FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: ponedeljek, 26. junij 2006, ob 15.16 uri; ogledov: 0

Prvič v življenju sem pokukala v ta biser naših Alp. Šli smo prek Planine za Skalo v Dolino, nato na Travnik. Do sem je dobro sledljiva stezica, ni pa markirano. Scena je divja, veliko lukenj od svizcev, kač pa na srečo nismo srečali, čeprav je bil dan za njih prav primeren. Po prečenju Travnika smo nadaljevali na Plaski vogel. Žal ni šlo direktno po grebenu :cry: , kamin bi verjetno splezali gor, dol pa bi znali imeti težave. Zato smo se s sedla spustili nekaj deset metrov nato pa po travnati gredini do žleba, kjer smo bili veseli prvega možica. Vzpon ni težak, morda kaka I sem ter tja, vendar so strme trave lahko neprijetno spolzke; velike količine plahtice zadržijo kljub suhemu dnevu dosti vode :!: Sicer pa je orientacija olajšana z nekaj možoci. Z vrha Vogla je razgled naravnost fenomenalen, in tako daleč od "ponorelega sveta". Sama sem skočila še proti Vrhu Labrja, vendar ne prav na vrh; stvar je za izkušenega dokaj enostavna , sledi se grebnu, ki je le v škrbini pred izrazitim stolpom precej težak - je pa povsem izpostavljen. Ker sta me kamerada čakala, nisem šla povsem do vrha. S Plaskega vogla smo se vračali po isti poti. Pod Travnikom smo se razdelili, Borut je šel uživat senčko na Planino, midva z Branetom sva nadaljevala po grebenu Travnik- Plaski kuk. Zgleda težje kot dejansko je Na eni strani povsem odsekan, hodiš pa lepo po travici. Eden od vmesnih vrhov je zahtevnejši, a se ga da obvoziti s spustom nekaj 10m. V pravi poletni vročini in temu primerni obleki (ali pomanjkanju le-te ) je bil zares neprijeten vzpon na povsem poraščen zadnji vrh, Plaski kuk. Z njega sva se vrnila malo nazaj po grebenčku in se po zoprnem travnatem žlebu s skokci spuščala v Travniško dolino. Èe bi malo bolje pogledala, bi našla še malo naprej dosti lažjega. Vendar potem to že ne bi bila več prava Trenta :lol: S Planine za Skalo se splača poiskati markirano pot. Mi smo se spustili naravost po poseki; revme še dolgo zagotovo ne bomo imeli....

Irena: ponedeljek, 26. junij 2006, ob 15.16 uri

Prvič v življenju sem pokukala v ta biser naših Alp. Šli smo prek Planine za Skalo v Dolino, nato na Travnik. Do sem je dobro sledljiva stezica, ni pa markirano. Scena je divja, veliko lukenj od svizcev, kač pa na srečo nismo srečali, čeprav je bil dan za njih prav primeren. Po prečenju Travnika smo nadaljevali na Plaski vogel. Žal ni šlo direktno po grebenu :cry: , kamin bi verjetno splezali gor, dol pa bi znali imeti težave. Zato smo se s sedla spustili nekaj deset metrov nato pa po travnati gredini do žleba, kjer smo bili veseli prvega možica. Vzpon ni težak, morda kaka I sem ter tja, vendar so strme trave lahko neprijetno spolzke; velike količine plahtice zadržijo kljub suhemu dnevu dosti vode :!: Sicer pa je orientacija olajšana z nekaj možoci. Z vrha Vogla je razgled naravnost fenomenalen, in tako daleč od "ponorelega sveta". Sama sem skočila še proti Vrhu Labrja, vendar ne prav na vrh; stvar je za izkušenega dokaj enostavna , sledi se grebnu, ki je le v škrbini pred izrazitim stolpom precej težak - je pa povsem izpostavljen. Ker sta me kamerada čakala, nisem šla povsem do vrha. S Plaskega vogla smo se vračali po isti poti. Pod Travnikom smo se razdelili, Borut je šel uživat senčko na Planino, midva z Branetom sva nadaljevala po grebenu Travnik- Plaski kuk. Zgleda težje kot dejansko je Na eni strani povsem odsekan, hodiš pa lepo po travici. Eden od vmesnih vrhov je zahtevnejši, a se ga da obvoziti s spustom nekaj 10m. V pravi poletni vročini in temu primerni obleki (ali pomanjkanju le-te ) je bil zares neprijeten vzpon na povsem poraščen zadnji vrh, Plaski kuk. Z njega sva se vrnila malo nazaj po grebenčku in se po zoprnem travnatem žlebu s skokci spuščala v Travniško dolino. Èe bi malo bolje pogledala, bi našla še malo naprej dosti lažjega. Vendar potem to že ne bi bila več prava Trenta :lol: S Planine za Skalo se splača poiskati markirano pot. Mi smo se spustili naravost po poseki; revme še dolgo zagotovo ne bomo imeli....