FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

hippo: sreda, 16. julij 2008, ob 11.50 uri; ogledov: 0

Samo tole. Gorjan, pa še nekateri, vaši prispevki so kar za požirat, ne sam za brat. Pa slikce!! Hvala.

mariborcan: torek, 22. avgust 2006, ob 18.04 uri

V petek, 18.08.2006, sva se navsezgodaj zjutraj odpravila proti Koritnici. Cilj: Jalovec. Vremenska napoved: zjutraj jasno, pooblačitve šele popoldne. Prve skrbi so se pojavile, ko se je med vožnjo pričelo daniti in sva ugotovila, da celotno nebo prekrivajo kar temni oblaki. Vendar pa sva bila, zaradi ugodne napovedi, takrat še kar optimistična. Jutranja oblačnost po dolinah, se bo že razkadila, sva menila. Malo pred Jesenicami se sva prišla v pravi naliv. Sedaj je bilo optimizma že manj, ampak, hej, napoved je ja lepa. Pri Trbižu so se oblaki začeli trgati in upanja je bilo že več. Zato pa ga je bilo toliko manj ob prihodu v Koritnico, kajti bilo je povsem oblačno, vsake toliko časa je začelo deževati, pihal pa je tudi včasih kar orkanski veter. Ampak kaj sva pač hotela, tam sva bila, tako da sva začela z vzponom po dolini. Vreme je bilo še vedno sivo in turobno z občasnimi močnejšimi nalivi. Na srečo so se le-ti, ko sva prišla iz gozda na plano in ni bilo več kje vedriti, nehali pojavljati. Občutek ni bil nič kaj poletni, temveč nekako poznojesenski - s to razliko, da nas jeseni višje gori, nad oblaki in meglo, pričaka jasnina. Malo sva že razmišljala o alternativni varianti v smeri proti bivaku, vendar sva vremenu dala čas do odcepa. Žal tudi na odcepu (le-ta je, prav presenetljivo, označen s pravo leseno tablo in ne le z napisom na skali; še bolj pa so me presenetili obljubljeni časi - kar 2 uri na Kotovo sedlo in le 3 ure na Mangrt) ni nič kaj kazalo na izboljšanje, saj je vsako luknjo v oblakih kaj kmalu zaprl nov val sivine, ki se je privalil po dolini navzgor. Ker me nikakor ni mikalo, da bi se, na tako lepi gori kot je Jalovec, boril z vetrom in gledal meglo, sem predlagal, da zavijeva levo do bivaka Tarvisio, kjer bi počakala na lepše vreme in v primeru izboljšanja poizkusila na Kotovo špico, ki je že dolgo na seznamu želja. Èe pa izboljšanja ne bi bilo, pa nama še vedno ostane Vevnica, do kamor je od bivaka "lahko" (vsaj tako sem imel v spominu; kasneje se je izkazalo, da ni čisto tako). Nekaj časa sva tako še nadaljevala proti Mangrtu, ko pa je pot presekala mulatjera, sva zavila po njej proti desni. Na odcepu sicer ni nobene oznake, je pa na prvem naslednjem ovinku mulatjere na skali napis "BIVAK", pot do bivaka pa je tudi v celoti markirana z normalnimi slovenskimi markacijami (ne velja več opis v starejših vodnikih, kjer piše, da je do pod stene brezpotje, na prehodu čez steno pa nam pomagajo rdeče lise). Nasploh sem dobil občutek, da, višje kot sva bila, boljša in boljše markirana je bila pot - nižje doli v dolini so markacije povsem zbledele, pot sama pa manj uhojena kot marsikatero "brezpotje"; tu višje gori pa so bile markacije zelo dobre in tudi pot je bila dosti bolj razvidna in uhojena. Moram pa povedati, da "markirana" v primeru poti proti bivaku (od odcepa poti proti Mangrtu naprej) ne pomeni "zavarovana", saj ni nobene zajle ali klina. Večinoma to niti ni potrebno (čeprav so nekatere police kar ozke in izpostavljene in bi bile kje drugod nedvomno zavarovane z jeklenico), sva pa kakšno jeklenico ali klin zeeloo pogrešala na gladki skalni plošči tik nad vstopom. Strmina sicer ni prehuda, vendar pa je bila plošča povsem mokra (ne vem, če samo od dežja, ali je vedno tako), tako da je bilo prečenje kar nevarno. Stopi so namreč bolj miniaturni, prepad spodaj (čeprav je to na začetku) pa ravno pravšnji. Sva pa blizu tega mesta našla zvitek jeklenice in je torej možno, da jo bodo v prihodnosti namestili. Škoda edino, da tega niso storili že med markiranjem. Na Robu nad Zagačami, kjer je bivak (mimogrede naj omenim, da se je celotna pot do sem zeeloo vlekla in je kot pristop torej ne morem ravno priporočiti), sva naletela na hud veter, videla pa sva tudi, da je vreme na drugi strani bistveno lepše - Visoka Ponca, na primer, je bila deležna sonca. V bivaku sva nato prebila kakšno uro in upala, da se bo tudi "pri nas" vreme izboljšalo, vendar pa je bilo izboljšanje le manjše (V Koncu špica in Kotova špica sta se otresli megle, Jalovec ne, še vedno je pihalo, oblaki pa tudi niso bili kaj manj sivi). Odločila sva se, da ne bova poizkusila direktno proti Kotovi špici, saj bi bilo v primeru neuspeha (poti ne poznava, zato je bilo s to možnostjo vsekakor treba računati) zelo vprašljivo, ali bi še imela motivacijo za ponoven vzpon do bivaka in naprej proti Vevnici in posledično bi lahko ostala sploh brez kakšnega osvojenega vrha. Namesto tega sva se odločila, da se najprej povzpneva na Vevnico (za ziher, da osvojiva vsaj nek vrh) in nato poizkusiva na V Koncu špico, kjer bi preučila možnosti za nadaljevanje v smeri Kotove špice. Od bivaka proti Vevnici po markirani poti, ki je od začetka še kar dobro zavarovana, kar pa se, po priključku Via della Vite, žal spremeni. Tu so nama težave spet povzročale nezavarovane gladke in mokre skalne plošče. Še hujši od njih pa je bil strm skalnat prag, čez katerega je sicer speljana jeklenica, vendar pa je eden od vmesnih klinov, ki jeklenico držijo k steni, izpuljen. Med vzponom stvar še nekako gre, zato pa postane pri sestopu zeeloo nevarna. Ko obremenimo jeklenico nas, ker je nič ne drži k steni, z jeklenico vred zaniha navzven, kar pomeni nevarnost, da bi zaradi sunka jeklenico izpustili (samovarovalni komplet, ki pa ga žal nisva imela s seboj, bi tu nekoliko povečal varnost, čeprav bi bil padec, zaradi velike razdalje med vmesnimi klini, kar neprijeten). Problem tega mesta je tudi v tem, da je skala povsem mokra (po mojem mnenju ne (samo) zaradi jutranjega dežja, ampak je tam vedno vlažno) in se zelo drsi, tako da sploh nimamo druge izbire, kot da uporabimo jeklenico. Da pa je vse skupaj še bolj "začinjeno", je jeklenica na enem mestu tudi razcefrana, tako da moramo paziti tudi na to, da se ne porežemo. Dalje do vrha Vevnice težav nato ni več bilo. Na Vevnici sva naredila srednje dolg postanek (tu sva tudi srečala slovenca, ki sta prišla po Via della Viti in sta nama potrdila, da na vstopu ni težav s snegom), nato pa nadaljevala proti V Koncu špici. Pristop poteka po gredini desno od grebena. Le-ta z Vevnice izgleda neprehodna (skoraj navpična), vendar v resnici (od blizu) ni tako huda. Pravega plezanja sicer ni posebej dosti, je pa vzpenjanje vseeno zahtevno, saj se večino časa prebijamo čez strme gladke skalne plošče, katerih največja težava je, da na njih leži veliko grušča, tako da moramo zelo paziti kako stopamo, da nam ne zdrsne. Skratka, vzpon plezalsko ni težaven (sploh ni navpično), vendar zaradi grušča celo bolj nevaren kot kakšna težja plezarija (moje mnenje pač). Gredina izstopi na greben pri mejnem kamnu, do vrha na levi je še kratek in ne posebej težaven, a krušljiv in izpostavljen greben. Upala sva, da bova z V Koncu špice uspela nadaljevati naprej proti Kotovi špici. Optimizem nama je vlival predvsem Miheličev opis, ki pravi: "Èe najdemo dober prehod, je plezanje razmeroma lahko." Žal nič ne pove, kje naj ta prehod iščemo. Edini pravi opis prehoda podajata [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/vrh/v_koncu_spica.html]M&M[/url]. Upoštevajoč njun opis, je potrebno pri mejnem kamnu, kjer izstopi gredina, sestopiti na drugo stran, nato pa prečiti do škrbine med obema špicama. Glede na videno, je to verjetno res najboljša in edina pametna varianta, kajti direktno po grebenu je izgledalo neprehodno (takoj za mejnim kamnom nam napredovanje prepreči visok in navpičen prag). Ogledala sva si torej opisan prehod, ki pa je že v začetku izgledal kar neprijazno - strme trave, skrotje, mnogo naloženega grušča ter velika strmina in tudi izpostavljenost. Poleg tega naju bi, glede na opis, nižje spodaj čakala še dvojka v sestopu. Ker sem imel krušljivosti in borbe z naloženim gruščem že počasi dovolj in ker je prehode navzdol, kot je znano, težje najti, sva se odločila, da ne bova tvegala in sva opustila misel na Kotovo špico. Le-ta zaenkrat tako ŽAL ostaja neosvojena, vsekakor pa bova še poizkusila, naslednjič raje po "normalnem" pristopu na Kotovo špico (tista opuščena pot); v obratni smeri (navzgor) pa je verjetno tudi tisti prehod s Kotove špice na V Koncu špico bolj znosen. Seveda pa, kljub "previdni" odločitvi, da ne poizkusiva naprej proti Kotovi špici, težav še zdaleč ni bilo konec, saj naju je čakal še ves sestop. Po brezpotni gredini čez gladke plošče je šlo, večinoma "po riti", še kar uspešno navzdol. Ni ravno estestko, se je pa ta taktika izkazala za uspešno in sestop je bil celo nekoliko lažji, kot sem si upal pričakovati. Največje težave sva nato imela na markirani poti pri, že prej omenjeni, poškodovani jeklenici, kjer me je, kljub temu da sem se vsega skupaj lotil skrajno previdno, kar dvakrat lepo "zaguncalo" iz stene. No, na srečo sva to in še vsa ostala zahtevna mesta (mokre plošče brez varoval) pustila za sabo brez nesreče in srečno dosegla bivak ter kar precej časa kasneje tudi dolino Koritnice ter avto. Vreme se je med tem že tudi kar precej izboljšalo in je bilo bistveno lepše kot zjutraj, čeprav je bila napoved ravno obratna (podobna zadeva se nama je primerila že drugič letos, prvič ob izletu na [url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?p=18482#18482]Brano[/url]). Kot povzetek lahko zapišem, da s celotnim izletom nisem bil preveč zadovoljen. Dober mesec sva namreč čakala na ugodno vreme in ko sva ga, če bi obveljala napoved, končno dočakala, je kljub temu bilo slabo. Poleg tega je bila vsa vožnja do, iz Maribora precej oddaljene, Koritnice na nek način zastonj, saj nisva osvojila nobenega izmed željenih ciljev v tem koncu (Jalovec, Kotova špica). Škoda!! :cry: Še slike: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4569538/[/url]. P.S. Zelo se priporočam za kakršnekoli informacije o "normalnem" pristopu na Kotovo špico (tista opuščena pot). Opise iz vodnikov ter M&M poznam, zanimajo me kakšne osebne izkušnje glede stanja poti (koliko so tista propadla varovala sploh še uporabna) in težavnosti ter kakšni nasveti glede te poti nasploh. Hvala!! LP

Matjaž: torek, 22. avgust 2006, ob 22.04 uri

Prekopirano iz mojega dnevnika iz 2004: "Šele malo pod steno (50 m desno od mesta, kjer pot k Trbiškemu bivaku vstopi v plošče) na desni zagledamo lahko prehodno zagruščeno gredino, na katere vrhu naletimo na prvo staro jeklenico. Levo za robom prečimo na bližnji grebenček in široko sleme, po katerem se dvigamo 100 višinskih metrov do stene. Ostanki jeklenic nas povedejo desno navzgor okoli roba, za katerim nas izpostavljena prečnica (udobni vklesani stopi in izjemoma solidno ohranjena jeklenica) pripelje v široko grapo. Do škrbine v vršnem grebenu se povzpnemo po desni strani, vmes preplezamo tri kratke pragove (II). Smer nam pokaže predvsem zadnja jeklenica, saj stare oznake praktično niso več vidne. S škrbine proti vrhu Kotove špice izbiramo med obvozom grebenskega stolpa na levi (menda kratek prag I-II) ali desni strani grebena (izpostavljena, udobna polica). Na V Koncu špico: s škrbine med vrhovoma zlezemo čez kratek skok in se začnemo rahlo spuščati po malce izpostavljeni, vendar lepo prehodni polici nad Tamarjem. Na greben lahko prvič zavijemo že po dvajsetih metrih, vendar je to najtežja možnost (30 m zelo strme plezarije II. stopnje po pečevju, prekinjenem s travami, zaradi izpostavljenosti in višine bi jo ocenil blizu III). Pametneje je nadaljevati po polici čez vmesno ploščo do manjšega melišča, nad katerim se brez večjih težav povzpnemo na greben po levi strani kratkega žleba (I-II). Nad grebensko škrbino je treba preplezati 5-metrski prag (II, izpostavljeno), potem (bojda, sam nisem poskusil) ni več daleč do vrha. Tretja možnost je spust po melišču, dokler se malo nad skokom na levi ne odpre lahko prehoden svet. Po kratkem prečenju zavijemo navzgor v strm, dobro razčlenjen žleb (II). Na vrhu nas na levi čaka najtežje mesto, kratka (samo 3 m), a precej zoprna prečnica, potem pa po lažjem, vendar izredno zagruščenem žlebu (dobra I) izplezamo na vršni greben. Do vrha je samo še 20 m lovljenja ravnotežja po ozkem grebenčku." Tura za izkušene! Najbolj zahteven del je vzpon od škrbine med vrhovoma na V Koncu špico.

Irena: sreda, 23. avgust 2006, ob 9.01 uri

<<<<<<Problem tega mesta je tudi v tem, da je skala povsem mokra (po mojem mnenju ne (samo) zaradi jutranjega dežja, ampak je tam vedno vlažno) in se zelo drsi, tako da sploh nimamo druge izbire, kot da uporabimo jeklenico. <<<<<<<< Povsem drži. Že dvakrat smo ga prečili v višku poletja, pa je bil enkat tam led in mokro, drugič pa sneg. V septembru 2003 sva se z Bivaka namenili najprej na Vevnico in potem prečenje Ponc, pa je bilo v nasprotju s pričakovanjem to mesto najbolj zoprno. V zgodnjem poletju je zimska oprema nujna.

mariborcan: sreda, 23. avgust 2006, ob 15.25 uri

<<<<<<Problem tega mesta je tudi v tem, da je skala povsem mokra (po mojem mnenju ne (samo) zaradi jutranjega dežja, ampak je tam vedno vlažno) in se zelo drsi, tako da sploh nimamo druge izbire, kot da uporabimo jeklenico. <<<<<<<< Povsem drži. Že dvakrat smo ga prečili v višku poletja, pa je bil enkat tam led in mokro, drugič pa sneg. V septembru 2003 sva se z Bivaka namenili najprej na Vevnico in potem prečenje Ponc, pa je bilo v nasprotju s pričakovanjem to mesto najbolj zoprno. V zgodnjem poletju je zimska oprema nujna.
Kaj pa tista jeklenica je že takrat bila poškodovana? Ker, če je bila, potem je res sramota in neodgovorno, da je še niso popravili... No, ja, italijani pač... Mislim pa tudi, da bi bila na tem mestu možna obvozna varianta, ki bi bila, če bi jo zavarovali s kako jeklenico, lažja in bolj varna od obstoječe trase (po polici dalje levo in za robom po manj vlažnih skalah navzgor) - no, lahko se tudi motim.

Irena: četrtek, 24. avgust 2006, ob 8.46 uri

Kolikor se spomnim je bila jeklenica OK, razen "mlahavosti" kot pa je vsaj v tem delu Italije navada. Je pa za nas "ta kratke" precej daleč od stopov, tako da od nje ni prav dosti pomoči.

primoza: sobota, 2. september 2006, ob 23.04 uri

Danes sva z ženo opravila krog Mangrtski jezeri - via de la vita - Vevnica - Koritniški Mali Mangrt - Mangrt - Plazje - Mangrtski jezeri. Via de la vita je v dobrem stanju. Pot na Koritniški Mali Mangrt pa je v slabšem stanju kot pred šestimi leti in je očitno opuščena. Dobro pa je da so jeklenice v ključnem kaminu v dobrem stanju. Krog sva opravila v 15 urah, sva bila bolj počasna. Dan lep, snega nič. Aja, žena je na vrhu Vevnice pozabile cenene kolesarske rokavice, sicer nove, ampak kupljene pred kakimi 20 leti.

Domen: ponedeljek, 27. avgust 2007, ob 14.47 uri

Zapisom mariborčana, Matjaža ter M&M pravzaprav ni kaj bistveno pomebnega za dodati, morda le subjektiven pogled na turo in trenutno situacijo. Vstopa v steno Kotove špice skorajda ni mogoče zgrešiti, ko markirana pot "trči" v njeno steno in zavije po poličkah levo proti bivaku, se mi obrnemo desno na udobno gredino. Do KŠ je pot dobro opisal že Matjaž, težave le tu in tam pokukajo proti švoh II, ostanke varoval je potrebno jemati zelo z rezervo, najdejo se tudi uporabna, nikjer pa niso neobhodno potrebna, tako da se vse da prosto zlesti do II. Do vrha pravzaprav presenetljivo udobno, brez kakih tehničnih zagat, potrebna pa je previdnost zaradi rolerjev in krušljivosti terena. Kljub razčlenjenosti stene orientacija ni prav nič težavna, k čimer pripomore tudi bataljon možicev (za moj okus bi četa v takšnem okolju zadostovala :!: )! Atmosfera pa naravnost navdušojoča - poplezavanje je res čisti užitek! Prečenje do VKŠ izgleda na prvi pogled nekoliko težavnejše, a ko se zadeve polotimo, zopet izpade povsem enostavno! Èez zagruščeno ploščo lahko, nato smo se po grušču nekoliko spustili do lahkega prehoda na nasprotno stran, kjer se nam proti vrhu odpre široko skrotasto pobočje, po katerem brez problema dosežemo vrh. Na tem pobočju smo se držali vseskozi rahlo v desno in tako na greben prilezli nekaj metrov desno od vrha, težave pa nikjer niso segle čez I-II. V kolikor bi po opisih "silili" levo proti mejnemu kamnu, pa verjamem da bi hitro našli tudi konkretnejše detalje, ki torej na tem prečenju niso potrebni. Še daleč najtežji del se je vsem zdel spust po gredini na sedlo pod Vevnico. Oceni, ki se omenja (I-II) sicer verjetno niti ne gre kaj dosti oporekati, a potem vse do VKŠ niti slučajno ne seže čez I in še bi dejal, da sta praga in zarolane plošče na tem spustu bližje II kot I. Zajla na skoku proti bivaku je še vedno identična, kot jo je opisal mariborčan - zame osebno za stopnjo težje od vsega, kar smo prej lezli po brezpotju. Med spustom v Koritnico smo raziskali opuščeno mulatjero, na kateri se nam je kar samo smejalo! Pravi greh bi jo bilo sploh primerjati z markirano alternativo po grušču pod Kotovim sedlom in jo več kot priporočam vsem "brezpotnim dušam"! Je povsem lahko prehodna, kar priča o tem, da nismo edini, ki smo uživali po njej v gosteh. Tura v celoti je čisti užitek v še dokaj ohranjeni divjini, kar priča tudi podatek, da smo na celotni trasi na lepo avgustovsko nedeljo srečali le eno sprehajalko, že globoko v Koritnici... :lol: Uživali smo; Majda, Miloš in moja malenkost

Tone: nedelja, 16. september 2007, ob 22.32 uri

Še v trdi temi sva jo mahnila od Mangartskih jezer mimo odcepa za Kugijevo smer v Z pobočju Struga, ki je namenjena samo opraskanim alpinistom (v silno polomljeni slovenščini piše med drugim: samo za alpiniste s prasko). Via della vita v nadaljevanju je prav zabavna, saj nam ponudi možnost izvedbe nekaterih zanimivih telovadnih prvin. Pri bivaku sva odložila nekaj odvečnih dekagramov iz nahrbtnika, se spustiva na koritniško stran in poiskala začetek opuščene poti po zahodnih pobočjih obeh špic - Kotove in V koncu. Sledeč možicem in precej uhojeni stezici sva se znašla na Z grebenu pod stenami V koncu špice, kjer sva začela mrzlično iskati obljubljene odslužene jeklenice. Mnogo poklicanih, a malo izvoljenih, bi lahko rekli, saj je naenkrat zmanjkalo vseh sledi. Verjetno se marsikdo tam obrne, ko vidi bolj divji svet, in sestopi. Midva sva, ne da bi našla varovala, prečila naprej proti desni; najprej nekoliko navzdol, potem pa po strmi polici preko prve grape na vmesni raz, ki pada z glavnega grebena. Težave so bile čisto solidne, ocenjujem jih med I in II, krušljivost pa ni bila tako huda, kot sva jo pričakovala na osnovi opisov. Na razu sva na drugi strani naslednje grape končno zagledala jeklenice in po njih kmalu prilezla na glavni greben. Očitno sva prečila previsoko, vendar ni bilo nič hudega; morda je šlo celo za prvenstveno smer in tako bosta najini imeni na veke ostali vklesani v zahodni šoder Kotove špice. Vzpon na vrh po skriti polički na desni je enkratno razkošje. Spust z vrha nazaj na sedelce, prečenje vmesnega grebenskega stolpa na V strani in vzpon na V koncu špico s škrbine naravnost po grebenu. Za ta grebenček, čeprav čisto kratek, se pa splača preliti kak liter znoja! Strm, izpostavljen, oprimki in stopi pa božanski iz kompaktne skale. Vsekakor je ta sestop s Kotove špice dosti bolj priporočljiv kot pa nazaj po podrti poti. Prav dosti čez I. stopnjo po mojem težave ne sežejo. Strma gredina proti Vevniškemu sedlu je nekoliko težja, vendar tudi ne preveč. Sitno mesto na označeni in (pogojno) zavarovani poti je pa še vedno enako sitno kot pred 20 leti. Malo sem robantil čez pomanjkljiva varovala, potem pa sem se spomnil starega slovenskega pregovora: Bolje v steni slabi klini kakor dobri v trgovini, in sem bil koj boljše volje. Nadalje sva prečila po grebenu čez vrh Koritniškega malega Mangarta, osvojila nekaj novih telovadnih prvin na bolj skromnih jeklenicah in v megli prisopihala na Mangart. Sestop naju je preko Travnika po dobrih 13 urah privedel spet do avtomobila.

mariborcan: ponedeljek, 17. september 2007, ob 2.43 uri

V soboto, 01.09.2007 (ja, spet zamujam :oops: ), smo (končno) tudi mi opravili s Kotovo špico. Nekaj smo razmišljali o kombinaciji z Via della Vito, ampak so bile napovedane plohe, tako da smo se odločili za najkrajšo varianto - iz Koritnice. Do vstopa po markirani poti, brez nekih posebnosti, zdi se mi, da so markacije od lani malo obnovili. Vstopne gredine ni težko najti, je tako rekoč nasproti mesta, kjer v skale vstopi pot k bivaku Tarvisio; je široka in lepo hodna, če boste silili po čem ozkem, ste verjetno zgrešili; na njenem vrhu naletimo na prvo jeklenico, kar je znak, da smo na pravi poti. V nadaljevanju nekaj časa pležemo oz. bolj hodimo po skrotju naravnost navzgor, višje pa na desni opazimo grapo, ki pada s škrbine med V Koncu špico in Kotovo špico. Vendar pa direktno v njo ne moremo, saj je spodaj gladek skok, zato jo pot doseže s prečko z leve proti desni, ki nam jo pokažejo stare jeklenice. Prvi del prečke teče čez bolj razčlenjeno skalovje in še ni posebej izpostavljen, za robom pa moramo nato prečiti gladke in zelo izpostavljene plošče nad grapo. Na srečo so ravno na najbolj "kritičnem" mestu jeklenice še kar uporabne (nekega obešanja po njih sicer ne bi priporočal, vendar pa jih tako rabimo samo za ravnotežje in boljši občutek), na gladkih ploščah pa nam pomagajo tudi vklesani stopi. Nadaljnji vzpon nato poteka po desni strani grape, kjer večinoma hodimo čez neprijeten grušč, tu in tam pa prepležemo kakšno skalo. Višje zavije pot po nekakšni polički podobni poševno proti levi navzgor vzpenjajoči se razčlembi (vmes kakšna dva strmejša skoka, nekoliko spet pomagajo jeklenice) in doseže škrbino. Nad škrbino zavijemo po polički na desni strani grebena (neprijeten je le en kratek izpostavljen prestop okoli ven štrleče skale), nato pa je težav konec in v kratkem dosežemo zelo prostoren (med številnimi kuclji in nametanimi balvani se je kar težko odločiti, kje je najvišja točka, no, verjetno je res na vrhu nekakšnega podstavka, kjer je tudi možic) vrh Kotove špice. Zelo razgleden vrh!! Sestopili smo kar po isti poti do pod stene, od tam pa smo tudi mi preizkusili mulatjero, ki jo priporoča Domen. Ni sicer posebej slaba (glavna slabost so v travi skriti kamni, ki motijo hojo), ni pa me tudi z ničemer kaj preveč navdušila. Lepa tura, tudi vreme je kar zdržalo, malo pred avtom smo sicer naleteli na ploho, vendar pa se mi zdi bistveno, da smo na vrhu imeli dober razgled. Jeklenice na opuščeni poti so najbolj ohranjene ravno tam, kjer je nekako najbolj potrebno, vseeno pa tura ni primerna za kogarkoli (nekaj prostega plezanja, ponekod zelo neprijetno zagruščeno). Slike: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9312725/[/url] P.S. Ne morem si kaj, da ne bi na tem mestu zapisal, kako idiotska se mi zdi prepoved vožnje do konca ceste. In to ravno v Koritnici, ki je po eni strani izhodišč samih dolgih tur in ki po drugi strani skoraj nima obiskovalcev, tako da bi bila škoda za okolje praktično nična. Pa ne mi zdaj priti s TNP, obstajajo dosti bolj kritične točke (zakaj potem ne zaprejo ceste v Vrata, če so že takšni asi)...

hippo: sreda, 16. julij 2008, ob 11.50 uri

Samo tole. Gorjan, pa še nekateri, vaši prispevki so kar za požirat, ne sam za brat. Pa slikce!! Hvala.

spleza: sreda, 16. julij 2008, ob 20.32 uri

Samo tole. Gorjan, pa še nekateri, vaši prispevki so kar za požirat, ne sam za brat. Pa slikce!! Hvala.