FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

dracic: ponedeljek, 31. julij 2006, ob 22. uri; ogledov: 0

No končno sem imel čas, da si ga vzamem za novo neznanko. Parkiral sem v Zg. Kokri, kjer sem krenil levo na gozdno cesto ob potoku Vobenca. Po njej sem hodil najprej ob hišah, nato mimo lesene zapornice ter do razcepa gozdne ceste ter steze-kolovoza desno čez potok Vobence. Ta razcep je malo pred prvim ovinkom gozdne ceste. Kakor že rečeno čez potok ter po kolovozu desno čez pobočja. Kolovoz postane spotoma vedno bolj bogat z zelenjem tudi koprivami a je zato mnogo lepši. Pod nami občasno vidimo in slišimo potok ter po luštni stezi pridemo k potoku in na gozdno cesto. Tu sem jaz zavil desno v pobočje, kjer je na drevesih oznaka za pot a to že nekaj časa ni več. Bolje je iti po kolovozu, ki je enostavnejši. Cesta pa naredi tudi večji ovinek. Zopet se znajdemo na peščenem kolovozu in po nekaj minutah strmega vzpenjanja pridemo do lovske koče. Tu jo uberemo desno (oziroma naravnost) nato pa kmalu hm bogve. Jaz sem šel levo. Kolovoz se tu kmalu spremeni v lepo stezo, ki kmalu pripelje na zelen kolovoz. Tudi ta se kmalu spreminja vedno bolj v stezo, ki prečka potok in se vzpenja že povsem v napačno smer glede na lokacijo vrha. Pri naslednjem križišču sem šel desno. Zdaj se zopet kolovoz strmo vzpne. V desno sem opazil zgledno stezo, ki gre v smer Hajnriharjevega sedla a se zanjo nisem odločil. Verjetno sem se prav odločil. Šel sem še naprej in prišel na manjšo jaso, kjer stoji ob levem robu opazovalnica. Kolovoz tu izgine. No če greš še malo naprej kakšno minuto še hodiš po stezi potem pa je konec civilizacije. Na višini 1250m te pustijo steze same. Od tu se moraš na sedlo pod vrh prebiti kakor veš in znaš. Najbolje se je čim prej prebiti na greben med Starcem in Srednjim vrhom. Èlovek bi si mislil, kakšen problem je narediti slabih 100 višinskih metrov po brezpotju. Fige. Tu gre za zelo gozd iglasti gozd ampak ne zelen temveč od spodaj rjav torej poln ostrih vej. Jaz sem šel na slepo poševno navzgor kjer se mi je zdelo najbolje ter hitro na greben. Èe bi hodil pod grebenom vse do sedla bi bil povsem krvav. Tako pa le malo. Ko sem stopil na greben, sem se po njem najprej spuščal ob podrtih žičnatih ograjah ter še vedno gostimi starimi smrekami. Prav na sedlu se je odprl pogled proti Kozjemu vrhu. Od tu sem šel zopet navzgor te vse do sedelca pod Starcem. Tu sem srečal veliko mravljišče. Takega še nisem videl. Zdaj je treba v breg. Vzpenjal sem se rahlo proti desni čez listje, trave, skale, melišče in predvsem drevje. Ni tako hudo. Na vrh sem stopil bolj z juga. Vrh je delno razgleden. Èe se sprehodiš malo po vrhu se da videti večino vrhov. Zakrivajo ga viharniki in druga drevesa, ki so že mnoga podlegla naravnim silam. Na vrhu stoji tudi zgleden možic. Vrh je neka mešanica Kozjega vrha ter Kope (Kam. Bistrica) le razgledno je malce manj. Na vrh Akle nisem stopil, saj me je minil globok sestop v škrbino med vrhovoma ter vreme. Sestopil sem v isto smer. Pri sestopu se izkaže, da pobočje pod vrhom le ni tako lahko. Sestop z grebena sem poizkušal olajšati a ni šlo. Hotel sem iti bolj direktno z grebena a se je izkazalo, da ni teren nič lažji ter da se tako poveča višinska razlika. Sestop z grebena v to smer je orientacijsko zelo težaven. Vso ostalo pot sem prehodil po isti poti. Na celotni poti sem srečal veliko srn. Zagotovo obstaja kaka lažja varianta do vrha a to terja večkratni ogled. V planinskem vodniku štirih avtorjev KSA sta poleg tega opisana še pristopa po JV grbenu ter pot po Koritnici. Morda pa je najlažji pristop povsem ob JZ pobočjih Starca do lovske koče. Ob pogledu se mi ni zdelo tako zelo iglasto. [b:49935745d0]Torej pot po opisani smeri je neoznačena. Od opazovalnice naprej je zahtevno brezpotje. Orientacija je zahtevna ponekod pod grebenom kar precej zlasti pri sestopu.[/b:49935745d0] Ter še slikice: http://www.moj-album.com/uredi/stog/4256818/

dracic: ponedeljek, 31. julij 2006, ob 22. uri

No končno sem imel čas, da si ga vzamem za novo neznanko. Parkiral sem v Zg. Kokri, kjer sem krenil levo na gozdno cesto ob potoku Vobenca. Po njej sem hodil najprej ob hišah, nato mimo lesene zapornice ter do razcepa gozdne ceste ter steze-kolovoza desno čez potok Vobence. Ta razcep je malo pred prvim ovinkom gozdne ceste. Kakor že rečeno čez potok ter po kolovozu desno čez pobočja. Kolovoz postane spotoma vedno bolj bogat z zelenjem tudi koprivami a je zato mnogo lepši. Pod nami občasno vidimo in slišimo potok ter po luštni stezi pridemo k potoku in na gozdno cesto. Tu sem jaz zavil desno v pobočje, kjer je na drevesih oznaka za pot a to že nekaj časa ni več. Bolje je iti po kolovozu, ki je enostavnejši. Cesta pa naredi tudi večji ovinek. Zopet se znajdemo na peščenem kolovozu in po nekaj minutah strmega vzpenjanja pridemo do lovske koče. Tu jo uberemo desno (oziroma naravnost) nato pa kmalu hm bogve. Jaz sem šel levo. Kolovoz se tu kmalu spremeni v lepo stezo, ki kmalu pripelje na zelen kolovoz. Tudi ta se kmalu spreminja vedno bolj v stezo, ki prečka potok in se vzpenja že povsem v napačno smer glede na lokacijo vrha. Pri naslednjem križišču sem šel desno. Zdaj se zopet kolovoz strmo vzpne. V desno sem opazil zgledno stezo, ki gre v smer Hajnriharjevega sedla a se zanjo nisem odločil. Verjetno sem se prav odločil. Šel sem še naprej in prišel na manjšo jaso, kjer stoji ob levem robu opazovalnica. Kolovoz tu izgine. No če greš še malo naprej kakšno minuto še hodiš po stezi potem pa je konec civilizacije. Na višini 1250m te pustijo steze same. Od tu se moraš na sedlo pod vrh prebiti kakor veš in znaš. Najbolje se je čim prej prebiti na greben med Starcem in Srednjim vrhom. Èlovek bi si mislil, kakšen problem je narediti slabih 100 višinskih metrov po brezpotju. Fige. Tu gre za zelo gozd iglasti gozd ampak ne zelen temveč od spodaj rjav torej poln ostrih vej. Jaz sem šel na slepo poševno navzgor kjer se mi je zdelo najbolje ter hitro na greben. Èe bi hodil pod grebenom vse do sedla bi bil povsem krvav. Tako pa le malo. Ko sem stopil na greben, sem se po njem najprej spuščal ob podrtih žičnatih ograjah ter še vedno gostimi starimi smrekami. Prav na sedlu se je odprl pogled proti Kozjemu vrhu. Od tu sem šel zopet navzgor te vse do sedelca pod Starcem. Tu sem srečal veliko mravljišče. Takega še nisem videl. Zdaj je treba v breg. Vzpenjal sem se rahlo proti desni čez listje, trave, skale, melišče in predvsem drevje. Ni tako hudo. Na vrh sem stopil bolj z juga. Vrh je delno razgleden. Èe se sprehodiš malo po vrhu se da videti večino vrhov. Zakrivajo ga viharniki in druga drevesa, ki so že mnoga podlegla naravnim silam. Na vrhu stoji tudi zgleden možic. Vrh je neka mešanica Kozjega vrha ter Kope (Kam. Bistrica) le razgledno je malce manj. Na vrh Akle nisem stopil, saj me je minil globok sestop v škrbino med vrhovoma ter vreme. Sestopil sem v isto smer. Pri sestopu se izkaže, da pobočje pod vrhom le ni tako lahko. Sestop z grebena sem poizkušal olajšati a ni šlo. Hotel sem iti bolj direktno z grebena a se je izkazalo, da ni teren nič lažji ter da se tako poveča višinska razlika. Sestop z grebena v to smer je orientacijsko zelo težaven. Vso ostalo pot sem prehodil po isti poti. Na celotni poti sem srečal veliko srn. Zagotovo obstaja kaka lažja varianta do vrha a to terja večkratni ogled. V planinskem vodniku štirih avtorjev KSA sta poleg tega opisana še pristopa po JV grbenu ter pot po Koritnici. Morda pa je najlažji pristop povsem ob JZ pobočjih Starca do lovske koče. Ob pogledu se mi ni zdelo tako zelo iglasto. [b:49935745d0]Torej pot po opisani smeri je neoznačena. Od opazovalnice naprej je zahtevno brezpotje. Orientacija je zahtevna ponekod pod grebenom kar precej zlasti pri sestopu.[/b:49935745d0] Ter še slikice: http://www.moj-album.com/uredi/stog/4256818/