FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

BOR_KUM: sreda, 12. julij 2006, ob 22.25 uri; ogledov: 0

[b:24cab97241]PP - police Rušice (09.07.2006) [/b:24cab97241] Sobota je bila namenjena drugim rečem, nedelja pa »najpomembnejši« :D … Odločitev, med ostati sam doma in oditi sam od doma, je bila čudovito lahka. Polnoč me je še ujela ob tlačenju vrvi v nahrbtnik, prvo svetlikanje pa že pri pobalinskem divjanju v smeri proti Gorenjski. Nič se ne bom opravičeval, niti zaradi hitrost, niti zato, ker sem zavrnil prijazno vabilo prijateljev na skupno turo. Hitel sem, kamor me je tako silno vleklo - v martuljške robe. Uresničiti sem si šel željo, pri kateri bi bila družba moje drage dobrodošla, a je njeno dežurstvo pomagalo pri pametni odločitvi, da ji tokrat raje odtegnem »užitke trpljenja«. Prav posebnega, popolnoma prvinskega, planinsko presežnega, … Na koncu: precej popraskanega, primerno premočenega, povsem potešenega … In kar je še takih »PP« parov, ki prav dobro označujejo naslovno pot in njene posledice. [i:24cab97241]Pravzaprav o omenjeni poti (ali njenih delih) ni lahko pisati - doživeti jo (jih) je treba! [/i:24cab97241] Povsem mogoče je, da doživetje v celoti komu ne bi bilo všeč, da pa zase ne bi našel prav ničesar ali da bi se vrnil s kakšne etape popolnoma ravnodušen, tega pa ne morem verjeti! Taki, taki na to pot sploh ne stopijo! Èe pa slučajno le, jih takoj grobo zavrne! Tole doživetje naj bi bilo samo moje. Neke vrste darilo samemu sebi. Tako sem si zamislil. Pa ni ostalo pri tem. Trije razlogi so za to. Prvi. Rad bi vendarle spomnil na tole našo najbolj divjo gorniško vezno pot. Vsaj enkrat na leto si zasluži omembo! Mislim, da jo tudi »traserja«, alpinista in raziskovalca nekoristnega sveta, Dušan Vodeb in Uroš Župančič, nista nameravala preveč skrivati. Èe sem ju, skozi branje njunega vodnička, branje in poslušanju drugih pripovedi, prav doumel, bi jo nemara hotela propagirati ravno toliko, da ne bi utonila v pozabo. No, pri tem bi jima hotel malce pomagati. Sicer pa, veste, če na kakšno etapo te poti leto ali dve ne stopi človeška noga, jo gamsi tačas sami redno markirajo in vzdržujejo. Drugi. Na opisani pol-etapi, se v možičku, ki je na takem mestu, da se ga še posebej razveseliš, skriva »vpisna knjiga«. V njej je, začenši z vpisom avtorjev leta 1973 in zaključeno z mojim, vpisanih 15 (z besedo: petnajst) obiskovalcev! Le eden je vpisan dvakrat - obakrat leta 2004. Poznavalec martuljških zakotij Janez Kunstelj. Ob povratku domov me je dosegla žalostna vest o njegovem prezgodnjem odhodu. Tretji. Je sestavljen iz treh: Kurjega vrha, krnice Pod Srcem in krnice Za Akom. Opisana etapa poti PP jih poveže. Omenjen vrh in obe krnici so po normalni poti (ne po PP!) dostopni skoraj vsakomur, ki obvlada osnove gibanja in orientacije v gorah. Kurji vrh je prav poseben razglednik, o krnicah pa se oboževalci upravičeno »prepirajo«, katera je najlepši kraj na svetu (tako pravi Tine Mihelič in jaz, oboževalec, se taki avtoriteti priklonim). Resnici na ljubo: Kurjega vrha še niso osvojile markacije, na poti v Za Ak je pa za kratek čas le potrebno prenesti strm pogled v globino in poprijeti za kline in jeklenico. Ne glede na to, prijazno vabljeni. Garantiram, ne bo vam žal! Taka, obširna predpriprava … Zdaj boste pa razočarani nad nadaljevanjem. Ampak, če vas je zgornje vsaj malo pritegnilo, je namen že dosežen! [b:24cab97241][i:24cab97241]Tole, opisano v nadaljevanju, res ni za vsakogar. [/b:24cab97241][/i:24cab97241] Èe primerjam meni poznana [b:24cab97241]zelo zahtevna brezpotja[/b:24cab97241], opisana na tem forumu, s tem, bi temu iz previdnosti dodal še en [b:24cab97241]zelo[/b:24cab97241] spredaj! Nič hudega, če se izkaže, da morda malce pretiravam! Naj navržem posrečen kratek opis ture. Skriva se v (malce dopolnjenemu) poimenovanju te pol-etape »Police (K)Rušice«. [b:24cab97241][i:24cab97241]Torej police, krušljivost in rušje.[/b:24cab97241][/i:24cab97241] Najprej ena splošna informacija. Koristna tudi za tiste, ki ne bodo preizkušali polic. Kajti, izgleda, da nas bo žejalo to poletje! [b:24cab97241] [i:24cab97241]Studenec ob poti na Kurji vrh (1300 m) je v dobri kondiciji. [/b:24cab97241] [/i:24cab97241] [b:24cab97241]PP - police Rušice. Miselni utrinki.[/b:24cab97241] Na začetku lepo obnovljena PP markacija povabi na prvo polico. Enostavno. Primerno za ogrevanje. Potem se začne. Nadaljevanje poti je eno samo iskanje prehodov. Nekdo ga je olajšal s škarjami; to me jezi … A tudi pomaga. Za preštetje originalnih orientacijskih možičkov na poti, ne porabim vseh prstov ene roke. PP markacij v nadaljevanju ne opazim. Občutek izpostavljenosti je stalnica. Oprimki radi ostanejo v rokah. Naj, le stopi se ne smejo podreti! Adrenalin kaplja ravno prav … V pretepanju z rušjem je zmagovalec poznan – tisti zmaga, ki ima več »rok«. Pot curlja. Sopara. Gaj redkih macesnov vabi k počitku. Obsedim v užitku. Prežene me kaplja dežja, ki napoveduje naslednje. Že nekaj časa sem brez orientacijske oporne točke. Prav v nedrjih sem, nekje na pol ... Kaj pa nazaj? Bi znal? Tisto strmo plezanje navzgor, bi bilo ob povratku strmo plezanje navzdol … Odmislim! Nad mano se sem in tja vozita dva para rdečkastih ptic. Postovke? Dva para skupaj. Redkost. Fino bi bilo zdaj na termični vzgornik nasloniti krila in odleteti. Roka čvrsto stiska skalo. Skoraj prilepljena je nanjo - s smolo rušja. Stena nad mano je mirna. Naloženo kamenje stoji. Šop trave, ki ga gledam navzdol med nogama, raste spod roba. Spodaj je … Praznina. Le previdno. Rušje v navpičnici skriva polico. Uh, kakšen prehod. Verjeti ne morem. Kako neki sta ga Uroš in Dušan našla prvič … In tudi jaz, zdaj? Pomoč kopitljačev!? In sreča! Pod skalo, na polici, čepi skalnat možic in čaka na družbo. Prisedem. Možic je gastrilog - obvlada govorico iz trebuha. Tam skriva plastični tulec. V njem je »vpisna knjiga«. Dva papirčka. Eden je letnik 1973. Izgleda kot original. Vsebuje preroške besede "avtorjev" poti in njuna podpisa. Kot svetinjo ga previdno obračam med prsti … Ne vem, sem smešen?! Èas za razmislek! Pok … Me prekine tresk zgoraj v Špiku. Bo ploha ali nevihta? Odgovor je nepomemben! Pospravim in zbežim. Kaplje dežja blago škropijo na skale, trave, rušje in name. Spolzko postaja. Vem, najvišji macesni pod skalno zaporo označujejo izhod na melišče. Pa ga ne najdem – lahkega. In še strela mi »blodi« v mislih. Spet osamljen, oddaljen tresk. Glava ni dovolj hladna. Jezen sem. Verjetno se zato spet "spravim nad rušje". In ponovno potegnem krajši konec: opraskan in pretepen. Ali daljšega: izpljunjen na rešilno melišče. Tule, na stezici, ki vodi k Bivaku pod Špikom, je škropljenje dežja prijetno. Enako intenzivno pada, kot prej v policah, pa taka sprememba v dojemanju!? Res, vse je v glavi! [b:24cab97241]Zaslužen počitek[/b:24cab97241] Bivak me, osamljen, sprejme v soncu. Pri času sem. Kljub temu zaključim PP avanturo na dveh tretjinah, odpovem se nadaljevanju etape v Za Ak. Mokro je, ne gre izzivati (danes že tako dovolj prijazne) usode. Vseeno mi je žal za »ta spodnjo« različico prehoda. Domovanje škilastega "samoroga". Še bo morala počakati. Samo »par metrov« nama je manjkalo ono leto, ko naju je pregnala noč … In enorogi gams! Tisto, spod Kotlov, sva prehodila in ono zgoraj, mimo Treh macesnov, tudi. Vse so lepe, vse zahtevajo lažje plezanje, tista spod Kotlov (morda) celo kratek spust po vrvi! Tale, ki jo izpuščam, se kaže kot najlažja … Žalost utopim - v snu. Na podstrešju bivaka. Dvourni krepčilni spanec me spravi v stanje židane volje. Mali »domorodci« mi dajo mir - značilnega škrebljanja hitrih nožic ni … Niti v sanjah! [b:24cab97241]Povratek[/b:24cab97241] Spust proti Rutam (v spoštovanju do domačinov, ki svoj kraj večinoma tako imenujejo, uporabljam ime Gozd Martuljek le v oklepaju) začnem kar levo, brezpotno, navzdol po gozdni strmini. Današnji trening orientacije, zgoraj v policah, se mi takoj obrestuje. [b:24cab97241][i:24cab97241]Na markirano pot izstopim točno pri studenčku. Letos je že povsem šibak, voda le še curlja! [/b:24cab97241][/i:24cab97241] Malo nižje spet vedrim. Plačujem ceno sladkega spanca. Petnajst minut. Poceni! Zrak je po dežju tako svež, da je hoja lahka in uživaška. Prešine me: »Ne še domov!« Sprejmem brez razmisleka. V svoj objem me zvabi stezica, ki se v grapi pri klopci odcepi v desno in se usmeri proti Za Aku. Vedno me je mikala, nikoli ni bilo časa. In res, krasna je! Skoraj po izohipsi (med 1030 in 1050 m) pelje mimo čudovito mahovitega (trenutno presušenega) Izvira pri Mrzlih vodah in izstopi na markirano pot Jasenje - Za Ak, dobrih 100 vm nad Jasenjem. Tam se srečam z iskalcema pogrešanega starejšega moža, ki sta hvaležna, ker jima ni treba v smeri mojega prihoda. Ostanemo na vezi in ko jima čez slabe pol ure sporočim, da možakarja na povratku do avta nisem srečal, me razveselita z novico, da so ga, živega in zdravega, že našli na poti Za Ak. Oddahnem si. Odlično! Doma preberem novico, da so posredovali gorski reševalci Postaje GRS Kranjska Gora in našli pogrešanega. Verjetno sem narobe ocenil prijetno mladenko in mladeniča, pa bližnjo sorodnico, pa nenazadnje sebe … Ali pa kaj pomembnega spregledal?! Reševalci GRS? Da se je le srečno izteklo! [b:24cab97241]Prav za konec.[/b:24cab97241] Zamudil sem prvi polčas finala svetovnega nogometnega prvenstva. Bilo bi strašno, pa sem imel spet srečo! ZiZu je potegnil svojo zadnjo vrhunsko potezo prav na koncu … Tak, srečen dan, pač! :lol: [b:24cab97241]Potek poti. [/b:24cab97241] [i:24cab97241]Rute (Gozd Martuljek) – proti Kurjemu vrhu – Silica (pod Rigljico in Kurjim vrhom, 1370 m) – po PP čez police Rušice – krnica Pod Srcem (Bivak pod Špikom, 1424 m) – Mrzle vode – Jasenje – Rute (Gozd Martuljek). Opisi so zbrani v gorniškem vodniku Tineta Miheliča, Julijske Alpe – Severni pristopi. Za zraven zadostuje Turistični zemljevid Kranjske Gore (1:30000).[/i:24cab97241] [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/4042517/]Za okus in prvo željo pa tule.[/url] Srečno :!:

BOR_KUM: sreda, 12. julij 2006, ob 22.25 uri

[b:24cab97241]PP - police Rušice (09.07.2006) [/b:24cab97241] Sobota je bila namenjena drugim rečem, nedelja pa »najpomembnejši« :D … Odločitev, med ostati sam doma in oditi sam od doma, je bila čudovito lahka. Polnoč me je še ujela ob tlačenju vrvi v nahrbtnik, prvo svetlikanje pa že pri pobalinskem divjanju v smeri proti Gorenjski. Nič se ne bom opravičeval, niti zaradi hitrost, niti zato, ker sem zavrnil prijazno vabilo prijateljev na skupno turo. Hitel sem, kamor me je tako silno vleklo - v martuljške robe. Uresničiti sem si šel željo, pri kateri bi bila družba moje drage dobrodošla, a je njeno dežurstvo pomagalo pri pametni odločitvi, da ji tokrat raje odtegnem »užitke trpljenja«. Prav posebnega, popolnoma prvinskega, planinsko presežnega, … Na koncu: precej popraskanega, primerno premočenega, povsem potešenega … In kar je še takih »PP« parov, ki prav dobro označujejo naslovno pot in njene posledice. [i:24cab97241]Pravzaprav o omenjeni poti (ali njenih delih) ni lahko pisati - doživeti jo (jih) je treba! [/i:24cab97241] Povsem mogoče je, da doživetje v celoti komu ne bi bilo všeč, da pa zase ne bi našel prav ničesar ali da bi se vrnil s kakšne etape popolnoma ravnodušen, tega pa ne morem verjeti! Taki, taki na to pot sploh ne stopijo! Èe pa slučajno le, jih takoj grobo zavrne! Tole doživetje naj bi bilo samo moje. Neke vrste darilo samemu sebi. Tako sem si zamislil. Pa ni ostalo pri tem. Trije razlogi so za to. Prvi. Rad bi vendarle spomnil na tole našo najbolj divjo gorniško vezno pot. Vsaj enkrat na leto si zasluži omembo! Mislim, da jo tudi »traserja«, alpinista in raziskovalca nekoristnega sveta, Dušan Vodeb in Uroš Župančič, nista nameravala preveč skrivati. Èe sem ju, skozi branje njunega vodnička, branje in poslušanju drugih pripovedi, prav doumel, bi jo nemara hotela propagirati ravno toliko, da ne bi utonila v pozabo. No, pri tem bi jima hotel malce pomagati. Sicer pa, veste, če na kakšno etapo te poti leto ali dve ne stopi človeška noga, jo gamsi tačas sami redno markirajo in vzdržujejo. Drugi. Na opisani pol-etapi, se v možičku, ki je na takem mestu, da se ga še posebej razveseliš, skriva »vpisna knjiga«. V njej je, začenši z vpisom avtorjev leta 1973 in zaključeno z mojim, vpisanih 15 (z besedo: petnajst) obiskovalcev! Le eden je vpisan dvakrat - obakrat leta 2004. Poznavalec martuljških zakotij Janez Kunstelj. Ob povratku domov me je dosegla žalostna vest o njegovem prezgodnjem odhodu. Tretji. Je sestavljen iz treh: Kurjega vrha, krnice Pod Srcem in krnice Za Akom. Opisana etapa poti PP jih poveže. Omenjen vrh in obe krnici so po normalni poti (ne po PP!) dostopni skoraj vsakomur, ki obvlada osnove gibanja in orientacije v gorah. Kurji vrh je prav poseben razglednik, o krnicah pa se oboževalci upravičeno »prepirajo«, katera je najlepši kraj na svetu (tako pravi Tine Mihelič in jaz, oboževalec, se taki avtoriteti priklonim). Resnici na ljubo: Kurjega vrha še niso osvojile markacije, na poti v Za Ak je pa za kratek čas le potrebno prenesti strm pogled v globino in poprijeti za kline in jeklenico. Ne glede na to, prijazno vabljeni. Garantiram, ne bo vam žal! Taka, obširna predpriprava … Zdaj boste pa razočarani nad nadaljevanjem. Ampak, če vas je zgornje vsaj malo pritegnilo, je namen že dosežen! [b:24cab97241][i:24cab97241]Tole, opisano v nadaljevanju, res ni za vsakogar. [/b:24cab97241][/i:24cab97241] Èe primerjam meni poznana [b:24cab97241]zelo zahtevna brezpotja[/b:24cab97241], opisana na tem forumu, s tem, bi temu iz previdnosti dodal še en [b:24cab97241]zelo[/b:24cab97241] spredaj! Nič hudega, če se izkaže, da morda malce pretiravam! Naj navržem posrečen kratek opis ture. Skriva se v (malce dopolnjenemu) poimenovanju te pol-etape »Police (K)Rušice«. [b:24cab97241][i:24cab97241]Torej police, krušljivost in rušje.[/b:24cab97241][/i:24cab97241] Najprej ena splošna informacija. Koristna tudi za tiste, ki ne bodo preizkušali polic. Kajti, izgleda, da nas bo žejalo to poletje! [b:24cab97241] [i:24cab97241]Studenec ob poti na Kurji vrh (1300 m) je v dobri kondiciji. [/b:24cab97241] [/i:24cab97241] [b:24cab97241]PP - police Rušice. Miselni utrinki.[/b:24cab97241] Na začetku lepo obnovljena PP markacija povabi na prvo polico. Enostavno. Primerno za ogrevanje. Potem se začne. Nadaljevanje poti je eno samo iskanje prehodov. Nekdo ga je olajšal s škarjami; to me jezi … A tudi pomaga. Za preštetje originalnih orientacijskih možičkov na poti, ne porabim vseh prstov ene roke. PP markacij v nadaljevanju ne opazim. Občutek izpostavljenosti je stalnica. Oprimki radi ostanejo v rokah. Naj, le stopi se ne smejo podreti! Adrenalin kaplja ravno prav … V pretepanju z rušjem je zmagovalec poznan – tisti zmaga, ki ima več »rok«. Pot curlja. Sopara. Gaj redkih macesnov vabi k počitku. Obsedim v užitku. Prežene me kaplja dežja, ki napoveduje naslednje. Že nekaj časa sem brez orientacijske oporne točke. Prav v nedrjih sem, nekje na pol ... Kaj pa nazaj? Bi znal? Tisto strmo plezanje navzgor, bi bilo ob povratku strmo plezanje navzdol … Odmislim! Nad mano se sem in tja vozita dva para rdečkastih ptic. Postovke? Dva para skupaj. Redkost. Fino bi bilo zdaj na termični vzgornik nasloniti krila in odleteti. Roka čvrsto stiska skalo. Skoraj prilepljena je nanjo - s smolo rušja. Stena nad mano je mirna. Naloženo kamenje stoji. Šop trave, ki ga gledam navzdol med nogama, raste spod roba. Spodaj je … Praznina. Le previdno. Rušje v navpičnici skriva polico. Uh, kakšen prehod. Verjeti ne morem. Kako neki sta ga Uroš in Dušan našla prvič … In tudi jaz, zdaj? Pomoč kopitljačev!? In sreča! Pod skalo, na polici, čepi skalnat možic in čaka na družbo. Prisedem. Možic je gastrilog - obvlada govorico iz trebuha. Tam skriva plastični tulec. V njem je »vpisna knjiga«. Dva papirčka. Eden je letnik 1973. Izgleda kot original. Vsebuje preroške besede "avtorjev" poti in njuna podpisa. Kot svetinjo ga previdno obračam med prsti … Ne vem, sem smešen?! Èas za razmislek! Pok … Me prekine tresk zgoraj v Špiku. Bo ploha ali nevihta? Odgovor je nepomemben! Pospravim in zbežim. Kaplje dežja blago škropijo na skale, trave, rušje in name. Spolzko postaja. Vem, najvišji macesni pod skalno zaporo označujejo izhod na melišče. Pa ga ne najdem – lahkega. In še strela mi »blodi« v mislih. Spet osamljen, oddaljen tresk. Glava ni dovolj hladna. Jezen sem. Verjetno se zato spet "spravim nad rušje". In ponovno potegnem krajši konec: opraskan in pretepen. Ali daljšega: izpljunjen na rešilno melišče. Tule, na stezici, ki vodi k Bivaku pod Špikom, je škropljenje dežja prijetno. Enako intenzivno pada, kot prej v policah, pa taka sprememba v dojemanju!? Res, vse je v glavi! [b:24cab97241]Zaslužen počitek[/b:24cab97241] Bivak me, osamljen, sprejme v soncu. Pri času sem. Kljub temu zaključim PP avanturo na dveh tretjinah, odpovem se nadaljevanju etape v Za Ak. Mokro je, ne gre izzivati (danes že tako dovolj prijazne) usode. Vseeno mi je žal za »ta spodnjo« različico prehoda. Domovanje škilastega "samoroga". Še bo morala počakati. Samo »par metrov« nama je manjkalo ono leto, ko naju je pregnala noč … In enorogi gams! Tisto, spod Kotlov, sva prehodila in ono zgoraj, mimo Treh macesnov, tudi. Vse so lepe, vse zahtevajo lažje plezanje, tista spod Kotlov (morda) celo kratek spust po vrvi! Tale, ki jo izpuščam, se kaže kot najlažja … Žalost utopim - v snu. Na podstrešju bivaka. Dvourni krepčilni spanec me spravi v stanje židane volje. Mali »domorodci« mi dajo mir - značilnega škrebljanja hitrih nožic ni … Niti v sanjah! [b:24cab97241]Povratek[/b:24cab97241] Spust proti Rutam (v spoštovanju do domačinov, ki svoj kraj večinoma tako imenujejo, uporabljam ime Gozd Martuljek le v oklepaju) začnem kar levo, brezpotno, navzdol po gozdni strmini. Današnji trening orientacije, zgoraj v policah, se mi takoj obrestuje. [b:24cab97241][i:24cab97241]Na markirano pot izstopim točno pri studenčku. Letos je že povsem šibak, voda le še curlja! [/b:24cab97241][/i:24cab97241] Malo nižje spet vedrim. Plačujem ceno sladkega spanca. Petnajst minut. Poceni! Zrak je po dežju tako svež, da je hoja lahka in uživaška. Prešine me: »Ne še domov!« Sprejmem brez razmisleka. V svoj objem me zvabi stezica, ki se v grapi pri klopci odcepi v desno in se usmeri proti Za Aku. Vedno me je mikala, nikoli ni bilo časa. In res, krasna je! Skoraj po izohipsi (med 1030 in 1050 m) pelje mimo čudovito mahovitega (trenutno presušenega) Izvira pri Mrzlih vodah in izstopi na markirano pot Jasenje - Za Ak, dobrih 100 vm nad Jasenjem. Tam se srečam z iskalcema pogrešanega starejšega moža, ki sta hvaležna, ker jima ni treba v smeri mojega prihoda. Ostanemo na vezi in ko jima čez slabe pol ure sporočim, da možakarja na povratku do avta nisem srečal, me razveselita z novico, da so ga, živega in zdravega, že našli na poti Za Ak. Oddahnem si. Odlično! Doma preberem novico, da so posredovali gorski reševalci Postaje GRS Kranjska Gora in našli pogrešanega. Verjetno sem narobe ocenil prijetno mladenko in mladeniča, pa bližnjo sorodnico, pa nenazadnje sebe … Ali pa kaj pomembnega spregledal?! Reševalci GRS? Da se je le srečno izteklo! [b:24cab97241]Prav za konec.[/b:24cab97241] Zamudil sem prvi polčas finala svetovnega nogometnega prvenstva. Bilo bi strašno, pa sem imel spet srečo! ZiZu je potegnil svojo zadnjo vrhunsko potezo prav na koncu … Tak, srečen dan, pač! :lol: [b:24cab97241]Potek poti. [/b:24cab97241] [i:24cab97241]Rute (Gozd Martuljek) – proti Kurjemu vrhu – Silica (pod Rigljico in Kurjim vrhom, 1370 m) – po PP čez police Rušice – krnica Pod Srcem (Bivak pod Špikom, 1424 m) – Mrzle vode – Jasenje – Rute (Gozd Martuljek). Opisi so zbrani v gorniškem vodniku Tineta Miheliča, Julijske Alpe – Severni pristopi. Za zraven zadostuje Turistični zemljevid Kranjske Gore (1:30000).[/i:24cab97241] [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/4042517/]Za okus in prvo željo pa tule.[/url] Srečno :!:

tara: četrtek, 13. julij 2006, ob 11.13 uri

..

BOR_KUM: četrtek, 20. julij 2006, ob 16.45 uri

... Od takrat naprej so moje poti drugačne.....
Lepe poti, zate in za taro. Tiste, ki sem jih preizkusil - tudi zame ... :D Èestitke za izjemen podvig. :D Baterije so sedaj za nekaj časa spet polne, a, če so takšne kot pri mojem prejšnjem fotoaparatu, bo treba spet kmalu novim izzivom naproti .
Hvala. Priznam, tole je bilo ravno na meji, ko bi lahko prijetne občutke zamenjali tisti drugi ... Predvesem zaradi dežja in posledične spolzkosti. :evil: Sem pa seveda s sabo tovoril vse za spust po vrvi in osnovno samovarovanje ... Da ne bo izgledalo preveč lahkomiselno! Tele baterije se pa hitro praznijo, ja, vse hitreje ... :lol: