FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Domen: sreda, 2. avgust 2006, ob 10.39 uri; ogledov: 6

Pred turo sem se z njo seznanil kar preko 4 virov. Mašerine ZJA, Stritarjevih 111 izletov, dnevnik M&M, nekaj napiše tudi Mihelič v Klicu gora... Virov torej dovolj, v vsakem izveš kaj koristnega, pa vendar sem se odločil, da še sam napišem kako besedo ali dve, v pomoč zainteresiranim. Naj omenim še to, da je moja železna navada, da opisov ne nosim s seboj, ampak jih berem izključno pred turo. Kot je zadnje čase postalo že pravilo, sem v orientacijsko težkem brezpotnem svetu imel največ preglavic na tistih odsekih - ki so markirani. Tako sem kake 3/4 ure zabluzil že na samem začetku. Po gozdni cesti sem našel ostri levi ovinek in malo naprej na drevesu napis "Via Dogna", ki pa je povsem nelogično usmerjal desno navzdol. A če piše..... In sem se začel spuščat, a že po kakih 3 minutah ugotovil, da je to povsem nesmiselno in da via Dogna očitno pomeni "V Dunjo" in ne "Montaž - via Dogna". Tako sem šel nazaj na odcep, vzel v roke naš zemljevid (JA-zahodni del) in "ugotovil", da stojim na mestu, kjer cesto prečka markirana pot Dunja - Grego, neoznačena pot v sotesko Clapadorie, pa se s ceste odcepi nekoliko naprej. In sem zakorakal po cesti, ki se je vseskozi rahlo spuščala, dokler po dobrih 5 min nisem prispel že povsem pod sotesko in je bilo ponovno povsem nelogično, da bi po cesti nadaljeval. Že rahlo nejevoljen sem se pač spet obrnil in sklenil, da poizkusim še edino varianto, ki mi je padla na pamet, da odcep pač poiščem s tiste markirane poti nad cesto. In ko sem prispel do prve markacije (povsem uradna markacija, s katerimi so označene italijanske poti), je na njej pisalo via Dogna... Èeprav sem končno našel odcep, sem bil sedaj šele res slabe volje, saj sem 3/4 ure nazaj stal 5m od te markacije (napis je tako majhen, da s takšne razdalje ni opazen) in ko človek po vsem skupaj malce razmisli, je to dejansko edino logično nadaljevanje poti... Steza je potem do vstopa v prečnico nad Clapadorie resnično prav nemarno markirana, praktično na vsakem metru. Na prečnici so v glavnem le še tu in tam kake stare, obledele, markacije, povsem bolj v stilu. Je pa steza nezgrešljiva, tako da markacije niso niti potrebne. Sam sem glede na opozorilo M&M in z rahlo načeto samozavestjo zaradi orientacijskih problemov z začetka ture, ob vsakem takšnem in drugačnem žlebu gledal in študiral, da ne bi zgrešil odcepa, dokler nisem bil že sam sebe rahlo sit in sem se rajši prepustil užitkom ob zanimivi samotni potki. To sotesko sem si predstavljal nekako mračno, utesnjeno, žal pa ima takšno lego, da se sonce popoldan z vsem svojim sijajem upre vanjo in izžema vse živo, kar se v njej nahaja. Kar naenkrat se je pot povsem nepričakovano končala... In še v tistem hipu mi je bilo tudi vse povsem jasno (zahvaljujoč opisu M&M, vodnika tega detalja resnično neupravičeno sploh ne omenjata). Pravi žleb je bil tisti, v katerem sem še minuto ali dve nazaj počival in si tešil žejo... In kot bi trenil, sem bil nazaj v njem, časovna izguba ni bila niti omembe vredna. Tako bi bil še najbolj primeren opis od vstopa v prečnico nad gredino, da se prepustimo užitkom in sledimo nezgrešljivi potki, dokler se le ta iznenada ne konča, se obrnemo nazaj do prvega žleba, splezamo po njem do konca (II, zna biti mokro), in po široki gredini v levo do bivaka Muschi. Ko sem po turi prebral opis v ZJA, ki na dolgo in široko opisuje kratko plezanje po tem žlebu, mi ni bilo popolnoma nič jasno, kot bi opisoval povsem neko drugo zadevo... Pri bivaku sem že malce živčno pogledoval na uro, časa do teme sem imel sicer ravno še dovolj, a kvizkota sem skuril že v dolini. A pogled na neudoben bivak me je hitro pognal v steno. Stena je resnično prvovrstna, vstopna ozka zajeda se da zelo atraktivno obiti po njeni zunanji strani (II+, izpostavljeno), nato pa do gredine, kjer se stena zadnjih 50m postavi občutneje bolj pokonci, lezemo luštno II, v zelo kvalitetni skali. Èe se malo razgledamo za najlažjimi prehodi, težave prav nikjer ne sežejo niti kanček čez II. Tu in tam naletimo tudi na kako markacijo. Držimo se nekoliko levo in ne silimo pod vznožje rdeče stene. V zadnjih 50m gre pa precej bolj zares. Sam sem se po gredini najprej razgledal za najlažjo smerjo, pa še sem 2x za nekaj metrov obračal. Mašera svetuje kamin na levi strani, tam sem našel 2 ali 3 kline, izgledalo je kar težko. M&M sta lezla "lučaj levo" od rdeče stene... Èe si prav predstavljam, koliko zalučata j je tam stena res še najbolj položna, a z minimalnimi oprimki in stopi. Sam sem si na koncu izbral zajedo, kake 2m desno od kamina, ki se mi je zdela še najlažja. Vsekakor obstajajo vsaj kake 3 alternative in povsod lahko govorimo o čisto pravi III stopnji. To je seveda tudi detalj celotne ture. Zmeda pri imenoslovju, katera terasa je znameniti Belvedere, tista pod ali nad zgornjim delom stene, je popolna. Stritar pravi, da je zgornja, za to varianto navijata tudi M&M (res je nekako bolj logična). A Mašera, tako kot Mihelič, pravita, da je to gredina pod steno (predvidevam, da je Mašera povzemal po Miheliču), a Mašera v bistvu sam sebe zanika, ko pravi, da je prvopristopnik Brazza obrnil na Belvederu, potem, ko so bile vse večje težave že za njim, kar pa je po opisu lahko samo zgornja terasa. Kakorkoli že, imena so tu pravzaprav še najmanj pomembna, razgled v Dunjo pa je itak približno enak z obeh, le da je z zgornje precej bolj atraktiven pogled na preplezano steno. :lol: Nad steno nas čaka še en lažji miks strmih trav in skal (II), kjer si je dobro malce nagledati najbolj užitne prehode, na kar prestopimo levo v grapo, kateri pod Sfingo sledimo do markirane Via Amalije. Èeprav vemo, da je bivak na desni, je grapi najbolje slediti vse do travnatega pomola na Via Amaliji (vseskozi rahlo v levo), saj so pobočja na desni močno zagruščena, kar razločno vidimo šele od zgoraj. V bivaku Suringar je protora za 4 osebe, eventuelno še za petega, ki lahko spi na tleh, a niti za pol človeka več (pogradi so ozki). Naslednji dan sem na vrh zastavil po Findeneggovem ozebniku in ker sem se hotel spoznati še z Veliko polico, sem se spustil preko Pipanove lojtre na melišče, malce preklinjal svojo odločitev, ko sem se moral po melišču vzpeti 250 m nazaj na začetek Velike police, ki pa je kar zadovoljila pričakovanja. Sestopil sem po Via Amaliji, ki je bila v spominu izpred nekaj let, ko sem se po njej vzpenjal. Spodnji del, stena, ki se mi je takrat zdela kar pošteno našpičena, je bila tokrat še najlažja, težje je bilo višje, kjer je bilo treba sestopati po zagruščenih gladkih skalah, težavnosti morda le malo pod II., potrebno pa je bilo prečiti tudi precej veliko, a na srečo ne prestrmo in že omehčano snežišče. Pod steno je pogled na bivak odtaval daleč na desno, proti sedlu, na katero sem bil namenjen, pa daleč na levo. V spominu sem imel, da vodnik omenja neko grapo, po kateri lahko uberemo bližnjico a edina grapa, ki sem si jo ogledal že s stene in se nahaja nekako točno pod vstopom v Kugija, se je zaključevala z velikim, sicer položnim skokom nad markirano potjo, ki od zgoraj nekako ni obetal nekega naravnega prehoda. A sem zaupal navedbam vodnika, se spustil ob grapi po lahkih travah, čez skok pa si nekako izboril prehod po grušču in ruševju na desni (v smeri spusta). Nekakšna trentarska II-III. Ker mi je bilo povsem nelogično, da bi vodnik to varianto priporočal kot bližnjico, sem doma preveril zadevo in ugotovil, da vodnik govori o ozki grapici tik pred bivakom......kar ta vsekakor ni bila. Ampak bližnjica je bila pa vsaj konkretna 8) Èakal me je še nekoliko odvečen vzpon na Krniško škrbinico in še nekoliko bolj odvečen spust do izhodišča. Tura je vsekakor polna presežnikov. Tako po dolžini, zahtevnosti, da o lepoti niti ne govorim. Loti se je lahko le tisti, ki je popolnoma suveren v plezanju III. stopnje. Seveda je za steno in tudi za Amalijo priporočljivo varovanje. Mihelič celo omenja, da je stena za malenkost težja od Slovenske v Steni! Meni so se težave zdele približno enakovredne, je pa res, da je po zračnosti Slovenska primerljiva morda le na Frelihovi polici, kjer pa so težave manjše. V poletnem času je popoldan v prečnici nad sotesko resnično peklensko vroče, tako da dvodnevno varianto priporočam bolj za jesenski čas, poleti pa je v soteski zagotovo mnogo prijetnejše v jutranjih urah, ko jo sonce še ne doseže.

Domen: sreda, 2. avgust 2006, ob 10.39 uri

Pred turo sem se z njo seznanil kar preko 4 virov. Mašerine ZJA, Stritarjevih 111 izletov, dnevnik M&M, nekaj napiše tudi Mihelič v Klicu gora... Virov torej dovolj, v vsakem izveš kaj koristnega, pa vendar sem se odločil, da še sam napišem kako besedo ali dve, v pomoč zainteresiranim. Naj omenim še to, da je moja železna navada, da opisov ne nosim s seboj, ampak jih berem izključno pred turo. Kot je zadnje čase postalo že pravilo, sem v orientacijsko težkem brezpotnem svetu imel največ preglavic na tistih odsekih - ki so markirani. Tako sem kake 3/4 ure zabluzil že na samem začetku. Po gozdni cesti sem našel ostri levi ovinek in malo naprej na drevesu napis "Via Dogna", ki pa je povsem nelogično usmerjal desno navzdol. A če piše..... In sem se začel spuščat, a že po kakih 3 minutah ugotovil, da je to povsem nesmiselno in da via Dogna očitno pomeni "V Dunjo" in ne "Montaž - via Dogna". Tako sem šel nazaj na odcep, vzel v roke naš zemljevid (JA-zahodni del) in "ugotovil", da stojim na mestu, kjer cesto prečka markirana pot Dunja - Grego, neoznačena pot v sotesko Clapadorie, pa se s ceste odcepi nekoliko naprej. In sem zakorakal po cesti, ki se je vseskozi rahlo spuščala, dokler po dobrih 5 min nisem prispel že povsem pod sotesko in je bilo ponovno povsem nelogično, da bi po cesti nadaljeval. Že rahlo nejevoljen sem se pač spet obrnil in sklenil, da poizkusim še edino varianto, ki mi je padla na pamet, da odcep pač poiščem s tiste markirane poti nad cesto. In ko sem prispel do prve markacije (povsem uradna markacija, s katerimi so označene italijanske poti), je na njej pisalo via Dogna... Èeprav sem končno našel odcep, sem bil sedaj šele res slabe volje, saj sem 3/4 ure nazaj stal 5m od te markacije (napis je tako majhen, da s takšne razdalje ni opazen) in ko človek po vsem skupaj malce razmisli, je to dejansko edino logično nadaljevanje poti... Steza je potem do vstopa v prečnico nad Clapadorie resnično prav nemarno markirana, praktično na vsakem metru. Na prečnici so v glavnem le še tu in tam kake stare, obledele, markacije, povsem bolj v stilu. Je pa steza nezgrešljiva, tako da markacije niso niti potrebne. Sam sem glede na opozorilo M&M in z rahlo načeto samozavestjo zaradi orientacijskih problemov z začetka ture, ob vsakem takšnem in drugačnem žlebu gledal in študiral, da ne bi zgrešil odcepa, dokler nisem bil že sam sebe rahlo sit in sem se rajši prepustil užitkom ob zanimivi samotni potki. To sotesko sem si predstavljal nekako mračno, utesnjeno, žal pa ima takšno lego, da se sonce popoldan z vsem svojim sijajem upre vanjo in izžema vse živo, kar se v njej nahaja. Kar naenkrat se je pot povsem nepričakovano končala... In še v tistem hipu mi je bilo tudi vse povsem jasno (zahvaljujoč opisu M&M, vodnika tega detalja resnično neupravičeno sploh ne omenjata). Pravi žleb je bil tisti, v katerem sem še minuto ali dve nazaj počival in si tešil žejo... In kot bi trenil, sem bil nazaj v njem, časovna izguba ni bila niti omembe vredna. Tako bi bil še najbolj primeren opis od vstopa v prečnico nad gredino, da se prepustimo užitkom in sledimo nezgrešljivi potki, dokler se le ta iznenada ne konča, se obrnemo nazaj do prvega žleba, splezamo po njem do konca (II, zna biti mokro), in po široki gredini v levo do bivaka Muschi. Ko sem po turi prebral opis v ZJA, ki na dolgo in široko opisuje kratko plezanje po tem žlebu, mi ni bilo popolnoma nič jasno, kot bi opisoval povsem neko drugo zadevo... Pri bivaku sem že malce živčno pogledoval na uro, časa do teme sem imel sicer ravno še dovolj, a kvizkota sem skuril že v dolini. A pogled na neudoben bivak me je hitro pognal v steno. Stena je resnično prvovrstna, vstopna ozka zajeda se da zelo atraktivno obiti po njeni zunanji strani (II+, izpostavljeno), nato pa do gredine, kjer se stena zadnjih 50m postavi občutneje bolj pokonci, lezemo luštno II, v zelo kvalitetni skali. Èe se malo razgledamo za najlažjimi prehodi, težave prav nikjer ne sežejo niti kanček čez II. Tu in tam naletimo tudi na kako markacijo. Držimo se nekoliko levo in ne silimo pod vznožje rdeče stene. V zadnjih 50m gre pa precej bolj zares. Sam sem se po gredini najprej razgledal za najlažjo smerjo, pa še sem 2x za nekaj metrov obračal. Mašera svetuje kamin na levi strani, tam sem našel 2 ali 3 kline, izgledalo je kar težko. M&M sta lezla "lučaj levo" od rdeče stene... Èe si prav predstavljam, koliko zalučata j je tam stena res še najbolj položna, a z minimalnimi oprimki in stopi. Sam sem si na koncu izbral zajedo, kake 2m desno od kamina, ki se mi je zdela še najlažja. Vsekakor obstajajo vsaj kake 3 alternative in povsod lahko govorimo o čisto pravi III stopnji. To je seveda tudi detalj celotne ture. Zmeda pri imenoslovju, katera terasa je znameniti Belvedere, tista pod ali nad zgornjim delom stene, je popolna. Stritar pravi, da je zgornja, za to varianto navijata tudi M&M (res je nekako bolj logična). A Mašera, tako kot Mihelič, pravita, da je to gredina pod steno (predvidevam, da je Mašera povzemal po Miheliču), a Mašera v bistvu sam sebe zanika, ko pravi, da je prvopristopnik Brazza obrnil na Belvederu, potem, ko so bile vse večje težave že za njim, kar pa je po opisu lahko samo zgornja terasa. Kakorkoli že, imena so tu pravzaprav še najmanj pomembna, razgled v Dunjo pa je itak približno enak z obeh, le da je z zgornje precej bolj atraktiven pogled na preplezano steno. :lol: Nad steno nas čaka še en lažji miks strmih trav in skal (II), kjer si je dobro malce nagledati najbolj užitne prehode, na kar prestopimo levo v grapo, kateri pod Sfingo sledimo do markirane Via Amalije. Èeprav vemo, da je bivak na desni, je grapi najbolje slediti vse do travnatega pomola na Via Amaliji (vseskozi rahlo v levo), saj so pobočja na desni močno zagruščena, kar razločno vidimo šele od zgoraj. V bivaku Suringar je protora za 4 osebe, eventuelno še za petega, ki lahko spi na tleh, a niti za pol človeka več (pogradi so ozki). Naslednji dan sem na vrh zastavil po Findeneggovem ozebniku in ker sem se hotel spoznati še z Veliko polico, sem se spustil preko Pipanove lojtre na melišče, malce preklinjal svojo odločitev, ko sem se moral po melišču vzpeti 250 m nazaj na začetek Velike police, ki pa je kar zadovoljila pričakovanja. Sestopil sem po Via Amaliji, ki je bila v spominu izpred nekaj let, ko sem se po njej vzpenjal. Spodnji del, stena, ki se mi je takrat zdela kar pošteno našpičena, je bila tokrat še najlažja, težje je bilo višje, kjer je bilo treba sestopati po zagruščenih gladkih skalah, težavnosti morda le malo pod II., potrebno pa je bilo prečiti tudi precej veliko, a na srečo ne prestrmo in že omehčano snežišče. Pod steno je pogled na bivak odtaval daleč na desno, proti sedlu, na katero sem bil namenjen, pa daleč na levo. V spominu sem imel, da vodnik omenja neko grapo, po kateri lahko uberemo bližnjico a edina grapa, ki sem si jo ogledal že s stene in se nahaja nekako točno pod vstopom v Kugija, se je zaključevala z velikim, sicer položnim skokom nad markirano potjo, ki od zgoraj nekako ni obetal nekega naravnega prehoda. A sem zaupal navedbam vodnika, se spustil ob grapi po lahkih travah, čez skok pa si nekako izboril prehod po grušču in ruševju na desni (v smeri spusta). Nekakšna trentarska II-III. Ker mi je bilo povsem nelogično, da bi vodnik to varianto priporočal kot bližnjico, sem doma preveril zadevo in ugotovil, da vodnik govori o ozki grapici tik pred bivakom......kar ta vsekakor ni bila. Ampak bližnjica je bila pa vsaj konkretna 8) Èakal me je še nekoliko odvečen vzpon na Krniško škrbinico in še nekoliko bolj odvečen spust do izhodišča. Tura je vsekakor polna presežnikov. Tako po dolžini, zahtevnosti, da o lepoti niti ne govorim. Loti se je lahko le tisti, ki je popolnoma suveren v plezanju III. stopnje. Seveda je za steno in tudi za Amalijo priporočljivo varovanje. Mihelič celo omenja, da je stena za malenkost težja od Slovenske v Steni! Meni so se težave zdele približno enakovredne, je pa res, da je po zračnosti Slovenska primerljiva morda le na Frelihovi polici, kjer pa so težave manjše. V poletnem času je popoldan v prečnici nad sotesko resnično peklensko vroče, tako da dvodnevno varianto priporočam bolj za jesenski čas, poleti pa je v soteski zagotovo mnogo prijetnejše v jutranjih urah, ko jo sonce še ne doseže.

xmovc: sreda, 2. avgust 2006, ob 11.29 uri

[img:29a443b236]http://forum.bmwslo.com/images/smiles/eek2.gif[/img:29a443b236][img:29a443b236]http://forum.bmwslo.com/images/smiles/icon_ok.gif[/img:29a443b236] Èe te razumem prav si plezal brez varovanja in solo?

Domen: sreda, 2. avgust 2006, ob 12.15 uri

:oops: Hmm, v bistvu razumeš povsem prav. Varoval sem se le v sestopu, v vznožni steni Via Amalije. Kot že rečeno, v tistih 50m imamo v detaljih dejansko opravka s III. stopnjo in pravzaprav se ne spomnim še kakega drugega primera z mojega hribolazenja, da bi bile v vodniku težave ocenjene nižje, kot bi jih ocenil jaz. Za predstavo o oceni težavnosti se mi zdi primerjava s Slovensko v osnovni verziji kar na mestu, v primerjavi z Zeleniškimi špicami npr. je torej tu za stopnjo težje...

jf: sreda, 2. avgust 2006, ob 12.29 uri

Èestitke! Samo skromna pripomba: lani enkrat ob tem času sem v Suringarju spal v osmih. Malce na tesno, ampak se da...

barbra: torek, 29. avgust 2006, ob 20.32 uri

Domen, kakšno pa je stanje varoval na poti Via Amalija in kakšne vrste je snežišče, ki si ga prečil ( obvozi ?). Na Montaž mislim iti po tej poti konec tega tedna v zgodnejših urah, ko sneg dotovo še ne bo odjenjal. LP, Barbara

Domen: torek, 29. avgust 2006, ob 22.43 uri

Varovala so v spodnjem delu, kjer plezamo po pokončni steni in so nakopičeni tudi vsi najtežji deli Amalije, v odličnem stanju. Višje so na nekaterih odsekih jeklenice tudi potrgane, a kot rečeno, vsi detalji poti so dobro zavarovani. Vsekakor pa je pri tej poti dobro vzeti na znanje, da moramo biti vešči prostega plezanja do spodnje II. stopnje, preden se je lotimo! :!: V času mojega zapisa obvoz omenjenega snežišča ni bil možen! Koliko snega je do danes skopnelo, je težko rečt, a zanašati na obvoz se vsekakor ne gre. Prečenje snežišča je sicer kar precej dolgo, zmerne naklonine in izpostavljenosti. Jaz sem ga prečil že po poldnevu, ko je bil sneg že lepo odjenjan, kar mi je prišlo več kot zelo prav! Bil sem namreč brez opreme! Èe bi ga moral prečiti v jutranjih urah, bi precej bolj na tanko piskal! Na tvojem mestu pa se na pot ne bi podal brez cepina! Pa srečno pot, Domen

sla: sreda, 30. avgust 2006, ob 8.05 uri

Jaz sem šla po Amaliji pred enim mesecem. Obvoz ob spodnjem snežišču je bil možen po desni strani, so celo možici postavljeni. Dereze so ostale v ruzaku. Obvoz ni potka ampak plezanje I.

barbra: četrtek, 31. avgust 2006, ob 17. uri

Obema hvala za informacije. Ker nas bo več, bo oprema šla z nami, čeprav morda samo na izlet :) Lp Barbara

Irena: ponedeljek, 2. julij 2007, ob 10.21 uri

Včeraj smo opravili res prestižno turo – Montaž iz Dunje. Že logistika je kar komplicirana, z orientacijo pa velikih težav nismo imeli. Zahvaljujoč dejstvu, da je eden od družbe pot že opravil pred leti in Domnovemu opisu - hvala . A kljub temu je bila tista stezica pod stenami kar preveč vabljiva :oops: . In ne le nam, tudi mladima Italijanoma pred nami... En avto smo pustili na Pecolu, z drugim v Dunjo - vožnja je sicer naporna, a zanimiva. Opisu ni kaj dosti dodati. V spodnjem delu je pot prav nemarno markirana, višje je pack vedno manj in se je potrebno malo potruditi za najlepšimi prehodi - ki niso nujno tudi markirani. Izredna divjina, krasni razgledi, travnati vložki pa dobesedno rožni raj. Težko je, izpostavljeno mestoma izredno. Borut - zares hvala- nas je ponekod varoval, kjer smo sami ali on presodili, da je to pač potrebno. Osebno mi je bil najbolj zoprn trebušast detajl prav nad bivakom Muchi, predvsem zaradi manjkajočih centimetrov :oops: V strah pa so nas spravili le izstrelki, ki so na enem mestu žvižgajoče frčali s stene. S pod Sfinge so nas pozorno spremljali skoraj "albini" kozorogi. Suringar smo dosegli po 6-7 urah (skupaj s počitki in iskanjem). Dva sta imela dovolj, ostala trojica pa smo "skočili" še na vrh Montaža po Findeneggovem ozebniku. Ta je na novo markiran, zima izpred dveh let pa mu je malce spremenila podobo :lol: . Spust na Pecol po Pipanovi lestvi in potem oba voznika nazaj v Dunjo po avto. Tura je zaradi samotnosti in oddaljenosti za nas iz LJ sicer izvedljiva v enem dnevu, a dan je bil presneto dolg

penzionist: ponedeljek, 27. julij 2009, ob 3.39 uri

Včeraj smo se šli malo potepati tja čez mejo - konkretno rečeno - v opevano Montaževo "Via Dogno". Da ne bi izpadli ravno preveč pametni, smo tudi mi porabili pol urice na napačni, a vabljivi stezici ( je pa fino po končani turi brati opozorila in opise ), v zameno za to pa prvi letos pokracali vpisno knjigo v naravnem bivaku in celo opazili, da smo zaman tovorili s sabo tudi dele zimske opreme. [url=http://boris.slo-alp.com/plugins/pvmg09/mg2.php?list=21] Nekaj utrinkov [/url]

uhl8080: ponedeljek, 27. julij 2009, ob 14.09 uri

Kot je razvidno iz vseh do sedaj objavljenih prispevkov sta na tej poti dve (to je še zelo milo rečeno) orientacijski zanki. V sredo, 22.7.2009 sem šel po poti Via Dogna že tretjič in uspel "pridelati" - še kakšni dve dodatni, tako, da ni bilo dolgčas. Naj enkrat dokončno razčistimo zadeve glede točnega vstopa na stezico, ki te pripelje kasneje v strmali nad grapo Clapadorie. Prav tako avtorji nekako neustrezno oz. skromno popišejo (Mašera se izgublja v podrobnostih, za katere mi ni jasno od kod jih je pobral, Marko Kern pa po drugi strani pravi:"...pot se je na lepem končala.."; to je po literaturi okoli 3 ure hoda po policah in skrotju, brez opisa?!) del poti od začetnega dela, kjer stezica krene iz gozda na plano v sotesko do bivaka Muschi. 1. Vstop na stezico Kot so lepo navedli razni obiskovalci, se ponavadi zalomi že tu. Ko sem šel prvič, sem na tem vstopu izgubil najmanj 1 uro. Ni mi jasno, kako to, da pisci, ki opisujejo to turo ne namenijo ustrezne pozornosti temu začetnemu delu poti, navkljub temu, da se jih večina izgubi že tukaj ! Torej: greš preko potoka in po 40-50 m prideš na križišče gozdnih cest. Ostro levo navzgor te cesta pripelje na pot, ki gre na Krniško škrbino (sedlo). Pravilno je izbrati desno cesto oz. kolovoz, ki se po križišču začne spuščati in te po ~300 m privede na rob velike gozdne jase. Pred jaso naj te ne zmoti manjši kolovoz, ki se odcepi levo! Jaso torej obhodiš po njenem desnem robu, cesta se rahlo vzpne in takoj zatem obrne na levo - to je tisti znameniti ovinek v levo. Takoj za ovinkom (recimo 50 - 70m) se cesta skoraj čisto poravna in ni prav verjetno, da ti bo jasno, kje se naj obrneš levo v poraščeno brežino, kjer je speljana minimalistična stezica. Na pomoč ti pride drevo na desni, s trakom in napisom. Točno pri tem drevesu se obrneš v brežino in potem slediš stezici - seveda z veliko mero pozornosti. 2. Zanka s pravočasnim odcepom proti Muschiju vsekakor ostaja; trenutno ne znam bolje popisati pravega dostopa; glede na to, da sem se tokrat izgubil je bolje da sem tiho. Sedaj pa k moji novi izkušnji, kako je mogoče zgrešiti pot skozi oz. nad sotesko. Kako je izgledal najin izstop iz gozda ? Na stezici se je pokazal možic, ki te vodi na pot preko melišča in te po dobrih 100m pripelje na rob sosteske, ki je tukaj pravzaprav široka grapa. Mašera opisuje, da greš na drugo stran... torej po njegovem na desno ali kaj ??? Kar je seveda neumnost, kajti ostajaš ves čas na levi strani. Izgleda, da pojmi levo/desno, gor/dol, višinski/dolžinski metri nasploh niso preveč priljubljeni. Tu sva midva naredila kakih 20-30 višinskih metrov levo navzgor in nato iskaje prehodov povprek po pobočju ...očitno sva zabluzila tam, kjer vsi hodijo prav...prvič in drugič nisem imel tu prav nobenih težav, no, nekaj sva rinila čez grmovje, dokler čez kake pol ure nisva SESTOPILA v to isto grapo oz. sotesko. Napaka, ampak kaj čemo, nadaljevala sva preko balvanov po grapi navzgor in čez 1 uro na levi našla lepo odprto skalnato pobočje, ki je omogočilo enostaven izhod. Na srečo še pravi čas, saj se je pred nama v grapi že kazalo veliko snežiše (mislim, da na izteku grape Val Rotta), preko katerega je navkljub rani uri (7h) letelo velikansko kamenje in grušč. Po tem pobočju torej naravnost navzgor (~150 - 200 viš.metrov) na široko melišče, kjer sva ulovila pravo pot Via Dogna, ki je pripeljala s sedelca na najini levi in krenila preko melišča v zeleni breg na desni strani. Bingo - rešena ! Žal ni bilo čisto tako... Greva torej lepo po stezici v breg, čez 10 minut prestopiva na poraščen greben in pred sabo zagledava široko grapo (tokrat zasneženo), ki jo stezica preči in se na nasprotni strani lepo vidno vzpne po polici nekam za desni rob. Menim, da je ta grapa Val Rotta, saj sva se ob vrnitvi vzpela na vrh te grape (2 min), na travnato sedelce (možic) in pogledala v dolino, kjer je lepo vidna -in od tu prav enostavno dostopna- pot iz Krniške škrbine v Dunjo. Sledilo je torej enostavno prečenje grape tik nad snežiščem na polico. Tu sta sedaj napeti dve novi plezalni vrvi (tudi svedrovci), ki ti olajšata prečenje izpostavljene potke. Slediš ji enostavno preko poraščenega roba in 10 viš. metrov navzgor, kjer se potem prevesi skozi borovje na drugo stran. Pod sabo nato zagledaš široko grapo, ki ji trenutno ne vem imena (rekel bi kar dolino, ki leži ~ 60m nižje) - tokrat zasneženo - in spet na drugi strani stezo, ki se vidno vije preko pobočja. Stezi sva še sledila kakih 20 viš.metrov navzdol, nakar se mi je zazdelo, da to že ne more biti prava pot, saj se nisem od prej spomnil, da bi se pot spustila tako nizko...druga napaka na tej poti. Obrnila sva nazaj v breg do točke, kjer se pot prevesi navzdol in šla malce preverit situacijo naravnost navzgor po lepo prehodnem skrotju. NAPAKA,NAPAKA,NAPAKA !!! Zagledava možica, to bo to ! (poznate ta občutek, ne ?). Lepo napredujeva navzgor, zdelo se mi je malo blesavo, malo uporabiva roke in že sva na široki gredini (15 minut poplezavanja od tiste nesrečne točke, kjer se pot preveša v dolino). Ni mi jasno, kako sem si mislil, da bom sedaj tu naletel na Muschija... Pred nama pa grapa-žleb, lepo viden nekam navzgor v oblake ...za začetek kamin, 8m visok, fino moker in porasel z mahom. Nekam nerodno se obračam na vstopu, treba bo vzeti vrv in se začeti varovati. Sem si mislil, nazadnje sem bil tu pred 11 leti pa nisem več tako vplezan, da bi kot takrat plezal vse brez štrika. No, ta kamin je taka lepa klasična štirka...žleb se nato postavi pokonci in sva raje plezala v dolgem kaminu v desni strani...no, in tako po vrsti..kamin, žlebič, kamin...vmes možici od nevemkoga za boljši občutek. Izplezala sva na greben, šele zdaj vem (vir Marko Kern, 6.8.2006: Turn in Glavica nad Dunjo in Zajzero), da sva prišla na sedelce pod samim vrhom Krničnega turna (Torre Carnizza) v Zmajevem grebenu. Nama se je zdelo v stilu ...in the middle of nowhere...poskušala sva desno po Zmajevem grebenu do Forca del Montasio, nato navzdol do prepadnega skoka, nato kar preko vrha Krničnega turna do roba stene...na koncu sva se vrnila po poti kjer sva prišla (plezanje v sestopu), kajti imela sva kratek štrik. Konec dober, vse dobro. Èe dobro razmislim, bi dejansko bile težave s snegom nad Dunjo (pod Suringarjem) in kasneje verjetno tudi na Amaliji; nisva namreč imela ustrezne opreme. Našla pa sva tudi rezervni sestop/dostop s sedelca na vrhu grape Val Rotta na pot Krniška škrbina-Dunja. Vsaj nekaj. Lp Bojan

Domen: ponedeljek, 27. julij 2009, ob 20.29 uri

Uhl, a imaš ti tudi občutek, da si se izgubil v istih stvareh, ki jih očitaš Mašeri...?! Sicer pa meni največ povedo prav tisti opisi, v katerih so informacije količinsko najbolj skope in toliko bolj osredotočene. Èe nekdo denimo 3h poti odpravi brez opisa (in ob tem poznam njegove kriterije pisanja), meni to pove gromno in če na tem odseku naletim denimo na konkretno II, ki bi jo sicer rade volje v tistem momentu odplezal, mi to, da ni bila omenjena, daje močan sum, da nisem na pravi poti! Veliko bolj se znajdem tako, kot da bi mi nekdo opisoval vsak žleb, žlebič, kamin, ipd posebej... Sicer pa je tura Grande course (btw: lepota ni vedno skrita le v plezanju ) kot pravi penzionist, ravno zaradi vseh teh dilem in dilemic, ki so kljub vsej poplavi opisov nam gornikom tam naklonjene. In tako bo tudi ostalo, v kolikor se ne bo našel kak cepec, ki bo na poti sprašil nekaj sprejev in jo uničil, ali bodo splet preplavili takšni in drugačni "tracki". P.S. Èe sta se znašla na tistem travnatem sedlu nad potjo Dunja - Krniška škrbina in na Zmajevem grebenu, sta pa res pošteno sfalila...!

vstarc16: sreda, 5. avgust 2009, ob 18.59 uri

Prejšnji vikend smo opravili vzpon po Via Dogna na Montaž. V petek zvečer smo se pripeljali na Vršič kje smo prespali, v soboto zjutraj pa v Dunjo do kapelice pri kateri se od ceste odcepi pt št. 651. Na podlagi Domenovih izkušenj smo bili zelo pozorni pri iskanju odcepa steze, ki pelje nad sotesko Clapadorije – najbolj natančen je Uhlov opis od 27. 7. 09 (ki ga mi nismo imeli), primeren nam se zdi tudi Mašerin opis v ZJA i prikaz na karti Tabacco. Imeli smo tudi opis iz talijanskega vodnika, v katerem odcep ni dobro opisan, plezalni del pa bolj natančno kot v katerikoli opisu, ki sem ga najdel v slovenščini. Po poti, ki je dejansko markirana, smo vstopili v dolino nad sotesko Clapadorie in čez nekaj pragov prišli do širokega žleba za katerim smer zavije levo. Splezali smo čez prag in nadaljevali po rampi, ki pelje pod bivak Muschi, do tja smo rabili 4h. V steno smo vstopili po levi varijanti (II-III), potem pa smo nenevezani plezali do velike police pred izstopom iz zahtevnejšega dela. Naslednji rastežaj (50m, II+) smo zaradi izpostavljenosti preplezali v navezi, in prehiteli štiri Italijane z katerimi smo se srečali cel dan. Sledilo je še nekaj plezanja in hoja po skrotju in strmih travah do poti Amalia in potem do bivaka Suringar; za ta del smo porabili 2.45 h. Po počitku smo nadaljevali po Veliki polici in sestopili do koče Brazza. Lepi razgledi na kaninsko skupino v kateri je še veliko snega, kot kaže iz daljave, bi se še dalo smučati s Prevale proti Gilbertiiju. V nedeljo smo se v 4h povzpeli na Strmo peč in sestopili po ferati Norina. Kljub nekaterim manjšim poškodbam so varovala v brezhibnem stanju, pot pa lepo speljana in ni pretirano zahtevna za splezat navzgor. Veliko snežišče v srednje delu nam je zadalo nekaj težav, ker smo imeli samo cepine, spust z derezami bi bil precej varnejši. Pod snežiščem smo zavili na pot 655, ki se izogne bivaku Cevedale in se spušča v Pleziche. Kljub temu da je markirana, in da so varovala (ki so nameščena na dveh mestih) brezhibna je pot dokaj zapuščena in jo je v gozdu težko slediti. Po njej smo se spustili v dolino in nadaljevali ob potoku. Steza prejde v gozdno cesto, ki pripelje do poti 651, tiste z katere smo zavili v Clapadorie. Nadaljevali smo po njej v smeri Montaža, po nekaj vzpona se spustili v dolino i prečkali Clapadorie, sledil je še nadležni vzpon do avta, od stika z 655 smo rabili 1.15 h, skupaj z vrha Strme peči 7h. Èeprav smo takole naredili pravi Grande Course na Dunjo, ne priporočamo naš sestop zaradi dolžine, slabe steze in orijentacijskih težav v gozdnatem delu steze 655. Za varen spust po snežišču na poti Norina so trenutno (in do konca sezone, ker je snega še 3 m) potrebne dereze; samo z cepinom se da, ampak je dokaj tvegano zaradi zelo trdega snega. V steni Montaža snega ni bilo, kakšne so razmere v spodnjem delu Via Amalia ne poznamo. Glede zahtevnosti vzpona na Montaž iz Dunje se strinjamo z primerjavo s Slovensko v Triglavu. Težav z orijentacijo v vzponu nismo imeli, opise smo bralis sproti, občutek je da bi šlo tudi samo z Mašerinim. Vanja

jack: ponedeljek, 11. oktober 2010, ob 12.51 uri

V soboto sva se z Andrejem odpravila na dolgo načrtovano Via Dunjo (via Dogna). Preden sva začela hoditi je bilo potrebno peljati avto na Pecol in z drugim avtom v dolino Dunje. S seboj nisva vzela nobenega opisa razen sprintane opise iz foruma, ki pa jih ne potrebuješ saj so preveč komplicirani in nobene opreme razen čelad. No, v Dunji na izhodišču poti sva se malo zamislila, če ne bi rajši bila nekje na sončku, saj je termometer kazal -2 stopinji. Toda Clapadoria in Montaž sta vabila. Stezica nad Clapadorio je resnično noro lepa in kar izpostavljena, ves čas pa sva pogledovala proti bljižnemu Jof di Miezu, ki naju je letos zaustavil zaradi napačnega opisa. Tako, da sva si rekla, letos verjetno ne, drugo leto pa brez milosti in z lahkoto. V sivi steni nad bivakom Musi naju je malo zazeblo v prstke pa ni bilo panike in sva se kaj hitro prebila pod vršno 30 metersko stopnjo. Vmes sva skočila še na legendarni Belveder, nato pa sva naskočila še zadnje metre sive stene in že sva se znašla v položnejšem svetu, ki pa je bil malo poledenel, kar pa naju pri plezanju ni oviralo in že sva lahko pomižiknila Sfingi. Na koncu naju je še čakala obvezna vožnja nazaj po avto v Dunjo in še obvezen postanek pri Aljažu. Nimam namena opisovati poti saj je čisto logična in dobro označena do bivaka Musi. Ne vem sicer kakšne preglavice z nahrbtnikom lahko povzroča vstop v sivo steno, saj greš 5 metrov od bivaka gor in nato prečiš čez izvirček v steni po nakazani polički, splezaš jo tako, da se izvesiš na ven in se ne bašeš noter na poličko in potem nimaš nobenega problema z nahrbtnikom. Slavni belveder je pomol na levi 30 metrov pred koncem sive stene oziroma pred najtežjim mestom. Sledi pa še opis detajla: zadnje metre sive stene preplezaš tako, da začneš z velike police, ki vodi na belveder 5 metrov levo od stika sive in rumene stene po sivi skali razjedeni od vode, naravnost navzgor in nato malo proti levi , zadnjih 5 metrov pa prečiš nazaj proti desni po nakazani laštici ali rampici kakorkoli že se ji reče. To je najboljšim in najlažji prehod v zelo dobri, recimo , da v odlični skali.