FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

peter2: četrtek, 31. avgust 2006, ob 22.43 uri; ogledov: 0

Vrnitev na vrhove nad Loško steno. Po obisku Briceljka je bilo samo še vprašanje kdaj. Danes sem imel za cilj vzhodne vrhove Loške stene. Torej Plešivec, Bavh in Vrh Goleževice. Pot iz Bavšice, mimo lovske koče, do Prevale je lepo uhojena. V Prevali še vedno leži sneg, verjetno mu bo letos zmanjkalo časa da bi skopnel. Tudi naprej proti sedlu Èez Brežice ni problemov. Izredno zanimivo je pisano kamenje po katerem stopaš. Na sedlu Èez Brežice se pokažeta Jalovec in Veliki Ozebnik v vsej svoji veličini. Jalovec je res z vseh strani čudovita gora. Na to sedlo tudi pride pot iz Koritnice. Pot na Plešivec pa se spusti par metrov za sedlo, potem pa se vije vse do vrha. Na vrhu nam zastaja dih ob pogledih na sosedne vrhove, Koritinico pa vidiš kot iz letala. Do sem ni problemov, prečenje naslednjih vrhov pa zahteva malo več zbranosti. Proti sosednjemu Bavhu se precej spustimo, potem pa pred seboj zagledamo zelo oster vrh Èe smo pazljivi, vzporedno z grebenom zasledimo na levi strani žleb, ki nas popelje na vrh (ponekod shojeno). Glede na to kako strm je vrh videti s Plešivca ob vzponu, ugotovimo, da ni tako hudo kot zgleda. Na vrhu pa smo spet deležni razgledov, pokaže se že tudi Bedinji vrh. Naprej v grebenu prečimo še Vrh Goleževice. Glede na to da so do Bedinjega vrha še trije neizraziti vrhovi, sploh nisem vedel kateri točno je Vrh Goleževice. Zato sem prehodil kar vse. Glede na višino pa je verjetno pravi zadnji vrh pred Bedinjim vrhom. Bedinji vrh "ni za našga". Večina ga obvozi, bolj korajžni pa ga seveda prečijo. Jaz ga nisem. Zanimalo me je še kako je videti smer proti Morežu, tako sem po obvozu Bedinjega vrha končal pod Morežem. Gor pa kdaj drugič 8) (Bom pa vesel vsake ideje, kako ga najlažje osvojiti). Vrnitev proti dolini Lepoč je ena sama poezija. Razgledi po okoliških gorah so dih jemajoči. Seveda ni treba poudarjati, da tod težko srečaš človeka. Jaz ga nisem vse do doline. Za ljubitelje samote! Kar nekaj fotografij pa je seveda: [url=http://petersfoto.s5.net/]tukaj[/url]

peter2: četrtek, 31. avgust 2006, ob 22.43 uri

Vrnitev na vrhove nad Loško steno. Po obisku Briceljka je bilo samo še vprašanje kdaj. Danes sem imel za cilj vzhodne vrhove Loške stene. Torej Plešivec, Bavh in Vrh Goleževice. Pot iz Bavšice, mimo lovske koče, do Prevale je lepo uhojena. V Prevali še vedno leži sneg, verjetno mu bo letos zmanjkalo časa da bi skopnel. Tudi naprej proti sedlu Èez Brežice ni problemov. Izredno zanimivo je pisano kamenje po katerem stopaš. Na sedlu Èez Brežice se pokažeta Jalovec in Veliki Ozebnik v vsej svoji veličini. Jalovec je res z vseh strani čudovita gora. Na to sedlo tudi pride pot iz Koritnice. Pot na Plešivec pa se spusti par metrov za sedlo, potem pa se vije vse do vrha. Na vrhu nam zastaja dih ob pogledih na sosedne vrhove, Koritinico pa vidiš kot iz letala. Do sem ni problemov, prečenje naslednjih vrhov pa zahteva malo več zbranosti. Proti sosednjemu Bavhu se precej spustimo, potem pa pred seboj zagledamo zelo oster vrh Èe smo pazljivi, vzporedno z grebenom zasledimo na levi strani žleb, ki nas popelje na vrh (ponekod shojeno). Glede na to kako strm je vrh videti s Plešivca ob vzponu, ugotovimo, da ni tako hudo kot zgleda. Na vrhu pa smo spet deležni razgledov, pokaže se že tudi Bedinji vrh. Naprej v grebenu prečimo še Vrh Goleževice. Glede na to da so do Bedinjega vrha še trije neizraziti vrhovi, sploh nisem vedel kateri točno je Vrh Goleževice. Zato sem prehodil kar vse. Glede na višino pa je verjetno pravi zadnji vrh pred Bedinjim vrhom. Bedinji vrh "ni za našga". Večina ga obvozi, bolj korajžni pa ga seveda prečijo. Jaz ga nisem. Zanimalo me je še kako je videti smer proti Morežu, tako sem po obvozu Bedinjega vrha končal pod Morežem. Gor pa kdaj drugič 8) (Bom pa vesel vsake ideje, kako ga najlažje osvojiti). Vrnitev proti dolini Lepoč je ena sama poezija. Razgledi po okoliških gorah so dih jemajoči. Seveda ni treba poudarjati, da tod težko srečaš človeka. Jaz ga nisem vse do doline. Za ljubitelje samote! Kar nekaj fotografij pa je seveda: [url=http://petersfoto.s5.net/]tukaj[/url]

Irena: ponedeljek, 11. september 2006, ob 9.23 uri

Peter, zgleda da zadnje čase zahajamo v iste konce Mi smo tvojo pot (vsaj podobno) delali v soboto. Iz Koritnice na sedlo Èez Brežic, potem po potki na vrh Plešivca, ki je zares dostopen vsakemu. Mi smo bili v troje, gor pa smo stečali še dva alpinistična vajenca; skratka za tiste kraje že kar gneča :lol: . Sestop dol na škrbino je bil kar zračen, pričakovala sem lažje, še posebej ko sem gledala mladinca pred nami . Pot je lepo opisana v "Habjanu", pa še Petrov in M&M opis, tako da ni bilo nobenih dilem glede orientacije. Prečili smo Bavh in potem obredli še vse špičke (Vrh Goleževice) do sedla pred Bedinjim vrhom. Nič pretirano težkega, večinoma se lahko sledi stopinjam predhodnikov. Na sedlu pa smo /vseh 5/ še enkrat brali vse opise in modrovali :lol: kako bi se lotili Bedinjega vrha. Začeli smo na Balski strani in strma trava je bila kar malo mastna in stvar res prav nič prijetna. Trije so se po prvih 20 m obrnili, midvi pa sva nadaljevali na hrbet in potem po Loški strani proti vrhu. Težko sicer ni bilo prehudo (morda I-II), je pa zelo "razgledno" in tudi krušljivo. Glede na opis M&M je nadaljevanje še težje in ker je del družbe čakal na sedlu, sva se kakih 20 viš. metrov pred vrhom (mislim , da gre za predvrh) obrnili. Mi smo se s sedla spuščali dol v dolino Bale/Bavščice. Pozor, ta kraški svet zares ni za kratke hlače , saj koprive pečejo celo čez obleko :cry: . Bili smo sicer dogovorjeni, da nas pride prijateljeva žena počakat v Bavščico (en avto je bil v Koritnici), a mobi tam ne vleče. Že smo delali mučne plane o tapkanju asfalta po Bavščici, a nas je pametna ženska tam že čakala :lol: Uh, kako lepo se je bilo vsesti v avto.... Na vsak način zelo priporočljiva tura za ljubitelje samote, vreme pa tako vemo da je bilo super. Midvi sva nadaljevali še drugi dan iz Bavščice. Plan sta bila Visoki in Srednji pelc, pa nisva bili uspešni. Najprej na Prevali nisva opazili "potke" ki vodi v travnat žleb potem je sledila dobra ura borbe z ruševjem , le borovnice so naju malo pomirile. Prečenje v desno v pravi žleb. V njem se enostavno sledi skoraj potki. Potem (kot nama je kasneje razložil domačin Jelko in eden od prijateljev , ki je tam že hodil, bi menda morali levo na trave. Midvi pa sva nadaljevali mukotrpno pot po melišču gor - glede na sledi ne edini Ko se to veliko melišče razcepi v levi in desni krak, sva videli vse kar omenjata Mihelič in Habjan :cry: Luknja, grednina, travnata polica. Sama sem šla malo višje pod steno, Bojana bolj spodaj. Trave je bilo konec, pečine na levo so ponujale slabo II in zelo krušljivo, torej to ni prava pot, kaj šele Zajčja polica. Hajd nazaj čez travnat svet. Sama sem poskusila še desni krak zelo sitnega melišča, ki se višje usmeri levo v grapo. Spet dobra I, potem pa le še stena, ki presega moje sposobnosti :cry: Ker je bilo že dokaj pozno sva odnehali in se po melišču spustili. Vseskozi sva ogledovali, kje svv "sfalili" , a mi še vedno ni povsem jasno. Popravni izpit bo :lol: . Sicer pa je bila tura kljub temu enkratna- topla in zelo samotna. Hvala Jelku za kavo in razlago :!:

peter2: ponedeljek, 11. september 2006, ob 11.04 uri

U, madonca vidve pa nista kar tako! Pohvalno, me pa veseli tudi dejstvo, da znata kakemu vrhu reči tudi "ne", če vidita da ne bo šlo. Mene je svet proti vrhovom Loške stene z Bavšice tudi povsem prevzel. Cel dan samote in prvi "dober dan" šele v dolini. To je danes že umetnost. V tem koncu me vsekakor čaka še Morež. Izhodišče sem si šel zadnjič ogledat. Pa bi bil vseeno vesel še kakšnega nasveta glede pristopa (omenjata se 2 varianti). Lp pa še veliko takih tur! Peter

Joško: ponedeljek, 11. september 2006, ob 12.43 uri

Vsakič ko se na internetu pojavi zapis o Loški steni me malo stisne pri srcu, da bo ta "zadnja oaza samote in miru" kmalu postala otožen spomin. Včasih, ko še ni bilo interneta, smo tja zahajli tisti, ki smo prehodili že vse mogoče in nemogoče poti in resnično ni bilo več drugega cilja. V vodnikih ni bilo prav dosti napisanega - par stavkov v drobnem tisku in še ti so se na terenu pokazali za netočne. Resnično je bilo potrebnega veliko pustolovskega duha pri odkrivanju pristopov na vrhove in reševanju zank grebenskega prečenja. Danes pa enostavno odpreš interenet, vpišeš "Bedinji vrh" in je v trenutku vse jasno.... Peter - namig kako na Morež najdeš v Miheličevem vodniku. Vsi ostali opisi, ki dlakocepsko opisujejo vsak korak in prijem, ti bodo samo pokvarili doživetje. Èe imaš za sabo dovolj kilometrine, boš sam izvohal prehode in ob tem neizmerno užival. Èe ne v prvem poskusu pa v drugem ali tretjem - ravno v tem je največji čar!

Irena: ponedeljek, 11. september 2006, ob 13.44 uri

Res je sicer , da oaze miru izginjajo, vendar za nas, ki tam nismo domačini, kak opis prav pride. Postulovstvo ja, ampak že poetični Miheličev opis včasih zadošča, drugič pač ne. Seveda pa se strinjam, da ni treba opisovati vsakega stopa posebej, pa čeprav sem na ta račun ostala brez vrha v nedeljo . Pa nič ne de, tam so kraji tako lepi, da se ne bo težko še kdaj odločit. So pa tam tudi vrhovi, ki so za nas "šodrovce" tako ali tako nedostopni.

Marijana & Marko: ponedeljek, 11. september 2006, ob 15.09 uri

V tem koncu me vsekakor čaka še Morež. Izhodišče sem si šel zadnjič ogledat. Pa bi bil vseeno vesel še kakšnega nasveta glede pristopa (omenjata se 2 varianti).
Mhhh, na Morež obstajajo recimo trije brezpotni pristopi. Pri vseh je vključenega nekaj malega plezanja, a nikjer ni več kot II. 1. Normalka z vzhoda (varianti Miheliča in Habjana, ki se v spodnjem delu razlikujeta). 2. Po grebenu s Konjske škrbine. 3. Iz smeri Briceljka (z JZ).

dimež: ponedeljek, 11. september 2006, ob 15.46 uri

Irena - Bavšica, ne Bavš[b:c77d6f218a]È[/b:c77d6f218a]ica. Drugače pa čestitke za turo. Tisti svet tam pa res ni več tako samoten kot 15-20 let nazaj ...

peter2: ponedeljek, 11. september 2006, ob 23.36 uri

Joško, do neke mere se strinjam s tabo glede detaljnih opisov gorskih divjin, kamor redko stopi človeška noga. Moj namen vsekakor ni propagiranje teh delov naše domovine, pač pa pomagati podobno mislečim planincem s kakšnim koristnim nasvetom. Konec koncev ne moremo stalno pisati samo o tem kako smo šli čez sedmera na Triglav. Jaz bom še zmeraj srečen, če bom take kotičke v naslednjem obisku našel v miru in take kot sem jih pri zadnjem obisku. Internet in fotografija sta še daleč od tega, da si enkrat res v svetu, ki je odmaknjen, divji, brez poti in seveda brez planinskih koč. Do tja se je vedno bilo in se bo še vedno treba hudo potruditi. Lp Peter

peter2: sreda, 16. julij 2008, ob 21.51 uri

V torek sem ponovno obiskal Loško steno, tokrat z ženo. Za začetek sva izbrala najlažji vrh - Plešivec. Da pa ne bi vse bilo po starem, sva se odločila za dostop iz Loške Koritnice. Pot do sedla Èez Brežice naju je zelo navdušila. Zavarovan del na začetku z nekaj precej navpičnimi odseki (Bre(z)žice ne bi prišla gor :D ), v nadaljevanju sprehod med bujnimi vrtovi alpskega cvetja, ves čas pa pogledi uhajajo k strmim stenam sosednjih vrhov. S sedla sva nadaljevala na Plešivec po uhojeni nezahtevni stezici. Razgledi z vrha so fantastični. Na vse strani sami velikani in prepadne stene, doline pa v globinah pod nogami Od nadaljevanja na Bavh in naprej naju je odvrnil močan in hudo mrzel veter, ki nama je dobesedno odpihoval energijo, kjub temu, da sva se dobro oblekla. Vrnila sva se po isti poti v Loško Koritnico. Navpični odseki zavarovane poti so bili v spustu še bolj zanimivi Nekaj utrinkov s te prelepe ture je seveda [url=http://www.petersfoto.si/]tukaj[/url] Sneg je spodaj pred vstopom v zavarovan del poti in ga brez problemov prečkamo na spodnjem položnem delu. Potem pa je še eno snežišče zgoraj pod sedlom, ki pa prav tako ni problematično, saj je položno in brez prepadnega zaključka. Za hitre in točne informacije o snegu in stanju varoval se še enkrat zahvaljujeva Igorju z.