 |
ponedeljek, 13. maj 2024 |
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
| POIŠČI |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)Lepo Špičje (Tumova) | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
 Domen: sreda, 2. avgust 2006, ob 14.35 uri; ogledov: 0Markirana pot skozi Trebiški dol je zagotovo eden lagodnejših dostopov v trentarska brezpotja. Odcepa poti čez sotesko Korita, s katero bi si skrajšal prehod na mulatjero na drugi strani potoka, nisem uspel najti, niti v sestopu, kljub vsej pozornosti. Prepoznavnega odcepa zagotovo ni, lahko da se potka oblikuje nižje v soteski. Je pa teren na tem mestu zelo težko prehoden in tudi če uspemo vdeti pravo mesto odcepa in nižje pot ki naj bi bila po vodniku močno poškodovana, (za orientacijo nam je potka, ki jo vidimo na nasprotnem bregu) imamo v vsakem primeru opravka s kar precejšnjo izgubo višine, tako da bi bil moj nasvet vsem, ki mesta odcepa točno ne poznajo, da potok prečkajo po sicer nekoliko daljšem ovinku, pri lovski koči, a po precej lepši poti in brez izgube višine. Po idilično zapuščeni in v glavnem lepo prehodni trentarski mulatjeri prečimo po nasprotnem bregu daleč nazaj v desno in se v ključih vzpnemo na škrbinico Èez Drt. Od tod je po vodniku potrebno prehode poiskati na južni strani grebena Plaskega Vršaca, a sam tam nisem našel nič, kar bi mi bilo dovolj všeč in se zadve svojeglavo lotil nekaj metrov ob grebenu na severni strani. In se kaj kmalu znašel v zelo lepi II. in v zelo slabi skali!  Na koncu se je izkazalo, da je bil to daleč najtežji detalj celotne ture! Nekako sem zmotivilil na greben, se prebil čez (prvo) zasedo ruševja, nato po zelo solidni stečini na prvi vrh, od koder sem na sedlu pod Plaskim Vršacem ugledal zelo užitno potko. Do nje me je sicer čakalo še nekaj pretepanja, a ko sem bil enkrat na potki, sem neverjetno lagodno, brez kakršnihkoli težav prečil po njej Plaski Vršac do Grive. Neverjetna lagodnost mi je bila malo bolj razumljiva, ko sem ugledal stare sledove žage. Kakih 30 višinskih metrov južno pod grebenom sem skoraj vseskozi opazoval prav tako lepo prehodno stečino, ki jo je verjetno imel v mislih Stritar. Grebenska varianta je zagotovo lepša, a kako se najbolj lagodno pride do nje, pač ne vem točno, zagotovo vem le to, da ne tako, kot sem prišel jaz. Naslednjič bi sam verjetno poskušal prav tako po grebenu, a po ruševju na južni strani, ki tu še ni videti tako neusmiljeno. Varianta je tudi pod majhno stenico, nekoliko globje na južni strani, po kateri verjetno pridemo na to spodnjo stečino, s katere se pa da morda po lepih prehodih (stečini) prebiti tudi na greben.
Z Grive sem nadaljeval vseskozi po grebenu, kateremu sem se na najbolj strmem odseku umaknil v levo, čeprav neke grozne potrebe po tem niti ni. Opis v vodniku, z vstopom v steno na vrhu melišča, pod najnižjim delom stena, je povsem zgrešen. V steno vstopimo prav po tem grebenu, ko ta trči vanjo. Tam sem tudi zasledil edinega možica na celotnem neoznačenem delu ture. Ob vstopu imamo na desni strani grapo (Skrita Diagonala, priljubljena smer alpinističnih smučarjev), ki jo na primernem mestu prečimo. Znajdemo se na nakakšnem širokem grebenu, ki je tudi naša smer. Prehoden je praktično v vsej svoji širini, kjer iščemo najlažje prehode. Ko pridemo do stene z značilno črno skalo, se usmerimo nekoliko v levo ob steni, še vedno pa smo na tem grebenu. Prehodi, ki se nam sproti odkrivajo kot najlažji, nabolj logični in najbolj naravni, so tudi pravilni. Lahkih prehodov ni težko najti in na vrhu stene sem bil kar precej presenečen, ko niti II. nisem pošteno potipal, kaj šele III., s katero grozi vodnik. Vsekakor močno pretiravanje (in popolna neusklajenost v istem vodniku, kjer je pa smer z Dunje na Montaž ocenjena z II!). Težave v tej smeri vsekakor niso tehnične narave (I-II), veliko bolj je treba biti pozoren na krušljivo skalo, predvsem v spodnjem delu. Seveda pa se nahajamo v čisto pravi steni, kjer nevarovani za drugo napako nimamo možnosti. Ko sem s prelaza Èez Drt opazoval smer, mi nikakor ni bilo jasno, kako bi se lahko jaz, navaden šodrovec, lahko prešvercal čeznjo.
Nekaj metrov pod grebenom sem v prav pripravnem bivaku pod previsno steno prevedril manjšo ploho, skočil na vrh in po doooolgem grebenu sestopil na Prehodavce. Da se pot ni preveč vlekla, je z orkesterno spremljavo poskrbela nevihta, ki je razsajala nekje med Triglavom in Razorjem. Pogledat me je prišla šele, ko sem bil že globoko v Trebiškem dolu, tako da je srečanje minilo v prav prijateljskem vzdušju! 
Lepa, samotna, trentarsko idilična tura! Že sam Trebiški dol je zame osebno ena prikupnejših trentarskih dolin. Razgledi na severno ostenje Lepega Špičja so z grebena Plaskega Vršaca resnično impozantni in kar zastrašujoči! Kot že rečeno, tura tehnično ni preveč zahtevna, v steni resnično lahko samo uživamo v lahkotnem poplezavanju. |
| |
Markirana pot skozi Trebiški dol je zagotovo eden lagodnejših dostopov v trentarska brezpotja. Odcepa poti čez sotesko Korita, s katero bi si skrajšal prehod na mulatjero na drugi strani potoka, nisem uspel najti, niti v sestopu, kljub vsej pozornosti. Prepoznavnega odcepa zagotovo ni, lahko da se potka oblikuje nižje v soteski. Je pa teren na tem mestu zelo težko prehoden in tudi če uspemo vdeti pravo mesto odcepa in nižje pot ki naj bi bila po vodniku močno poškodovana, (za orientacijo nam je potka, ki jo vidimo na nasprotnem bregu) imamo v vsakem primeru opravka s kar precejšnjo izgubo višine, tako da bi bil moj nasvet vsem, ki mesta odcepa točno ne poznajo, da potok prečkajo po sicer nekoliko daljšem ovinku, pri lovski koči, a po precej lepši poti in brez izgube višine. Po idilično zapuščeni in v glavnem lepo prehodni trentarski mulatjeri prečimo po nasprotnem bregu daleč nazaj v desno in se v ključih vzpnemo na škrbinico Èez Drt. Od tod je po vodniku potrebno prehode poiskati na južni strani grebena Plaskega Vršaca, a sam tam nisem našel nič, kar bi mi bilo dovolj všeč in se zadve svojeglavo lotil nekaj metrov ob grebenu na severni strani. In se kaj kmalu znašel v zelo lepi II. in v zelo slabi skali! Na koncu se je izkazalo, da je bil to daleč najtežji detalj celotne ture! Nekako sem zmotivilil na greben, se prebil čez (prvo) zasedo ruševja, nato po zelo solidni stečini na prvi vrh, od koder sem na sedlu pod Plaskim Vršacem ugledal zelo užitno potko. Do nje me je sicer čakalo še nekaj pretepanja, a ko sem bil enkrat na potki, sem neverjetno lagodno, brez kakršnihkoli težav prečil po njej Plaski Vršac do Grive. Neverjetna lagodnost mi je bila malo bolj razumljiva, ko sem ugledal stare sledove žage. Kakih 30 višinskih metrov južno pod grebenom sem skoraj vseskozi opazoval prav tako lepo prehodno stečino, ki jo je verjetno imel v mislih Stritar. Grebenska varianta je zagotovo lepša, a kako se najbolj lagodno pride do nje, pač ne vem točno, zagotovo vem le to, da ne tako, kot sem prišel jaz. Naslednjič bi sam verjetno poskušal prav tako po grebenu, a po ruševju na južni strani, ki tu še ni videti tako neusmiljeno. Varianta je tudi pod majhno stenico, nekoliko globje na južni strani, po kateri verjetno pridemo na to spodnjo stečino, s katere se pa da morda po lepih prehodih (stečini) prebiti tudi na greben.
Z Grive sem nadaljeval vseskozi po grebenu, kateremu sem se na najbolj strmem odseku umaknil v levo, čeprav neke grozne potrebe po tem niti ni. Opis v vodniku, z vstopom v steno na vrhu melišča, pod najnižjim delom stena, je povsem zgrešen. V steno vstopimo prav po tem grebenu, ko ta trči vanjo. Tam sem tudi zasledil edinega možica na celotnem neoznačenem delu ture. Ob vstopu imamo na desni strani grapo (Skrita Diagonala, priljubljena smer alpinističnih smučarjev), ki jo na primernem mestu prečimo. Znajdemo se na nakakšnem širokem grebenu, ki je tudi naša smer. Prehoden je praktično v vsej svoji širini, kjer iščemo najlažje prehode. Ko pridemo do stene z značilno črno skalo, se usmerimo nekoliko v levo ob steni, še vedno pa smo na tem grebenu. Prehodi, ki se nam sproti odkrivajo kot najlažji, nabolj logični in najbolj naravni, so tudi pravilni. Lahkih prehodov ni težko najti in na vrhu stene sem bil kar precej presenečen, ko niti II. nisem pošteno potipal, kaj šele III., s katero grozi vodnik. Vsekakor močno pretiravanje (in popolna neusklajenost v istem vodniku, kjer je pa smer z Dunje na Montaž ocenjena z II!). Težave v tej smeri vsekakor niso tehnične narave (I-II), veliko bolj je treba biti pozoren na krušljivo skalo, predvsem v spodnjem delu. Seveda pa se nahajamo v čisto pravi steni, kjer nevarovani za drugo napako nimamo možnosti. Ko sem s prelaza Èez Drt opazoval smer, mi nikakor ni bilo jasno, kako bi se lahko jaz, navaden šodrovec, lahko prešvercal čeznjo.
Nekaj metrov pod grebenom sem v prav pripravnem bivaku pod previsno steno prevedril manjšo ploho, skočil na vrh in po doooolgem grebenu sestopil na Prehodavce. Da se pot ni preveč vlekla, je z orkesterno spremljavo poskrbela nevihta, ki je razsajala nekje med Triglavom in Razorjem. Pogledat me je prišla šele, ko sem bil že globoko v Trebiškem dolu, tako da je srečanje minilo v prav prijateljskem vzdušju!
Lepa, samotna, trentarsko idilična tura! Že sam Trebiški dol je zame osebno ena prikupnejših trentarskih dolin. Razgledi na severno ostenje Lepega Špičja so z grebena Plaskega Vršaca resnično impozantni in kar zastrašujoči! Kot že rečeno, tura tehnično ni preveč zahtevna, v steni resnično lahko samo uživamo v lahkotnem poplezavanju. |
Bravo Domen, ker sem tudi sam ljubitelj trentskih brezpotij sem to turo že dolgo načrtoval, kot pa sem razbral iz tvojega opisa je za tvoj opis potrebno zlesti kakšno konkretno dvojko, za sestop pa se itak uporabi markirana pot, čeprav so opisi vedno subjektivna stvar. Lahko morda težavnost primerjaš z Oltarjem iz Vel. Dnine, Divjo Kozo ali Visoko Krniško špico ?
P.S. Zelo zadovoljen tudi z opisom Via Dogna, saj me je prizemljil in se te ture vsekakor ne bom lotil brez varovanja ( mislim da je smer pred leti potekala malce drugje, pa jo je menda pokvaril odlom ).
Lep pozdrav !
Brane |
Bravo Domen, ker sem tudi sam ljubitelj trentskih brezpotij sem to turo že dolgo načrtoval, kot pa sem razbral iz tvojega opisa je za tvoj opis potrebno zlesti kakšno konkretno dvojko, za sestop pa se itak uporabi markirana pot, čeprav so opisi vedno subjektivna stvar. Lahko morda težavnost primerjaš z Oltarjem iz Vel. Dnine, Divjo Kozo ali Visoko Krniško špico ? Ma konkretne II tu resnično ne boš srečal, če boš le malce pobrskal za najlažjimi prehodi. Včasih morda le nekoliko zadiši po II. Je pa res ocenjevanje zelo subjektivna zadeva in še pri istem subjektu včasih pride zaradi različnih vplivov do določenih odstopanj. Sam sem tu na podlagi Stritarjeve ocene s III in Miheličeve z II resnično pričakoval nekoliko konkretnejšo plezarijo, zato se mi je vse skupaj na koncu morda zdelo še za kanček lažje, kot je dejansko bilo. V primerjavi z Oltarjem in Visoko Krniško špico bi dejal, da so tehnične težave tu za spoznanje lažje, skala pa bolj krušljiva. Recimo, da gre v seštevku za približno isto težavnost in kdor turi, ki ju omenjaš, zmore brez težav, se tudi v Špičju nima česa bati... |
Mogoče se moje vprašanje ne nanaša prav na Tumovo pot, pač pa le na Špičje! :oops:
Ta vikend imam v planu s svojo druščino vzpon prek Komarče, črnega jezera, do dvojnega jezera, potem vzpon na Špičje, ter povratek mimo zgornjih jezer in koče na prehodavcih, pa potem počasi dol do Savice povratek! :lol:
Spanje je predvideno v soboto v koči pri dvojnem jezeru (verjetno bo itak vs e skup splaval po vodi - dež mislim s tem), spanje pa bo zato, ker jih je par popolnoma neprilagojenih na hribe in bodo verjetno bolj poležavali ob jezerih! :D
Skratka zanima me kakšen nasvet glede vzpona na Špičje, predvsem me mika kakšna krožna tura!
Hvala za pametne predloge!
LP!
Borut |
7J-Špičje(prečenje)-Prehodavci-7J
Kaj dosti več (razen v obratni smeri) tu nimaš odkrivati. |
Lahko dodaš še greben Zelnaric in Tičaric, pa recimo čez planine v dolino... |
7J-Špičje(prečenje)-Prehodavci-7J
Kaj dosti več (razen v obratni smeri) tu nimaš odkrivati. To je to. Letos sem to prehodil v obratni smeri. Dokaj razgledna enostavna pot približno po grebenu. Le na enem ali dveh koncih malo izpostavljena. Se vsekakor bolj izplača kot pa samo skok na Špičje in nazaj. Ni pa nobene bistvene razlike ali štartaš od 7J na Špičje od tam na Prehodavce in nazaj, ali pa najprej na Prehodavce potem Špičje in nato nazaj do 7 J. Ti pa ta krog vzame kar 5-6 ur. |
NO potem sem kar nekako pravilno pripravil načrt; da gremo tisti bolj izkušeni od koče pri 2jnem jezeru preko Špičja do Prehodavcev, tisti "zelenci" pa po navadni "zeleni potki" do taistega cilja, potem da se na Zasavski koči srečamo in potem skupaj nazaj v dolino! 8)
Kakšna pa naj bi bila zahtevnost na Špičje, kolkor razumem je primerna skoraj za vsakogar, ki je sposoben 5-urne hoje, al je velik zajle in te scene?! :?: |
Jeklenice je samo par metrov pri vzponu od 7J proti Špičju. Po grebenu pa je pot lepo speljana in ni nobene potrebe po varovanju le na par mestih je malo izpostavljeno pa še to le za par korakov. Tako se v lepem vremenu lahko povsem posvetiš izrednim razgledom pa tudi rožcam in kakšnim gamsom oz. kozorogom. |
Zdej sem neki gledal napoved in bo zgleda lep vreme za viknd, vkolikor ga ne bodo vremenkoti spet polomil - oujeeeea, komi čakam odhod! 8) |
[url=http://www.moj-album.com/album/4787483/]Prekrasno... [/url]
:D |
[url=http://www.moj-album.com/album/4787483/]Prekrasno... [/url]
:D Brez besed... |
Spleza prekosil si samega sebe. :lol:
Res super! |
[img:2f89eb44d1]http://www.smeski.com/razni/yahoo/41.gif[/img:2f89eb44d1] [img:2f89eb44d1]http://www.smeski.com/razni/yahoo/41.gif[/img:2f89eb44d1] [img:2f89eb44d1]http://www.smeski.com/razni/yahoo/41.gif[/img:2f89eb44d1]
Kakšne šele so morale biti tvoje sanje!? :lol: |
Evo - bli smo na jezerih, pa nismo imeli nič rezervirano za spat in so potem sledile čudne zadeve! :lol:
Šli smo: 2 kolegici (dokaj neizkušeni, oz. 1 praktično popolnoma, kar se visokogorja tiče), 1 kolega, s katerim veliko hodiva naokol in pa jaz!
Pa smo prispeli prek Komarče in Èrnega jezera do Koče pri Jezerih glih nekje pred temo v soboto zvčer, pol pa se praktično niti vsest nismo imel kam, kaj šele da bi lahko prčakval kako kolko - tolko normalno spanje! Zato sva s kolegom hitro začela razmišljat - če bi kar takoj odkorakala proti Velkmu špičju in sva že začela testirat temo oz. kolko vidva z neko ubogo baterijo in ob soju lune, ki je kar dobro svetila!
Potem pa je padel načrt, da se zbudiva ob 02.00h v nedeljo in tako je tudi bilo, kar pomeni da sva po "zajtrku" okoli 2.30 že odpeketala proti začetku poti Staneta Kosa! No pred tem je še sledilo par ur "spanja" na klopi v koči, kjer smo bili lahko priča nepozabnemu smrčanju (pri tem ni nihče žaganja odnašal :P ), nekateri so se celo noč pogovarjal med sabo, jaz in kolega pa igrala igre na gsmjih, potem pa je končno prišla ura 2.00 in je sledil odhod - prek V. in M. Špičja do Zasavske koče in potem še naprej)
No in šlo je kar nekako vse po planu, že vnaprej sva predvidela izredno počasno (nočno) hojo in da se dela velike pavze, kar pomeni, da prideva na V. Špičje ravno ob sončnem vzhodu, tako se je tudi zgodilo in bilo je super. Potem je sledilo precej dolgo prečenje prek nekaterih (meni neznanih) vrhov do M. Špičja, pod katerim je takoj že koča! :!:
Ko sva bila na vrhu V. Špičja, sem opazil, da dokler bosta obe kolegici vstali in prišli do Z. koče (kjer smo bili zmenjeni okrog 11h), lahko prehodim še celo Triglavsko pogorje, tako sem imel potem v planu sprehod mimo Kanjavca, čez Triglav, do Cmira, čez Begunjski vrh in potem če mi bo dovgcajt še na Rjavino skočim! :D NO malo heca mora bit!
U resnic se je dogajal, da ko sva se spustila do Z. koče, sva poplezala tistih par metrov "stene" na Vršac, po Vršacu pa sem šel v solo akciji na lov za Kanjavcem, za katerega je pisalo da se nanj hodi 2h oz. prek HRibaric se mi zdi da je celo 2.30h!
Pa sem odvrgel ruzak in močno pospešil prek melišča, ter ga osvojil v cca. uri in 5 minut, predtem pa mi je še spodrsnilo na neki skali in sem si kar pošteno opraskal roko, katero sem pol kar nakaj cajta (rano) spiral v "rjavi mlaki" , kar pomeni, da če se nebi nič ustavljal, bi lahko od Z. koče prispel na vrh Kanjavca v cca. 55 minutah, kar se mi zdi pa kar dober dosežek, ker pred tem sem vprašal oskrbnika Z. koče, ki mi je dejal da se pride do Kanjavca v 1 urci, kar pa se mi je zdelo znanstvena fantastika!
No na Kanjavcu pa sem odspal 1 uro na soncu (v koči, je bilo spanje itak 0), pri tem pa ni bilo nobene osebe na "mojem" vrhu v tem času in tudi sicer se mi zdi da je bolj slabo obiskan, medtem ko na Triglavu se je pa gnetlo ljudi kot v mravljišču, skratka nooro, za moje pojme z negativnim pridihom! Kdor pa ima rad gužvo, je pa zanj Triglav - raj! :lol:
Skratka zelo fino se je izšel izlet na 7J, pri tem pa sem osvojil nekaj zanimivih vrhov! :!:
Kaj pa - a Lepo Špičje je pa na L oz. južni strani glede na Veliko Špičje, če sem prav razumel, ampak označeno pa itak ni! :?: |
Ampak nekega planinca, ki sva ga s kolegom srečala, je bilo pa vseeno slišat o nekem Lepem Špičju govort, ki naj bi bilo prek Velikega Špičja čez in pa nezahtevno, vendar totalno neoznačeno, tko da zdej ne vem o čem je blo govora?
Kaj pa - a na drugi strani (čez Ledvičko npr.) so pa Vogli, kolkor sem slišal neke planince se pogovarjat? |
A ti je tako težko [url=http://www.alpina.cz/slovinsko/mapy/]karto[/url] v roke vzeti? |
Marfi, djenkujem.  |
Mene pa bi še ena druga stvar zanimala v zvezi s to Tumovo smerjo in sicer glede pristopa. Zanimiva se mi namreč zdi cesta, ki pelje skozi Vas na Skali v Dol pod plazmi oziroma na Planino v plazeh. Tu bi namreč (gledam zemljevide) štartali na višini okoli 1500 metrov, kar je seveda bistveno več, kot če začnemo v Trenti. Zato bi me zanimalo, ali je ta cesta prevozna in odprta? Nekaj informacij sem našel v Miheličevem vodniku, ki cesto priporoča in omenja "večinoma odprto" rampo. Sprašujem pa zato, ker se je stanje od leta 1992, iz katerega je vodnik, seveda lahko že bistveno spremenilo.
Hvala za pomoč in LP! |
Mene pa bi še ena druga stvar zanimala v zvezi s to Tumovo smerjo in sicer glede pristopa. Zanimiva se mi namreč zdi cesta, ki pelje skozi Vas na Skali v Dol pod plazmi oziroma na Planino v plazeh. Tu bi namreč (gledam zemljevide) štartali na višini okoli 1500 metrov, kar je seveda bistveno več, kot če začnemo v Trenti. Zato bi me zanimalo, ali je ta cesta prevozna in odprta? Pri tej varianti moraš danes vsekakor računat, da boš štartal od zapornice. A če ti je cilj zgolj in samo Tumova, je to morda še vedno najugodnejša varianta, saj ponuja tudi lep sestop preko Planine Za Skalo. Tudi pri meni je bila pred turo ta alternativa v igri, a bi se tako moral odpovedat Trebiškemu dolu in predvsem grebenu Plaskega Vršaca, česar pa nisem hotel zamuditi in odločitve po turi vsekakor nisem obžaloval! :lol: |
če je tole moje pisanje dolgocajtno za forumce Kje pa! Tako duhovito in doživeto si napisal, da sem si kar predstavljala... :lol: Mogoče pa boš svojo morsko deklico le uspel "zastrupiti" s planinami. Zgodi se celo, da se kak [url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=1261&highlight=#6973]ljubitelj plaže[/url] kar sam spreobrne. |
Kljub vsemu je najlepši del ture še vedno - ležanje. Ni lepšega, kot v vodoravnem položaju navpične (lepe) špice gledati. :D |
JST, nič ne bom pisal, ne ne bom! Samo ploskal ti bom in ploskal in ploskal in ... :P |
Lep pozdrav, po daljšem času odsotnosti se spet javljam s precej zapoznelim "poročilom" iz Tumove smeri, ki sva jo prehodila konec prejšnje sezone (27.10.2006). Stvar pišem v upanju, da bo, kljub datumski zamudi, morda komu prišla prav, tako kot je meni prišel prav Domnov opis...
Torej, Veliko Špičje sem imel že nekaj časa v načrtu, vendar pa se mi je zdela običajna pot zelo dolgovezna in nekako premalo zanimiva. V 111 izletih opisana varianta po Tumovi smeri pa me je sicer zelo vabila, ampak se na "šodrovski" način, brez pravega varovanja in tega, v smer III. stopnje nisem upal. Tako bi Špičje verjetno še nekaj časa ostalo samo ena od možnosti na seznamu potencialnih tur, če ne bi bilo Domnovega opisa (HVALA), ki je z enim stavkom ("...in na vrhu stene sem bil kar precej presenečen, ko niti II. nisem pošteno potipal...") povzročil, da sem turo v hipu postavil v sam vrh na seznamu želja.
Vseeno pa tura s tem še ni bila povsem določena, kajti, kot nekateri morda veste iz zgodovine te teme, kolebal sem, ali naj se pristopa lotim po "originalni" varianti skozi Trebiški dol, ali iz Vasi na Skali skozi Dol pod plazmi. V prid druge možnosti je govorilo predvsem višje izhodišče in izogib orientacijskim težavam na grebenu Plaskega Vršaca; po drugi strani pa me je skrbel sestop, saj na sestop po isti poti nisem želel računati (nisem vedel, kakšne bodo težave, pa itak je krožna tura lepša), drugi možnosti sestopa (v Trebiški dol in čez Èez Drt nazaj v Dol pod plazmi ali pa mimo koče pri Triglavskih jezerih) pa tudi nista bili posebej vabljivi, saj obe vsebujeta nemajhne vmesne vzpone in sta tudi precej dolgi, tako da se je pojavilo vprašanje, ali, kljub višjemu izhodišču, sploh še kaj profitiramo. Zaradi tega in pa tudi zaradi želje, da prehodiva "originalno" turo z vsemi njenimi lepotami in težavami, sem se na koncu odločil za štart v Trebiškem dolu.
Zaradi dolžine ture sva štartala ob prvi svetlobi (vožnja čez poznojesenski Vršič je bila sredi noči zeeloo samotna), nato pa hitro napredovala proti lovski koči v Trebiškem dolu. Upoštevajoč Domnov nasvet, v knjigi omenjenega odcepa pri planini Trebiščini sploh nisva iskala (teren tudi izgleda težko prehoden, o kaki poti ni sledu), ampak sva nadaljevala kar naprej in nato na primernem mestu, tik pred lovsko kočo, prečila tukaj plitko dolinico do mulatjere na nasprotnem bregu. Le-ta je od daleč lepo vidna, kar pa se od blizu žal ni potrdilo. Kako različni so lahko okusi - kar je Domen opisal kot "idilično zapuščeno in v glavnem lepo prehodno trentarsko mulatjero", se je meni vtisnilo v spomin kot zelo razdrta in posledično mestoma že kar težko sledljiva ter skoraj vseskozi neprijetno zaraščena pot in morda najmanj prijeten del celotnega izleta, saj je bila hoja, zaradi omenjenih karakteristik ter zaradi vmesne izgube višine, tudi precej naporna.
Na koncu mulatjere naju je nato čakalo iskanje prehoda na greben, ki sem se ga, iz orientacijskega stališča, nekako najbolj "bal". Oče je že nekaj pred prelazom Èez Drt želel slediti vabljivi potki/stečini, vendar pa sem se, upoštevajoč Domnovo izkušnjo, temu uprl in nadaljeval dalje na prelaz. Potihem sem upal, da bom tam ugledal kakšen pameten prehod, čeprav seveda na to, glede na Domnov opis, ni bilo za računati. Res pogled na prelazu ni bil kaj preveč optimističen, tako da sem kar nadaljeval po mulatjeri, da si stvar ogledam z razdalje, predvsem pa sem želel najti omenjeno varianto pod majhno stenico. Stenico sem sicer uspel locirati, vendar pa v tisti smeri ni bilo za videti kakšnih resnejši sledi in tudi izguba višine ne bi bila zanemarljiva, zato sem jo hitro oziroma, kot se je izkazalo kasneje, prehitro odpisal. Me je pa iz tistega zornega kota privabila varianta po ruševju na južni strani grebena, saj od daleč vse skupaj ni izgledalo tako hudo strmo in predvsem tudi nič kaj dolgo... Tako sem se odločil, da se poizkusiva kar tam nekako prebiti do lažjega sveta (spet referenca na Domnov opis) na prvem grebenskem vrhu. Prebijanje skozi ruševje nama je od začetka še kar šlo, vendar pa se je stvar hitro postavila zelo pokonci, vsekakor toliko, da nekako ni bilo več varno (dovolj strmo, da se ni dalo več računati na to, da tako ni možno "pasti", ker bi se zagozdil v veje), zato sva bila prisiljena zaviti levo na greben, kjer pa je tik pod vrhom prežal zelo porasel skalnat skok. Nekaj metrov je še šlo po grebenu, kjer se je sicer bilo potrebno prebiti čez košat grm, ki se je razbohotil ravno na sredi ozkega raza, čez skok pa se neako nisem upal, saj poraščena skala ni zbujala zaupanja. Tako sem se odločil za prečko v desno po nekakšni skalnati polici, pri čemer je bila skalnata res samo polica, za oprimke pa so morale služiti veje ruševja, ki je raslo nad njo. Vse skupaj je bilo tudi lepo izpostavljeno in misel, kaj bi se zgodilo, če bi se kakšen grm izpulil (seveda sem se vseskozi trudil, da sem se vedno hkrati držal za veje različnih grmov), ni bila prijetna... Tako sva, podobno kot Domen, tudi midva na tem mestu doživela najnevarnejši del ture. Kakorkoli, nekako sva se prebila čez prečko, na koncu katere sva na srečo dosegla položnejši svet in čez par metrov lomastenja tudi grebenski vrh.
Na tem vrhu sicer še ni prave steze, vendar pa je nadaljevanje lahko in najde se tudi precej čistin, tako da sva brez posebnih težav dosegla sedlo pod njim, na katerem sva trčila na lepo, izsekano pot. Le-ta se seveda na sedlu ne začne kar iz nič, ampak nanj pride po južni strani pravkar prečenega grebenskega vrha, skoraj sigurno pod omenjeno majhno stenico. Predvsem, če stvar pogledamo od daleč (iz stene ali z vrha Velikega Špičja), se potek poti zelo lepo vidi. Moj nasvet za to mesto je torej, da se spustimo iz prelaza Èez Drt na južno stran in za vsako ceno poskusimo najti začetek te poti, ki je nedvomno najbolj udobna in varna možnost.
Lepo izsekana pot nato vodi čez celi greben Plaskega Vršaca, tako da brez posebnih težav dosežemo sedelce na njegovem koncu. Tu je konec ruševja ter tudi konec jasno vidne poti, mi pa moramo začeti oprezati za prehodom, kajti greben se postavi precej pokonci. Nič kaj mi ni bilo jasno, kje naskočiti težave, opisi pa tudi niso ponujali kakšnega pametnega nasveta... Tako sva najprej za kratko zavila čez trave levo od grebena in obvozila nekaj skal, nato pa sem se nekako odločil, da poizkusiva s prečnico na nekakšen rob na desni strani. Sicer si od nje, razen prepada na robu, nisem kaj dosti obetal, vendar pa sem se na srečo motil, kajti odločitev se je izkazala za zadetek v polno. Za robom sva namreč dosegla nekakšen žleb oziroma gruščnato pobočje, ki naju je brez večjih težav dostavilo na vrh strmega skoka v grebenu. Od tu dalje je bila smer vzpona jasna in čez lahke, prostrane, že od daleč dobro vidne trave levo od grebena sva končno dosegla steno.
Pri vstopu v steno naju je čakal še zadnji orientacijski oreh, saj mi nekako ni bilo jasno, kje se zadeve najbolj splača lotiti. Domen svetuje le, da grapo na "primernem mestu" prečimo, nič pa ne pove, kje je to primerno mesto. Naj torej začneva plezati po grebenu (nadaljevanju našega grebena) levo od grape in kasneje zavijeva v njo, naj slediva grapi, ali pa naj jo takoj prečiva in poizkusiva desno od nje. Leva varianta me ni prepričala, saj nisem bil siguren, ali je višje gori sploh še možen prehod z grebena v grapo pa tudi greben se mi ni zdel ekstra lahek. Enako malo všeč mi je bila tudi desna varianta, kajti nekako se mi je zdelo, da je boljše, če v pobočje desno od grape, ki nas pripelje do izstopne rampe, vstopiva nekoliko višje. Zato sem se odločil kar za napredovanje po grapi, kar je bila še ena dobra odločitev, kajti, grušču navkljub, je bilo vzpenjanje prav prijetno in preprosto. Je pa imela tudi ta varianta težavo, in sicer grapo, pred nekakšno razširitvijo, kjer sva kanila zaviti v desne skale, zapira skok. Le-tega sva obvozila po desni, kar se je izkazalo za lažje, kot sem pričakoval, vendar pa vseeno neprijetno, kajti prečnica nad skokom nazaj v grapo je bila krušljiva in izpostavljena - morda najmanj prijetno mesto v steni.
Nad skokom dosežemo nekakšno kotanjo, iz katere sva zavila v desne skale, kjer sva nato plezala po naravnih prehodih, malo levo in desno po poličkah, čez kratke skoke in tudi skozi manjše kaminčke, ves čas zelo prijetno, uživaško in nič kaj težko do grape, ki označuje izstopno rampo. NAJLEPŠI del smeri in ture nasploh!! 8) Na mestu, kjer sva dosegla rob grape, sem na udobni polički postavil manjšega možica, tako da sta, skupaj s tistim, ki ga omenja Domen, v smeri sedaj že dva :). Sestop v grapo na tem mestu sicer še ni mogoč, zato še kratek čas plezamo po širokem hrbtu levo od grape, nato pa se svet precej položi. Tukaj imamo možnost, da nadaljujemo po skalovju levo od grape ali pa po sami grapi, oboje je razmeroma lahko. Tako v kratkem dosežemo škrbino, ki je v bistvu dvojna (v sredini je nekakšna skala), izstop pa je mogoč po obeh krakih (nazaj grede je tudi ta odcep dobil novega možica).
Na grebenu dosežemo markirano pot in zavijemo po njej desno proti vrhu, do kamor niti ni povsem blizu.
Mimogrede naj omenim nekoliko "nestandardni" razgled, ki ga nudi Veliko Špičje, predvsem mi je bil všeč pogled na Razor, ki se iz te smeri kaže kot pravi velikan, ki v enem samem zamahu raste iz globoke doline (od marsikod drugod izgleda nad Kriškimi podi dosti manj mogočen).
Sestopila sva po grebenu do Prehodavcev, ki se res zelo vleče, še posebej neprijeten pa je precej velik vmesni vzpon (reda 100 do 150 metrov) na Malo Špičje, ki pa ga nato pot (kako nesramno :) ) vseeno obide nekaj metrov pod vrhom, ki pa si ga, če sem že moral tako daleč nazaj gor, seveda nisem pustil vzeti. Nekje na predelu okoli Malega Špičja sva bila obdarjena še s povsem bližnjim srečanjem z nekaj kozorogi (tako rekoč na dosegu roke, glej tudi sliko v albumu).
Na Prehodavcih je sledil krajši počitek, nato pa še zadnje dejanje dneva, sestop po mulatjeri v dolino, na nek način le še "formalnost", vendar ne kratka. Da ni bilo preveč nezanimivo, je poskrbel tudi čas, ki nama je najprej za slovo podaril živo rdeče barve, ki v jeseni pridejo še bolj do izraza, nato pa na planini Lepoč "vgasnil luč" (naravno seveda), tako da sva se morala zadnjo slabo uro do avta prebiti s svetilko, kar ni bilo najbolj prijetno, saj sva imela samo en eksemplar. Kako samotno pa se človek počuti sredi noči v že tako osamljenem Trebiškem dolu, pa mislim, da mi ni potrebno posebej omenjati. Že kar nekoliko srhljiva izkušnja... :)
Glede tehničnih težav na turi se lahko samo strinjam s tem, kar je že zapisal Domen. Prav tako tudi s tem, da izgleda od daleč vse skupaj dosti težje in bolj spektakularno, kot je v resnici. Ne se torej pustiti prestrašiti...
Plezanje v glavni steni je res zelo lepo in je vredno obiska, vtis nekoliko kvari le zelo dolgovezen in zapleten dostop. Seveda pa kakor za koga, marsikdo bo morda na dostopu enako ali pa še bolj užival... Vsekakor imam v načrtu, da se še kdaj vrnem, vendar pa bom sam drugič raje poizkusil skozi Dol pod plazmi in nazaj mimo Triglavskih jezer. Res, da nas na sestopu čaka vmesni vzpon na Velika vrata, vendar pa tudi varianta skozi Trebiški dol ni brez takšnih nadlog (izguba višine na mulatjeri proti prelazu Èez Drt, vzpon na Malo Špičje) hkrati pa ima nižje izhodišče...
"Fotozgodba" k celotnemu opisu je na voljo tukaj: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/5876174/[/url]
Turo torej lahko kar priporočam, vsem ponavljalcem pa želim obilo užitkov!
LP |
Panoramske so prekrasne in prav vse prav nesramno vabijo :oops: |
Panoramske so prekrasne in prav vse prav nesramno vabijo :oops: Hja, še lepše so, če imaš sliko v originalni velikosti in jo daš čez celi zaslon...jaz zato vse slike na moj-album nalagam nespremenjene in do pred nekaj časa so bile kot takšne tudi dostopne (če si kliknil na sliko, se ti je odprla v novem oknu v polni velikosti)...nato pa sem nekaj časa nazaj opazil, da temu ni več tako in da klik na sliko sicer še vedno odpre novo okno, vendar pa je slika v njem enako velika...očitno so upravljalci strani moj-album odstranili vse slike originalne velikosti in pustili gor le še pomanjšane verzije...in to kar tako brez opozorila, pojasnila...imate tudi vi takšne izkušnje, ali pa je tu kje drugje kaka finta, morda celo moja napaka? @BOR_KUM: Èe te mika, kar korajžno v steno, mislim, da ne bi smel imeti posebnih težav... Hvala za namige glede sestopa. Tu pa si mi ti vlil nekaj poguma. Ko sem namreč pred najino turo preučeval možosti, te variante nisem jemal kaj resno, saj mi o svetu med Velikim Špičjem in Travnikovo dolino ni bilo znanega kaj dosti (razen nekaj namigov iz knjig, da gre za zapleten in težko prehoden svet). Ko pa sem prebral tvoj opis in ga malo primerjal z zemljevidom in mojimi slikami (v tisti smeri jih žal nisem naredil posebej dosti), pa sem prišel do zaključka, da bi stvar znala biti kar lepo izvedljiva. Še več, če bi šlo vse posreči in bi uspel priključiti še Plaski Vogel in Travnik, bi "dolgočasen" sestop spremenil v super dodatek k turi. Tako da zdaj me še bolj mika, da se čim prej vrnem v tiste kraje... Škoda edino, da bo poletje verjetno spet prekratko za vse želje :( Imam pa še dve vprašanji. Najprej me zanima glede prehoda izpod Velikega Špičja v smeri Plaskega Vogla, kako je kaj z orientacijo...če je vse več ali manj jasno, ni problema, drugače pa bi te prosil za kakšen dodaten napotek, orientacijsko točko, morda kakšen fotomaterial. Druga stvar, ki me zanima, pa je nemarkiran sestop iz planine Za Skalo do avta. Ne spomnim se namreč, da bi o tej poti že kaj bral (no, morda nisem bral na pravem mestu ), zanima pa me predvsem, kje iskati začetek te poti in, če so še kasneje kje kakšne orientacijske zanke?
Hvala!
Lp |
| © PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024 |
Prijava
O avtorjih