FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Mitja: četrtek, 19. avgust 2004, ob 21.41 uri; ogledov: 0

Lep pozdrav! Ker vas je sebi na tem forumu povprašal po poteh, ki so se vam najbolj vtisnile v spomin, vam sam ponujam še, da napišete, katera neoznačena (pusto)lovska ali gamsja pot(ka) se vam je najbolj vtisnila v spomin. Meni so v spominu najbolj ostale poti čez Šraj pesek, na Kurji vrh, pod Lastovcem in Desko, na Goličico in čez Gamsov skret.

Mitja: četrtek, 19. avgust 2004, ob 21.41 uri

Lep pozdrav! Ker vas je sebi na tem forumu povprašal po poteh, ki so se vam najbolj vtisnile v spomin, vam sam ponujam še, da napišete, katera neoznačena (pusto)lovska ali gamsja pot(ka) se vam je najbolj vtisnila v spomin. Meni so v spominu najbolj ostale poti čez Šraj pesek, na Kurji vrh, pod Lastovcem in Desko, na Goličico in čez Gamsov skret.

Kobansko: četrtek, 2. september 2004, ob 11.15 uri

Lep pozdrav! Ker vas je sebi na tem forumu povprašal po poteh, ki so se vam najbolj vtisnile v spomin, vam sam ponujam še, da napišete, katera neoznačena (pusto)lovska ali gamsja pot(ka) se vam je najbolj vtisnila v spomin. Meni so v spominu najbolj ostale poti čez Šraj pesek, na Kurji vrh, pod Lastovcem in Desko, na Goličico in čez Gamsov skret.
Jaz jih ne bom omenjal ker bom malo baraba in jih bom drzal zase vsaj dokler jih bom samo jaz poznal . Bisere velja cuvati in skrivati kolikor dolgo se le da.

snežka: četrtek, 2. september 2004, ob 13.14 uri

Ja, lepe so, te ki jih omenjaš. in vse zmorejo tudi psi. Se pa strinjam s Kobanskim. Tudi jaz jih ne bom razglašala tistih, ki jih poznam. Saj veš, z mano gre tudi Mici.

Anonymous: četrtek, 2. september 2004, ob 13.46 uri

Tudi jaz se bom vzdržal. Vsi vemo, kaj se zgodi z manj znanimi potmi, ko so enkrat obelodanjene. Lep primer je npr. Goličica v Trenti, ki jo Mihelič še leta 1993 opisuje kot eno najsamotnejših gora naših Alp, danes pa je ob lepih dnevih na vrhu kot na sejmu. Za nekatere pridobitev, za druge pa ...

Domen: četrtek, 2. september 2004, ob 23.54 uri

Tudi jaz se bom vzdržal. Vsi vemo, kaj se zgodi z manj znanimi potmi, ko so enkrat obelodanjene. Lep primer je npr. Goličica v Trenti, ki jo Mihelič še leta 1993 opisuje kot eno najsamotnejših gora naših Alp, danes pa je ob lepih dnevih na vrhu kot na sejmu. Za nekatere pridobitev, za druge pa ...
Pa si že kdaj pomislil, za kaj vse bi bil ti prikrajšan, če ne bi bilo Miheličevih in ostalih opisov? Ali pa si ti vse manj znane poti, po katerih rad hodiš, sam odkril?

Mitja: petek, 3. september 2004, ob 0.16 uri

Ja, lepe so, te ki jih omenjaš. in vse zmorejo tudi psi. Se pa strinjam s Kobanskim. Tudi jaz jih ne bom razglašala tistih, ki jih poznam. Saj veš, z mano gre tudi Mici.
Snežka, močno dvomim, da sploh poznaš poti, ki jih omenjam, kaj šele da bi jih prehodila. Bolje bo, da se ob določenih priložnostih vzdržiš vpisov, kot pa da izpadeš smešno. In še nasvet zate: če se boš kdaj odpravila čez Gamsov skret ali pa čez Šraj pesek, potem bo bolje, da pes ostane kar doma. Veš, težko si predstavljam psa na teh poteh. Pa brez zamere.

Anonymous: petek, 3. september 2004, ob 8.17 uri

Ja, lepe so, te ki jih omenjaš. in vse zmorejo tudi psi. Se pa strinjam s Kobanskim. Tudi jaz jih ne bom razglašala tistih, ki jih poznam. Saj veš, z mano gre tudi Mici.
Snežka, močno dvomim, da sploh poznaš poti, ki jih omenjam, kaj šele da bi jih prehodila. Bolje bo, da se ob določenih priložnostih vzdržiš vpisov, kot pa da izpadeš smešno. In še nasvet zate: če se boš kdaj odpravila čez Gamsov skret ali pa čez Šraj pesek, potem bo bolje, da pes ostane kar doma. Veš, težko si predstavljam psa na teh poteh. Pa brez zamere.
Hmmmm?

Anonymous: petek, 3. september 2004, ob 8.22 uri

Tudi jaz se bom vzdržal. Vsi vemo, kaj se zgodi z manj znanimi potmi, ko so enkrat obelodanjene. Lep primer je npr. Goličica v Trenti, ki jo Mihelič še leta 1993 opisuje kot eno najsamotnejših gora naših Alp, danes pa je ob lepih dnevih na vrhu kot na sejmu. Za nekatere pridobitev, za druge pa ...
Pa si že kdaj pomislil, za kaj vse bi bil ti prikrajšan, če ne bi bilo Miheličevih in ostalih opisov? Ali pa si ti vse manj znane poti, po katerih rad hodiš, sam odkril?
Odvisno od tega kaj isces in izrazas s tem ko pocenjas ta turizem? CE izhajam iz tega da so najlepse poti tiste ki jih sam odkrivas in da je smisel iskanje in sama pot ne pa prihod na cilj ( spomni se stavka v knjigi Nejca Zaplotnika ) potem.... Ce pa hodis po poteh zato da predas dalje? Verjetno vsak hodi zase za svojo initmno vez z ...? Sicer pa je to ze res tema za post recimo z naslovom: Kaj pomeni zame planinski turizem? Kaj mi daje?

Anonymous: petek, 3. september 2004, ob 8.33 uri

Tudi jaz se bom vzdržal. Vsi vemo, kaj se zgodi z manj znanimi potmi, ko so enkrat obelodanjene. Lep primer je npr. Goličica v Trenti, ki jo Mihelič še leta 1993 opisuje kot eno najsamotnejših gora naših Alp, danes pa je ob lepih dnevih na vrhu kot na sejmu. Za nekatere pridobitev, za druge pa ...
Pa si že kdaj pomislil, za kaj vse bi bil ti prikrajšan, če ne bi bilo Miheličevih in ostalih opisov? Ali pa si ti vse manj znane poti, po katerih rad hodiš, sam odkril?
Z Miheličevim vodnikom ni nič narobe, saj so malo znane poti večinoma opisane v drobnem tisku, opis pa je zgolj okviren. Poleg tega Mihelič malo pretirava s težavnostjo, tako da se na te poti/vrhove resnično odpravijo tisti, ki so tega sposobni. Ko pa se enkrat uboga Goličica pojavi v Sidartinem vodniku in je njeno mesto enakovredno Krnu, Triglavu ali Mojstrovki, je pa idile konec. Takrat je gora ponižana na navaden nedeljski izletniški cilj, kamor se odpravljajo trume turistov z svojimi štirinožnimi prijatelji

Kobansko: petek, 3. september 2004, ob 10.28 uri

Tudi jaz se bom vzdržal. Vsi vemo, kaj se zgodi z manj znanimi potmi, ko so enkrat obelodanjene. Lep primer je npr. Goličica v Trenti, ki jo Mihelič še leta 1993 opisuje kot eno najsamotnejših gora naših Alp, danes pa je ob lepih dnevih na vrhu kot na sejmu. Za nekatere pridobitev, za druge pa ...
Pa si že kdaj pomislil, za kaj vse bi bil ti prikrajšan, če ne bi bilo Miheličevih in ostalih opisov? Ali pa si ti vse manj znane poti, po katerih rad hodiš, sam odkril?
Z Miheličevim vodnikom ni nič narobe, saj so malo znane poti večinoma opisane v drobnem tisku, opis pa je zgolj okviren. Poleg tega Mihelič malo pretirava s težavnostjo, tako da se na te poti/vrhove resnično odpravijo tisti, ki so tega sposobni. Ko pa se enkrat uboga Goličica pojavi v Sidartinem vodniku in je njeno mesto enakovredno Krnu, Triglavu ali Mojstrovki, je pa idile konec. Takrat je gora ponižana na navaden nedeljski izletniški cilj, kamor se odpravljajo trume turistov z svojimi štirinožnimi prijatelji
Da stirinozni prijatelj je v tej dolini Šentflorjanski simbol za turista ki se v nedeljo pripodi iz belega meglenega mesta ki mu je zdolocasil se pogled na meglo iz Grmade na Šmarne Gore pa se prestav s svoim bremenom malo naprej. Tja prihrumi z avtom in se pridruzi trumi ostalih ki ga gledajo zviska ker je pripeljal se to scene sabo in kako so oni oh in ah in spostujejo naravo ker s seboj niso pripeljali stirinoznega prijatelja. No sproducirati je tudi mozno se kaksno drugacno nalepko. Ceprav je tudi ta pravkar opisana uporabljiva.

snežka: petek, 3. september 2004, ob 14.40 uri

Ja Mitja, vse te poti in cel kup drugih smo že prehodili in to brez kakšnih velikih problemov. In še enkrat , ni lepo, da podcenjuješ ljudi, ki jih ne poznaš.

Mitja: petek, 3. september 2004, ob 21.59 uri

Ja Mitja, vse te poti in cel kup drugih smo že prehodili in to brez kakšnih velikih problemov. In še enkrat , ni lepo, da podcenjuješ ljudi, ki jih ne poznaš.
Èe je tako, potem bi te pa prosil, da mi opišeš, kako je tvoja psička prehodila poti čez Šraj pesek in čez Gamsov skret. Pamet mi pravi, da je šlo za dokaj nenavadno početje. Upam, da ne zahtevam preveč.

Anonymous: petek, 3. september 2004, ob 22.36 uri

Ja Mitja, vse te poti in cel kup drugih smo že prehodili in to brez kakšnih velikih problemov. In še enkrat , ni lepo, da podcenjuješ ljudi, ki jih ne poznaš.
Èe je tako, potem bi te pa prosil, da mi opišeš, kako je tvoja psička prehodila poti čez Šraj pesek in čez Gamsov skret. Pamet mi pravi, da je šlo za dokaj nenavadno početje. Upam, da ne zahtevam preveč.
Hm zanimiv dialog imata vidva Snezka in Mitja! Prosim "with all my respects to your mountain-hiking experineces" me pa vseeno zanima kje je tu tista ah in oh planinska ljubezen in pripadnost ko se ze gresta kdo koga podcenjuje in kdo laze o planinski poti? Kaj ne bi morda bilo boljse ce bi malo delila z nami s cim vaju so te poti tako impresionirale oz. kaj sta odnesla od tam! Ocitno pa sta odnesla samo material da sedaj tukaj polnita moc svojih egotov enega nad drugim. Saj ne pravim da sem boljsi ampak sem vama hvalezen ker se ucim zakaj ne velja zlorabiti teh tim. manj znanih poti. Toti kuzeki pa nikakor ne gredo iz debate hahah... Saj se boste jim dali moc in energijo da bodo se kaj vec kot plezali po skalah in resevali ljudi in stali ljudem ob strani. Pravijo vsak pes da je zrcalo svojega gospodarja.

Domen: nedelja, 5. september 2004, ob 8.19 uri

Z Miheličevim vodnikom ni nič narobe, saj so malo znane poti večinoma opisane v drobnem tisku, opis pa je zgolj okviren. Poleg tega Mihelič malo pretirava s težavnostjo, tako da se na te poti/vrhove resnično odpravijo tisti, ki so tega sposobni. Ko pa se enkrat uboga Goličica pojavi v Sidartinem vodniku in je njeno mesto enakovredno Krnu, Triglavu ali Mojstrovki, je pa idile konec. Takrat je gora ponižana na navaden nedeljski izletniški cilj, kamor se odpravljajo trume turistov z svojimi štirinožnimi prijatelji
Že precej črnila je bilo prelitega na temo smiselnosti obelodanjenja skritih kotičkov v naših gorah. Obstajajo taki, kot si ti in bi jih, ko enkrat zvedo za njih, obdržali najrajši le za sebe (precejsbično) in obstajajo tudi takšni, ki jih predstavijo tudi drugim. Po mojih izkušnjah tvoji argumenti enostavno ne vzdržijo. Na poti na Krn smo npr. lansko leto od jezera do vrha nabrali 2 vreči smeti, samo ob poti, medtem ko na poti na Goličico in podobne vrhove papirčka praktično ne vidiš, če pa že, pa je bil verjetno prej izgubljen nehote in nevede, kot pa da bi ga kdo nalašč odvrgel. To mi govori o tem, da po teh poteh vseeno ne hodijo trume in še najmanj nedeljskih turistov (za nedeljskega turista je Goličica še danes precej zahteven cilj). Vodniki resda pripeljejo na goro kakega obiskovalca več, kot bi jih bilo sicer, a še zdaleč se ne strinjam s tem, da se goro s tem poniža. Tudi tako enostaven cilj, kot je Goličica, ki jo že ravno omenjaš, namreč nudi ogromno alternativ, kjer ti garantiram, da se s "problemi", ki jih omenjaš, ne boš srečal. Èe se boš kdaj podal na njo iz Mlinarice, po direktni lovski iz Kukle na vrh ali pa iz Zadnjice, ti upam zatrdit, da se ti gora niti slučajno ne bo zdela prav nič ponižana (saj veš, važna je pot, ne cilj). In če te še to ne bo zadovoljilo (kar sicer ne verjamem), pa si izberi kako pot iz vodnika Slovenske stene... Veš, saj kar se tiče mišljenja o t.i. nedeljskih planincih, sva precej na istem nivoju, le način, kako se z njimi spoprijemava, se razlikuje. In pri mojem so mi Mihelič in tudi vsi ostali Sidartini vodniki le v veliko pomoč, kateri sem večkrat zelo hvaležen. Kar se pa tiče poante Nejčeve knjige, pa nima nobene veze z dotično tematiko. Uporabna je tudi na lepo avgustovsko nedeljo, na poti iz Kredarice na Triglav....!

Anonymous: ponedeljek, 6. september 2004, ob 18.45 uri

Z Miheličevim vodnikom ni nič narobe, saj so malo znane poti večinoma opisane v drobnem tisku, opis pa je zgolj okviren. Poleg tega Mihelič malo pretirava s težavnostjo, tako da se na te poti/vrhove resnično odpravijo tisti, ki so tega sposobni. Ko pa se enkrat uboga Goličica pojavi v Sidartinem vodniku in je njeno mesto enakovredno Krnu, Triglavu ali Mojstrovki, je pa idile konec. Takrat je gora ponižana na navaden nedeljski izletniški cilj, kamor se odpravljajo trume turistov z svojimi štirinožnimi prijatelji
Že precej črnila je bilo prelitega na temo smiselnosti obelodanjenja skritih kotičkov v naših gorah. Obstajajo taki, kot si ti in bi jih, ko enkrat zvedo za njih, obdržali najrajši le za sebe (precejsbično) in obstajajo tudi takšni, ki jih predstavijo tudi drugim. Po mojih izkušnjah tvoji argumenti enostavno ne vzdržijo. Na poti na Krn smo npr. lansko leto od jezera do vrha nabrali 2 vreči smeti, samo ob poti, medtem ko na poti na Goličico in podobne vrhove papirčka praktično ne vidiš, če pa že, pa je bil verjetno prej izgubljen nehote in nevede, kot pa da bi ga kdo nalašč odvrgel. To mi govori o tem, da po teh poteh vseeno ne hodijo trume in še najmanj nedeljskih turistov (za nedeljskega turista je Goličica še danes precej zahteven cilj). Vodniki resda pripeljejo na goro kakega obiskovalca več, kot bi jih bilo sicer, a še zdaleč se ne strinjam s tem, da se goro s tem poniža. Tudi tako enostaven cilj, kot je Goličica, ki jo že ravno omenjaš, namreč nudi ogromno alternativ, kjer ti garantiram, da se s "problemi", ki jih omenjaš, ne boš srečal. Èe se boš kdaj podal na njo iz Mlinarice, po direktni lovski iz Kukle na vrh ali pa iz Zadnjice, ti upam zatrdit, da se ti gora niti slučajno ne bo zdela prav nič ponižana (saj veš, važna je pot, ne cilj). In če te še to ne bo zadovoljilo (kar sicer ne verjamem), pa si izberi kako pot iz vodnika Slovenske stene... Veš, saj kar se tiče mišljenja o t.i. nedeljskih planincih, sva precej na istem nivoju, le način, kako se z njimi spoprijemava, se razlikuje. In pri mojem so mi Mihelič in tudi vsi ostali Sidartini vodniki le v veliko pomoč, kateri sem večkrat zelo hvaležen. Kar se pa tiče poante Nejčeve knjige, pa nima nobene veze z dotično tematiko. Uporabna je tudi na lepo avgustovsko nedeljo, na poti iz Kredarice na Triglav....!
Kaj sploh doloca manj znano pot ? Namrec ce je komericalno objavljena v neki literaturi? Sicer pa sploh kako je sploh s tem? Namrec javno dobrino uporabis za snov in potem sluzis s prodajo informacij ?

Domen: ponedeljek, 6. september 2004, ob 22.33 uri

Kaj sploh doloca manj znano pot ? Namrec ce je komericalno objavljena v neki literaturi? Sicer pa sploh kako je sploh s tem? Namrec javno dobrino uporabis za snov in potem sluzis s prodajo informacij ?
Sam v tem ne vidim nič spornega. Avtorji vodnikov v bistvu tržijo svoje znanje in izkušnje. Èe so dovolj dobri in znajo to tudi prodat, jim privoščim. In tudi mi nikoli ni bilo težko dati tistih nekaj tisočakov za dober vodnik. Včasih se obrestujejo že pri eni sami turi.... "Manj znana pot" kot termin pa ni nikjer eksciplitno razložena in mislim, da je pri vsem tem to tudi najbolj brezpredmetno. Sicer pa termin zasledimo v naslovu Habjanovega vodnika in menim, da je njegova vsebina naslovu kar primerna....

Anonymous: torek, 7. september 2004, ob 9.25 uri

Ja no saj bi ti dal prav. Ker gre za intelektualno dobrino in ne materialno lastnino.

snežka: četrtek, 9. september 2004, ob 16.04 uri

[Èe je tako, potem bi te pa prosil, da mi opišeš, kako je tvoja psička prehodila poti čez Šraj pesek in čez Gamsov skret. Pamet mi pravi, da je šlo za dokaj nenavadno početje.
Nič ne bom opisovala, ker pogovorov v takem tonu ne maram. Mogoče se pa kje v živo srečamo ? In ko smo že ravno v Kamniških in sem danes prebrala četrtkov izlet Iztoka Snoja, lahko povem, da tudi mene vsakokrat prevzame lepota Repovega kota, tolmunčkov pa tudi pot čez Srebrno sedlo. Na sploh ugotavljam, da so lovske poti izpeljane v najlepše in najbolj odročne kotičke.

Mitja: četrtek, 9. september 2004, ob 17. uri

Nikar me ne obtožuj, snežka. Sama si začela pisati o stvareh, ki s temo, ki sem jo odprl, nimajo nobene zveze. Me pa :D , da je drugi del tvojega posta "pravi" in upam, da bo tako tudi v prihodnje.

Anonymous: petek, 10. september 2004, ob 7.59 uri

Snežka, ampak mene pa resnično zanima, kako si spravila psa čez tisti skok pod Šraj peski. Lep pozdrav!

Filip: petek, 10. september 2004, ob 8.27 uri

Za psa me sicer tudi zanima, sam imam pa s tistim skokom bolečo izkušnjo. S partnerico sva hodila tam okoli pred par leti v sredini decembra, vreme je bilo sicer lepo, suho, brez snega. Tam pri tistem skoku pa je bila zaledenela luža, pokrita z listjem - njo je spodneslo, nakar je zbila še mene in par metrov sva se drsala kot po toboganu :evil: dokler mi ni uspelo ustaviti. K sreči sva bila dobro oblečena, tako da sta bili bundi sicer natrgani na več mestih, koža pa je v glavnem ostala cela. Nekaj bušk na raznih delih telesa, nji se je v komolcu odlomila koščica in je morala čez par mesecev na operacijo ... lahko bi bilo pa še precej huje.

Mitja: petek, 10. september 2004, ob 13.14 uri

Po opisu sodeč si jo še dobro odnesel, Filip. Mene je pot vodila dvakrat Èez Šraj pesek. Prvič že kar dolgo nazaj, ko sem se po gorah potepal z mladinskim odsekom in nam je vodnik napel vrv čez tisti skok, tako da ni bilo težav, drugič pa sem tja čez odšel s kolegom. K sreči je bilo vse suho, tako da tudi ni bilo večjih težav. Je pa res, da si bolj težko predstavljam, kako bi tam čez lezel v mokrem. Vsekakor pa je omenjena pot precej bolj atraktivna od sosednje čez Presedljaj. In konec koncev tudi krajša. Tudi sam skok čez Gamsov skret je kar zahteven. Resda so tam zabiti trije klini, ki te usmerijo, takoj nato pa sledi zelo ozka in izpostavljena polička (k sreči zavarovana). Imel pa sem kar nekaj težav, da sem ta prehod sploh našel. Mimogrede, v včerajšnjem Poletu je bila opisana Bornova pot z Ljubelja, ki je prav tako nemarkirana in po svoje atraktivna.

snežka: petek, 10. september 2004, ob 14.58 uri

Snežka, ampak mene pa resnično zanima, kako si spravila psa čez tisti skok pod Šraj peski. Lep pozdrav!
Èe koga resnično zanima kako gre s psom na navedenih poteh, naj mi napiše osebno sporočilo pa mu bom natanko razložila in opisala kako. Lahko pa se tudi slišimo seveda. Na forumu pa ne bom razlagala, ker nočem, da bi izpadlo drugače kot sem mislila. Lep pozdrav !

Ivan: sobota, 11. september 2004, ob 17.54 uri

Mene je pot vodila dvakrat Èez Šraj pesek ... Je pa res, da si bolj težko predstavljam, kako bi tam čez lezel v mokrem.
Tudi v ne preveč mokrem gre, za noge je precej stopov, navzdol je seveda pametno narediti "abzajl".

spleza: ponedeljek, 24. januar 2005, ob 23.52 uri

Sedajle berem to vašo štorijo pa mi gre kar samo na smeh,ha,ha...No,tudi sam imam to lovsko pot že večkrat ogledano,marsikaj se je že dogajalo na tistem Skoku...Prvič sem šel čez,ko so bili tisti skokci še lepo prekriti s snegom,le čez vrhnji-najtežji-del sem splezal in nato študiral sam pri sebi,kaj hudiča je pa tu tako hudega...snegec je skopnel,jaz čez Kamniško sedlo in Repov kot proti Planjavi in naprej na Ojstrico kjer se zagovorim z mladim parom-sicer malce starejšim od mene.Skupaj sestopimo na Korošico in glej ga zlomka,za sestop na skupno izhodišče jima predlagam tisto ne pretežko,hitro varianto.Ata blizu mene me posluša in pravi,jaz tam že ne bi šel,je cela plezarija...Pa ju le ohrabrim,da vse skupaj ni nič takega in jo mahnemo.Pridemo na vrh skoka,fant pred menoj,pogleda navzdol in pravi"Ti,a tole je zate pet metrčkov plezarije?"...Še sam pogledam in se mi je kar cmok naredu!Madonca,kaj bomo pa zdej!?!Snega seveda ni bilo več,pod nami pa en lepo zlizan,kucljast toboganček,idealen za "zavalt"...Dol smo lezli celo uro,no,pa je vseeno šlo.Punca je bila sicer že močno panična da nima kam več noge postavit,sem se kar bal.da jih bom na dnu fasal,fant pa mi je vztrajno zatrjeval,da obhodna pot tam ne obstaja-po besedah njegovega hribolazenja izkušenega očeta.Seveda to ni res.Najnar Štant je odgovor,prečudovita potka,levo nad Skokom.A to je že druga zgodba...No,za sestop pa vseeno priporočam malce štrika,tisti alpinistični rinkici sta vendarle tam,posebej v mokrem.Kakorkoli,Narava nam je ta prehod "podarila",kdor ga hoče občutiti,potrebuje le malce korajže in veselo srce...

Mitja: torek, 25. januar 2005, ob 3.33 uri

Točno, varianta čez Najnar Štant. Sklepam, da si to pot že prehodil. Morda nam le kot zanimivost lahko napišeš kaj o omenjeni poti. Za vsak slučaj, če se morda kdaj znajdem pod ali nad (neprehodnim) skokom. Da ne bom preveč eksperimentiral takrat... :lol: .

spleza: torek, 25. januar 2005, ob 20.54 uri

Ja,prehodil sem jo,mislim da trikrat.Tako lepa bližnja "rešitev" ob "slabem" dnevu ali "navlaženosti" skokca... Kaj bi takrat,ob tistem drugem,nepričakovanem spustu čezenj dal,da bi jo poznal...Pa sem jo,poiskal,kmalu zatem,našel in jo napolnjen s srečo ob novem doživetju mahnil domov.Tu je moj skromen,upam da spominsko čim bolj točen opis... Ko se že spuščamo čez Šraj pesek levo ob steni Vežice po melišču zopet pridemo na lepo pot.Komajda stopimo spet v gozd,pridemo na ključno "križišče"-pred nami je nekajmetrski skalni izrastek,pot proti Skoku gre strmo po gozdu navzdol,mi pa jo moramo mahniti pod tem skalnim izrastkom nekaj metrov po nagnjenem terenu v LEVO. Ko pogledamo izza "vogala" je pod nami prav fletna skalnata grapa.Lahko se podamo kar vanjo,spust po njej ni težak.Že od zgoraj s pogledom proti njenemu dnu spodaj opazimo lepo shojeno potko in vemo,prav gremo.Po grapi dol in ji sledimo.Kmalu smo na tehnično najtežjem delu poti-strmem,le nekajmetrskem z drevesi poraslem pobočju,spodaj je ravno.Ni pretežko,cik cak se spustimo.Ja,tudi to je nekakšen "Skokec"... Od tu naprej se držimo levo,sicer nas kmalu opazna "stezica" vabi navzdol a tja ni pravilno!Levo,ob luknjah v steni(mislim,da je tam tudi še kak možic),je prava izbira.Zopet kmalu opazimo čudovito potko,ki nas vodi po razgibanem terenu,sčasoma ob robu prepada s prekrasnimi razgledi...Tu je meni najlepše.Na enem mestu se nam odpre najlepši možen pogled na Šraj pesek,tu zame velja,fotoaparat bo zapel... Smer se drži naprej vseskozi levo,zadovoljivo vidna pot se spušča valovito in prijetno v smeri Rzenika.Na markirano pot proti Presedljaju se priključi neopazno(ob stiku se kar začudimo),malce pod "Počivalom",razglednem mestu na omenjeni Rzenik. V nadaljevanju sestopa po nezahtevni poti smo prenapolnjeni s srečo v razmišljanju,odkod prihajamo... Na celotni poti je tudi par klinov na izpostavljenih mestih nad prepadi a res le za pomoč,ne za plezanje.Tudi kak star lovski štant se da ogledati. Upam,da sem se dovolj potrudil... :D

spleza: torek, 25. januar 2005, ob 21.05 uri

Ja,pa Mitja,kot sem sedajle prebral še v tvojem prejšnjem prispevku glede "Skoka" v Gamsovem skretu...Tam čez se pride na dva(za nas navadne cagave smrtnike)načina,po polički,na vrhu katere je omenjeni Skret(gamsovi iztrebki),ali pa po zajli,kjer si šel ti.Oboje pa res ni za začetnike.Sestop po polički je resnično težak,ob jeklenici se še nekako brez težav da,polica je v sestopu kar hudo strma in zelo izpostavljena...L.P. :(

pismo1: torek, 25. januar 2005, ob 21.06 uri

Hvala, Spleza. Ob tvojem branju sem vseskozi imel pri roki zemljevid (žal le KS alpe 1:50.000 ) in opazoval, kje za vraga je Skokec in to in to. Dober opis, hvale vredno. Verjetno bo ta opis marsikomu v korist. Pozdrav

Mitja: sreda, 26. januar 2005, ob 1.57 uri

Hvala za čudovit opis, spleza. Pot čez Najnar Štant se nato pridruži poti s Presedlaja malce višje, kot se odcepi pot čez Skok. Žal vsakič, ko sem se spuščal s Presedlaja (zanimivo, gor po markirani poti nisem šel niti enkrat) zaradi utrujenosti nisem bil pozoren na odcep opisane poti. No, glede na to, da se precej neopazno pridruži poti s Presedlaja, predvidevam, da odcep ni označen z nobenim možicem (hm, v tem primeru bi ga menda tudi sam opazil ). Kar se pa tiče Gamsovega skreta, super tura. Izbral sem si jo lani, na isti dan kot je potekal tek na Grintovec. Ravno zaradi direndaja v Bistrici (in v smeri proti Grintovcu) je bila omenjena izbira poti edina logična, v kolikor sem želel svoje baterije napolniti miru in tišine :D . Je pa res, da bi kmalu obupal. Problem je namreč, ker lepo shojena potka nad Malim Hudim grabnom zavije pod steno Kogla, kjer pa potem ni izhoda za neplezalca. Po skoraj uri iskanja, sem se praktično odločil, da si za nekaj minut napasem oči ob čudovitih pogledih, nato pa jo (žal) mahnem v dolino. Malce me je zbegal tudi zemljevid (Grintovci, 1:25.000), po katerem naj bi bila potka čez Gamsov skret lepo vidna, stanje na terenu pa je malce drugačno. Na koncu sem se, z mislimi že pri sestopu, odločil, da pokukam še malce desno (gledano iz doline)...in glej ga zlomka, po nekaj minutah vzpona me je komaj vidna potka pripeljala do tistih dveh klinov, ki sem jih pred tem s pogledi (neuspešno) iskal vsepovsod drugje. Verjetno ni potrebno opisati zadovoljstva v trenutku, ko je bil prehod najden ( :P) . Nad skretom se pot začne počasi izgubljati v travah in bolj kot ne hodiš na pamet, ko te kar iznenada, sredi ničesar, preseneti klopca, na kateri (če se ne motim) piše "Poglej in se nasmej". Èlovek ob takšnem dogodku res težko skrije nasmeh, avtor tega izuma pa si brez obotavljanja zasluži čisto desetko z moje strani . Skratka, celotna tura je dogodivščina zase, ki si jo bom nedvomno v prihodnosti še kdaj privoščil. Sploh, ko pomislim, da vzhodno in zahodno potekata dve oblegani "avtocesti" (na Kokrško in Kamniško sedlo), med katerima se najde takšen "kolovoz", ki pa mu po razgledih, miru in tišini (morda bi tu lahko dodal še gamse :D ) nobena od obeh markiranih poti ne seže do gležnjev. Povrhu pa je po njem še najhitrejši dostop na Male in Velike pode. (Pa naj še kdo reče, da se po avtocesti vedno najhitreje pride do cilja :lol:) Je pa zanimivo, da omenjaš dve možnosti prehoda čez skret. Bil sem prepričan, da je edini prehod po polički, ki je zavarovana z jeklenico. Se pravi, da se polička, ki jo omenjaš, nahaja takoj nad skokom, ali morda kje drugje? Èe to drži, da sta možna dva prehoda, potem si mi z zadnjim postom odgovoril na moje že ničkolikokrat si zastavljeno vprašanje, kako da nisem takrat opazil skreta. Sam sem si odgovarjal, da je to zaradi tega, ker sem bil bolj pazljiv na pot, kot pa na okolico. A kot kaže to ni razlog. Upam, da mi boš odgovoril, da se ob prehodu ob jeklenici skret ne opazi, ker si bom v nasprotnem še očital, da hodim po naših skritih kotičkih z (na pol) zaprtimi očmi. Da izkoristim to temo, ki jo je spleza pridno zbrskal iz arhiva, in zastavim še eno vprašanje. Namreč, vzhodno od Gamsovega skreta poteka še en neoznačen prehod čez Žmavčarje. V kolikor je kdo prehodil oba omenjena "kolovoza", bi ga prosil za primerjavo zahtevnosti obeh.

marfi: sreda, 26. januar 2005, ob 11.26 uri

Da izkoristim to temo, ki jo je spleza pridno zbrskal iz arhiva, in zastavim še eno vprašanje. Namreč, vzhodno od Gamsovega skreta poteka še en neoznačen prehod čez Žmavčarje. V kolikor je kdo prehodil oba omenjena "kolovoza", bi ga prosil za primerjavo zahtevnosti obeh.
Pot žez Žmavčarje je zelo primerna za sestop, saj te od Bivaka pod Skuto čakajo prostrana melišča. Tehničnih problemov ni. Na edinem "zahtevnem" skokcu te čaka zajla, ki pa je tam bolj za korajžo. Vsem uživačem predlagam krožno turo - čez Gamsov skret gor in na vrhu grape takoj za Skretom desno po melišču (tu je potekala stara pot z Velikih na Male pode, se še vidi kakšna markacija) navzgor do bivaka (na vrhu melišča se na levi odpre pogled na prekrasno naravno okno). Navzdol pa gre potem hojladri po melišču. Ves čas se držiš desno pod stenami in le na enem mestu paziš, da pravočasno izstopiš iz kamnitega vlakca in greš levo po obvozu. Pot navzdol ni problematična, le v strmih gozdnatih pobočjih zna včasih biti malce mastna.

snežka: sreda, 26. januar 2005, ob 13.18 uri

Že kar veliko let je minilo od takrat, ko sem prehodila obe poti - čez Gamsov skret gor in čez Žmavčarje nazaj. Prvič sem šla s kolegi (pasja druščina) po zavarovani polički. Tudi pse smo imeli s seboj - seveda ustrezno zavarovane. Kolikor se spomnim, pri prehodu ni bilo posebnih težav. Na začetku sta nam kolega alpinista en štrik za varovanje napela, naprej je bila pa tako zajla. Mi smo šli takrat samo do bivaka. Nazaj v dolino smo šli pa čez Žmavčarje. Meni se takrat ni zdelo pretežko. No in kakšno leto pozneje sem hotela tudi familji pokazati to pot. Prav tako kot Mitja, smo tudi mi zgrešili odcep in prišli pod steno Kogla. Ko smo se vračali izpod stene se nam je zazdelo, da vidimo stezico, ki po desni obide steno. Je bilo sicer strmo ampak čisto v redu. Starejši sin je takrat ravno plezati začel pa se mu je še prav "fajn " zdelo. Tudi takrat smo šli samo do bivaka, ker smo bili s psom in potem čez Žmavčarje nazaj. Bom ponovila letos z Mici, da vidim če se je kaj spremenilo v toliko letih. Splezi pa hvala za opis poti čez Najnar Štant. To pot sva z možem že iskala, ampak gor grede in sva pristala pri skoku. Bova poizkusila letos še z zgornje strani, zdaj ko imam opis. Lep pozdrav in prijetno hojo!

Tomaž: sreda, 26. januar 2005, ob 22.58 uri

Glede na to, da je pot čez Gamsov skret že poleti kar zahtevna, pa me zanima, če jo je morda kdo prehodil pozimi? Je podobno poti čez Žmavčarje ali gre za bolj alpinistično varianto?

spleza: četrtek, 27. januar 2005, ob 0.06 uri

Sedaj si mi pa zadal domačo nalogo,Mitja,ha,ha,ha...! No,lahko ti pomagam prav pri vsem.Ja,odcep z markirane poti z-na Presedljaj proti Najnar štantu je res težko opazen(lovci tam nimajo milosti za Možice...),saj skorajda neopazno potka izza-na poti navzgor-večje skale zavije levo čez manjšo grapo,mi pa jo trudno mahamo zamišljeni mimo... Dan teka na Grintovec.Takrat sta me prijatelja,verjemi,hudo čudno gledala,ko smo jo mahali iz Kurje doline po brezpotju na Mokrico,se še sveže spomnim,ko je eden rekel drugemu,"Kje hudiča sploh smo,če naju sedajle pusti tukaj...",in smo se na vsa usta režali,vsaj jaz,ha,ha... Èista poezija,presenetljivo sploh ne pretežka(ob moji cagavosti,merljivi z njima).To brezpotje sem opazoval dolgo-opis v Sidartinem vodniku MANJ ZNANE POTI SLOVENSKIH GORA-gor sem se podal že kar nekajkrat. Gamsov skret-kam so si ga postavili tile naši prijatelji... No,pa vendarle ni tako skrit,kot bi mislil.Lahko dosegljiv?Kakor vzameš. Ko si prišel do skrajno desnega izrastka Kogla(pot ob jeklenici gre desno navzgor),se potka čez poličko usmeri levo navzgor proti Koglu.Pod njegovim skrajno desnim ostenjem se vzpenjamo le še nekaj metrov in...tu smo.Desno se vidno shojen teren vzpenja navzgor,tudi vidno strmo,po sprva široki polici... Ko sem bil prvič tu,sem skorajda scagal tudi sam-sicer sem sam vstop takoj našel a pri vzponu se je zataknilo! Ko se dvigneš po njej le kakih deset,petnajst metrov,je pred teboj nekaj metrov strme,"skorajda"gladke skale...sem probal in obrnil! Na dnu police sem tuhtal-sodelavec pa pravi,da tu ni tako hudo,hudiča!Gremo še enkrat.In res(je res,da človek v strahu ni ravno razgledan in zbran),sploh se ne gre tam naravnost!!!Pod to gladko stopnjo,napol kaminsko zajedo je treba prečiti dva,tri korake desno in glej,tam je ta prava,izpostavljena,strma polička,na vrhu katere nas kot krona čaka pogled v-Skret...spodmol z gamsovimi iztrebki(malce za šalo malce zares). Na tej polički te bo skoraj zanesljivo minila misel na tukajšnji sestop,a nikoli ne veš. Stojiš na vrhu te police,izpostavljeno,pogled je že na vrhnjih travah a za naslednjih nekaj korakov bo potreben miren stop na zadnjem "ovinkcu" po spodjedeni potki.Po za silo opaznih stopih v travi se malce višje pridružiš tvoji poti-iz skrajnega zatrepa desno od Kogla po jeklenici-in še malce višje klopci-poglej in se nasmej! Torej,"na srečo" si ta prehod falil,srce bo lahko zopet vztrepetalo,kajne... Primerjava Žmavcarjev z Gamsovim skretom? Nekako velja-po slednji gor,čez prve dol.A kakor komu paše.Žmavcarji so v kopnem idealni za vmesni direktni spust z Malih podov,pozimi pa je tam idila drugačnega spektra.V ugodnih snežnih razmerah-brez plazov-tam igra harmonija tišine,občutki ti dajejo smisel za obstoj,duša se hoče kar razživeti in kot da hiti,navzgor,da bo napolnjena lažje sestopila...Pozdrav. :)

Mitja: četrtek, 27. januar 2005, ob 1.32 uri

Marfi in snežka, vama se zahvaljujem za informacije, spleza, ti si pa svojo domačo nalogo opravil z odliko . Èe dovoliš, se bom za začetek navezal kar na tvoj zadnji odstavek, omenjajoč harmonijo tišine, smisla za obstoj itd., ki so te prešinili v idiličnem zimskem času v Žmavčarjih. Hehe, pa ja ne misliš, da nekaj podobnega ne velja tudi za Gamsov skret v času teka na Grintovec :lol: ? Začuda je tudi sredi poletne sezone moč doživeti podobne občutke v naših skritih alpskih kotičkih. Resda je za to potrebno nekaj znanja, psihične pripravljenosti in smisla za orientacijo. Je pa vsekakor vredno truda. Je pa res, da je bilo vreme tistega dne, ko je potekal tek na Grintovec, oblačno oz. je zgodaj dopoldne še rahlo deževalo, sonce pa se je za nekaj minut pokazalo šele popoldne. Glede na to, da vzpon čez Gamsov skret poteka večinoma po odprtem, verjetno huda vročina in močno sonce ne bi ravno blagodejno vplivala na sam vzpon. Sploh, če pomislim, da je pot kar strma. Voda je bila sicer ob poti (V Trati, pod skokom), a predvsem zahvaljujoč ostankom snega. Dvomim pa, da podobno stanje velja za poletja, ki sledijo milejšim zimam. Hm, tale zgodba z zloglasno poličko postaja prav neverjetna :lol: . Kot kaže je bila moja prepričanost, da sem prehodil omenjeno poličko s pomočjo jeklenice, napačna. Potemtakem polička, ki je omenjena v (starejših) vodnikih, ni zavarovana z jeklenico in se nahaja malce višje (oz. bližje Koglovi steni), kot sam omenjaš. Zanimivo, da sta tudi Marijana in Marko v eni izmed svojih "pustolovščin" ob povratku čez Gamsov skret ugotovila "da je zloglasna polička v najtežjem delu zavarovana (jeklenice, brez varoval bi bil sestop zelo otežen)". A kot kaže sta tudi sama napačno menila, da naj bi bila to "prava" polička...

spleza: četrtek, 27. januar 2005, ob 20.47 uri

Ja,seveda se strinjam s teboj,harmonija je v gorah vsaj zame povsod,ni važno kje,ob kakšnem času itd...le vtisi so kdaj močnejši. Zima ima svoj čar,v tem se bo verjetno marsikdo strinjal z menoj,kot ga ima lepo vreme,prijetna družba in nove poti-kdaj "stare" še bolj... Polička.GRINTOVCI-JUŽNI PRISTOPI,založba SIDARTA,opis omenjene poličke ob steni Kogla,tam ga najdeš in to je ta znamenita polička,ki te pelje mimo Gamsovega skreta.Ta NI ZAVAROVANA z nobeno stvarjo!Sigurno,tudi opis najinih sohodnikov se nanaša na pot,ki si jo prehodil sam.Sicer je res,da je tudi tam dolga polica,usmerjena v desno(spodnji klin ob začetku zajle je izpuljen,kajne?),jeklenica je napeta ob njej prav do vrha,a polica mimo skreta je druga... Lani na enem izmed zimskih vzponov na Grintovec.Na vrhu govorim z mlajšim pobom,pogovor nanese na naša pota.Omeni mi ravno Gamsov skret,"Uh,ta je bila pa huda.Nisem prišel čez...to je pa čisto za alpiniste,tista gladka skalna zajeda,napol kaminček-ni šlo.Sem moral obrnt..."!In mu povem, kako blizu je bil... Le par korakov v desno,a to je le en izmed čarov gora.

Mitja: petek, 28. januar 2005, ob 0.40 uri

Drži, sem si prebral v vodniku Grintovci že v sredo, kaj piše o tej polički. V bistvu nič posebej novega, podobno kot v starejšem vodniku Kamniško - Savinjske Alpe, pa tudi v 111 izletih je prehod opisan na podoben način. Verjetno je večina prepričanih, da je omenjena polička ta, ki je zavarovana (tudi sam sem bil med njimi). Se mi pa v tem primeru zdi nenavadno, da jeklenica ni omenjena v nobenem izmed vodnikov, ki opisujejo vzpon čez Gamsov skret. Glede na to, kar si napisal, je prehod po zavarovani polički lažji od tistega po nezavarovani in bi bilo torej smiselneje usmeriti planince po lažji varianti. Edino, če je jeklenica tam novejšega datuma, v kar pa tudi dvomim :? . He, zajeda, ki ti jo je omenil poba. Skoraj prepričan sem, da je imel v mislih tisto, po kateri sem tudi sam sprva neuspešno poskušal prilesti do skreta oz. poličke. Nič čudnega, saj se ti, takoj ko se približaš Koglovi steni, na oko zazdi, da bi tod šlo še najlažje. Se pa nedvomno strinjam, da je veselje toliko večje, ko najdeš pravi prehod. Opis v vodnikih je tu zelo skop (sploh, ker gre za najpomembnejši del vzpona). Večina avtorjev je namreč zapisala, da "prehod najdeš na desnem delu Koglove stene". A ko se približuješ steni, ugotoviš, da je tale desna stran kar krepko razpotegnjena v dolžino . Vseeno sem mnenja, da je kar prav, če avtorji vodnikov deloma prepustijo planince samemu sebi, kot pa da bi jim, nasprotno, opisali vsak korak.

Mitja: petek, 28. januar 2005, ob 14.43 uri

Obe varianti Gamsovega skreta sta omenjeni (ampak res bolj omenjeni, ne opisani) v novem PZS vodniku K-S Alpe.
Po tem sklepam, da je jeklenica na prehodu res novejšega datuma.

spleza: petek, 28. januar 2005, ob 15.43 uri

Kateri prehod,katera polička je prava!? Seveda je odgovor jasen.Oba."Levi",ob "skretu" je verjetno(sigurno),prvobitnejši,naravni prehod,še danes nezavarovan in tak bo tudi ostal,"desni",zavarovan s strani lovcev prav tako ni čisto mačji kašelj...Tu prvo omenjeni je sigurno tako tehnično kot objektivno za vzpon malce težji-v sestopu se mi zdi sploh zelo nevaren(strma,izpostavljena polička,na njenem gornjem delu travnati stopi s sumljivo trdno podlago,majhni oprimki...),ob jeklenici je vendarle lažje(čeprav ne trdim,da je lahko),nasploh pa je nesmiselno karkoli določati-vse omenjeno je relativno. Kdo se mi bo gotovo smejal,ko bo tole bral.Ljudje smo si različni.Nekomu priti tu gor je mimogrede in se ozira že proti stenam,spet drugemu bo korak zastal že ob pogledu na prvi klin(kaj šele,če tega ne bi bilo),in bo morda kljub poizkusu obrnil.Lovske steze,njihovi prehodi in brezpotja pač niso rezervirani samo za izkušene,neustrašne stezosledce in sam mislim-prav je tako,(pa ne zato,ker sem sam bolj med cagavci),vstop v čudoviti svet "nemarkiranih" gora naj bo prost vsakemu(z nekim normalnim obnašanjem-smeti-in spoštovanjem),do katere psiho-fizične meje pa se bo kdo "dvigal"je zopet čisto individualna zadeva.Vsak zase odgovarja sam. Hvaležen pa sem za kakršenkoli opis poti,ki mi je neznana saj bi drugače-roko na srce-mnogo mojih napolnjenih dni ostalo praznih in tudi sicer-"stanje na terenu" je vendarle druga dimenzija od črk na papirju. No,že filozofiram,ha,ha... Tomažu bi odgovoril glede zimskega Gamsovega skreta(SKRENA???)in Žmavcarjev.Skozi slednje(menda že veš),v ugodnih razmerah tehnično ni težko,v Skretu pa je zimski vzpon ravno zaradi omenjenih prehodov po mojem že prava alpinistična tura.Snega v zatrepu-v grapi-po moje ni dovolj za dostop kar po njej,morda ima kdo drugačne izkušnje? Marijana in Marko,kje hudiča ste pa vi lezli gor,ha,ha,ha...Je to nova smer! Èe ste šli čez spodnje melišče(zgrešili pot na Žmavcarje ki gre naravnost v zelo strm gozd),in nad meliščem po strmih travah(izpostavljeno-tu sem falil prvič jaz,ha,ha...)ste jo naprej mahali desno pod Kogel.Kje pa potem?Desno po nekem skrotju???Desno je le še veliki greben,nekje ste morali zlesti tam gor.Do bivaka ste očitno prišli po prehodu med Slemenom(po katerem gre na novo zavarovana pot),in Velikim grebenom,mimo naravnega mostu(kjer je šla nekdaj-kot je že nekdo prej omenil-markirana pot z enih podov na druge).Res,kje ste prišli tam gor mi ni jasno...Moja nekdanja divja prijateljica mi je pred leti govorila,kje so zlezli gor.Tam,kjer gre pot ob jeklenici,spodaj,na začetku,ko zagledaš prvi klin,se povzpneš,do drugega,potem pa je treba že kar počasi obrniti v desno za vogal in gor do zajle.No,ona je šla od klinov kar naravnost naprej...Ni alpinistka in kot sem sčasoma spoznal,rada gre kje kar naravnost...Kot pravim,vse je relativno. L.P.vsem.

snežka: sobota, 29. januar 2005, ob 0.41 uri

Od takrat, ko sem jaz s svojim psom po tisti zavarovani polički lezla je minilo že dobrih 12 let. Po nezavarovani smo šli pa kakšno leto pozneje. To se pravi, da varovanje le ni tako zelo novo. In varen korak vam želim !

Mitja: sobota, 29. januar 2005, ob 0.49 uri

Kateri prehod,katera polička je prava!? Seveda je odgovor jasen.Oba."Levi",ob "skretu" je verjetno(sigurno),prvobitnejši,naravni prehod,še danes nezavarovan in tak bo tudi ostal,"desni",zavarovan s strani lovcev prav tako ni čisto mačji kašelj...
Že, že, da sta oba prehoda prava, a v mislih sem imel poličko, ki je opisana v vseh vodnikih, ki opisujejo pot čez Gamsov skret, razen v najnovejšem vodniku Kamniško - Savinjske Alpe. Zato sem napisal prava polička, ker (nas je) večina očitno misli(la), da je opisana polička (ta naj bi bila torej prava ) zavarovana. No, bolje bi bilo, če bi zapisal "prava" polička. Le toliko za razumevanje .

Mitja: sobota, 29. januar 2005, ob 1. uri

Od takrat, ko sem jaz s svojim psom po tisti zavarovani polički lezla je minilo že dobrih 12 let.
Predvidevam, da so poličko nedolgo nazaj pred tvojim obiskom zavarovali. Starejši vodnik Kamniško - Savinjske Alpe namreč datira v leto 93 (se pravi je letos ravno 12 let od njegove izdaje), knjiga 111 izletov (2. izdaja) pa, če je moj spomin pravi, tudi datira približno v tisto obdobje. Seveda obstaja tudi možnost, da avtorja (Ficko in Stritar) namenona nista omenila jeklenice. Ampak to je že domneva za kako drugo zgodbo... :lol:

spleza: torek, 8. februar 2005, ob 19.50 uri

Sem pa pripravil dve lepi sličici teh dveh poličk,pa sedaj berem,da je prehuda procedura dodajanja le teh v sporočilo-bi se morali sličici nahajati že nekje na internetu...pa še pot sem označu. :( L.P.

spleza: torek, 8. februar 2005, ob 20.15 uri

Hm,kdaj točno so poličko zavarovali pa ne vem.Bi se pa bilo zanimivo pozanimati :?: ,sicer pa,verjetno malo ljudi ve,da so(še vedno),nekateri starejši kaveljci v teh krajih temu prehodu pravili Gamsov SKREN,ne SKRET,saj da tam gams skrene(to je menda še najbolj zagovarjal znani lovski nadzornik JAK v "njegovih" časih-Bog mu daj počitek v miru,saj ga ni več z nami),toliko le kot zanimivost...L.P. :)

vine: sobota, 12. februar 2005, ob 18.49 uri

Glede možnosti plezanja psov čez gamsov skret oziroma čez šraj peseke. Znana mi je zgodba gospodarja psa, ki je pot čez gamsov skret pozimi skupaj s psom uspešno premagal. Pri povratku nazaj ( gospodar je imel na nogah dereze v rokah pa cepin) je psu na ledeni ploskvi nad gamsovim sekretom spodrsnilo in in je zletel v globino. Gospodar je po nekaj urnem iskanju padlega obupal in je po povratku v dolino menil, da svojega ljubljenca ne bo nikoli več videl. Toda pes je po kakih 14 dneh našel svoj 30km oddaljen dom.

Jani Bele: torek, 15. februar 2005, ob 7.17 uri

Ubogi pes - in potem se še vrne k tako smotanemu gospodarju. Jani Bele

Filip: torek, 15. februar 2005, ob 8.19 uri

Ni čudno, da pravijo, da so nekateri psi bolj pametni od svojih gospodarjev.

Mitja: torek, 15. februar 2005, ob 23.16 uri

Le kako je moral izgledati ubogi pes po 14-ih dneh tavanja :( ? Èe se malce pošalim, je še sreča, da ga je gospodar sploh prepoznal. Vseeno gre za zgodbo, po kateri bi v Hollywoodu zagotovo posneli film :lol: .

spleza: nedelja, 24. april 2005, ob 0. uri

Ja,zanimiva tema bi se lahko odvijala naprej-glede psov-sopotnikov v gorah... :D

Mitja: nedelja, 24. april 2005, ob 3.52 uri

No, pa napišimo še kakšno zanimivo o manj znanih poteh . Zagotovo ne bom odkril Amerike, če napišem, da so nekateri naši gorski predeli prepredeni z mulatjerami iz prve svetovne vojne, kar zlasti velja za gore nad Sočo. Prav zanimivo je videti, kako so nekatere po skoraj sto letih še vedno zelo dobro ohranjene (pa tu ne mislim na tiste, ki so "spremenjene" v označene planinske poti). Med hojo po tovrstnih poteh se mi v mislih vedno znova prikazujejo prizori, ki nam dandanes omogočajo, da lahko vsakdo na svoj način podoživlja čase morije, čase, ko so gore pomenile prepreko ter zavetje, trpljenje in strah. Skratka, vse kaj drugega kot danes. Seveda pa mulatjere niso edini infrastrukturni dosežek italijanskih in avstro-ogrskih vojakov. Po zahtevnosti izgradnje jih zagotovo prekašajo ceste. In nekatere od teh cest danes predstavljajo glavno povezavo med kraji ali celo regijami. Za razliko od vršiške ceste, ki planincem večinoma pomeni "le" kot možnost višjega izhodišča za naskok na vrhove nad prelazom oz. možnost najhitrejše povezave med Posočjem in Gorenjsko, se najdejo tudi takšne ceste, ki jih je možno podoživeti na drugačen način. Tako sem se po prvih prebiranjih Miheličevega vodnika Julijske Alpe (ne vem sicer, kdaj točno je bilo to, no, pa recimo da tam nekje pred osmimi leti ) velikokrat spomnil na staro vojaško cesto, ki jo je omenjal in je večini planicev neznana. Kaj tudi ne bi bila, ko pa je speljana v osrčju trentarskih gora, kjer o markacijah ter planinskem vrvežu ni ne duha ne sluha (in naj tako tudi ostane). Gre za vojaško cesto, ki nas mimo planine Veverice pripelje na prelaz Staro Utro. Ker je o cesti bolj malo znanega (razen, da so jo zgradili Italijani med obema vojnama), deluje precej misteriozno in zato toliko bolj vabljivo . Tako je, po kar dolgem času, odkar sem prvič prebral tista dva, tri stavke o omenjeni cesti, lanskega avgusta prišel dan, ko sem se s kolegoma odločil, da jo mahnemo na Trentski Pelc. Resda je Staro Utro dosegljivo tudi po lovski poti, ki se prične približno 7 km severneje ob cesti od izhodišča stare vojaške poti, a smo se vseeno raje odločili, da jo mahnemo kar po cesti in se na lastne oči prepričamo, v kakšnem stanju je danes ta italijanska "umetnina", ki naj bi štela 23 serpentin (žal nam na misel ni prišlo, da bi podatek tudi preverili ). V spodnjem delu je cesta v zavidanja vrednem stanju, višje gori pa je vse bolj poraščena, dokler jo proti koncu povsem ne prekrije trava po kateri pa je uhojena potka. Morda je slaba stran vzpona ta, da vse skupaj kmalu postane precej enolično (ovinek, nekaj korakov po gozdu navkreber, pa spet ovinek :lol: ), vseeno pa se z višino na račun vse bolj redkega gozda širi tudi razgled na sosednje vrhove (Lepo Špičje, Plaski Vogel). Cesta nas po zadnjem ovinku vodoravno usmeri proti severovzhodu. Kmalu nato zagledamo lovsko kočo. Žal se tudi "lepotica" (oz. vojaška cesta) ne zmore več uspešno upirati zobu časa, ki jo je najbolj načel v zgornjem delu, pod stenami, del ceste pa si je prisvojila kar sama mati narava. Kljub vsemu je omenjena cesta svojevrstno doživetje, samo Staro Utro pa kraj, kjer ti ne preostane drugega, kot vsesti se na travo ter v miru in tišini poslati svoje oči na pašo. Kot zanimivost naj omenim, da sta nam pred odhodom proti Trentskemu Pelcu dogajanje popestrila (očitno) velika prijatelja srna in gams, ki sta si družno delila tistih nekaj metrov planinske trate. Vsekakor truda vreden vzpon, dolg slabe tri ure, primeren za vsakogar in na Starem Utru (1590 m) poplačan z vsem lepim, kar nam trentarske gore lahko ponudijo. Aja, še to, možnost, da v tem koncu srečamo človeško dušo, je izražena v promilih .

dracic: nedelja, 24. april 2005, ob 19.37 uri

Dodal bi eno misel iz prejšnih omemb o tem da najsamotnejše in najlepše kotičke skrivamo zase ter o Goličici v Miheličevem vodniku kjer je bilo napisano da je eden izmed najsamotnejših vrhov. Kar se tiče njenega vodnika se mi zdi da je sam svoje (že omenjene) najljubše kotičke opisal kot nezanimive, zaraščene, težke in podobno. Kajti čudim se da je nekaj pravzaprav zelo svojevrstnih in lepih vrhov označil kot nezanimive ali pa jih sploh ni omenil, glede na to kakšen gornik in ljubitelj brezpotij je bil. Katere mislim pa lahko tudi sami ugotovite.

Vlajko: ponedeljek, 25. april 2005, ob 15.29 uri

Včasih je bil greben od [b:d77791ebe2]Žirovnice[/b:d77791ebe2] čez [b:d77791ebe2]Gosjak[/b:d77791ebe2] ter preko [b:d77791ebe2]Smokuškega vrha [/b:d77791ebe2]([color=green:d77791ebe2]t.i. otok Kamniških Alp v Karavankah[/color:d77791ebe2]) proti Begunjam ali pa kar nazaj v Završnico, po katerem je speljana ozka, neoznačena pot, zelo redko obiskovan. [b:d77791ebe2]Z objavo Sidartinega vodnika Kamniško Savinjske Alpe (Andrej Stritar) bo, seveda, drugače[/b:d77791ebe2]. Tam je ta pot tudi lepo opisana, pa tudi drugače je orientacijsko nezahtevna, saj vodi ves čas po grebenu. Je skoraj v celoti [b:d77791ebe2]nezahtevna[/b:d77791ebe2], razen nekaj skalnih "detajlov", kjer je potrebno uporabiti tudi roke. [color=red:d77791ebe2]Zatorej, pot zahteva nekaj planinske spretnosti. [/color:d77791ebe2]:!: Meni je bil obisk te ture vedno nekaj posebnega. Sploh pa zgodaj spomladi, ko je povsod višje še sneg. Ali pa v pozni jeseni. :D [b:d77791ebe2]Èisto kratek opis[/b:d77791ebe2], če kdo nima Stritarjeve knjige: Turo začnete pri začetku [b:d77791ebe2]jezera v Završnici[/b:d77791ebe2], kjer nas jasna [b:d77791ebe2]steza[/b:d77791ebe2] pelje na [b:d77791ebe2]greben[/b:d77791ebe2]. Èe to pot zgrešite, boste ravno tako prilezli na greben, a malo naporneje, seveda. Po grebenu ne potrebujete opisa, saj pelje jasna (lovska?) [b:d77791ebe2]stezica[/b:d77791ebe2] proti vzhodu ter sproti premaguje nekaj [b:d77791ebe2]višjih točk (Gosjak)[/b:d77791ebe2]. Pot je, večinoma prav lahka, le nekaj mest je ožjih ter strmih. Na enem mestu je pot poškodovana ([b:d77791ebe2]polomljena neuporabna lestev[/b:d77791ebe2]), zato je potrebno nekaj previdnosti. En del poti, kakšnih 20 minut pred [b:d77791ebe2]Smokuškim vrhom[/b:d77791ebe2], je pa sploh zanimiv, saj imamo občutek, da celo plezamo, a ni prav nič težko. :D Kmalu pridemo na [b:d77791ebe2]Smokuški vrh[/b:d77791ebe2]. To je najvišja točka ture, ne pa tudi najbolj razgledna. Z vrha se spustimo na drugo stran in smo v nekaj minutah na[b:d77791ebe2] markirani poti[/b:d77791ebe2], ki pelje iz [b:d77791ebe2]Begunj[/b:d77791ebe2] preko Cerkvice Sv.Petra mimo [b:d77791ebe2]Poljške planine [/b:d77791ebe2]na [b:d77791ebe2]Robleka in Begunjščico[/b:d77791ebe2]. Tu jo, sam, najraje mahnem proti [b:d77791ebe2]Poljški planini [/b:d77791ebe2]ter od tam v [b:d77791ebe2]Završnico[/b:d77791ebe2]. Naravnost v [b:d77791ebe2]Završnico[/b:d77791ebe2] pa je bistveno bližje. Je še ena možnost in sicer spust v [b:d77791ebe2]Begunje[/b:d77791ebe2], a v tem primeru morate imeti dva avta. Vse skupaj je nekaj čez [b:d77791ebe2]3 ure zmerne hoje[/b:d77791ebe2], oziroma kakšna več, če obiščete še [b:d77791ebe2]Poljško planino[/b:d77791ebe2]. Prav vam pride zemljevid [b:d77791ebe2]Karavanke[/b:d77791ebe2] 1 : 50.000, še boljši pa je [b:d77791ebe2]Stol in Begunjšcica[/b:d77791ebe2], 1:25.000

Mitja: torek, 26. april 2005, ob 0.50 uri

Je pa omenjeni greben, ki ga omenjaš, Vlajko, primeren tudi za učenje spustov po meliščih, ki jih je tam kar nekaj. Vsaj za prvi poskus se mi zdi tam kar idealno. Mimogrede, tudi nas so še kot otroke hoje po melišču učili ravno na omenjenih meliščih. Se razume, da so se nam takrat ob pogledu z vrha melišča zatresla kolena, a po prvih sekundah spusta ni bilo več dvoma: gremo še enkrat! :D

pismo1: četrtek, 28. april 2005, ob 22.49 uri

Nisem ravno avanturist ali iskalec neznanega. Vendar, strinjam se z Dracic-em. Ne izpovejmo vseh svojih lepi, mirnih, samotnih.... poti. Kot je dejal Spleza, ljudje najde-jo (-mo) slej ko prej vsak kotiček. Drži. A tako kot meni Dracic in kot govori za Mihelica: ne izdaj vseh skrivnostnih, samotnih poti in krajev. Pozneje, ko jih najde-jo (-mo), bolje bo. Na žalost so (-smo) ljudje, kot je opisal Spleza Komur so stvari jasne,ni nobenega problema,komur niso,je ali navaden pacek ali navaden cepec ...
. Preveč jih je, na žalost. Bolje, da ti cepci ali packi neko stvar odkrijejo kasneje kot zdaj. Upam, da nikoli.

Mitja: petek, 29. april 2005, ob 14.12 uri

Ne vem točno, kaj hočeš napisati, Rok. Naj se tovrstne poti ne objavljajo v literaturi, naj jih ne opisujemo tu na forumu ali kaj tretjega? Mimogrede, neodkritih kotičkov pri nas tako ali tako ni več. So le znani in manj znani. Niti si nima nihče pravice lastiti tovrstnih predelov.

pismo1: petek, 29. april 2005, ob 15.56 uri

Pozneje, ko že omenjeni ljudje odkrijejo takšne predele, bolje je. Èe mene vprašaš, bi jih opisoval čim manj. Res je, nihče si nima pravice lastiti takih predelov. Nima pa tudi dolžnosti, da jih razkriva drugim.

marfi: petek, 29. april 2005, ob 23.40 uri

Po moje omenjenih ljudi taki skriti kotički niti ne zanimajo, če so le dovolj odmaknjeni od avtomobila in ni ob poti nobene koče. Sam pri svojih potepanjih le redko naletim na živo dušo, čeprav so bile poti že zdavnaj opisane ne samo v vodničkih.

Mitja: sobota, 30. april 2005, ob 0.34 uri

Èe mene vprašaš, bi jih opisoval čim manj. Res je, nihče si nima pravice lastiti takih predelov. Nima pa tudi dolžnosti, da jih razkriva drugim.
Ne vem, ali ta očitek leti tudi name, ker sem pač omenil manj znano pot, ki je ravno tako omenjena v mnogih vodnikih, ali pa na pisce vodnikov, ki opisujejo te poti. Sicer se pa strinjam z marfijem in dodajam, da bodo te poti ostale kolikor toliko nedotaknjene, dokler na njih ne bo segla markacija. Tudi za Goličico, kot večkrat omenjeni primer, velja podobno. O kakem brezpotju resda tam že dolgo ni ne duha ne sluha, vseeno pa na njej še lep čas (morda nikoli) ne bomo videli "prizorov" kot jih doživljamo na poti na Triglav, Prisank, Špik,...

pismo1: sobota, 30. april 2005, ob 10.12 uri

Daleč od očitkov, Mitja. Iz razbranega se lahko sklepa, da vsi želimo, da narava ostane čim manj oskrunjena. NEkdo to opiše tako, drugi druagače. Morda sem res malce slabo vse skupaj zložil.Namen je bil pa isti. Da bi nekateri kotički ostali takšni kot so. Pa če jih nekdo opiše ali pač nihče.

Mitja: sobota, 30. april 2005, ob 13.52 uri

Opisati svoje občutke na poti, kjer ni markacij, še ne pomeni, da bo po novem na tej poti vse drugače. Še zlasti, ker je opis podan tu na forumu, kjer, predvidevam, da smo obiskovalci predvsem planinci, ki znamo ceniti naravne lepote, pa če so te znane ali manj znane. Nenazadnje, podobno bi lahko npr. očital Marijani in Marku, ker objavljata prispevke s predelov, ki si povečini resnično zaslužijo naziv "skriti kotiček". Skoraj prepričan sem, da to počneta zaradi lastnega veselja in ne zato, ker bi bila dolžna objavljati svoje prispevke. In podobno velja tudi za splezo, vlajka, snežko, filipa in ostale, ki smo zaupali svoja doživetja na omenjenih poteh. Nenazadnje je bila tema tudi odprta s tem namenom. Da si med seboj "izmenjamo" svoja doživetja, si zaupamo kakšno zanimivo prigodo, ki se nam je pripetila in s svojim vpisom morda komu pomagamo, da tudi sam podoživi lepe trenutke med hojo po predelih, kjer pogosteje od človeške noge stopi živalska taca .

spleza: torek, 20. september 2005, ob 20.59 uri

Ko se pa že danes tako igram s temi sličicami,bom pa sem dal še link do tistih dveh poličk ob Koglu,Mitja... [url]http://www.moj-album.com/album/1122011/?os=1122030[/url]

xmovc: torek, 20. september 2005, ob 21.13 uri

Spleza, si mogoče že pomislil, da bi se lotil knjige? Kot vidim si slikovno gradivo do sedaj dobro "skrival", do sedaj prebrana (tvoja) besedila pa so ravno tako pravo božanje duše. Nekateri smo pač "egoisti" in "štorasti" in svojih občutkov ne znamo na primeren način izliti na papir. Razmisli o tem :!: Upam, da boš na Okrešelj namesto torte nesel notesnik (z gradivom) :P

sla: sreda, 21. september 2005, ob 7.44 uri

Spleza spet jest... A ni nezavarovana policka eno "štengo" bolj v levo kot je označeno z rdečo barvo? Še cajta nimam zadeve prevert na licu mesta.

Mitja: sreda, 21. september 2005, ob 11.38 uri

Ko se pa že danes tako igram s temi sličicami,bom pa sem dal še link do tistih dveh poličk ob Koglu,Mitja... [url]http://www.moj-album.com/album/1122011/?os=1122030[/url]
Super, sleza. No, zdaj smo vsaj rešili lansko dilemo. Ampak, tudi sam sem imel v mislih levo poličko od označene, tisto, ki jo je omenila tudi sla. Namreč, tam me je sprva zvabilo, ko sem iskal Gamsov skret.

spleza: sreda, 21. september 2005, ob 12.18 uri

Hm,ja,čisto nedolžna ta polica res ni-ključno(orientacijsko) pa je mesto,ko je treba prestopiti v desno na izpostavljen prehod navzgor po njej(ki pa tehnično niti ni prehud)...navzdol grede pa je zadeva kar precej zahtevna. L.p.

BOR_KUM: sreda, 21. september 2005, ob 14.10 uri

Joooj, dekleta, fantje. Lepo. Spet ste me spomnili, da tam nekje obstajajo še ene Alpe, Kamniško-Savinjske. Tam hodim še v osnovno šolo. V prve razrede, pravzaprav. :oops: In glej ga vraga, naj se posujem s pepelom, ker sem nekje na forumu malo preveč na glas dvomil (bolj spraševal) o tem, ali je dobro pisati in še pisati o že napisanem. Pa fotografirati skrite kotičke in slike objaviti. Naj mi bo, si odpustim, prav pretirano resno s podporo zaplankanosti takrat nisem mislil. Tam, v teh Alpah, sem redko. Daleč so, čeprav zame ne mnogo dalj od Julijskih. Èe sploh. Le občutek je tak. Nikoli nisem razmišljal zakaj. Tako pač je. In časa tam je vedno premalo. Spet ne vem, če drži. Skratka, fino se mi zdi, da je kje objavljena tudi kakšna skrita podrobnost. Prihrani mi čas. Užitku izgubljanja se zlahka odpovem. Ga lahko nadoknadim z dvojno mero drugič. Takrat objavljenih podrobnosti ne pogledam. Preskočim jih. Obrnem se stran. In se izgubljam ... In iščem ... Običajno (se) najdem. Za trenutek ... Uh, ta Gamsov skret. Prav nanj ste me spomnili. Bo treba pogledat tam okoli. Nujno. Tako sočno ime ima. :lol:

spleza: četrtek, 22. september 2005, ob 0.55 uri

Uh, ta Gamsov skret. Prav nanj ste me spomnili. Bo treba pogledat tam okoli. Nujno. Tako sočno ime ima.
Divji,tako lep in naraven prehod.Prav imaš. Pa srečno.

Mitja: petek, 30. september 2005, ob 16.42 uri

Ker je spleza s svojimi opisi poskrbel, da se je tetnica manj znanih lepih poti nagnila krepko na stran Kamniških Alp, bo nemara prav, da nekaj stavkov posvetim še kakšni potki v Julijcih. Tako mi je mati narava pred leti namenila dva čudovita in nepozabna dneva ob in nad Krnskimi jezeri. Za prvi dan sem imel v načrtu vzpon na Lemež, medtem ko je bil drugi dan namenjen obisku Vrha nad Peski. Pravzaprav niti točno nisem vedel, kako zadovoljiti svoje želje in stopiti na Vrh nad Peski po čim manj prometni poti. Še danes mi ni povsem jasno, zakaj mi vzpon preko obeh Šmohorjev ni preveč dišal. Tako ali tako pa sem večino misli sprva usmerjal k Lemežu in vzponu nanj, za Vrh nad Peski pa sem se zanašal, da mi bo že nekako uspelo najti tisto potko, ki med planinci ni tako obljudena. Potiho sem upal, da jo pogled morda najde že s sosednjega Lemeža. Na koncu se je izkazalo, da se mi je skrita želja uresničila še preden sem stopil na Lemež. Pravzaprav so jo oči našle že nekaj minut hoda nad znanim balvanom, za katerim se podaš v pobočje Lemeža. Na njegovem vrhu sem si jo, ves zadovoljen, da bodo želje naslednji dan uresničene, kar malce začudeno ogledoval, saj je pot zelo dobro vidna in tudi vrisana na zemljevidu. Približno 2o minut hoje po poti od jezera proti Krnu je potrebnih, ko se na levi strani prej omenjena pot požene v pobočje Velikega Šmohorja. Resda morda malce strma, a lepo ohranjena pot, ki je na nekaterih delih celo zavarovana z jeklenico, te v slabi uri privede na sedelce med glavo V. Šmohorja na severu in Koto (2110 m) na jugu. Nadaljevanje proti Vrhu nad Peski poteka brez težav med številnimi ostanki prve svetovne vojne. Začuda o omenjeni poti nisem našel nič napisanega (pravzaprav gre za najhitrejšo povezavo med Planino na Polju in Prehodci), omenjena jeklenica pa veretno daje slutiti, da je bila pot nekdaj markirana. Drži?

peter2: sobota, 1. oktober 2005, ob 21.22 uri

Mitja! Tudi midva z ženo sva se letos poleti odpravila na Vrh nad Peski po predlogu iz vodnika Manj znane poti.. (Habjan). Ko sva prišla do jezera, se nama nekako ni dalo nazaj do poti na Veliki Šmohor, pa sva na zemljevidu našla potko, ki si jo opisal. In res, na planini na Polju nasproti lovske hiške sva se usmerila levo in jo našla brez problema :) . Mislim, da potko vzdržujejo lovci in dvomim, da je bila kdaj markirana. Žal je naju kmalu zagrnila megla, tako da sva nekoliko tavala po peskih :?, potem pa le našla vrh. Za razgled sva bila prikrajšana, a sva vseeno imela lepo in samotno turo :) .

borutmez: ponedeljek, 3. oktober 2005, ob 8.52 uri

Najprej glede Gamsovega skreta. Meni osebno se zdi tista, nelovska varianta celo lažja kot lovska. Ko sem nazadnje tam hodil je bil na vstopu na prečno polico zgornja varianta, privezana plezalka. je pa res, da tam zelo veliko ljudi zavije po stezi pod Kogel. Osebno menim, da je pot čez Žmavčarje precej lažja od Gamsovega skreta, sploh za dol in v mokrem. Drugače pa priporočam obisk Lemeža, predvsem ker je gora zelo razmajana in bi znala biti ob kakem novem potresu ali po par zimah bistveno težje dostopna. Predvsem vršni del je zelo poškodovan. Preko vrha gre prečno do pol metra široka razpoka in tudi drugje na grebenu je veliko dremajočih skal. Nasploh pa vsem, ki želijo samoto priporočam Posočje. Z zemljevidi in nekaj izkušnjami v brezpotju se da odkriti neverjetno samotne dele in dobiti vpogled v življenje v tem delu v starih časih. Cesta iz Trente na Staro Utro je dostopna vsem, menda pa se je tam gori včasih nek italijanski podjetnik vozil s svojim porshejem. Sva pa imela zanimivo izkušnjo s potjo iz Trente po stari lovski stezi na Ušje. No na vrh nisva nikoli prišla. Prvič je njej postalo slabo že spodaj, a je vztrajala in sva obrnila na 1300m, drugič pa na 1600m zaradi čisto istega razloga. Pri tem sem se spomnil na Humarja in njegovo teorijo, da ga gora ne spusti. Drugače teh težav nikoli ni imela. Me pa v Posočju vedno znova moti hrup motorjev, saj tudi, če človek zaide še v tak samoten svet se hrup motorjev sliši kamor koli.

marfi: ponedeljek, 3. oktober 2005, ob 14.37 uri

Lepa je tudi stara mulatjera s planine Zapleč na Srednji vrh, "zgornja lovska" okoli Lukeževega brda v Dolec in naprej do Rušove glave, Jastrovca, planine Zagreben ... (tudi s prevala Èez Potoče se da dol, le okoli Brda je treba) ... Unger, Majewsky in Georgi poti od Blaža v Lepeni v zgornja nadstropja, od kampa pri izviru Lepenjice na Kozji breg in na Golobar (Bulfon weg) , prečnica planina Duplje - planina Za Èrnim vrhom ... ja, še je stezic, kjer je miru in harmonije v izobilju.

marfi: ponedeljek, 3. oktober 2005, ob 15.22 uri

...z Dupeljske strani pa sem sam zasledil v levo odcep od poti na V. Babo. Je moje razmišljanje o povezavi obeh koncev pravilno? Ali morda veš, ali poteka še kakšna varianta nižje?
Verjetno misliš na odcep že zgoraj pod steno - ta je absolutno previsoka in vodi na Kaluder. Spodnja pot se odcepi že na travnikih. Ko prideš iz macesnov ven in se pot na Babo ovije desno okoli konte, poiščeš v travniku pred sabo slabo vidno mulatjero. Ta se v dveh okljukih dvigne in potem vodoravno nadaljuje vse do sedla med Èrnim vrhom in Kaludrom - pogled s tega promenadnega balkona v Lepeno je fenomenalen. Tam se obrneš ostro desno in se po široki mulatjeri po pobočju spustiš do stanu na planini za Èrnim vrhom.

marfi: ponedeljek, 3. oktober 2005, ob 16.31 uri

Še manjši popravek - pot se ne odcepi na sedlu med Kaludrom in Èrnim vrhom, ampak eno sedelce višje med Kaludrom in Vovenkom. [URL=http://img61.imageshack.us/my.php?image=vovenk2ug.jpg][img:9b2ef86cca]http://img61.imageshack.us/img61/9769/vovenk2ug.th.jpg[/img:9b2ef86cca][/URL]

marfi: ponedeljek, 3. oktober 2005, ob 16.57 uri

Hm, hm, ja. Dve muhi na en mah - če bo že kdo po od srca odtrganem hodil ...

BOR_KUM: ponedeljek, 3. oktober 2005, ob 21.50 uri

Hm, hm, ja. Dve muhi na en mah - če bo že kdo po od srca odtrganem hodil ...
Drži. Odsrčna odtrganina je lepo vidna. Zgornja nadstropja desno nad njo pa se znajo redkim obiskovalcem tudi lepo zahvaliti. Pa sva enemu mahu dodala še tretjo muho. :lol:

marfi: torek, 4. oktober 2005, ob 3.02 uri

Kakorkoli, skoraj zagotovo pa je omenjena pot nastala v času izpred devetih desetletij.
Bom v četrtek malce pokukal v vojaške karte iz 1. svetovne vojne. Kolikor se spomnim, tam čez ni bilo poti, zato bi jo pripisal Italijanom, ki so po vojni kar precej razpredali mulatjere na vse konce in kraje, saj so povsod imeli polno vojaščine.

borutmez: torek, 4. oktober 2005, ob 8.16 uri

od kampa pri izviru Lepenjice na Kozji breg in na Golobar (Bulfon weg) , A tale je prehodna, gledal sem jo na karti iz leta 1985, zahodnji Julijci, v novejših je pa ni. Pa sva imela ravno v mislih iz Lepene na Lipnik in po Bulfon weg dol (kje se začne, če upaš povedat).Ostale poznam in sva jih malo potipala prejšnji mesec in to med tednom, sam motorji so se pa še vedno slišali:). Tam okoli Tičarice je pa res krasno. Drugače sva pa krenila še na Kalunder, a že spodaj malo zašla in prišla pod Èrni vrh in nanj in potem nazaj dol. Svet je tu res samoten in vse tiste ruševine so že kar malo strašne. Nasploh je sta bili dolini Lepene in Vrsnika veliko odkritje tokratnega obiska čarobnega konca, poleg viška Visoke rosojanske na Kaninu. Z veseljem bi izmenjal še kako informacijo o npr. Polovniku, Rombonu,...

snežka: torek, 4. oktober 2005, ob 8.59 uri

Na Rombon mi je bila zelo lepa in samotna, pot mimo zgornje trdjave Kluže. Nič težkega (midva sva bila s psom) in prelepi razgledi. Spotoma si lahko ogledaš še koto 1313, ki je celo označena. Tudi Vršiči z ostanki prve svetovne vojne so vredni ogleda. Lp

Mitja: torek, 4. oktober 2005, ob 10.34 uri

Kakorkoli, skoraj zagotovo pa je omenjena pot nastala v času izpred devetih desetletij.
Bom v četrtek malce pokukal v vojaške karte iz 1. svetovne vojne. Kolikor se spomnim, tam čez ni bilo poti, zato bi jo pripisal Italijanom, ki so po vojni kar precej razpredali mulatjere na vse konce in kraje, saj so povsod imeli polno vojaščine.
Moral bi bolj natančno zapisati, da je omenjena pot skoraj zagotovo posledica dogajanja tistega časa. Po videnem nikakor ni težko uganiti, da so jo zgradili vojaki. Verjetno res ne med vojno, glede na to, da je ravno tam okoli potekala frontna linija (na grebenu Šmohor - Batognica so imeli svoje položaje avstroogrski vojaki, na Krnu pa italijanski). Zato se tudi sam pridružujem zgornji trditvi.

marfi: torek, 4. oktober 2005, ob 11.30 uri

od kampa pri izviru Lepenjice na Kozji breg in na Golobar (Bulfon weg) , A tale je prehodna, gledal sem jo na karti iz leta 1985, zahodnji Julijci, v novejših je pa ni. Pa sva imela ravno v mislih iz Lepene na Lipnik in po Bulfon weg dol (kje se začne, če upaš povedat).
V lanskem potresu je novo nastali plaz zasul del poti pa tudi pobočje se še vedno otresa kamenja, zato poti zaenkrat ne priporočam. Sicer pa gre (je šla) takole. Izhodišče poti je slab kilometer pod odcepom za Lepeno v zaselku Podklanec. Pot vodi čez brv na drugo stran Soče in se tam razcepi - ravno ena, ob Soči navzgor pa druga. Katera je prava? Tista točno po sredini med obema - brez skrbi, že po nekaj metrih postane bolj vidna. ;) Po četrt kilometra prečkamo pot, ki vodi ob pobočju (po njej lahko prideš, če parkiraš v Klinu, greš preko mosta z omejitvijo 30 ton in se sprehodiš slabih 200 metrov naprej mimo edine hiše ob poti) in se zagrizemo v breg ter stopimo na pot za planino Zaslape. Že po desetih minutah se desno nazaj odcepi lepa mulatjera, ki te udobno pripelje na Kozji breg. Od tam na Golobar vodita vzporedno dve poti, narazen le kakih 50 metrov. Èe greš po zgornji, te prej ali slej privede nad travnik z lepo vidnim križem 20. avstro-ogrskega lovskega bataljona. Nekaj metrov prej se pravokotno v levo odcepi pot na Lipnik. Èe ji slediš ves čas in pri dolgi prečnici v desno pozorno ne gledaš levo, te pripelje do kaverne, v kateri je med vojno bil avstro-ogrski 12-centimetrski trdnjavski top. No, če pa si opazil odcep v levo (tudi če nisi, si se najbrž spotaknil ob veje, ki so ponavadi položene čez mulatjero) problemov z orientacijo ni več. Ko poti niso bile toliko zaraščene, se je dalo na Lipnik tudi direktno mimo planine Zaslape. Točno med prvima hišama pot zavije navzgor (!) ter se kakih 10 minut nad planino razcepi - desna te prej ali slej privede na Bulfon weg, leva pa vodoravno preči pobočje Hudega vršiča vse do vpadnice pod sedlom med Malim in Velikim Lipnikom, po kateri se je včasih vzpenjala pot. No, leva varianta je danes tako zaraščena da ji je nemogoče slediti. Pa sva imela ravno v mislih iz Lepene na Lipnik
Kje pa sta mislila iti na Lipnik iz Lepene? Edini normalen dostop nanj vodi s planine Golobar, se pa da gor tudi iz Doliča po zelo strmih travah (in koprivah!) ob podoru z Malega Lipnika (Srednje špice).

borutmez: torek, 4. oktober 2005, ob 12.13 uri

Iskrena hvala, saj poti so narisane, samo v Posočju nikoli ne veš ali je svar še prehodna ali je že totalno zaraščena. Midva sva šla iz Lepene po mularjeri (neko Polsko ime se mi zdi) do Doliča. Tam se pot sicer že bolj izgubi. Potem sva hotela pa po grebenu na Lipnik, vendar so naju mokre trave prepričale o nasprotnem. Potem sva šla proti Èez potoče, tam sva potem malo bluzila in jedla borovnice in nato sestopila mimo lovske koče nazaj na izhodišče.

marfi: torek, 4. oktober 2005, ob 12.24 uri

Midva sva šla iz Lepene po mularjeri (neko Polsko ime se mi zdi) do Doliča.
Majewski? Polkovnik Stephan Majewski je bil poveljnik 44. domobranske pehotne brigade, ki je od 11. oktobra 1915 do 15. marca 1916 branila odsek bojišča na območju planin Duplje (LIR27) in Zagreben (LIR2). Obe poti na planini se imenujeta po njem in na obeh poteh sta napisa.

ninstints: ponedeljek, 28. avgust 2006, ob 1.42 uri

...z Dupeljske strani pa sem sam zasledil v levo odcep od poti na V. Babo. Je moje razmišljanje o povezavi obeh koncev pravilno? Ali morda veš, ali poteka še kakšna varianta nižje?
Verjetno misliš na odcep že zgoraj pod steno - ta je absolutno previsoka in vodi na Kaluder. Spodnja pot se odcepi že na travnikih. Ko prideš iz macesnov ven in se pot na Babo ovije desno okoli konte, poiščeš v travniku pred sabo slabo vidno mulatjero. Ta se v dveh okljukih dvigne in potem vodoravno nadaljuje vse do sedla med Èrnim vrhom in Kaludrom - pogled s tega promenadnega balkona v Lepeno je fenomenalen. Tam se obrneš ostro desno in se po široki mulatjeri po pobočju spustiš do stanu na planini za Èrnim vrhom.
Zanima me v obratno smer: Vrsnik - pl. Duplje. Kje začeti, koliko časa bom rabil?

marfi: ponedeljek, 28. avgust 2006, ob 3.43 uri

Hm, če misliš štartati iz Vrsnika, imaš izhodišče pri domačiji Pezdilč v zaselku Log (transformator!). Od tam se po travnikoh v južni smeri vzpneš do gozda in na drugi strani potoka najdeš udobno stezico, ki te pripelje v zaselek Èrč. Na travnikih za skupino hiš se na levo (južno) odcepi pot, ki te v treh urah odpelje na Planino za Èrnim vrhom (varianta), ti pa nadaljuješ v zahodni smeri še dobrih 200 metov do naslednje gruče hiš (voda). Tukaj moraš zaviti v loku levo po stezici, ki se skozi gozd po dobrih 300 metrih prebije do struge naslednjega potoka. Pot se več ali manj nadaljuje v južni smeri po sami grapi ali njej vse do Predela. Do sem bi od Pezdilča moral porabiti slabi dve urici. Na grebenu se priključiš Borisovi "[url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=2285]zelo drugačni poti[/url]" na Krnska jezera. Èe si se odločil za ovinek čez Planino pod Èrnim vrhom, ti bo pa mogoče prišel prav [url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?p=18035#18035]naslednji komentar[/url]. Vsega skupaj torej 4 - 5 ur potepanja po pozabljenih stezicah in zaraščenih mulatjerah.