FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: ponedeljek, 21. avgust 2006, ob 12.12 uri; ogledov: 0

Ker je bila napoved spremenjiva (20.8.) sva se odločila za kratko turo - na Brano skozi Bosovo grapo in preko Kaptanske glave. Smer je lepo opisal Habjan in to kot alpinistični vzpon. Midva to nisva, imava pa nekaj brezpotnih izkušenj in tudi lažje plezanje nama ne dela težav. Osebno mi je bila lani Šija Brane težja (vsaj detajli), verjetno zaradi večje izpostavljenosti in soliranja :cry: Torej smer zavije pri Studencu (malo pred Pastirci) levo na melišče in po njem višje v Bosovo grapo. Prvi skok je kratek, a zahteven. Potem se grapa nadaljuje, skoki prekinjajo lažji teren. Èe ne gre po sredi, pomaga ruševje ob eni ali drugi strani. Po kaki uri ali 1,5h sva dosegla vrh grape, kjer sledi predhodnikov vodijo rahlo nazdol , levo od samega grebena. Vseskozi se je dalo sledit predhodnikom, ponekod malo stezic, drugod so skale zdelane od derez; nekdo se je celo potrudil in odrezal nekatere moteče veje ruševja :!: . Greben do Kaptan glave sva prehodila malo po eni, malo po drugi strani, če je bilo direktno pač pretežko ali »prekosmato«. Spust s Kaptanske glave na sedlo (za Butaro) proti pričakovanju ni bil nič težak, saj sva našla lepo poličko z dobrimi oprimki. Od tod sledi le še skrotje in malo poplezavanja do prvega vrha, kjer sva naredila dolgo pavzo, da se ne bi preveč gnetla z "normalnimi" pristopniki na Brano. Pa zaradi vremenske ni bilo hudo, morda 10 ljudi. Spuščala sva se malo po markirani poti, malo direktno čez skrotje. Potem še do Kam. sedla, kjer se je dokončno pooblačilo in ohladilo in dol po melišču. Kratka, a lepa smer, presentljivo čvrsta skala in seveda samota tik ob prometnici

jf: četrtek, 13. julij 2006, ob 19.26 uri

Zanima me, če je kdo zadnje čase lomastil s Kamniškega sedla gor. Se da brez zimske opreme? Se da sneg obit? Sej opremo mam ampak se mi res ne da vlačit gor še zimskih gojzarjev, če ni treba. Vnaprej hvala in lep pozdrav!

Matej_m: četrtek, 13. julij 2006, ob 20.59 uri

bil sem 1.7. gor. lahko prideš brez zimske opreme. na severni strani je sicer bilo nekaj snega ampak samo do poti, sedaj je pa verjetno še tistega pobralo LP

janstrukelj: petek, 14. julij 2006, ob 9.49 uri

jes sm hodil 1.7. ni mi bilo treba vzeti zimske opreme :lol: sem šel kar u gojzarjih. sam je blo pa fajn :D :lol: :o :) :lol:

dunda: petek, 14. julij 2006, ob 17.05 uri

Nobenega snega ni več na poti ... podatek izpred dveh dni. :D

mariborcan: sobota, 15. julij 2006, ob 14.26 uri

Alo, pozdrav vsem skupaj! Malo dolgo se nisem oglasil, ampak pozimi in spomladi (žal) ni bilo neke planinske aktivnosti z moje strani, tako da sem tudi na ta forum malo "pozabil". Naj najprej odgovorim na vprašanje, potem pa bom še malo opisal, kako je potekal izlet, ki sva ga opravila 12.07.2006. Torej: na poti Kamniško sedlo - Brana ni niti krpe snega. Edini sneg je bil na poti Okrešelj-Kamniško sedlo in sicer pri prečenju struge, ki se spušča s Kotličev. Je pa snežišče na tistem mestu položno, kratko in torej nenevarno, tako da skoraj ni omembe vredno. Omenjam ga pač zato, da me ne bo kdo obdolžil, da širim neresnice . Naj povem še, da sneg v omenjeni grapi žal ni primeren za dričanje pri sestopu, saj je površina preveč neravna (skledice) (sem poizkusil, pa se ni obneslo). Opis izleta: Ker so bile napovedane popoldanske plohe in nevihte, sva nalašč zastavila nekoliko krajšo turo in seveda zgodnji odhod - ob 4.00 iz MB, ob 6.00 s parkirišča v Logarski dolini. Na začetku sva ubrala kar malo hiter tempo (morda celo prehiter za prvo turo sezone) in v slabih 40 minutah sva bila na Okrešlju. Med nadaljevanjem proti Kam. sedlu se je začelo vedno bolj izkazovati, da se vreme za napoved, ki je obetala sončno vreme zjutraj in nevihte popoldan, ne meni kaj preveč, saj so se oblaki (ki so bili ob štartu iz doline bolj podobni tankim jutranjim meglicam) vedno bolj gostili, iz smeri Pece pa se je vedno bolj približevalo tudi grmenje. Upoštevaje situacijo sva pohitela proti koči (po prvotnem planu sva nameravala zaviti kar direkt proti vrhu) in jo še pravi čas tudi dosegla (okoli 1h10min z Okrešlja). V koči sva nato čakala, da nevihta mine, in pri tem pila, za moj okus že skoraj oderuško drag, čaj - 300 SIT za šalico pogrete vode, kljub temu da imajo tovorno žičnico!! Nevihta je bila bolj blaga (na srečo vseh planincev, ki jih je morda dobila kje na poti), bliskanja in grmenja ni bilo kaj dosti, pa tudi deževalo je le za kratek čas na koncu. Po tem, ko se je nevihta oddaljila proti Brniku, se je skoraj povsem zjasnilo, tako da sva nadaljevala proti vrhu (vse skupaj sva v koči prebila kakih 40 minut, tako da sva skupno izgubo časa ocenila na približno 1 uro (od koče se je bilo pač potrebno vrniti do odcepa)). Žal je bila ta zjasnitev bolj kratkega trajanja in na grebenu Šije naju je zagrnila megla, pričakal naju je tudi kar neprijeten veter, ni pa bilo (na srečo) kakšnih znakov grmenja. V tistem trenutku sem bil s situacijo že res nezadovoljen - vse prejšnje dni (ko je bila napoved podobna), sem opazoval kamero na Kredarici, pa je bilo zjutraj vedno jasno; sedaj, ko se človek končno tudi sam odpravi v gore, pa to :(. Po Šiji torej do vrha (kratek opis smeri plezanja na koncu), kjer je bila na začetku še vedno megla, nato pa se je, ko sva se ravno nameravala odpraviti proti dolini, skoraj povsem zjasnilo (no, nekaj oblakov je še vedno bilo, vendar pa ni bilo megle, tako da je bil razgled dober). Najin postanek na vrhu sva tako še nekoliko podaljšala in uživala v razgledu, nato pa sestopila po normalni poti proti dolini. Med sestopom sem nato naredil še neumnost in sicer sem, nekje v območju odcepa Brana-KS-Okrešelj, med krajšim počitkom snel očala in jih odložil na skalo. Seveda sem si pri tem zabičal, da jih moram takoj pospraviti v nahrbtnik ali dati nazaj gor, da jih ne bi slučajno pozabil. No, zgodilo se je ravno to - na njih sem se spet spomnil šele na melišču pod steno, že kar nekaj serpentin navzdol proti Okrešlju, ter si tako priboril neprostovoljni dodatni trening. Sreča je bila, da sem vsaj točno vedel, kje sem jih pustil (skala z markacijo), tako da sem jih brez težav našel. Vse skupaj me je stalo 40 minut dodatne hoje (vzpon in sestop), brez nahrbtnika seveda - morda vseeno bolje kot 40k za nova očala :?. To je bilo nato tudi vse z ovirami in težavami, ki nama jih je Brana namenila za tisti dan, tako da sva brez posebnosti prišla do avta v Logarski. Tudi ob prihodu v dolino je bilo vreme še vedno lepo (nekaj oblakov, vendar brez megle na vrhovih in brez bližajoče se nevihte) in tako še drugič ta dan kljubovalo napovedi, ki je obetala popoldansko poslabšanje. Bilo je torej ravno obratno - zjutraj in dopoldne, ko bi naj bilo sončno, je bilo nevihtno in megleno, čez dan, ko pa se vrhovi ponavadi ovijejo v meglo in se začno pojavljati nevihte, pa je bilo sončno in toplo. Vseeno pa, če na koncu potegnem črto, tako slabo niti ni bilo, saj sva imela na vrhu in ves čas sestopa lep razgled. Nasploh lahko izlet ocenim kot uspešen, saj sva, kljub precej slabi vremenski napovedi, opravila zelo zanimivo in tudi kar zahtevno turo. Za konec podajam še kratek opis plezanja prek Šije, saj se mi zdi, da je v vodnikih vse skupaj opisano precej skopo: S Kam. sedla po markirani poti proti Brani, dokler le-ta ne začne prečiti čez pobočje proti desni. Na tem mestu naprej po travnatem slemenu do začetka skalnatega dela. Prve skale preplezamo kar naravnost, ko pa greben postane težavnejši, iščemo obvoze na desni strani, kar pa ni posebej lahko in prijetno, saj imamo opravka z izpostavljenim in krušljivim skrotastim pobočjem (ni sicer navpično). To je, po mojem mnenju, najbolj neprijeten in nevaren del. Pri tem prečenju po desni strani bomo morda naleteli na spominsko ploščo, ki potrjuje, da smo na pravi poti. Morda pa je celo lažje po grebenu, nisem probal. Kjerkoli že gremo, bomo dokaj hitro naleteli na globoko škrbino, v katero se po grebenu ne da (navpična stena). Sestopiti je potrebno desno navzdol po nekakšnem robu (morda pa tudi ne, če smo prečili nižje pod grebenom) do višine škrbine, kjer zlahka zavijemo okoli roba vanjo. Tudi sestop po tem robu je eno težjih mest; sicer je svet tu bolj skalnat in ne več tako skrotast, vendar pa zato nekoliko bolj strm in še vedno izpostavljen, težava pa je seveda tudi, ker plezamo navzdol. Na drugi strani škrbine se pred nami vzpenja visoko in precej strmo pobočje, ki pa ga preplezamo brez večjih težav po nekakšnem žlebu desno od grebena (izjemno prijetno plezanje!!). Na vrhu pobočja spet pridemo na greben, ki pa je na tem odseku lahek in položen, tako da brez večjih težav pridemo do, po opisih iz vodnikov, ključnega mesta. Gre za precej strm stolp. Od daleč izgleda precej grozeč (zelo strm in izpostavljen), ko smo enkrat pod njim pa skorajda krotko. Resnica je nekje vmes - spodnji in zgornji del stolpa sta res lahka, v sredini pa ima nekoliko zahtevnejše mesto (visoko morda 2-3 metre), ki ga lahko preplezamo po nekakšni poklini na levi strani (klin) ali pa po desni strani, kjer tudi poteka nekakšna poklina. Kakorkoli, stvar ni posebej težka (po moji oceni lažje kot opisane težave na začetku grebena). Na vrhu stolpa nas čaka nekaj metrov lažjega sveta, nato pa se nam na pot zastavi precej globoka škrbina. Prvi pogled kaže, da je lažje z obvozom na levi, vendar pa ozka polička / laštica, ki poteka tukaj, tik pred škrbino izgine v povsem gladki plošči praktično povsem brez stopov in oprimkov. Najbolje je torej, da sestopimo kar po grebenu, kar se izkaže za lažje, kot izgleda na prvi pogled (sam sem najprej poizkusil po laštici in nato iz nje ugotovil (pogled navzgor), da je lažje kar po grebenu). Mesto ni zelo težavno, rahel problem je le, ker ga moramo preplezati navzdol. Iz škrbine do vrha nato plezamo več ali manj po grebenu oziroma tam, kjer se nam zdi najlažje, vendar večjih težav na tem odseku ni več. V celoti kar zahtevna tura, ki bi jo sam ocenil kot nekoliko težjo od nekaterih primerljivih(?) brezpotij, ki sva jih obdelala lani (Srebrno sedlo, Oltar, Mala Martuljška Ponca, Razor po "Miheličevi varianti", JV raz Dolkove špice). Težaven se mi zdi predvsem začetni del do prve škrbine, ko imamo opravka z izpostavljenim in kar krušljivim pobočjem desno od grebena. Tudi sestopa v omenjeni škrbini nista med lažjimi in sta kar izpostavljena. Ključno mesto (glede na vodnike) seveda tudi ni lahko, vednar pa, po mojem mnenju, posebej ne izstopa. To bi bilo od mene zaenkrat vse, če pa kdo želi še kakšne dodatne informacije, naj napiše. LP P.S.: Po objavi sem popravil le nekaj naknadno opaženih tiskarskih škratov, vsebina je ostala nespremenjena.

hribovka: sobota, 15. julij 2006, ob 16.41 uri

Živ! Se strinjam s tabo. Ponekod v gorskih kočah imajo res dober čaj (koče so celo brez tovorne žičnice), ponekod pa ne. Mislim pa, da bi morali dati za določeno ceno čaja več čaja oz. boljšega. Namreč, zelo rada pijem čaj v kočah (kave sploh ne pijem), za katerega je včasih veljalo, da je najboljši na svetu oz. boljši kot v dolinah. Žal se to spreminja-izkrivlja ...

Tomaž: sobota, 15. julij 2006, ob 16.57 uri

Alo, pozdrav vsem skupaj! Malo dolgo se nisem oglasil, ampak pozimi in spomladi (žal) ni bilo neke planinske aktivnosti z moje strani, tako da sem tudi na ta forum malo "pozabil".
Pozdravljen mariborčan! :D

mariborcan: sobota, 15. julij 2006, ob 19.23 uri

Živ! Se strinjam s tabo. Ponekod v gorskih kočah imajo res dober čaj (koče so celo brez tovorne žičnice), ponekod pa ne. Mislim pa, da bi morali dati za določeno ceno čaja več čaja oz. boljšega. Namreč, zelo rada pijem čaj v kočah (kave sploh ne pijem), za katerega je včasih veljalo, da je najboljši na svetu oz. boljši kot v dolinah. Žal se to spreminja-izkrivlja ...
No, jaz sem sicer mislil bolj na ceno kot pa na kvaliteto čaja (po okusu bi rekel, da je bil nekaj srednjega), vendar ravno sedaj gledam najvišje dovoljene cene v kočah na [url]http://www.pzs.si/koce/cene.php[/url] in vidim, da je cena za čaj v koči I. kategorije (kar Kamniško sedlo torej očitno je) res 300 SIT. Glede na videno menim, da bi na tem področju bile nujne spremembe (morda uvedba kakšne dodatne vmesne kategorije,...), saj se mi zdijo zapisane cene previsoke, vkolikor ima določena koča tovorno žičnico ali kakšno drugo preprosto možnost oskrbovanja. Še preprostejša pa bi bila seveda rešitev, če bi upravljalci takšnih koč sami bili toliko pošteni in ostali pod najvišjo dovoljeno ceno (takšne poštenosti žal sicer ni pričakovati, meni se zdi, da želijo cene čim bolj naviti, kar je v [u:9de4b74e16]nekaterih[/u:9de4b74e16] kočah zaradi slabšega obiska morda celo razumljivo, nisem pa prepričan, če KS spada mednje). Nisem pa tudi prepričan, če je bilo v tisti kovinski šalici (verjetno vsi veste, kakšno mislim) res 0.25 litra čaja (za takšno količino namreč velja tista cena). Sicer pa sem stvar omenil bolj mimogrede (zato ker me je relativno visoka cena kar malo presenetila), drugače pa mislim, da se je smešno sekirati za 100 SIT gor ali dol, tako da z moje strani končujem to offtopic diskusijo...

mariborcan: ponedeljek, 17. julij 2006, ob 18.27 uri

Še nekaj slik k zgoraj opisanemu izletu: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4092219/[/url]

hribovka: ponedeljek, 17. julij 2006, ob 21.56 uri

Super slike! :D Mamo tolk lepot v Sloveniji, ki jih še nismo videli. Tako da se človek včasih vpraša, zakaj rinemo ven?!

CarpeDiem: nedelja, 23. julij 2006, ob 22.26 uri

Za tiste malo bolj "obvladače" priporočam vzpon po Kaptanskem grebenu (SV greben), to je vzpon direktno od koče po najbližjem grebenu proti vrhu Brane! :P Je pa obvezno imeti nekaj izkušenj in primernega planinca poleg sebe, po možnosti bolj izkušenega, da če slučajno kje kaj zaškripa, da on prevzame pobudo! Spust pa obvezno po klasični poti (edini legalni zaenkrat)! :lol:

dunda: ponedeljek, 24. julij 2006, ob 5.44 uri

Za tiste malo bolj "obvladače" priporočam vzpon po Kaptanskem grebenu (SV greben), to je vzpon direktno od koče po najbližjem grebenu proti vrhu Brane! :P Je pa obvezno imeti nekaj izkušenj in primernega planinca poleg sebe, po možnosti bolj izkušenega, da če slučajno kje kaj zaškripa, da on prevzame pobudo! Spust pa obvezno po klasični poti (edini legalni zaenkrat)! :lol:
Tole pa ne bo čisto držalo. Greben, ki gre od koče proti vrhu Brane, se imenuje Šija (Brane) - in je pravzaprav kar plezalna tura. Da ne bo nesporazumov in kakšnih nesreč. Kaptansko glavo pa vidiš, ko si pri Pastircih ... in je na spodnjem (južnem) delu Brane. Tam pa se vzpenja po Bosovi grapi ali/in grebenu. Vendar to niso markirane poti ... pravzaprav niti poti niso!

mariborcan: ponedeljek, 24. julij 2006, ob 6.21 uri

Za tiste malo bolj "obvladače" priporočam vzpon po Kaptanskem grebenu (SV greben), to je vzpon direktno od koče po najbližjem grebenu proti vrhu Brane! :P Je pa obvezno imeti nekaj izkušenj in primernega planinca poleg sebe, po možnosti bolj izkušenega, da če slučajno kje kaj zaškripa, da on prevzame pobudo! Spust pa obvezno po klasični poti (edini legalni zaenkrat)! :lol:
Tole pa ne bo čisto držalo. Greben, ki gre od koče proti vrhu Brane, se imenuje Šija (Brane) - in je pravzaprav kar plezalna tura. Da ne bo nesporazumov in kakšnih nesreč. Kaptansko glavo pa vidiš, ko si pri Pastircih ... in je na spodnjem (južnem) delu Brane. Tam pa se vzpenja po Bosovi grapi ali/in grebenu. Vendar to niso markirane poti ... pravzaprav niti poti niso!
Jap, se strinjam. Greben od koče direkt na vrh je Šija in vzpon po njej sem opisal nekaj postov višje. Kaptanski greben je, kolikor vem iz vodnikov, nižje (nad Pastirci), vendar tam še nisem hodil. Bi me pa zanimalo, kakšna je tažvnost Kaptanskega grebena v primerjavi s Šijo, iz prebranega sklepam, da je Kaptanski težji?

CarpeDiem: ponedeljek, 24. julij 2006, ob 23.13 uri

Ja zgleda sem ustrelil (planinskega) kozla! :oops: Je pa res (Šija) dokaj zahtevna zadevca, oz. kakor za koga, nikakor pa ni primerna za vsakega, še posebej ne v megli, ko ne vidiš niti 5 metrov pred sabo, kar se je zgodilo meni in kolegu, pri čemer sva lahko samo še obrnila in poskušala svojo srečo spet naslednji teden (v boljšem vremenu in zelo izkušenim dodatnim kolegom)! Takrat je operacija uspela, medtem ko v prvem poskusu bi se pa lahko precej neprijetno končalo in še dobro da sva mela dovolj pameti da sva prav cajt obrnila! Sem pa slišal, da nekateri "gamsi" že kar pri Pastercih pičijo v Skale in se izognejo zadnjemu klancu proti sedlu, ki je precej izčrpljujoč! :lol: Sicer pa za Šio vse pohvale, ker se razgleda tiče, pa adrenalina seveda!

pismo1: nedelja, 20. avgust 2006, ob 14.38 uri

Kot pri mojih sohodcih že v navadi, smo se spet malce pozneje odpravili od doma. Pa se je na koncu izkazalo, da bi morali še kasneje iti. :?: Torej parkirišča v KB ob ca. 7:30 skoraj vsa polna. Parkirali prav pri odcepu za Kamniško sedlo. Peterica se nas odpravi na pot do Kamniškega. Do tam vse kot po maslu. Stavki kot: "Lepa pot", "Tole pa res ni tako hudo", čvekanje, telefonski razgovori ipd. Do Pastircev tako. Malce okrepčila, ogled posledice plazov (tudi tukaj je bilo očitno kar hudo) in: hopla "Al tole nas še čaka za konec :?: " izustijo čvekačice. Pa je šlo do KS brez problemov. Pa še čvekanja je bilo manj, so pljuča rabila več zraka. 8) Že tukaj pa opazimo, da vreme ni ravno kot napovedano. Oblaki, vetrovno.Na KS okrepčilo in trojica močnejšega spola nadaljuje pot na Brano. Pot je še vedno OK, prečimo melišče, čelado na glavo in na levo do zahtevnejšega dela. Ljudi je kar dosti in na določenih mestih nekdo pač odstopi mesto drugemu. Pot je dobro varovana, kjer je to pač potrebno, na določenih mestih je pač treba tudi malce uporabiti lastno silo. A osebno menim, da je pot primerno varovana. Na koncu "plezalnega dela" pa nas pričaka močnejši veter. Na zadnjem delu, že proti vrhu pa veter že dosega silo, ki te prestavlja. :!: Mirno slikanje skorajda nemogoče. Veter hrumi in proti njemu je skorajda nemogoče hoditi. Malce si kričimo kje je kaj in kako je super in se odpravimo navzdol. Ravno v tem trenutku pa opazimo starejši planinki. Ravno so stopile na "raven" del proti vrhu. Eno je očitno veter dobil nepripravljeno in jo je "položil na tla". :( Druga jo je prijela pred našim prihodom in pomagali smo jima do zavetja. Malce vode, okrepčila, vzpodbude in nekaj časa smo jih spremljali navzdol. 8) Ponudili smo še spremljavo do KS a po opažanju in zagotovilu je bilo vse Ok in tako smo se odpravili navzdol. Vsake toliko seveda s pogledom navzgor, če gre vse OK. Na tej strani tudi veter ni bil tako močan. V koči še malce posedimo, dočakamo planinki, vse je OK. Pot navzdol ob vetru, malce rosenja. Naši planinki nas celo prehitita. Kriza je mimo. Opazno. :D :D No, članici naše družbe je odpadel podplat :) .Med potjo srečamo družino, pri kateri je otroku odpadel podplat. Ena od planink prihiti z obvezano roko. Verjetno zvin pri spustu po melišču. :cry: Torej kar nekaj zanimivosti na poti. 8) Dolgčas ti ob takih dogodkih ni. Gužva v KB je še vedno precejšnja. Malce ohladitve v Kamniški bistrici v vodi Kamniški bistrici in gremo na pijačo in nekaj pojesti. Naročimo mešano meso na žaru in ga tudi reklamiramo, ker je smrdelo. :x :x Za nadomestilo so nam zato raje dali čevapčiče in mešano meso izbrisali s seznama ponudbe :?: Torej kljub slabemu oz. slabšemu vremenu lep dan. Obilo smeha, vetra in pripetljajev. p.s. Ko smo prispeli v dolino, so bile gore obsijane s soncem. A kaj čmo, pa drugič "sončka".

Irena: ponedeljek, 21. avgust 2006, ob 12.12 uri

Ker je bila napoved spremenjiva (20.8.) sva se odločila za kratko turo - na Brano skozi Bosovo grapo in preko Kaptanske glave. Smer je lepo opisal Habjan in to kot alpinistični vzpon. Midva to nisva, imava pa nekaj brezpotnih izkušenj in tudi lažje plezanje nama ne dela težav. Osebno mi je bila lani Šija Brane težja (vsaj detajli), verjetno zaradi večje izpostavljenosti in soliranja :cry: Torej smer zavije pri Studencu (malo pred Pastirci) levo na melišče in po njem višje v Bosovo grapo. Prvi skok je kratek, a zahteven. Potem se grapa nadaljuje, skoki prekinjajo lažji teren. Èe ne gre po sredi, pomaga ruševje ob eni ali drugi strani. Po kaki uri ali 1,5h sva dosegla vrh grape, kjer sledi predhodnikov vodijo rahlo nazdol , levo od samega grebena. Vseskozi se je dalo sledit predhodnikom, ponekod malo stezic, drugod so skale zdelane od derez; nekdo se je celo potrudil in odrezal nekatere moteče veje ruševja :!: . Greben do Kaptan glave sva prehodila malo po eni, malo po drugi strani, če je bilo direktno pač pretežko ali »prekosmato«. Spust s Kaptanske glave na sedlo (za Butaro) proti pričakovanju ni bil nič težak, saj sva našla lepo poličko z dobrimi oprimki. Od tod sledi le še skrotje in malo poplezavanja do prvega vrha, kjer sva naredila dolgo pavzo, da se ne bi preveč gnetla z "normalnimi" pristopniki na Brano. Pa zaradi vremenske ni bilo hudo, morda 10 ljudi. Spuščala sva se malo po markirani poti, malo direktno čez skrotje. Potem še do Kam. sedla, kjer se je dokončno pooblačilo in ohladilo in dol po melišču. Kratka, a lepa smer, presentljivo čvrsta skala in seveda samota tik ob prometnici

sla: ponedeljek, 21. avgust 2006, ob 13.50 uri

Èe si se včeraj šele popoldne spravil na Brano, si lahko srečeval le sestopajoče z Jermanovih vrat (s podplati in brez). Vzpon po Šiji pa je bil tudi prav fleten, ker zaradi občasnih valov megle zadeva ni izgledala tako izpostavljena :-) Na vrhu pa orkanski veterček. Pri sestopu pa nobene žive duše razen muflonov.... :-)

mosovnik: nedelja, 1. oktober 2006, ob 13.49 uri

Včeraj, 30.09.2006 je "padla" Šija Brane. [b:8cfbd81a73]Mariborčan[/b:8cfbd81a73], kar po tvojem opisu, sva z mojim petnajstletnim sinom krenila v opisano smer, jo uspešno preplezala in se bova še vrnila. Nekaj podrobnosti. Kot rečeno, sva se držala tvojega opisa, vendar iz spomina, kako izgleda greben, gledano iz markirane smeri na Brano, sva prečila pobočje pred prvo škrbino malo nižje, tako, da sva imela spominsko ploščo nekaj metrov nad nama in nato direktno navzgor v škrbino. Tukaj naju je pričakalo šest "rogačev", ki so nato nekaj časa skakljali pred nama in se nato izgubili. :D Nadaljevanje po žlebu nad škrbino je resnično prijetno iz brez kakršnih koli težav. Uživaško ! :P Pri strmem stolpu v nadaljevanju, resnično ni večjih težav, ki bi si jih lahko zamislili gledajoč od daleč. Kar korajžno pod njega in nato resnično ugotovite, da to ni tako težka zadeva. Tukaj najdete tudi klin, tik pred sedelcem na prehodu. V nadaljevanju, ki ga preplezamo po poklini (levi ali desni - vseeno), midva sva jo po ozki levi. Od sedelca do vrha stolpa najdete dva klina, ki vam zelo pomagata, vsaj psihično, do izstopa na greben. :lol: [b:8cfbd81a73]Tista tvoja "laštica" mariborčan[/b:8cfbd81a73], pa bo zasigurno pri moji ponovitvi dobila enega "jeseničana", če me ne bo že prej kdo prehitel, (za nepoznavalce-klin) in s tem bi, po moji oceni, bil prehod v škrbino bistveno lažji in hitrejši, morda ob uporabi klinčka, tudi varnejši. Nadaljevanje je rutina, po ploščah navzgor do grebena in nato po njem navzgor in kaj hitro nato zagledamo križ na vrhu Brane, kjer je ob lepem vremenu, kot sva ga imela midva, pravo mravljišče. Morda še to, do zadnje škrbine sva bila navezana ( petnajstletnik z izkušnjami kot je Hudi prask v Mrzli gori in kar dosti zahtevnih varovanih poti, pa vendarle, bil sem mirnejši, ko sem ga gledal privezanega na štriku), vreme jasno in sončno, na izstopu pa se je začelo kujati, navlekle so se meglice in kaj hitro sva odbrzela navzdol. Zaradi varovanja v navezi sva "potrošila" dobri dve uri . [b:8cfbd81a73]Ja še to[/b:8cfbd81a73]: še vedno nimam digitalca. Ne vem kaj se mi mora zgoditi, da ga bom kupil?! He,he!!! Oh mi malo starejši šodrovci. Sram nas naj bo, čisto zares !!!:oops: Nama se je zdela tura lažja kot Hudi prask, predvsem zaradi dolžine prečenja in ker ni tistega "tečnega" rušja in nizkih borovcev.

amalia: sobota, 11. november 2006, ob 19.53 uri

Na čudovit dan sem izbrala res lepo turo. Poleg zanesljivega opisa poti po Kaptanskem grebenu (Habjan: Manj znane poti slovenskih gora) sem uporabila tudi tukaj objavljene opise poti. Hvala. Moram reči, da me je pot prijetno presenetila. Res sem morala biti zbrana, da sem sledila včasih manj opaznim potkam. A v tako osamljenem svetu nikakor nisem bila sama. Kar nekajkrat so me s svojimi žvižgi opozorili na svojo prisotnost gamsi. Najbolj pa sem najbrž presenetila osamljenega kozoroga. Ko sem se po "plezariji" prepustila prijetnemu sprehodu preko lažjega sveta do vrha Brane, sem na travnatem svetu presenetila celo skupino gamsov. Oh, kako lep kraj so si izbrali! Sestopila sem po običajni poti, ki pa je bila mestoma (predvsem na melišču) že zasnežena. Da je Šija Brane poleg vzpona primerna tudi za sestop, pa sta dokazala dva mladeniča, ki sta bila prvič v tem koncu in očitno ravno prav radovedna za raziskovanje novih potk. Irena

sla: torek, 7. avgust 2007, ob 12.18 uri

Dvomim, da bi šlo po levi strani. Ta sestop po desni strani ni nič posebnega, ker so stopi in oprimki dovolj veliki. Zadeva je nerodna le zato, ker je treba pač plezati navzdol. Sicer so pa vsi obvozi Šije precej shojeni, le pogledati je treba. Meni se zdi tehnično najbolj zahteven del tisti stolp višje in sta notri klin ali dva.

mariborcan: torek, 14. avgust 2007, ob 1.33 uri

Še majhna zanimivost glede Šije: v Slovenskih stenah (izdaja 2003) je za tisti najtežji stolp Šije zapisana ocena III, medtem ko v Grintovci: južni pristopi (1995) piše II. To se mi zdi zanimivo predvsem z ozirom na to, da so Slovenske stene alpinistični vodnik, Južni pristopi pa planinski in bi prej pričakoval, da bodo v prvem težave podcenili ali pa v drugem precenili kot pa obratno...

sla: četrtek, 16. avgust 2007, ob 7.37 uri

Zanimivo! Jaz imam starejšo izdajo Slovenskih sten in tam je Šija označena z oceno I - II.

mosovnik: četrtek, 16. avgust 2007, ob 8.01 uri

In tako tudi je in nič drugače.

Domen: petek, 7. september 2007, ob 15.36 uri

Zgolj kot info - ključno mesto se da tudi obvozit po desni. Kratek spust po žlebu in nato po skrotju in lahkih skalah nazaj na greben. Tako se ognemo te zajede na stolp in spusta v (drugo) škrbino. Za nenačelne in ziheraše pač...

lola: četrtek, 11. oktober 2007, ob 9.36 uri

Mogoče kdo ve ali je na Brano iz Kamniškega sedla še kaj snega? Se da priti brez derez in cepina?? Hvala za info! Lep pozdrav

Irena: nedelja, 12. oktober 2008, ob 19.02 uri

Danes, 12.10. sva šla na vrh po Šiji. Nisva bila sama, sicer pa bi v tako čudovitem vremenu to bilo prav čudno :lol: . K opisom poti ni kaj dodati, a ker sem sama pred nekaj leti delala neumnost s skakanjem v škrbino, in bi jo danes skoraj ponovila, poudarjam: varneje in enostavneje gre, če se pri spominski plošči usmerite dol v izrazito grapo, potem pa navzgor po poči v škrbino. Hvala gospodu :!: , ki naju je tam prehitel in nama torej pokazal ta enostaven obvoz sicer težjega mesta. Lep razgled na vrhu in večina sosednjih vrhov je bila dobro obiskana . Na Šiji snega ni niti za vzorec, malo pa ga je na severni strani Brane. Sicer je bil še popoldne precej trd, vendar ne ovira hoje, saj se mu še vedno v glavnem da izogniti. Lepa, kratka jesenska tura - macesni nad Pastirci so "v ognju".

SergejOm: petek, 3. julij 2009, ob 10.15 uri

sem že našel http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=3&id=756 hvala Klin :) Bi jutri zrana skoknil na Brano, pa me zanima kako je kaj stanje zadnjega dela poti (od "križišča" za Tursko in Brano) proti vrhu. Predvidevam, da sicer z Okrešlja gor ni posebnosti. Vnaprej Hvala. se