot me je peljala preko Gojške na Malo planino. Za Veliko je zmanjkalo časa. A bilo je dovolj za umirit od megle in težkega vznemirjenja prepojeno dušo. Najbolj pester je bil dostop do izhodišča :oops: - ampak razgibavanja mojega konjička najbrž nikogar ne zanima. Od tam dalje pa še malo peš po cesti proti Veliki, a kmalu desno v hrib proti Gojški. Nežno uhojena gaz vabeče in nežno vijuga po hribu navzgor, malce odvije z začrtane smeri, da se izogne podrti smreki, ki je omagala pod težo bremena neskončnega števila snežink. Tisto na čemer običajno pasemo oči in dušo, je za drugo bitje narave pomenilo smrt. Jin in Jang- kamorkoli pogledaš. In ravno ta gibanja večnih si nasprotij so tisto, kar nas vedno znova osupne, nam daje misliti, kako nemočni pravzaprav smo sredi vesolja. Gojška se je kopala. Naj naštevam v čem vse? Ni potrebno, kajne? Tako je uživala v raznih kopelih, da se mi je zazdelo, da se bo še utopila... Kajti razen nekaj vrat kočic ni bilo videti ničesar drugega. Samo beli kupčki. Manjši... večji... Sneženi nasipi so povezali vrhove streh kočic s sneženo odejo v eno, nekatere so bile dobesedno pokopane v belini. Veter menda zjutraj ni bil prav razigran, ob mojem prihodu na Gojško pa je že precej pihalo. Oklep iz torbe na plan, drugega ni kazalo. Ob dvigu k Mali planini je bilo opaziti peščeno igro kristalčkov, ki so se ob vzgonu vetra dvigovali in se vsakih nekaj trenutkov potegnili dalje- ob obsevanju sončne svetlobe, ki se je lomila skozi redko vejevje, so se kristalčki mavrično obarvali, barve so se pričele prelivati- belo ni bilo več belo. Dokaz več, da se v belini skriva celoten barvni spekter. Dim je pridišal iz Jarškega doma. Treba bo stopiti noter na čaj... da začutim to posebno toploto, ki diši po ognju, kurjenim z lesom. Z mraza v tako sobo... to je nekaj tako prijetno domačnega za človeka, ki zna našpičiti svoje čute. Preden mahnem nazaj, pa je bilo treba še malo poškilit naprej proti Veliki. Postojim v gazi. V daljavi morje megle. Pod mano jezero bele odeje, ki jo le tu in tam prekinjajo sledi smučk, tako lepo zapeljane sem ter tja preko celega jezera, da pomisliš, če jih ni morda poganjal tak veterc, kot je danes poganjal tisoče kristalčkov v zrak. Zaslišim zvončkljanje. Nejeverno se sprašujem, če so kake krave tudi pozimi tu gori... A ponehati ni hotelo. Še nekaj korakov naprej... skrivnost je bila odkrita.... Poznate zvok lesenih ali kovinskih paličic, ki marsikomu visijo v stanovanju ali pa na kakem vhodu, prehodu?Tiste ki na prepihu zatrkajo druga v drugo in na ta način ustvarjajo cingljanje... tiho, nežno... skrivnostno... Tri smreke na vrhu hribčka so se pod belimi kapami prijele za svoje vejnate roke, druga ob drugi. Iz teh rok so jim zresli ledeni, dolgi nohti. In vsakič, ko jih je zazibal veter, so se te roke, ti nohti prepletli in ustvarjali naravnost magičen zvok... Kar streslo me je od navdušenja in spoštovanja. A življenje v dolini je klicalo. Kar malce nenavadno se mi je zdelo, ko se je prej vidna, uhojena gaz komajda še videla. V slabi uri je narava poskrbela, da skoraj popolnoma zakrije znake naše prisotnosti. Kdo ve, do jutri ji morda uspe ustvariti vtis, da je planina skoraj nedotaknjena s strani človeškega sveta. S počasnim, zastajajočim korakom se je bilo treba posloviti. Tudi sonce se je že poslavljalo. A obžalovanje ne bi bilo umestno. Velikodušno me je sprejela narava na ta kratek a očarljiv obisk v njeno domovanje. Priredila mi je enkratno predstavo in edino prav je, da jo pustim, da pripravi oder za naslednji dan...za nove gledalce. Šmonček :D

Šmonček: četrtek, 8. december 2005, ob 22.08 uri

Usoda kdaj tudi obrna plane na glavo. Prvotni povezan z Lepenatko se je sesul, ko je prijatelj v usodni noči pozabil na gore, na sonce, na sneg... kajti izgubil je osebo, ki jo je ljubil... :cry: Zato s težko dušo, a vendarle, mnogo prepozno sicer... Pot me je peljala preko Gojške na Malo planino. Za Veliko je zmanjkalo časa. A bilo je dovolj za umirit od megle in težkega vznemirjenja prepojeno dušo. Najbolj pester je bil dostop do izhodišča :oops: - ampak razgibavanja mojega konjička najbrž nikogar ne zanima. Od tam dalje pa še malo peš po cesti proti Veliki, a kmalu desno v hrib proti Gojški. Nežno uhojena gaz vabeče in nežno vijuga po hribu navzgor, malce odvije z začrtane smeri, da se izogne podrti smreki, ki je omagala pod težo bremena neskončnega števila snežink. Tisto na čemer običajno pasemo oči in dušo, je za drugo bitje narave pomenilo smrt. Jin in Jang- kamorkoli pogledaš. In ravno ta gibanja večnih si nasprotij so tisto, kar nas vedno znova osupne, nam daje misliti, kako nemočni pravzaprav smo sredi vesolja. Gojška se je kopala. Naj naštevam v čem vse? Ni potrebno, kajne? Tako je uživala v raznih kopelih, da se mi je zazdelo, da se bo še utopila... Kajti razen nekaj vrat kočic ni bilo videti ničesar drugega. Samo beli kupčki. Manjši... večji... Sneženi nasipi so povezali vrhove streh kočic s sneženo odejo v eno, nekatere so bile dobesedno pokopane v belini. Veter menda zjutraj ni bil prav razigran, ob mojem prihodu na Gojško pa je že precej pihalo. Oklep iz torbe na plan, drugega ni kazalo. Ob dvigu k Mali planini je bilo opaziti peščeno igro kristalčkov, ki so se ob vzgonu vetra dvigovali in se vsakih nekaj trenutkov potegnili dalje- ob obsevanju sončne svetlobe, ki se je lomila skozi redko vejevje, so se kristalčki mavrično obarvali, barve so se pričele prelivati- belo ni bilo več belo. Dokaz več, da se v belini skriva celoten barvni spekter. Dim je pridišal iz Jarškega doma. Treba bo stopiti noter na čaj... da začutim to posebno toploto, ki diši po ognju, kurjenim z lesom. Z mraza v tako sobo... to je nekaj tako prijetno domačnega za človeka, ki zna našpičiti svoje čute. Preden mahnem nazaj, pa je bilo treba še malo poškilit naprej proti Veliki. Postojim v gazi. V daljavi morje megle. Pod mano jezero bele odeje, ki jo le tu in tam prekinjajo sledi smučk, tako lepo zapeljane sem ter tja preko celega jezera, da pomisliš, če jih ni morda poganjal tak veterc, kot je danes poganjal tisoče kristalčkov v zrak. Zaslišim zvončkljanje. Nejeverno se sprašujem, če so kake krave tudi pozimi tu gori... A ponehati ni hotelo. Še nekaj korakov naprej... skrivnost je bila odkrita.... Poznate zvok lesenih ali kovinskih paličic, ki marsikomu visijo v stanovanju ali pa na kakem vhodu, prehodu?Tiste ki na prepihu zatrkajo druga v drugo in na ta način ustvarjajo cingljanje... tiho, nežno... skrivnostno... Tri smreke na vrhu hribčka so se pod belimi kapami prijele za svoje vejnate roke, druga ob drugi. Iz teh rok so jim zresli ledeni, dolgi nohti. In vsakič, ko jih je zazibal veter, so se te roke, ti nohti prepletli in ustvarjali naravnost magičen zvok... Kar streslo me je od navdušenja in spoštovanja. A življenje v dolini je klicalo. Kar malce nenavadno se mi je zdelo, ko se je prej vidna, uhojena gaz komajda še videla. V slabi uri je narava poskrbela, da skoraj popolnoma zakrije znake naše prisotnosti. Kdo ve, do jutri ji morda uspe ustvariti vtis, da je planina skoraj nedotaknjena s strani človeškega sveta. S počasnim, zastajajočim korakom se je bilo treba posloviti. Tudi sonce se je že poslavljalo. A obžalovanje ne bi bilo umestno. Velikodušno me je sprejela narava na ta kratek a očarljiv obisk v njeno domovanje. Priredila mi je enkratno predstavo in edino prav je, da jo pustim, da pripravi oder za naslednji dan...za nove gledalce. Šmonček :D

spleza: četrtek, 8. december 2005, ob 23.12 uri

Pa si prinesel še mene tja gori, z bližnje planine, resda sedajle šele, potem, ko sem bil trden že, da lepota dne mine... :D

Šmonček: četrtek, 8. december 2005, ob 23.37 uri

Šmonček

Scooby: petek, 9. december 2005, ob 11.13 uri

A slikc pa ni? :( Jaz grem pa jutri malo pogledat na Veliko planino. Kakšno je kaj stanje ceste?

BOR_KUM: petek, 9. december 2005, ob 12.02 uri

Duš, Šmonček ... besed akvarel ... zvok simfonije ... Nisem bral! Gledal sem, poslušal, tipal, vonjal, okušal ... Tam sem bil - s tabo. Duš :!: :lol:

snežka: petek, 9. december 2005, ob 15.12 uri

V nedeljo so ta najbolj tišasti pripeljali do Ravni. Nekateri smo pa raje prismučali do Raka. Lp

alazeh: petek, 9. december 2005, ob 16.18 uri

... Tri smreke na vrhu hribčka so se pod belimi kapami prijele za svoje vejnate roke, druga ob drugi. Iz teh rok so jim zresli ledeni, dolgi nohti. In vsakič, ko jih je zazibal veter, so se te roke, ti nohti prepletli in ustvarjali naravnost magičen zvok...
:D :lol: Lepe, lepe primerjave... Bravo, Šmonček...

Scooby: petek, 9. december 2005, ob 21.12 uri

Ufff najlepša hvala za izčrpno poročilo! :D Včasih je res zoprno, še posebej, če si sam v avtu. Upam, da bo kaj prostora na Ravneh...ker grem sele okoli 13:00 gor (ker grem šele v nedeljo nazaj). LP

Šmonček: petek, 9. december 2005, ob 21.24 uri

Ups, ob 13 h? Morda so še kaj dodatnega prostora naredli dans, včeraj ga je na razpotju bilo za kakih deset avtomobilov. Pa še malo ljubosumja :evil: :cry: . Ker greš kar za dva dni gor! To bi tudi meni tolk pasalo, pa žal ni izvedljivo... :( Želim ti vso srečo s parkiranjem in upam, da se boš imel kar najlepše, morda celo v kaki prijetni družbi Šmonček :lol:

Scooby: petek, 9. december 2005, ob 21.27 uri

Ja ob 13ih. Mogoce malo prej...grem pred tem se na Kranjsko reber pogledat. :) Bom užival še namesto vas! :lol: Aja...družba pa zna biti kar prijetna ja hehe :D LP

spleza: nedelja, 11. december 2005, ob 20.42 uri

Nekaj prepihanih utrinkov današnjega postopanja po lesketajočih se poljanah... [url]http://www.moj-album.com/album/1660599/[/url]

Scooby: nedelja, 11. december 2005, ob 23.35 uri

No pa še nekaj mojih utrinkov z dvodnevnega potepanja po Veliki planini. :D [url]http://scooby.moj-album.com/album/1661652/[/url] Bilo je krasno! Èe bi bilo pa še malo manj vetra, bi bilo pa že kičasto! ;) Aja...moja sobotna tura na Kranjsko reber je spodletela. Nekje na sredini poti je začelo močno snežiti in spustila se je megla. Zato sem se rajši obrnil in šel takoj na pot proti Veliki planini, da ne bi slučajno potem kasnehe taval po planini v megli. Ampak že ko sem prišel na Kranjski Rak sem videl, da je bilo moje predvidevanje napačno, ker megle ni bilo nikjer več. No Kranjsak reber bo pa že počakala! :D

Scooby: nedelja, 11. december 2005, ob 23.36 uri

Nekaj prepihanih utrinkov današnjega postopanja po lesketajočih se poljanah... [url]http://www.moj-album.com/album/1660599/[/url]
Lepe slikce! :) Moje se pa skoraj vse presvetle. :( Zgleda, da bo treba dat fotoaparat malo na servis.

spleza: nedelja, 11. december 2005, ob 23.51 uri

Scooby, a ti si (tudi) naredil tiste zavoje z Male proti Gojški?... :lol: ... uživač.

Scooby: nedelja, 11. december 2005, ob 23.59 uri

Hehe :D ne ne...jaz sem delal bolj stopinje. ;) Še nisem nikoli turno smučal. Ampak verjetno tudi to pride na vrsto v prihodnosti.

Bojan: ponedeljek, 12. december 2005, ob 7.09 uri

Tisti zavoji so bili naši: Cene, Iztok, Marijan, Bojan. Od četrtka. Uživajte na Veliki planini!

Šmonček: ponedeljek, 12. december 2005, ob 22.25 uri

Tisti zavoji so bili naši: Cene, Iztok, Marijan, Bojan. Od četrtka.
Hja, pa še kaj!! V četrtek jih še ni bilo, ha ha ha... :lol: Šmonček

tara: sreda, 14. december 2005, ob 9.25 uri

..

Bojan: sreda, 14. december 2005, ob 14.42 uri

[quote="Šmonček"][quote="Bojan"]Tisti zavoji so bili naši: Cene, Iztok, Marijan, Bojan. Od četrtka. Hja, pa še kaj!! V četrtek jih še ni bilo, ha ha ha... :lol: Šmonček So pa bili tisti naši zavoji med Veliko in Gojško planino. Še lepši! Uživajte na Veliki planini!