FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: ponedeljek, 25. september 2006, ob 12.10 uri; ogledov: 0

V četrtek, 21.09.2006, sva se namenila na prečenje grebena Ponc od Vevnice preko Struga do Visoke Ponce. Pristop po Via della Vita. Štartala sva pri Belopeških jezerih in se napotila proti Via della Viti. Že kaj kmalu sva naletela na prve težave, in sicer orientacijske, saj sta bili na prvem razcepu omenjeni le poti 512 levo proti koči Zacchi in 517a desno proti bivaku Nogara, ne pa tudi pot 513 proti Stari planini. Zemljevida nisem imel s seboj (imam le elektronsko verzijo), le v spominu. Zavila sva levo proti Zacchiju, saj sem se bal, da gre desno le pot 517a, ki je direktni pristop k bivaku Nogara in ne poteka preko Stare planine. Poleg tega lahko do Via della Vite pridemo tudi od Zacchija, je pa to seveda daljša pot. Vendar pa se mi je iz spomina (zemljevid) vseeno zdelo, da je treba na prvem razpotju desno, zato sva se po parih metrih na srečo le premislila in nadaljevala proti desni. Ko je pot začela zavijati že skoraj preveč desno in sem že razmišljal, da bi se obrnila, sem na skali na srečo zagledal markacijo s številko 513, za katero sem se takoj spomnil, da je prava. Dalje nato ni bilo več večjih težav, saj je bila na naslednjem razcepu (odcep ceste proti koči Zacchi) na kažipotu napisana tudi smer proti Stari planini (spet desno; zraven je zapisan malo pretiran čas ura in pol). Pot nas nato pripelje do velikega travnika, na koncu katerega je nato še dokončni razcep: desno 517a in levo iskana 513 proti Stari planini (sama Via della Vita ni omenjena na nobeni tabli). Orientacijsko gledano se je na tem mestu torej vse srečno razpletlo, očitno pa je, da ne bi bila storila slabo, če bi stvar doma malo bolj naštudirala, kar pa nisva storila, saj od najinega prvega obiska Via della Vite ne pomnima podobnih težav. Naslednji razcep dosežemo na Stari planini, kjer lahko gremo levo k Zacchiju (513) ali desno k Nogari (517), naravnost navzgor pa opazimo goste rdeče pike, za katere sva pravilno sklepala, da vodijo proti vstopu Via della Vite. Napisi na skali sicer te smeri ne omenjajo, sva pa nekaj metrov višje v smeri, ki so jo kazale pike, na skali našla že precej uničen napis, kjer je včasih očitno pisalo "Via della Vita", danes pa se dobro vidi le še "della". Mislim pa, da se od poti 513, ki pelje proti Zacchiju, višje odcepi še ena pot proti vstopu Via della Vite - tako je bilo vsaj leta 1998, takrat je na tem razcepu stala tudi tabla. Višje sem spet malo zgrešil pot in sicer me je zavedla lepo shojena steza proti levi (markirana pot se očitno nadaljuje po grušču navzgor), ki pa je kmalu pripeljala do težje prehodne grape, pa tudi markacij ni več bilo. Oče se je obrnil, jaz pa sem, ker se mi je smer zdela približno prava, vseeno nadaljeval preko grape in na drugi strani dosegel travnato-kamnito pobočje. Tu sem že zagledal pravo pot, ki to pobočje preči nekoliko višje, in se vzpel kar naravnost do nje. Dalje do vstopa nato ni bilo več orientacijskih težav, je pa treba omeniti, da pot v krnico Zagače vstopi preko zelo neprijetnega nezavarovanega skalnatega skoka, kjer imamo opravka z gladkimi in od zemlje umazanimi, mastnimi skalami. Na vstopu Via della Vite snega trenutno ni. Se mi je pa sama pot zdela težja kot ob mojem prvem obisku (2001), čeprav sva takrat plezala brez samovarovalnih kompletov. Morda je stvar povezana s človekovimi pričakovanji - takrat sva pričakovala izjemne težave in sva ugotovila, da sploh ni tako hudo, ter si pot v spomin shranila kot razmeroma "lahko". Ta pojav sem pri sebi namreč že včkrat opazil. Vsekakor pa lahko sedaj, ko sem v kratkem razmiku (manj kot en mesec) preplezal Via Italiano in Via della Vito, podam bolj točno primerjavo obeh, in sicer moram reči, da se mi zdi Via della Vita tehnično kar precej težja. Prva večja ovira je že vstopni kamin, kjer je potrebno nekaj moči, da si z jeklenico pomagamo čez zglajene skale. Takih mest z Via Italiane ne pomnin - na njej nam na podobnih mestih povsod pomagajo skobe, klini in/ali vklesani stopi. Za kaminom nas najprej čaka dolgo prečenje v levo, nato pa nazaj v desno do gruščnate ploščadi pod vršno steno. Ta del ni posebej zahteven, je pa izpostavljen. Na začetku vršne stene nas nato čaka drugo težje mesto. Naskočimo jo namreč čez gladek prag, kjer kot varovala služijo kovinske ploščice, pričvrščene na steno. Ploščic je za vzpon čez zglajene skale skoraj premalo, zato naj bi pomagala tudi prosto viseča veriga, ki pa jo je najin predhodnik pustil ležati nad skokom. No, z nekaj spretnosti se mi je le uspelo prebiti čez skok, oče pa teh težav ni imel, saj sem mu verigo milostno :) spustil čez skok. Težavnost tega mesta je torej odvisna predvsem od dejanj predhodnikov (ali veriga visi preko skoka ali pa leži nad njim). Sledi strma, iz vodnikov dobro znana, stena, ki jo tudi premagamo s pomočjo verige. Je pa ob verigi tudi žica, ki omogoča samovarovanje; problem je le, da je stisnjena ob verigo, kar onemogoča drsenje vponke po žici in zahteva pogosto prepenjanje. Stena sama pa tudi ni posebej bogata z oprimki in stopi, tako da je mesto kar zahtevno (spet lahko ugotovim, da takih mest na Via Italiani ni). Je pa spet zanimivo, da se mi ob prvem obisku to mesto ni zdelo nič posebnega. Nad verigo je tehnično zahtevnih mest glavnega dela Via della Vite konec, zato pa nas čaka najlepši del. Plezanje je vse čas zelo izpostavljeno, a zaradi skob, ki lajšajo težja mesta, razmeroma lahko, tako da lahko res uživamo. Najprej nas čaka nekaj metrov navpičnice, nato znana, ozka polička v desno (mesto izgleda spektakularno, ni pa težko) in nato še navpična izstopna zajeda. Na vrhu stene pridemo kmalu do nikjer omenjenega razpotja: v levo "Via della Vita", v desno pa kažejo puščice in pike na pot, označeno z "NO" (če ima kdo kakšne dodatne informacije, kaj je s to potjo, se priporočam). Ker sva šla pred leti po levi varianti, sva želela tokrat preizkusiti desno. Sledila sva pikam čez kar strmo skalovje, kjer so bile včasih očitno tudi žice (ostanki klinov), danes pa varoval ni več. Kmalu sva dosegla mesto, kjer so pike kazale na prečnico čez gladko skalno ploščo, ki se mi je zdela vlažna, bila pa je tudi precej izpostavljena. Nisva hotela tvegati, zato sva raje zavila po polički levo in prečila do "originalne" variante, na kateri pa sva tudi kaj kmalu naletela na težave ob prečenju vlažnih, gladkih in nezavarovanih skalnih plošč, preko katerih sva z veliko previdnosti končno le dosegla, iz vodnikov znano, lestev ter nad njo kmalu prišla do razpotja, kjer se odcepi proti desni pot k bivaku Tarvisio. Pot od tu do vrha sva avgusta [url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?p=19926#19926]že dala skozi[/url]. Stanje se ni nič spremenilo, na gornika še vedno prežijo nezavarovane, morke in gladke sklane plošče ter poškodovana jeklenica v strmem pragu, ki je seveda tudi gladek in vlažen, čeprav sem, glede na novi kažipot na odcepu proti bivaku, upal, da so markacisti kaj ukrenili tudi v tej smeri. Èe za varovala na glavnem delu Via della Vite ne morem imeti pripomb, pa lahko za ta del (od konca glavne stene do vrha) zapišem, da je pot zavarovana katastrofalno in je treba mestoma kar prosto plezati, tudi čez izpostavljena mesta. Na Vevnici so se nama nato pridružili še trije avstrijci (eden od njih je znal tudi nekaj slovensko) in skupaj smo se lotili prečenja proti Srednji Ponci. Varovala pri sestopu z Vevnice so, kot vas večina verjetno že ve, obnovljena, tako da ni potrebno iskati prehodov na slovenski strani. Zavarovana pot teče čez strmo steno, ki od daleč izgleda skoraj neprehodna, vendar pa ni tako hudo. Res težavnih je le zadnjih nekaj metrov (povsem navpično), vendar pa je mesto dobro zavarovano. Dalje proti Strugu varovala več niso obnovljena, vendar pa si lahko mestoma z njimi še vedno kar pomagamo. Najprej nas čaka plezanje čez skalne plošče (ena je gladka, strma in izpostavljena, zato smo kar veseli vklesanih stopov in deloma uporabnih varoval), kasneje pa naletimo na zelo izpostavljeno prečnico na italijanski strani, ki predstavlja eno težjih mest prečenja. Najprej moramo sestopiti par metrov čez navpične skale (ob našem obisku so bile tudi vlažne), nato pa prečiti do žleba, ki omogoča vzpon nazaj na greben. Vse skupaj poteka v veliki izpostavljenosti, varovala pa so tu žal neuporabna. Dalje do Struga se ne spomnim več večjih težav, je pa treba omeniti, da se večkrat že vidimo na vrhu, samo da potem ugotovimo, da nas čaka še ena škrbina. S Struga proti Zadnji Ponci nas greben kar straši, vendar pa ni posebej hudo. Še najtežji del je malo pred Zadnjo Ponco, ko nas čaka nekaj metrov pravega grebenskega plezanja (na ostalem delu prečenja je tega občutka precej manj, kajti greben tam ni tako oster), saj je greben na nekaj mestih zelo ozek in odsekan na obe strani. Tehnično pa vseeno ni posebej zahtevno. Varoval tukaj ni, prav tako pa tudi ne njihovih ostankov - očitno ta del (od sedla pod Strugom do Zadnje Ponce) sploh ni nikoli bil zavarovan. Je pa plezanje mestoma zelo lepo. Ko prehodimo Zadnjo Ponco, nas čaka še zadnje težje dejanje prečenja, to je sestop v Rdečo škrbino. Pot pelje čez skoraj navpično travnato-skalnato pobočje, kjer moramo biti previdni, saj je vse skupaj zelo izpostavljeno. Na morda odločilnem mestu si sicer lahko pomagamo z dotrajanimi varovali, na ostalem delu pa so le-ta neuporabna oz. jih sploh ni. Vzpon s škrbine na Srednjo Ponco je nato lahek. Za celotno prečenje do Srednje Ponce smo porabili tri ure in pol, v ta čas pa je vštet tudi počitek na Strugu (kakšne pol ure). Orientacijsko gledano zadeva ni posebej težavna, saj so markacije, čeprav obledele, še dovolj dobro vidne. Tudi tehnično stvar ni kaj ekstra (morda največ II), vendar pa so težave stalne in le redkokje lahko sproščeno hodimo. Je pa nekaj mest (omenjena prečnica, sestop v Rdečo škrbino), ki so sicer kratka, vendar pa, predvsem tudi zato, ker so izpostavljena, dvigujejo zahtevnost ture. Varovala so ponekod še kar dobro ohranjena in uporabna, ponekod pa ne. So pa povsod dotrajana in zarjavela in jih je treba uporabljati previdno in jim ne preveč zaupati. V spomin se mi je vtisnilo tudi to, da so bila ponekod nameščena na mestih, kjer to sploh ni nujno potrebno. Zato bi bilo moje osebno priporočilo glede varoval (za katerega vem, da se verjetno ne bo upoštevalo), da se to zarjavelo železje, ki večinoma samo kazi izgled pokrajine, z grebena pobere, na najbolj kritičnih mestih (mogoče na kakih treh mestih, vsakič po par metrov) pa se namestijo nova varovala. Tako bi postala ta najnevarnejša mesta in s tem tudi celotna tura varnejša, na preostalem delu grebena pa bi lahko uživali v prijetni plezariji brez zarjavele nesnage. Na Srednji Ponci so omenjeni avstrijci, ki so z nama priplezali z Vevnice, sklenili, da imajo dovolj, in so sestopili proti koči Zacchi (odcep je malo naprej po poti, ki pelje na Visoko Ponco, in je po novem dobro označen), midva pa sva nadaljevala do Visoke Ponce (dobre pol ure s Srednje Ponce), s katere sva nato sestopila po ferrati proti koči Zacchi. Glede sestopne ferrate, ki je nekako srednje težka in mestoma zelo izpostavljena, nimam posebnih opazk. Do koče Zacchi sva prišla že v mraku, tako da sva v dolino sestopila po cesti in s pomočjo svetilke. Vreme na turi ni bilo tako zelo lepo, kot so ga napovedovali (bilo je nekaj megle, ki je motila razgled), vendar pa še vedno dovolj lepo, da sva se imela fajn. Vse skupaj zelo lepa in zelo priporočljiva tura, ki pa ni za vsakogar. Toliko plezanja, kot na tej kombinaciji poti, je v naših gorah zelo težko najti. Od vstopa Via della Vite (no, že na dostopu malo poplezamo) pa skoraj do koče Zacchi (zadnja jeklenica je le kakih 10 minut nad kočo) se ves čas gibamo in plezamo po zahtevnem skalnem svetu. Celotno pripoved naj podprem še z nekaj slikami, ki si jih lahko ogledate tukaj: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/5070937/[/url] Za dodatne informacije sem seveda na voljo (od 26.09.2006 do 08.10.2006 sicer verjetno ne, ker me ne bo doma), vsem ponavljalcem pa želim, da bi na turi uživali in srečno pot! LP

mariborcan: ponedeljek, 25. september 2006, ob 12.10 uri

V četrtek, 21.09.2006, sva se namenila na prečenje grebena Ponc od Vevnice preko Struga do Visoke Ponce. Pristop po Via della Vita. Štartala sva pri Belopeških jezerih in se napotila proti Via della Viti. Že kaj kmalu sva naletela na prve težave, in sicer orientacijske, saj sta bili na prvem razcepu omenjeni le poti 512 levo proti koči Zacchi in 517a desno proti bivaku Nogara, ne pa tudi pot 513 proti Stari planini. Zemljevida nisem imel s seboj (imam le elektronsko verzijo), le v spominu. Zavila sva levo proti Zacchiju, saj sem se bal, da gre desno le pot 517a, ki je direktni pristop k bivaku Nogara in ne poteka preko Stare planine. Poleg tega lahko do Via della Vite pridemo tudi od Zacchija, je pa to seveda daljša pot. Vendar pa se mi je iz spomina (zemljevid) vseeno zdelo, da je treba na prvem razpotju desno, zato sva se po parih metrih na srečo le premislila in nadaljevala proti desni. Ko je pot začela zavijati že skoraj preveč desno in sem že razmišljal, da bi se obrnila, sem na skali na srečo zagledal markacijo s številko 513, za katero sem se takoj spomnil, da je prava. Dalje nato ni bilo več večjih težav, saj je bila na naslednjem razcepu (odcep ceste proti koči Zacchi) na kažipotu napisana tudi smer proti Stari planini (spet desno; zraven je zapisan malo pretiran čas ura in pol). Pot nas nato pripelje do velikega travnika, na koncu katerega je nato še dokončni razcep: desno 517a in levo iskana 513 proti Stari planini (sama Via della Vita ni omenjena na nobeni tabli). Orientacijsko gledano se je na tem mestu torej vse srečno razpletlo, očitno pa je, da ne bi bila storila slabo, če bi stvar doma malo bolj naštudirala, kar pa nisva storila, saj od najinega prvega obiska Via della Vite ne pomnima podobnih težav. Naslednji razcep dosežemo na Stari planini, kjer lahko gremo levo k Zacchiju (513) ali desno k Nogari (517), naravnost navzgor pa opazimo goste rdeče pike, za katere sva pravilno sklepala, da vodijo proti vstopu Via della Vite. Napisi na skali sicer te smeri ne omenjajo, sva pa nekaj metrov višje v smeri, ki so jo kazale pike, na skali našla že precej uničen napis, kjer je včasih očitno pisalo "Via della Vita", danes pa se dobro vidi le še "della". Mislim pa, da se od poti 513, ki pelje proti Zacchiju, višje odcepi še ena pot proti vstopu Via della Vite - tako je bilo vsaj leta 1998, takrat je na tem razcepu stala tudi tabla. Višje sem spet malo zgrešil pot in sicer me je zavedla lepo shojena steza proti levi (markirana pot se očitno nadaljuje po grušču navzgor), ki pa je kmalu pripeljala do težje prehodne grape, pa tudi markacij ni več bilo. Oče se je obrnil, jaz pa sem, ker se mi je smer zdela približno prava, vseeno nadaljeval preko grape in na drugi strani dosegel travnato-kamnito pobočje. Tu sem že zagledal pravo pot, ki to pobočje preči nekoliko višje, in se vzpel kar naravnost do nje. Dalje do vstopa nato ni bilo več orientacijskih težav, je pa treba omeniti, da pot v krnico Zagače vstopi preko zelo neprijetnega nezavarovanega skalnatega skoka, kjer imamo opravka z gladkimi in od zemlje umazanimi, mastnimi skalami. Na vstopu Via della Vite snega trenutno ni. Se mi je pa sama pot zdela težja kot ob mojem prvem obisku (2001), čeprav sva takrat plezala brez samovarovalnih kompletov. Morda je stvar povezana s človekovimi pričakovanji - takrat sva pričakovala izjemne težave in sva ugotovila, da sploh ni tako hudo, ter si pot v spomin shranila kot razmeroma "lahko". Ta pojav sem pri sebi namreč že včkrat opazil. Vsekakor pa lahko sedaj, ko sem v kratkem razmiku (manj kot en mesec) preplezal Via Italiano in Via della Vito, podam bolj točno primerjavo obeh, in sicer moram reči, da se mi zdi Via della Vita tehnično kar precej težja. Prva večja ovira je že vstopni kamin, kjer je potrebno nekaj moči, da si z jeklenico pomagamo čez zglajene skale. Takih mest z Via Italiane ne pomnin - na njej nam na podobnih mestih povsod pomagajo skobe, klini in/ali vklesani stopi. Za kaminom nas najprej čaka dolgo prečenje v levo, nato pa nazaj v desno do gruščnate ploščadi pod vršno steno. Ta del ni posebej zahteven, je pa izpostavljen. Na začetku vršne stene nas nato čaka drugo težje mesto. Naskočimo jo namreč čez gladek prag, kjer kot varovala služijo kovinske ploščice, pričvrščene na steno. Ploščic je za vzpon čez zglajene skale skoraj premalo, zato naj bi pomagala tudi prosto viseča veriga, ki pa jo je najin predhodnik pustil ležati nad skokom. No, z nekaj spretnosti se mi je le uspelo prebiti čez skok, oče pa teh težav ni imel, saj sem mu verigo milostno :) spustil čez skok. Težavnost tega mesta je torej odvisna predvsem od dejanj predhodnikov (ali veriga visi preko skoka ali pa leži nad njim). Sledi strma, iz vodnikov dobro znana, stena, ki jo tudi premagamo s pomočjo verige. Je pa ob verigi tudi žica, ki omogoča samovarovanje; problem je le, da je stisnjena ob verigo, kar onemogoča drsenje vponke po žici in zahteva pogosto prepenjanje. Stena sama pa tudi ni posebej bogata z oprimki in stopi, tako da je mesto kar zahtevno (spet lahko ugotovim, da takih mest na Via Italiani ni). Je pa spet zanimivo, da se mi ob prvem obisku to mesto ni zdelo nič posebnega. Nad verigo je tehnično zahtevnih mest glavnega dela Via della Vite konec, zato pa nas čaka najlepši del. Plezanje je vse čas zelo izpostavljeno, a zaradi skob, ki lajšajo težja mesta, razmeroma lahko, tako da lahko res uživamo. Najprej nas čaka nekaj metrov navpičnice, nato znana, ozka polička v desno (mesto izgleda spektakularno, ni pa težko) in nato še navpična izstopna zajeda. Na vrhu stene pridemo kmalu do nikjer omenjenega razpotja: v levo "Via della Vita", v desno pa kažejo puščice in pike na pot, označeno z "NO" (če ima kdo kakšne dodatne informacije, kaj je s to potjo, se priporočam). Ker sva šla pred leti po levi varianti, sva želela tokrat preizkusiti desno. Sledila sva pikam čez kar strmo skalovje, kjer so bile včasih očitno tudi žice (ostanki klinov), danes pa varoval ni več. Kmalu sva dosegla mesto, kjer so pike kazale na prečnico čez gladko skalno ploščo, ki se mi je zdela vlažna, bila pa je tudi precej izpostavljena. Nisva hotela tvegati, zato sva raje zavila po polički levo in prečila do "originalne" variante, na kateri pa sva tudi kaj kmalu naletela na težave ob prečenju vlažnih, gladkih in nezavarovanih skalnih plošč, preko katerih sva z veliko previdnosti končno le dosegla, iz vodnikov znano, lestev ter nad njo kmalu prišla do razpotja, kjer se odcepi proti desni pot k bivaku Tarvisio. Pot od tu do vrha sva avgusta [url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?p=19926#19926]že dala skozi[/url]. Stanje se ni nič spremenilo, na gornika še vedno prežijo nezavarovane, morke in gladke sklane plošče ter poškodovana jeklenica v strmem pragu, ki je seveda tudi gladek in vlažen, čeprav sem, glede na novi kažipot na odcepu proti bivaku, upal, da so markacisti kaj ukrenili tudi v tej smeri. Èe za varovala na glavnem delu Via della Vite ne morem imeti pripomb, pa lahko za ta del (od konca glavne stene do vrha) zapišem, da je pot zavarovana katastrofalno in je treba mestoma kar prosto plezati, tudi čez izpostavljena mesta. Na Vevnici so se nama nato pridružili še trije avstrijci (eden od njih je znal tudi nekaj slovensko) in skupaj smo se lotili prečenja proti Srednji Ponci. Varovala pri sestopu z Vevnice so, kot vas večina verjetno že ve, obnovljena, tako da ni potrebno iskati prehodov na slovenski strani. Zavarovana pot teče čez strmo steno, ki od daleč izgleda skoraj neprehodna, vendar pa ni tako hudo. Res težavnih je le zadnjih nekaj metrov (povsem navpično), vendar pa je mesto dobro zavarovano. Dalje proti Strugu varovala več niso obnovljena, vendar pa si lahko mestoma z njimi še vedno kar pomagamo. Najprej nas čaka plezanje čez skalne plošče (ena je gladka, strma in izpostavljena, zato smo kar veseli vklesanih stopov in deloma uporabnih varoval), kasneje pa naletimo na zelo izpostavljeno prečnico na italijanski strani, ki predstavlja eno težjih mest prečenja. Najprej moramo sestopiti par metrov čez navpične skale (ob našem obisku so bile tudi vlažne), nato pa prečiti do žleba, ki omogoča vzpon nazaj na greben. Vse skupaj poteka v veliki izpostavljenosti, varovala pa so tu žal neuporabna. Dalje do Struga se ne spomnim več večjih težav, je pa treba omeniti, da se večkrat že vidimo na vrhu, samo da potem ugotovimo, da nas čaka še ena škrbina. S Struga proti Zadnji Ponci nas greben kar straši, vendar pa ni posebej hudo. Še najtežji del je malo pred Zadnjo Ponco, ko nas čaka nekaj metrov pravega grebenskega plezanja (na ostalem delu prečenja je tega občutka precej manj, kajti greben tam ni tako oster), saj je greben na nekaj mestih zelo ozek in odsekan na obe strani. Tehnično pa vseeno ni posebej zahtevno. Varoval tukaj ni, prav tako pa tudi ne njihovih ostankov - očitno ta del (od sedla pod Strugom do Zadnje Ponce) sploh ni nikoli bil zavarovan. Je pa plezanje mestoma zelo lepo. Ko prehodimo Zadnjo Ponco, nas čaka še zadnje težje dejanje prečenja, to je sestop v Rdečo škrbino. Pot pelje čez skoraj navpično travnato-skalnato pobočje, kjer moramo biti previdni, saj je vse skupaj zelo izpostavljeno. Na morda odločilnem mestu si sicer lahko pomagamo z dotrajanimi varovali, na ostalem delu pa so le-ta neuporabna oz. jih sploh ni. Vzpon s škrbine na Srednjo Ponco je nato lahek. Za celotno prečenje do Srednje Ponce smo porabili tri ure in pol, v ta čas pa je vštet tudi počitek na Strugu (kakšne pol ure). Orientacijsko gledano zadeva ni posebej težavna, saj so markacije, čeprav obledele, še dovolj dobro vidne. Tudi tehnično stvar ni kaj ekstra (morda največ II), vendar pa so težave stalne in le redkokje lahko sproščeno hodimo. Je pa nekaj mest (omenjena prečnica, sestop v Rdečo škrbino), ki so sicer kratka, vendar pa, predvsem tudi zato, ker so izpostavljena, dvigujejo zahtevnost ture. Varovala so ponekod še kar dobro ohranjena in uporabna, ponekod pa ne. So pa povsod dotrajana in zarjavela in jih je treba uporabljati previdno in jim ne preveč zaupati. V spomin se mi je vtisnilo tudi to, da so bila ponekod nameščena na mestih, kjer to sploh ni nujno potrebno. Zato bi bilo moje osebno priporočilo glede varoval (za katerega vem, da se verjetno ne bo upoštevalo), da se to zarjavelo železje, ki večinoma samo kazi izgled pokrajine, z grebena pobere, na najbolj kritičnih mestih (mogoče na kakih treh mestih, vsakič po par metrov) pa se namestijo nova varovala. Tako bi postala ta najnevarnejša mesta in s tem tudi celotna tura varnejša, na preostalem delu grebena pa bi lahko uživali v prijetni plezariji brez zarjavele nesnage. Na Srednji Ponci so omenjeni avstrijci, ki so z nama priplezali z Vevnice, sklenili, da imajo dovolj, in so sestopili proti koči Zacchi (odcep je malo naprej po poti, ki pelje na Visoko Ponco, in je po novem dobro označen), midva pa sva nadaljevala do Visoke Ponce (dobre pol ure s Srednje Ponce), s katere sva nato sestopila po ferrati proti koči Zacchi. Glede sestopne ferrate, ki je nekako srednje težka in mestoma zelo izpostavljena, nimam posebnih opazk. Do koče Zacchi sva prišla že v mraku, tako da sva v dolino sestopila po cesti in s pomočjo svetilke. Vreme na turi ni bilo tako zelo lepo, kot so ga napovedovali (bilo je nekaj megle, ki je motila razgled), vendar pa še vedno dovolj lepo, da sva se imela fajn. Vse skupaj zelo lepa in zelo priporočljiva tura, ki pa ni za vsakogar. Toliko plezanja, kot na tej kombinaciji poti, je v naših gorah zelo težko najti. Od vstopa Via della Vite (no, že na dostopu malo poplezamo) pa skoraj do koče Zacchi (zadnja jeklenica je le kakih 10 minut nad kočo) se ves čas gibamo in plezamo po zahtevnem skalnem svetu. Celotno pripoved naj podprem še z nekaj slikami, ki si jih lahko ogledate tukaj: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/5070937/[/url] Za dodatne informacije sem seveda na voljo (od 26.09.2006 do 08.10.2006 sicer verjetno ne, ker me ne bo doma), vsem ponavljalcem pa želim, da bi na turi uživali in srečno pot! LP

Filip: torek, 26. september 2006, ob 9.23 uri

Vsekakor pohvale za izredno zahtevno turo, pa seveda za natančen opis in poučne fotografije. Povsem razumem, da sta se lovila tam na začetku, kaže kot da Italijani nočejo preveč jasno usmerjati na Vio della Vita. Ko sem jaz hodil tam okoli, sem k sreči prej že bil na Visoki Ponci mimo Zacchija, tako da sem si nekako predstavljal, kako priti do vstopa za Vio in tudi nisem taval, saj je dokaj logično. Èudno, da sta bili tisti verigi potegnjeni gor, to je moral nekdo nalašč narediti :evil: saj je sicer povsem naravno, da visita dol po steni. V glavnem - lahko sta ponosna, srečno še naprej!!

rasatejpc: četrtek, 28. september 2006, ob 21.41 uri

Zivjo! Najprej moram pohvaliti dober opis poti, manjka pa mi malo casovnih podatkov (hoja po opsameznih odcepih, ipd.) Hvala ze vnaprej! LP,

Domen: petek, 29. september 2006, ob 10.56 uri

Prva večja ovira je že vstopni kamin, kjer je potrebno nekaj moči, da si z jeklenico pomagamo čez zglajene skale.
Tudi meni se je ta kamin zdel skorajda najtežje mesto te ferrate. Sem ga pa obšel po steni na desni. Plezanje je tam lažje, je pa samovarovanje nekoliko sitno, saj imamo jeklenico tudi pod sabo. Da pa se!

Filip: petek, 29. september 2006, ob 11.36 uri

Zanimivo pri tej poti je, da ne vidiš vstopa v steno, dokler skoraj ne trčiš obenj z glavo. Tistih par vstopnih metrov sem vzel kot lekcijo iz gimnastike, verjetno bi bilo prav zanimo gledati, če bi kdo posnel tisto telovadbo :D Ja, pa tam pred ketnami sem se malo dol vsedel. Prav romantičen kraj Gardaland v živo.

primoza: petek, 29. september 2006, ob 18.15 uri

Prva večja ovira je že vstopni kamin, kjer je potrebno nekaj moči, da si z jeklenico pomagamo čez zglajene skale.
Tudi meni se je ta kamin zdel skorajda najtežje mesto te ferrate. Sem ga pa obšel po steni na desni. Plezanje je tam lažje, je pa samovarovanje nekoliko sitno, saj imamo jeklenico tudi pod sabo. Da pa se!
bistvo težav vstopnega kamina je da je človek zategnjen od hoje čez melišče. Drugič se bom na tem mestu razgibal, potem gre pa začetni razkorak lažje...

D29: petek, 29. september 2006, ob 18.32 uri

Prva večja ovira je že vstopni kamin, kjer je potrebno nekaj moči, da si z jeklenico pomagamo čez zglajene skale.
To je kar značilnost italijanskih težjih ferat, saj s tem naredijo selekcijo za naprej. Bolje da te stisne v prvih par metrih, kot pa da na sredini ugotoviš, da ne gre ne naprej in ne nazaj. Dare

mariborcan: ponedeljek, 9. oktober 2006, ob 0.27 uri

Evo me nazaj z dopusta :) Zivjo! Najprej moram pohvaliti dober opis poti, manjka pa mi malo casovnih podatkov (hoja po opsameznih odcepih, ipd.) Hvala ze vnaprej! LP,
Kolikor imam še v spominu: do vstopa Via della Vite: okoli 2h15min do vrha Vevnice: skupaj skoraj 5h (fotografiranje in samovarovanje človeka bistveno upočasnita) Vevnica - Srednja Ponca: 3h30min (vštet počitek 30min na Strugu; oba odseka (Vevnica - Strug in Strug - Srednja Ponca) sta nekje 1h30min) Srednja Ponca - Visoka Ponca: 35min Visoka Ponca - Zacchi: 2h15min (kar nekaj počitkov za fotografiranje + uporaba samovarovanja na ferrati) Zacchi - avto: 1h (zaradi teme sva šla po cesti) Prva večja ovira je že vstopni kamin, kjer je potrebno nekaj moči, da si z jeklenico pomagamo čez zglajene skale.
To je kar značilnost italijanskih težjih ferat, saj s tem naredijo selekcijo za naprej. Bolje da te stisne v prvih par metrih, kot pa da na sredini ugotoviš, da ne gre ne naprej in ne nazaj. Dare
Se strinjam, že večkrat sem videl ta sistem. Tudi recimo v Avstriji (vstopni previs na Dachsteinu na primer).