FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: četrtek, 7. september 2006, ob 3.10 uri; ogledov: 0

V torek, 05.09.2006, smo prečili Zeleniške špice. Sama si z očetom, glede na opise, ne bi upala, zato sva bila zelo hvaležna prijetni družbi Ivane, Ivana in Simona, ki so naju vzeli zraven (še enkrat HVALA). Pri sestopu s Staničevega vrha naju je Ivan navezal na vrh, vendar pa se nisva spustila po vrvi, ampak sva pobočje preplezala. Naprej čez Špice pa se nato niti nismo več varovali. Nasploh je bilo vse skupaj nekaj lažje, kot sem pričakoval doma...čeprav tisti sestop s Staniča bi bil brez vrvi psihično kar neprijeten. Najtežja mesta, razen sestopa s Staniča, so bila po mojem okusu za strmim stolpom (Habjan mu pravi Največji špic), ki nas od daleč kar straši, a od blizu nudi predvsem zelo lepo in ne pretirano zahtevno plezanje. V tistem odseku (za tem stolpom) nas namreč čaka nekaj zelo ozkih grebenčkov (na le-teh mi je zajten nahrbtnik, kamor sem, ko sem obul plezalnike, spravil gojzarje, ves čas grozil, da me bo vrgel iz ravnotežja, in tako narekoval veliko previdnost) ter nekaj strmih sestopov v vmesne škrbine (eden ali dva sta kar gladka in nimata ravno obilo oprimkov in stopov), vse skupaj pa je seveda ves čas izpostavljeno. Kaj več o posameznih prehodih (v nasprotju z mojo navado) ne bom pisal, saj je špicev in škrbin enostavno preveč...pa tudi, če bi hotel, bi to bilo kar težko, saj se pod varnim vodstvom Ivana nisem posebej posvečal orientaciji in zato stvari niti nimam dobro v spominu. Je pa splošna usmeritev takšna, da se od grebena kaj dosti ne oddaljujemo, da sledimo pač najlažjim prehodom in v mehkejšem svetu tudi shojeni stezici. Po prečenju grebena (kake 3 ure in pol smo porabili) smo brez očeta, ki se je odločil, da počaka na Srebrnem sedlu, ter brez nahrbtnikov skočili še na vzhodni vrh Planjave (to je tisti z markirano potjo). Sestopili smo čez Srebrno sedlo in skozi Repov kot. Vreme je bilo večino časa lepo, le ob prihodu na vrh so se južna pobočja ovila v meglo. Skratka, lepa in uspešna tura, za katero se najinim vodnikom še enkrat najlepše zahvaljujem. Slike sledijo...

mariborcan: četrtek, 7. september 2006, ob 3.10 uri

V torek, 05.09.2006, smo prečili Zeleniške špice. Sama si z očetom, glede na opise, ne bi upala, zato sva bila zelo hvaležna prijetni družbi Ivane, Ivana in Simona, ki so naju vzeli zraven (še enkrat HVALA). Pri sestopu s Staničevega vrha naju je Ivan navezal na vrh, vendar pa se nisva spustila po vrvi, ampak sva pobočje preplezala. Naprej čez Špice pa se nato niti nismo več varovali. Nasploh je bilo vse skupaj nekaj lažje, kot sem pričakoval doma...čeprav tisti sestop s Staniča bi bil brez vrvi psihično kar neprijeten. Najtežja mesta, razen sestopa s Staniča, so bila po mojem okusu za strmim stolpom (Habjan mu pravi Največji špic), ki nas od daleč kar straši, a od blizu nudi predvsem zelo lepo in ne pretirano zahtevno plezanje. V tistem odseku (za tem stolpom) nas namreč čaka nekaj zelo ozkih grebenčkov (na le-teh mi je zajten nahrbtnik, kamor sem, ko sem obul plezalnike, spravil gojzarje, ves čas grozil, da me bo vrgel iz ravnotežja, in tako narekoval veliko previdnost) ter nekaj strmih sestopov v vmesne škrbine (eden ali dva sta kar gladka in nimata ravno obilo oprimkov in stopov), vse skupaj pa je seveda ves čas izpostavljeno. Kaj več o posameznih prehodih (v nasprotju z mojo navado) ne bom pisal, saj je špicev in škrbin enostavno preveč...pa tudi, če bi hotel, bi to bilo kar težko, saj se pod varnim vodstvom Ivana nisem posebej posvečal orientaciji in zato stvari niti nimam dobro v spominu. Je pa splošna usmeritev takšna, da se od grebena kaj dosti ne oddaljujemo, da sledimo pač najlažjim prehodom in v mehkejšem svetu tudi shojeni stezici. Po prečenju grebena (kake 3 ure in pol smo porabili) smo brez očeta, ki se je odločil, da počaka na Srebrnem sedlu, ter brez nahrbtnikov skočili še na vzhodni vrh Planjave (to je tisti z markirano potjo). Sestopili smo čez Srebrno sedlo in skozi Repov kot. Vreme je bilo večino časa lepo, le ob prihodu na vrh so se južna pobočja ovila v meglo. Skratka, lepa in uspešna tura, za katero se najinim vodnikom še enkrat najlepše zahvaljujem. Slike sledijo...

mosovnik: četrtek, 7. september 2006, ob 9.12 uri

Daj malo opiši,do kje z avtom,pristop itd. Malo raztegni ...! pa srečno.

tine: četrtek, 7. september 2006, ob 9.22 uri

Z avtom se pripelješ do doma v Kamniški Bistrici in potem peš naprej ali pa se zapelješ še 400 vm na Jermanco in potem nadaljuješ skozi repov kot najprej na Staničev vrh in po grebenu naprej. Tine

Irena: petek, 8. september 2006, ob 9.36 uri

Najlažje je, če se zapelješ do Jermance, kar se najbolj pozna pri povratku. Do Staničevega vrha je skorajda pot, ki jo je težko zgrešit in je opisana v parih Sidhartinih vodnikih. Potem slediš grebenu, le malo se umikaš levo ali desno. Strinjam se z Mariborčanom , da je spust s Staniča najbolj zahteven in lepo zračen. Sledi predhodnikov so vseskozi vidne. Èeleada je seveda obvezna, vodniki priporočajo varovanje. Seveda pa je to odvisno...Najlažji sestop je kar po vezni poti Korošica-Kam.sedlo, z ali brez obvoza na Planjavo. Malo bolj je zahteven oni čez Srebrno sedlo in Repov kot, ampak če prej zlezeš čez špice pač ne more biti problem.

mariborcan: ponedeljek, 11. september 2006, ob 16.51 uri

Daj malo opiši,do kje z avtom,pristop itd. Malo raztegni ...! pa srečno.
Do kam z avtom je odvisno - lahko parkiraš že pri domu v Kamniški Bistrici, najvišje pa se da pripeljati na Jermanco (ponekod razrita cesta). Kjerkoli boš že začel, priti moraš na markirano pot proti Kamniškemu sedlu, ki je slediš do mesta V Klinu, kjer se markacije usmerijo levo navzgor. Tu nadaljuješ po nemarkirani poti naprej proti Repovemu kotu. Na tem mestu je v vodnikih opisana orientacijsko komplicirana varianta mimo spominske plošče, vendar je bolje slediti najbolj uhojenim sledem po levi strani struge. Višje gori moraš paziti, da ne zaviješ na odcepu levo proti Macesnovcu. Pot te vodi zložno nad Repovim kotom, kasneje pa zavije prečno desno in te pripelje nad tolmune. Malenkost višje moraš poiskati odcep kar dobro uhojene stezice na desno. Stezica prečka strugo in se na začne na drugi strani vzpenjati po gruščnati grapi, ki te brez večjih težav privede do grebena. Tu zaviješ levo in po vedno bolj skalnatem svetu (tudi kakšno izpostavljeno mesto) dosežeš Staničev vrh. Naprej nadaljuješ po grebenu, pri čemer te pri sestopu s Staniča takoj čaka eno težjih mest. Za naprej pa sem tako že opisal - plezaš ves čas po najlažjih prehodih v območju grebena, pri čemer ti ponekod pomagajo sledi predhodnikov (uhojeno). Opis pristopa na Staničev vrh imaš v večih vodnikih (Kamniško-Savinjske Alpe (2004), Manj znane poti slovenskih gora, Grintovci: južni pristopi), v Manj znanih poteh pa je opisano tudi preostalo prečenje. Slike sledijo...
...dostopne so na: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4879550/[/url]