FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

D29: ponedeljek, 19. december 2005, ob 17.03 uri; ogledov: 0

Po dolgem zatišju spet med hribe in dole. V petek me je pot peljala pod Košuto, do Košutnikove bajte. Nekaj smučarskih sledi mi ni toliko pokvarilo veselja kot sled motornih sani. Očitno se bo treba sprijazniti s tem. K sreči so bile le sledi, vsaj hrupa mi ni bilo treba prenašati in vohati bencinskih hlapov. Po cesti sem jo mahnil proti Dolgi njivi, a sem pri odcepu raje ostal kar na cesti in nadaljeval po njej. Radovednost me je gnala v raziskovanje, obenem pa sem upal, da se je motorizirani sankač kmalu naveličal. Pa se ni. Na naslednjem križišču mi je bilo ceste dovolj in jo mahnem po lepo zasneženi vlaki v nezanano. Lepo me vodi skozi gozd na greben, zavije levo in me odloži - kje drugje kot na cesti in znanih sledeh. Usoda, si rečem in grem naprej po cesti. Ko pridem do konca sem zmagal. Na obračališču so se sledi obrnile in naprej je bilo konec motorizacije. Na slepo jo uberem levo na rob in med zasneženimi smrekami v smer, kjer naj bi bil Plešivec. Pa je bil. Zasneženo rušje, katerega le vršički so gledali izpod snežne oddeje, v belo odete smreke, sonce za tankimi koprenami oblakov in sam samcat v tem odmaknjenem koncu. Spust prek Dolge njive do avta je bil kar prehiter, a v spominu je ostalo kar nekaj koncev med Plešivcem in Stegovnikom kamor me bo še zaneslo.

D29: ponedeljek, 19. december 2005, ob 17.03 uri

Po dolgem zatišju spet med hribe in dole. V petek me je pot peljala pod Košuto, do Košutnikove bajte. Nekaj smučarskih sledi mi ni toliko pokvarilo veselja kot sled motornih sani. Očitno se bo treba sprijazniti s tem. K sreči so bile le sledi, vsaj hrupa mi ni bilo treba prenašati in vohati bencinskih hlapov. Po cesti sem jo mahnil proti Dolgi njivi, a sem pri odcepu raje ostal kar na cesti in nadaljeval po njej. Radovednost me je gnala v raziskovanje, obenem pa sem upal, da se je motorizirani sankač kmalu naveličal. Pa se ni. Na naslednjem križišču mi je bilo ceste dovolj in jo mahnem po lepo zasneženi vlaki v nezanano. Lepo me vodi skozi gozd na greben, zavije levo in me odloži - kje drugje kot na cesti in znanih sledeh. Usoda, si rečem in grem naprej po cesti. Ko pridem do konca sem zmagal. Na obračališču so se sledi obrnile in naprej je bilo konec motorizacije. Na slepo jo uberem levo na rob in med zasneženimi smrekami v smer, kjer naj bi bil Plešivec. Pa je bil. Zasneženo rušje, katerega le vršički so gledali izpod snežne oddeje, v belo odete smreke, sonce za tankimi koprenami oblakov in sam samcat v tem odmaknjenem koncu. Spust prek Dolge njive do avta je bil kar prehiter, a v spominu je ostalo kar nekaj koncev med Plešivcem in Stegovnikom kamor me bo še zaneslo.