FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: četrtek, 7. september 2006, ob 2.38 uri; ogledov: 0

V petek, 01.09.2006, sva se namenila na Luknjo peč. Le-ta me sicer dolgo ni posebej zanimala, odkar pa sem v PV ugledal sliko, na kateri se, brez višje Rjavine, kaže kot ponosna in samotna gora, sem vedel, da moram gor... Štartala sva iz Kota (pri vožnji skozi Mojstrano naju je rahlo prestrašila pobeljena Rjavina, vendar so bile police pod Luknjo pečjo na srečo kopne) in po markirani poti v kakšni uri in pol dosegla odcep poti PP. Odcepa (če iz vodnikov vemo, kje iskati) ni težko najti, saj je velika rdeča pika na balvanu na drugi strani grape dobro vidna. Lahko bi se nam edino zgodilo, da bi se odcepili prehitro - ko markirana pot pripelje do široke grape in jo preči, bi namreč lahko nadaljevali po levi strani grape navzgor do vstopa, vendar pa je bolje, da nadaljujemo za markacijami preko grape in dalje ob njej navzgor, dokler na levi strani grape (gledano navzgor) ne opazimo omenjenega balvana s piko. Nad balvanom nas čaka nekaj grušča in že smo pri vstopnem skoku, za katerega sem že doma pričakoval, da bo tehnično najtežje mesto, kar se je kasneje tudi potrdilo. Skok je razmeroma zahteven, vendar pa tako zelo hudo tudi ni. Celotnega preplezamo po nezgrešljivi poklini, v kateri je tudi nekaj klinov (nekateri so pobiti, vendar pa se mi noben ni zdel nezanesljiv (da bi grozil, da se izpuli ipd.)) Skok je na nek način razdeljen v 3 dele, vmes sta namreč 2 dobri stojišči. Spodnji del skoka ni kaj ekstra težek, poleg tega je možno plezati tudi desno od glavne pokline, kjer je še lažje. Srednji del skoka izgleda najbolj strašljiv, vendar nam pomaga dober klin. Nama se je kot najtežji izkazal zgornji del, kjer se moramo v začetku pač zadovoljiti z nekaj manjšimi stopi in oprimki, kasneje pa kar gre in tudi z dvema pobitima klinoma si lahko nekaj pomagamo. Nad skokom po levi strani grušča navzgor. Tukaj sva brez večjih težav locirala Miheličeve "gladke skale" (opazimo jih nekje v srednji višini, na meji med borovci na levi in gruščem na desni; glej tudi slike) in kasneje v njihovi neposredni bližini tudi skalo z znakom PP, kjer se začnejo police. Začetna izrazita polica nas kaj kmalu privede do pobočja, ki je prepredeno z mnogimi vzporednimi policami, tako da ni povsem jasno, katero uporabiti. Vsekakor ne smemo preveč navzgor, kot sva sprva hotela midva; najbolje pa nam za orientacijo itak služi rdeča pika na naslednjem pomolu. Kasneje postane prava polica (najvišja) bolj izrazita, pomaga nam tudi nekaj oznak (glede njih sem nekje na internetu že zasledil pritožbe ljudi, da jih je preveč, tako da sem pričakoval skoraj markirano pot, vendar pa temu ni ravno tako, meni se ni zdelo, da bi jih bilo pretirano dosti; jih je pa verjetno tukaj res precej več, kot na drugih delih poti PP - že na drugi strani Luknje peči namreč že povsem izginejo). Na nekem mestu je polica nekoliko nižja, tako da je potrebno plazenje (oče) ali netežaven obvoz spodaj (jaz). Malo pred markantno rdečo steno pridemo do mesta, kjer je že od bolj daleč nakazana prekinitev in temu je res tako. Obvoz opravimo po spodnji, izraziti polički. Nekoliko težavnejši je le sestop do nje (težavnost sicer ni pretirana, večja težava je izpostavljenost, zaradi katere ni možnosti za drugo napako; midva sva sestopila tik pred prekinitvijo, verjetno je lažje, če sestopimo že prej), pri vzponu nazaj na glavno polico pa nam spet pomaga nekaj klinov (le eden je majav, ostali so dobri), ki pa niti niso nujno potrebni, saj težave niso velike. Morda v sestopu. Dalje mimo rdeče stene je polica spet lahka, nato pa za nekim pomolom pridemo v bolj zapleteno zgrajen in manj poličast svet. Tukaj opazimo gredino, po kateri se moramo vzpeti (na njenem začetku spet oznaka). Od daleč izgleda kar strma, vendar je v resnici lahka. Direktno do njenega začetka ne izgleda obetavno (z druge strani je kazalo, da bi sicer šlo, vendar nas čaka zelo ozka in izpostavljena polička), zato sva mesto obvozila spodaj - nekoliko navzdol in nato ob in po žlebu navzgor. Ko že skoraj dosežemo greben, nas čaka še kratek sestop, nato pa se skozi okno prebijemo na drugo stran ter zaključimo popotovanje po poličkah. Za le-te naj posebej omenim, da so zelo slikovite, mestoma kar spektakularne, vendar nič kaj težke, najtežje mesto je spodnji skok. Z eno besedo: čudovito! Ob prehodu skozi okno sem bil že kar dobre volje, saj sem bil mnenja, da so s koncem polic večje težave za nama in da bo na južni strani preprosteje. Opisi so me namreč uspeli dovolj prestrašiti, da se na vrh nisva imela namen vzpeti po vzhodnem grebenu, ampak sva načrtovala nadaljevanje po PP do stika z normalko in nato na vrh. Pričakovana ugodna posledica te odločitve pa je bila tudi, da v sestopu nisva rabila iskati poti. (Za morebitne prihodnje obiske bi bil vesel še kakšnega namiga o težavnosti vzhodnega grebena, tudi morda v primerjavi z ostalo potjo). No, moje razmišljanje o koncu večjih težav se je že ob prvem pogledu na drugo stran okna seveda izkazalo za napačno. Namesto razmeroma lahko prehodnih travnatih gredin, ki bi nas pripeljale na pomol, kjer je stik z normalko, se nam namreč razkrije pravi labirint grap, vmesnih grebenčkov in hudo strmih travnato-gruščnatih pobočij. Doma sem načrtoval, da bi si od okna spotoma privoščil še sosednje Dimnike, vendar pa sem na licu mesta načrt nato opustil. Vrh je namreč izgledal kar daleč (kasneje sem ugotovil, da je bila to bolj optična prevara), ura pa je bila že pozna (do tja sva porabila 3 ure in pol); poleg tega nisem niti za sigurno vedel, ali je nakazana smer pristopa (po travnati flanki do grebena) sploh pravilna (od daleč se vidi, da to zelo verjetno je pravi pristop). Dimnike sva torej odmislila in se lotila prečenja proti pomolu na južni strani Luknje peči. Od okna najprej kar nekaj sestopimo (na širok travnati pas), nato pa, približno v isti višini, poiščemo prehode proti desni. Za kazalec nam je lahko, pri Miheliču omenjen, kamnit žleb, ki ga lahko z nekaj domišljije lociramo (seveda pa se nam od daleč ne sanja, ali je pravi, poleg tega izgleda od daleč tudi kar zahteven (v resnici ni)). Prehod v tisti smeri je sicer nakazan, ni pa od daleč seveda jasno, ali nas vmes ne čaka kakšna neprehodna grapa. Le-teh na srečo ni, le ena, tik pred žlebom, je nekoliko bolj zaguljena (premagamo jo čim višje, itak le en pameten prehod). Sicer pa celotno prečenje ni lahko - plezalsko zahtevnih mest sicer ni, vendar pa prečimo dolga, strma in krušljiva travnato-gruščnata pobočja ter skrotje. Poleg tega smo ves čas v dvomih tudi glede orientacije, saj tu ni nobenih oznak ali shojenih stezic, niti kakšnega možica ne srečamo. Ko sva dosegla normalko, sva se takoj podala iskati vstopni žleb in ga takoj locirala. Je samo en primeren kandidat in je lažji kot piše v vodnikih (ok, morda bi bil samo z I res malček podcenjen, vendar pa ne predstavlja bistvene ovire - vstopni skok na police je občutno težji). Pod njim najdemo tudi možica. Tudi nad žlebom najdemo nekaj možicev in celo ostanke stezice. Sklepam, da sva nekje v tem odseku malo zgrešila uradno smer (poznavalci, pomagajte). Prečila sva namreč po travah povsem v levo na greben na levi strani in po njem dosegla vrh. Da nisva šla po uradni smeri, sklepam zato, ker tam nisva več našla možicev in ker je imel greben en kar zahteven skok (obvoza ni), ki ni omenjen v nobenem vodniku in ki je, predvsem v sestopu, nedvomno težji od vstopnega žleba. Vrh sva torej, kljub temu, uspešno dosegla (po zadnji manj uspešni turi spet uspeh, juhu), porabljen čas od avta je znašal pet ur in pol. Do slemena sva sestopila kar po poti vzpona, ker sva jo pač poznala, čeprav sva na vrhu zasledila nekaj možicev in sledi stezice, ki so kazali po sredini pobočja navzdol (in ne po grebenu). Šlo je kar gladko, nekaj več previdnosti je bilo potrebno le na omenjeni, zahtevnejši stopnji v grebenu (izpostavljeno) ter na prečenju čez strme trave in grušč. "Sestop" sva zastavila po normalki do pobočij pod Rjavino in nato čez njo nazaj v dolino (sestop v narekovajih zato, ker je bila seveda Rjavina najvišja točka ture). S pomola najprej prečimo kar strmi grušč (potrebno nekaj previdnosti) do sedla Luknja. Sedlo prečimo čisto na drugo stran, nato pa zavijemo po travnatih prehodih navzgor. Ko preplezamo tudi nekaj lažjih skal in pozdravimo nekaj možicev (čisto na začetku manjka kakšen, ki bi nam vlil zaupanje, da moramo zaviti v breg in ne nadaljevati s prečenjem po vedno ožji travnati gredini/polici), zavijemo pod strmejšimi skalami po lahkih policah levo (od daleč izgleda celoten prehod skoraj nemogoč, vsekakor pa zelo zapleten, vendar od blizu ni težav, pomagajo nam tudi možici) in dosežemo prostrana melišča pod Rjavino. Le-ta prečimo po kar izraziti stezici (vmes naju je strašilo že od daleč opaženo snežišče, ki pa sva ga nato obvozila od spodaj z le majhno izgubo višine - sneg je bil namreč, čeprav na soncu, kar trd) in dosežemo, iz vodnikov poznano, rdečo grapo (vidna že od daleč). Midva se je sicer nisva poslužila, saj sva upoštevala nasvet [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/vrh/luknja_pec.html]M&M[/url] in takoj za robom poiskala lahek travnati prehod navzgor. (Nasvet, če ga iščemo v obratni smeri, od koder je manj razviden: najprej poiščimo rdečo grapo. Nato se začnimo spuščati po robu na desni strani (gledano navzdol) grape oziroma še malo bolj desno od njega (trave). Sproti se nam bodo odpirali travnati prehodi (spodaj malo levo-desno) do nekakšnega slemena (nadaljevanje omenjenega desnega roba grape) pod "steno"). Ko tako dosežemo prostrana pobočja na južni strani Rjavine, je brezpotnih težav v bistvu konec. Nas pa zato pričaka kar demoralizirajoč pogled na "neskončno" pobočje proti vrhu. Začetek je bil, vsaj za mene, kar težak, tako da sem le počasi stopical od ene do druge skale (le-te sem si postavljal za vmesne cilje). Oba sva bila namreč že pošteno utrujena, saj sva kondicijsko trenutno bolj boga, kajti vreme v avgustu ni dopuščalo kakih pametnih tur (le [url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=2463]eno[/url] sva opravila). Poleg tega sem doma tudi nekoliko preveč optimistično ocenil dolžino ture in so me velike razdalje, ki se odkrijejo ob prehodu skozi okno (ko sem se videl že skoraj na vrhu), kar presenetile. No, na srečo naju je Rjavina malo tudi optično prevarala - oče je do vrha računal kar uro in pol, jaz sem bil bolj optimističen z eno uro, hodila pa sva le dobre pol ure. Razgled z Rjavine je bil sicer rahlo omejen, saj se je na južnih pobočjih naredilo nekaj megle. Kljub temu pa lahko zapišem, da nama je vreme ta dan izjemno služilo in da je bilo skoraj ves čas brez oblačka. Èakal pa naju je še markiran, a dolg sestop v Kot, ki sva ga z Rjavine opazovala globoko spodaj. Sestopiti sva nameravala po zavarovani poti v Pekel, vendar naju je prestrašil sneg na severni strani Rjavine (večinoma je bilo sicer kopno, le specifično obrnjena pobočja so imela sneg). Začetek poti je bil sicer kopen, nisva pa vedela, kako je v vmesnem delu, ki od zgoraj ni viden (glede na to, kar sem kasneje videl od spodaj, bi verjetno šlo brez težav). Ker bi bilo morebitno vračanje, če prehod ne bi bil mogoč, časovno zelo neugodno, sva raje kar takoj naredila ovinek čez Dovška vratca, kjer je šlo vse brez težav. Nižje na sestopu v Kot sva se nato še ubadala z mastnimi in gladkimi skalami (nad studencem) in mnogimi koreninami (pod studencem). Menim, da bi ta del poti zaslužil več pozornosti vzdrževalcev, saj to te skale zelo nevarne - čudno, da ni več nesreč! Kot sem že omenil, naju je dolžina ture kar malo presenetila, tako da sva prišla v dolino kar pozno, zadnjih 15 minut so nama v gostem gozdu LEDike kazale pravo pot... :) OK, vidim, da sem se spet preveč razpisal; upam, da vam kljub temu ni bilo tečno brat (tistim, ki sploh ste vse brali) ter da bo kdo morda našel tudi kakšno njemu koristno informacijo. Vsi pa se lahko za konec posladkate še z nekaj slikami: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4754256/[/url]

mariborcan: četrtek, 7. september 2006, ob 2.38 uri

V petek, 01.09.2006, sva se namenila na Luknjo peč. Le-ta me sicer dolgo ni posebej zanimala, odkar pa sem v PV ugledal sliko, na kateri se, brez višje Rjavine, kaže kot ponosna in samotna gora, sem vedel, da moram gor... Štartala sva iz Kota (pri vožnji skozi Mojstrano naju je rahlo prestrašila pobeljena Rjavina, vendar so bile police pod Luknjo pečjo na srečo kopne) in po markirani poti v kakšni uri in pol dosegla odcep poti PP. Odcepa (če iz vodnikov vemo, kje iskati) ni težko najti, saj je velika rdeča pika na balvanu na drugi strani grape dobro vidna. Lahko bi se nam edino zgodilo, da bi se odcepili prehitro - ko markirana pot pripelje do široke grape in jo preči, bi namreč lahko nadaljevali po levi strani grape navzgor do vstopa, vendar pa je bolje, da nadaljujemo za markacijami preko grape in dalje ob njej navzgor, dokler na levi strani grape (gledano navzgor) ne opazimo omenjenega balvana s piko. Nad balvanom nas čaka nekaj grušča in že smo pri vstopnem skoku, za katerega sem že doma pričakoval, da bo tehnično najtežje mesto, kar se je kasneje tudi potrdilo. Skok je razmeroma zahteven, vendar pa tako zelo hudo tudi ni. Celotnega preplezamo po nezgrešljivi poklini, v kateri je tudi nekaj klinov (nekateri so pobiti, vendar pa se mi noben ni zdel nezanesljiv (da bi grozil, da se izpuli ipd.)) Skok je na nek način razdeljen v 3 dele, vmes sta namreč 2 dobri stojišči. Spodnji del skoka ni kaj ekstra težek, poleg tega je možno plezati tudi desno od glavne pokline, kjer je še lažje. Srednji del skoka izgleda najbolj strašljiv, vendar nam pomaga dober klin. Nama se je kot najtežji izkazal zgornji del, kjer se moramo v začetku pač zadovoljiti z nekaj manjšimi stopi in oprimki, kasneje pa kar gre in tudi z dvema pobitima klinoma si lahko nekaj pomagamo. Nad skokom po levi strani grušča navzgor. Tukaj sva brez večjih težav locirala Miheličeve "gladke skale" (opazimo jih nekje v srednji višini, na meji med borovci na levi in gruščem na desni; glej tudi slike) in kasneje v njihovi neposredni bližini tudi skalo z znakom PP, kjer se začnejo police. Začetna izrazita polica nas kaj kmalu privede do pobočja, ki je prepredeno z mnogimi vzporednimi policami, tako da ni povsem jasno, katero uporabiti. Vsekakor ne smemo preveč navzgor, kot sva sprva hotela midva; najbolje pa nam za orientacijo itak služi rdeča pika na naslednjem pomolu. Kasneje postane prava polica (najvišja) bolj izrazita, pomaga nam tudi nekaj oznak (glede njih sem nekje na internetu že zasledil pritožbe ljudi, da jih je preveč, tako da sem pričakoval skoraj markirano pot, vendar pa temu ni ravno tako, meni se ni zdelo, da bi jih bilo pretirano dosti; jih je pa verjetno tukaj res precej več, kot na drugih delih poti PP - že na drugi strani Luknje peči namreč že povsem izginejo). Na nekem mestu je polica nekoliko nižja, tako da je potrebno plazenje (oče) ali netežaven obvoz spodaj (jaz). Malo pred markantno rdečo steno pridemo do mesta, kjer je že od bolj daleč nakazana prekinitev in temu je res tako. Obvoz opravimo po spodnji, izraziti polički. Nekoliko težavnejši je le sestop do nje (težavnost sicer ni pretirana, večja težava je izpostavljenost, zaradi katere ni možnosti za drugo napako; midva sva sestopila tik pred prekinitvijo, verjetno je lažje, če sestopimo že prej), pri vzponu nazaj na glavno polico pa nam spet pomaga nekaj klinov (le eden je majav, ostali so dobri), ki pa niti niso nujno potrebni, saj težave niso velike. Morda v sestopu. Dalje mimo rdeče stene je polica spet lahka, nato pa za nekim pomolom pridemo v bolj zapleteno zgrajen in manj poličast svet. Tukaj opazimo gredino, po kateri se moramo vzpeti (na njenem začetku spet oznaka). Od daleč izgleda kar strma, vendar je v resnici lahka. Direktno do njenega začetka ne izgleda obetavno (z druge strani je kazalo, da bi sicer šlo, vendar nas čaka zelo ozka in izpostavljena polička), zato sva mesto obvozila spodaj - nekoliko navzdol in nato ob in po žlebu navzgor. Ko že skoraj dosežemo greben, nas čaka še kratek sestop, nato pa se skozi okno prebijemo na drugo stran ter zaključimo popotovanje po poličkah. Za le-te naj posebej omenim, da so zelo slikovite, mestoma kar spektakularne, vendar nič kaj težke, najtežje mesto je spodnji skok. Z eno besedo: čudovito! Ob prehodu skozi okno sem bil že kar dobre volje, saj sem bil mnenja, da so s koncem polic večje težave za nama in da bo na južni strani preprosteje. Opisi so me namreč uspeli dovolj prestrašiti, da se na vrh nisva imela namen vzpeti po vzhodnem grebenu, ampak sva načrtovala nadaljevanje po PP do stika z normalko in nato na vrh. Pričakovana ugodna posledica te odločitve pa je bila tudi, da v sestopu nisva rabila iskati poti. (Za morebitne prihodnje obiske bi bil vesel še kakšnega namiga o težavnosti vzhodnega grebena, tudi morda v primerjavi z ostalo potjo). No, moje razmišljanje o koncu večjih težav se je že ob prvem pogledu na drugo stran okna seveda izkazalo za napačno. Namesto razmeroma lahko prehodnih travnatih gredin, ki bi nas pripeljale na pomol, kjer je stik z normalko, se nam namreč razkrije pravi labirint grap, vmesnih grebenčkov in hudo strmih travnato-gruščnatih pobočij. Doma sem načrtoval, da bi si od okna spotoma privoščil še sosednje Dimnike, vendar pa sem na licu mesta načrt nato opustil. Vrh je namreč izgledal kar daleč (kasneje sem ugotovil, da je bila to bolj optična prevara), ura pa je bila že pozna (do tja sva porabila 3 ure in pol); poleg tega nisem niti za sigurno vedel, ali je nakazana smer pristopa (po travnati flanki do grebena) sploh pravilna (od daleč se vidi, da to zelo verjetno je pravi pristop). Dimnike sva torej odmislila in se lotila prečenja proti pomolu na južni strani Luknje peči. Od okna najprej kar nekaj sestopimo (na širok travnati pas), nato pa, približno v isti višini, poiščemo prehode proti desni. Za kazalec nam je lahko, pri Miheliču omenjen, kamnit žleb, ki ga lahko z nekaj domišljije lociramo (seveda pa se nam od daleč ne sanja, ali je pravi, poleg tega izgleda od daleč tudi kar zahteven (v resnici ni)). Prehod v tisti smeri je sicer nakazan, ni pa od daleč seveda jasno, ali nas vmes ne čaka kakšna neprehodna grapa. Le-teh na srečo ni, le ena, tik pred žlebom, je nekoliko bolj zaguljena (premagamo jo čim višje, itak le en pameten prehod). Sicer pa celotno prečenje ni lahko - plezalsko zahtevnih mest sicer ni, vendar pa prečimo dolga, strma in krušljiva travnato-gruščnata pobočja ter skrotje. Poleg tega smo ves čas v dvomih tudi glede orientacije, saj tu ni nobenih oznak ali shojenih stezic, niti kakšnega možica ne srečamo. Ko sva dosegla normalko, sva se takoj podala iskati vstopni žleb in ga takoj locirala. Je samo en primeren kandidat in je lažji kot piše v vodnikih (ok, morda bi bil samo z I res malček podcenjen, vendar pa ne predstavlja bistvene ovire - vstopni skok na police je občutno težji). Pod njim najdemo tudi možica. Tudi nad žlebom najdemo nekaj možicev in celo ostanke stezice. Sklepam, da sva nekje v tem odseku malo zgrešila uradno smer (poznavalci, pomagajte). Prečila sva namreč po travah povsem v levo na greben na levi strani in po njem dosegla vrh. Da nisva šla po uradni smeri, sklepam zato, ker tam nisva več našla možicev in ker je imel greben en kar zahteven skok (obvoza ni), ki ni omenjen v nobenem vodniku in ki je, predvsem v sestopu, nedvomno težji od vstopnega žleba. Vrh sva torej, kljub temu, uspešno dosegla (po zadnji manj uspešni turi spet uspeh, juhu), porabljen čas od avta je znašal pet ur in pol. Do slemena sva sestopila kar po poti vzpona, ker sva jo pač poznala, čeprav sva na vrhu zasledila nekaj možicev in sledi stezice, ki so kazali po sredini pobočja navzdol (in ne po grebenu). Šlo je kar gladko, nekaj več previdnosti je bilo potrebno le na omenjeni, zahtevnejši stopnji v grebenu (izpostavljeno) ter na prečenju čez strme trave in grušč. "Sestop" sva zastavila po normalki do pobočij pod Rjavino in nato čez njo nazaj v dolino (sestop v narekovajih zato, ker je bila seveda Rjavina najvišja točka ture). S pomola najprej prečimo kar strmi grušč (potrebno nekaj previdnosti) do sedla Luknja. Sedlo prečimo čisto na drugo stran, nato pa zavijemo po travnatih prehodih navzgor. Ko preplezamo tudi nekaj lažjih skal in pozdravimo nekaj možicev (čisto na začetku manjka kakšen, ki bi nam vlil zaupanje, da moramo zaviti v breg in ne nadaljevati s prečenjem po vedno ožji travnati gredini/polici), zavijemo pod strmejšimi skalami po lahkih policah levo (od daleč izgleda celoten prehod skoraj nemogoč, vsekakor pa zelo zapleten, vendar od blizu ni težav, pomagajo nam tudi možici) in dosežemo prostrana melišča pod Rjavino. Le-ta prečimo po kar izraziti stezici (vmes naju je strašilo že od daleč opaženo snežišče, ki pa sva ga nato obvozila od spodaj z le majhno izgubo višine - sneg je bil namreč, čeprav na soncu, kar trd) in dosežemo, iz vodnikov poznano, rdečo grapo (vidna že od daleč). Midva se je sicer nisva poslužila, saj sva upoštevala nasvet [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/vrh/luknja_pec.html]M&M[/url] in takoj za robom poiskala lahek travnati prehod navzgor. (Nasvet, če ga iščemo v obratni smeri, od koder je manj razviden: najprej poiščimo rdečo grapo. Nato se začnimo spuščati po robu na desni strani (gledano navzdol) grape oziroma še malo bolj desno od njega (trave). Sproti se nam bodo odpirali travnati prehodi (spodaj malo levo-desno) do nekakšnega slemena (nadaljevanje omenjenega desnega roba grape) pod "steno"). Ko tako dosežemo prostrana pobočja na južni strani Rjavine, je brezpotnih težav v bistvu konec. Nas pa zato pričaka kar demoralizirajoč pogled na "neskončno" pobočje proti vrhu. Začetek je bil, vsaj za mene, kar težak, tako da sem le počasi stopical od ene do druge skale (le-te sem si postavljal za vmesne cilje). Oba sva bila namreč že pošteno utrujena, saj sva kondicijsko trenutno bolj boga, kajti vreme v avgustu ni dopuščalo kakih pametnih tur (le [url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=2463]eno[/url] sva opravila). Poleg tega sem doma tudi nekoliko preveč optimistično ocenil dolžino ture in so me velike razdalje, ki se odkrijejo ob prehodu skozi okno (ko sem se videl že skoraj na vrhu), kar presenetile. No, na srečo naju je Rjavina malo tudi optično prevarala - oče je do vrha računal kar uro in pol, jaz sem bil bolj optimističen z eno uro, hodila pa sva le dobre pol ure. Razgled z Rjavine je bil sicer rahlo omejen, saj se je na južnih pobočjih naredilo nekaj megle. Kljub temu pa lahko zapišem, da nama je vreme ta dan izjemno služilo in da je bilo skoraj ves čas brez oblačka. Èakal pa naju je še markiran, a dolg sestop v Kot, ki sva ga z Rjavine opazovala globoko spodaj. Sestopiti sva nameravala po zavarovani poti v Pekel, vendar naju je prestrašil sneg na severni strani Rjavine (večinoma je bilo sicer kopno, le specifično obrnjena pobočja so imela sneg). Začetek poti je bil sicer kopen, nisva pa vedela, kako je v vmesnem delu, ki od zgoraj ni viden (glede na to, kar sem kasneje videl od spodaj, bi verjetno šlo brez težav). Ker bi bilo morebitno vračanje, če prehod ne bi bil mogoč, časovno zelo neugodno, sva raje kar takoj naredila ovinek čez Dovška vratca, kjer je šlo vse brez težav. Nižje na sestopu v Kot sva se nato še ubadala z mastnimi in gladkimi skalami (nad studencem) in mnogimi koreninami (pod studencem). Menim, da bi ta del poti zaslužil več pozornosti vzdrževalcev, saj to te skale zelo nevarne - čudno, da ni več nesreč! Kot sem že omenil, naju je dolžina ture kar malo presenetila, tako da sva prišla v dolino kar pozno, zadnjih 15 minut so nama v gostem gozdu LEDike kazale pravo pot... :) OK, vidim, da sem se spet preveč razpisal; upam, da vam kljub temu ni bilo tečno brat (tistim, ki sploh ste vse brali) ter da bo kdo morda našel tudi kakšno njemu koristno informacijo. Vsi pa se lahko za konec posladkate še z nekaj slikami: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4754256/[/url]

brane: nedelja, 17. september 2006, ob 10.42 uri

Res veličastna in zelo dolga tura.Zelo podroben opis, s prijatelji pa sem opravil prvo z Luknjo pečjo in nato še z Dimniki, vsako posebej. Kar se tiče Luknje peči smo jo zavzeli iz Krme ( opis v Habjanovem Manj..) mimo ostankov letala ( zelo zanimivo ) čez Teme.Vstop v finalno steno sta po sliki sodeč povsem zadela, le mi smo šli nato nekaj časa bolj ob desni strani grebena navzgor nato pa sva se usmerila v ozek ključni rdeč žleb ( strmo ), ki ima izstop rahlo proti levi gledano proti vrhu.Sestop po smeri vzpona. Kar se tiče Dimnikov smo jih zastavili po tvoji varianti po PP in in če izvzamemo dve izpostavljeni mesti na policah je pravilna ocena da je spodaj vstopni skok najtežji del ture. Èe so te Dimniki zamikali kar poskusi, nič težkega malo strmih trav in težavnost se sploh ne da primerjati z zadnjim plezalnim delom na vrh Luknje peči, razgledi pa prav nič ne zaostajajo. Sestop smo opravili kakor ti čez vrh Rjavine v Kot.

mariborcan: ponedeljek, 7. julij 2008, ob 0.10 uri

@BOR_KUM: Èestitke za turo, dober začetek sezone, kar tako naprej...!

spleza: ponedeljek, 7. julij 2008, ob 8.33 uri

Poljub grbavca in lepotice ... :P Khm, vsekakor si ga moram ogledat. Sicer pa čestitke, Boris (kajpak tudi Mitji)! Veličastna tura! Jo imam kar nekako [i:1541f4cedb]na koncu jezika[/i:1541f4cedb] (letos, upam, le z druge strani). Mariborčan pravi, [i:1541f4cedb]dober začetek sezone[/i:1541f4cedb], Boris ... Sam dodajam - se že nadvse veselim vsega, kar še sledi. :D

Irena: torek, 8. julij 2008, ob 15.22 uri

Bor-Kum, čestitke obema! Lani sva iz Kota prečila Dimnike, Luknjo Peč in Rjavino in je bilo navdušujoče. Sicer 13 ur, a predvsem zaradi orientacijskih zank - v prvem poskusu sva zgrešila police :oops: in rila gor pod stene.... Gotovo si zdaj kaj pokukal na severno stran (proti Kotu) - koliko je zdaj še tam snega? Me namreč prijatelji "žicajo" za ponovitev zdaj kmalu, pa seveda nimam nič proti .

BOR_KUM: torek, 8. julij 2008, ob 19.43 uri

Irena, tokrat v Kot nisem kaj dosti gledal, oči mi je spet bolj v daljave vleklo ... Ampak imaš srečo, da sem [b:8a8c7bd780]pred 12 dnevi [/b:8a8c7bd780](če ni na police padlo kaj novega , potem je ostanke ta starega belčka moralo v tem času že dobro stanjšati) mislil nate in od daleč (z grebena Dovški Križ - Škrnatarica) pogledal čez Mlinarice ravno tja na tiste krasne police ... Opravičujem se zaradi motnega pogleda - od lepot se mi je zarosilo oko. :oops: Za prvo silo vseeno bo, posebej če na spodnjo sliko klikneš (potem v desnem spodnjem kotu tako dobljene slike še enkrat klikneš na znak za povečavo; pa kaj bi te učil) in tako prideš do ustrezne povečave. Èe ne boš zadovoljna, mi prek ZS posreduj svoj e-naslov, pa ti pripnem še kakšno fotko s podobno vsebino - žal so vse tudi podobne kvalitete (oko se kar ni hotelo posušiti :D ). [url=http://www.moj-album.com/slike/1020803/4TRDRx0eHshEeD_I.jpg][img:8a8c7bd780]http://www.moj-album.com/slike/1020803/4TRDRx0eHshEeD_I.v.jpg[/img:8a8c7bd780][/url] Ko greste, se imejte kar najlepše! Tistih vajinih 13 ur boste pa zagotovo izboljšali, ker sta bila vidva lani res po polžje počasna (nehotno spoznavanje tistega melišča je zagotovo samo izgovor) ...

brane: ponedeljek, 14. julij 2008, ob 21.05 uri

V soboto sem se z prijateljema odpravil na tole "kraljevsko turo". :D Ker sem pred šestimi leti turo zastavil iz Krme na Luknjo Peč in po isti poti nazaj, pred štirimi leti pa iz Kota po PP samo na Dimnike in preko Rjavine nazaj v Kot sem za spremembo tokrat izbral povsem Miheličevo varianto, to je iz Kota po PP na vrh in sestop proti Krmi, na Dovška vratca in nazaj v Kot. Začetni skok v PP nas je kar primerno ogrel, v nadaljevanju se pravilno držali bolj levo in višje zadeli na stezico, ki nas je pripeljala na začetek polic. Police ponudile enkratno prečenje z že opisanima dvema malce bolj sitnima mesti in pri koncu ko smo pokukali skozi okno navzdol v Krmo nam je bilo vsem žal, da jih je bilo že konec. :lol: V nadaljevanju sem se zanašal na spomin, ki me je žal pustil na cedilu in poskus na vrh iz prve travnate grape je višje takoj pokazal da pristop na vrh tam že ne bo pravilen kljub enemu večjemu možicu, ki je zgolj dajal orientacijo alpinistčnemu prečenju celega grebena Luknje Peči. Nadaljevanje v sestopu v globoko grapo na nasprotno stran in iz gruščnatega sedla nato spust proti ostenju Luknje peči kjer kmalu najdemo pravi vstop na plezanje proti vrhu ( možic ).Vstopnih par skokov zelo kompaktna skala, višje pa precej krušljivo in kljub ne velikim tehničnim težavam je pristop na vrh zaradi podrtosti objektivno zelo zahteven in terja izjemno veliko pazljivosti in zbranosti predvsem pri sestopu. Naprej me spomin ni več zapuščal, iz Luknje navzgor in višje krasno prečenje proti levi ter prečkanje dveh snežnih strmin, katera druga je kar strma in dolga in jo je res bolje obiti po dnu kot je svetoval Bor-Kum. Izstop navzgor po rdeči grapi zaradi snega opustimo ter se usmerimo po stezici naprej ter za prvim robom po lažjem skrotju pridemo na strme trave nad Temenom. Tam se spustimo precej navzdol in poiščemo prehod v desno navzdol proti ostankom letala. Pri njemu manjši počitek.Usmerimo se desno, manjši vzpon in nato po krajšem melišču na sedlo.Od tam naprej pomik v desno, par grapic ter sestop na markirano pot za Staničev dom oz. Rjavino.Vmes opazujemo oster boj dveh kozorogov za prelestno samico, ki se meni nič tebi nič mirno pase dalje. Zelo malo časa po markirani stezi in že kmalu zatem krajši vzpon na od daleč vidna Dovška vratca.Tam nas pričaka brezpotna stezica ki se spusti na markirano pot Kot - Staničev dom. Turo končamo skoraj konec dneva, polni vtisov in nepozabnih doživetij.Poudariti je treba da je izjemno dolga, naporna in terja res celovito psiho - fizično pripravljenost. Uživali Brane, Gorjan in Irena.

spleza: sreda, 16. julij 2008, ob 22.16 uri

Res škoda, da je podoživljanje imenitnega sobotnega potepanja, v nedeljo le v nekaj minutah prekinilo strahotno neurje ... Ko fasciniranost nad vremenskimi pojavi naenkrat zamenja strah pogleda v sivo nebo ... A vseeno, kakopak, milo rečeno, [url=http://picasaweb.google.si/stane.skrjanec/LuknjaPecPoPPCezTeme]bilo je lepo. [/url] Lep pozdrav.

ibex: ponedeljek, 27. julij 2009, ob 15.31 uri

Opozorilo tistim, ki se nameravajo podati na Luknjo Peč in sporočilo tistim, ki bi problem sanirali (?): Na poti do Okna se je pri rdeči steni zgodil manjši podor, ki izredno otežuje prehod (opaženo 26.7.09). Izpostavljena polička pod steno je nasuta z drobirjem in odlomki skal. Prehod je zelo težak. Nevarno.

BOR_KUM: ponedeljek, 27. julij 2009, ob 18.31 uri

Hudiča! Daj, Ibex, prosim napiši, kaj od železja (minimalno) bi po tvoje moral vleči s sabo, da bi se v novonastalih razmerah dalo nasuto poličko "povsem varno" prečiti. Upoštevaj, da smo nekateri le šodrovci. Vem, da je taka mnenja/nasvete nehvaležno dajati, pa vseeno ... če boš na volji. Odločitev bo itak moja. Hvala za opozorilo in morebitni odgovor!

spleza: ponedeljek, 27. julij 2009, ob 19.39 uri

Madonca, pa ravno zadnje dni mi je brenčalo v glavi, da bi v kratkem to prekrasno turo ponovil ... :?

Domen: ponedeljek, 27. julij 2009, ob 20.33 uri

Obstaja morda kaka fotografija tega podora?

ibex: torek, 28. julij 2009, ob 9.52 uri

Fotoaparata nisva imela s seboj. Sicer odsvetujem dokler je stanje takšno, če pa že, pa je ustrezno varovanje (klini za sidrišče, gurtna in nekaj metrov vrvi ali vsaj debelejši prusik), kot sva naredila midva, čeprav tudi to ni lahko, ker skala klin slabo drži. In potem po centimetrih čez, počasi, ker nam šoder pod nogami nase v globino, opore pa praktično nimamo.

xerox: torek, 28. julij 2009, ob 10.07 uri

Madonca, tudi jaz sem si za letos zaželel ponovitve. Èe je materiala preveč za odstranit bo stanje ostalo tako kot je. Bo treba uporabit pristop iz Krme, ampak tista sončna stran meni ne diši preveč

Gorazd G: torek, 28. julij 2009, ob 11.15 uri

Omenjena tura mi je že malo ušla iz spomina ... Koliko pred oknom je ta rdeča stena? Èe samo malo, se lahko že pred oknom povzpnemo na greben po gruščnati grapi na desni. Seveda pa potem ostanemo brez resnično zelo slikovitega prehoda skozi okno ...

ibex: torek, 28. julij 2009, ob 11.17 uri

Ja, tako je to. Pristop iz Kota je manj izpostavljen soncu, vstopni skok npr. je zaenkrat še povsem pod snežiščem. Z derezami smo čez 1-2-3, brez njih pa se je potrebno malce potrudit.

BOR_KUM: sreda, 29. julij 2009, ob 21.09 uri

Se mi je zdelo, da sem pred leti z vrha Požgane Mlinarice ali pa med spustom po PP v Gube iz dokumentarnih nagibov (kar se vidi :oops:) posnel nekaj fotk polic pod Luknja Pečjo ... in tista rdeča stenica je točno v centru fotk v vpadnici vrha LP (če se seveda ne motim). [url=http://www.moj-album.com/slike/1020803/MiMwtBdzFPVLjbNH.jpg][img:59c521de1f]http://www.moj-album.com/slike/1020803/MiMwtBdzFPVLjbNH.t.jpg[/img:59c521de1f][/url] [url=http://www.moj-album.com/slike/1020803/oAMC2NciguBLyHGg.jpg][img:59c521de1f]http://www.moj-album.com/slike/1020803/oAMC2NciguBLyHGg.t.jpg[/img:59c521de1f][/url] Ibex, a sta se vrnila po isti poti ... Namreč, če sta delala krog direktno čez Rjavino ali šla čez Teme v Krmo, potem bi morda lahko računal na kočljivem mestu na en slab klin - sidrišča menda ja ne bi hodila podirat nazaj čez tisto zgruščeno poličko?

ibex: ponedeljek, 17. avgust 2009, ob 16.24 uri

Boris, Se oproščam. Z zamudo se odzivam. Vmes je bil dopust v daljni deželi... Na klin pred podorom ne računati, ker ga ni. Varovališče sva naredila na drugi strani, ko je prvemu z nekaj tveganja še uspelo priti čez. Sicer pa sva se vračala čez Rjavino. Morda se bo oglasil kdo s svežimi podatki o stanju...

BOR_KUM: ponedeljek, 17. avgust 2009, ob 23.10 uri

Ibex, do časa je. Hvala. In sploh ni potrebe po opravičevanju. Itak bi bilo moje ravnanje "ustrezno" videnemu na terenu ... Ampak res pa je, da takega odgovora le nisem pričakoval - varovališče na drugi strani.

Domen: petek, 18. september 2009, ob 11.46 uri

Sem uspel pridit do [url=https://cid-f0c8ad747cea1746.skydrive.live.com/self.aspx/Nov%20album/IMG%5E_8602.JPG]fotke [/url]tega podora izpred enega tedna. Se sicer ne vidi kaj dosti, menda pa da se še vedno da prit čez brez pretiranih zagat... :)

spleza: nedelja, 20. september 2009, ob 16.50 uri

Tale info zna priti še kako prav. Hvala, Domen.

spleza: sreda, 23. september 2009, ob 20.48 uri

Današnji fotki podora iz prve roke. 8) PP je v tem delu še vedno prehodna brez večjih težav (le dodaten korak mora biti previdnejši). Je pa stena nad podorom izdatno napokana in se bo prav gotovo še podiralo ... [img:ab6c897572]http://www.moj-album.com/slike/493038/tnGaCXAMkFWvAmUV.v.jpg[/img:ab6c897572] [img:ab6c897572]http://www.moj-album.com/slike/493038/LaMEtZ7LTWAXDIFv.v.jpg[/img:ab6c897572]

BOR_KUM: sreda, 23. september 2009, ob 21.34 uri

8) :D Krog naokrog?

spleza: četrtek, 24. september 2009, ob 14.33 uri

Ah, seveda! :P

Tomaž: sobota, 26. september 2009, ob 21.33 uri

Le kaj si šefu obljubil, da ti je dal frej dan... :lol: