FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

BOR_KUM: četrtek, 5. oktober 2006, ob 22.25 uri; ogledov: 0

Bil je zadnji dan septembra. Kazalo je, da ne bo iz dogovarjanja nič. Potem da nas bo več. Nazadnje sva šla dva. Dve je lepa številka! 8) :P Za zdaj le [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/5216148/]nekaj fotk[/url] in prijazno povabilo ... Ravno še pravočasno!? Te dni bo še lepo. Tam (na) gori pa prav posebej. Zares! Ne bo vam žal, če boste preverili! :lol: Upoštevajte: zahtevna orientacija, tudi brezpotje, na zahodnem grebenu plezanje I. stopnje, na vzhodnem za pol stopnje težje, sneg :!: Srečno! :D

BOR_KUM: četrtek, 5. oktober 2006, ob 22.25 uri

Bil je zadnji dan septembra. Kazalo je, da ne bo iz dogovarjanja nič. Potem da nas bo več. Nazadnje sva šla dva. Dve je lepa številka! 8) :P Za zdaj le [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/5216148/]nekaj fotk[/url] in prijazno povabilo ... Ravno še pravočasno!? Te dni bo še lepo. Tam (na) gori pa prav posebej. Zares! Ne bo vam žal, če boste preverili! :lol: Upoštevajte: zahtevna orientacija, tudi brezpotje, na zahodnem grebenu plezanje I. stopnje, na vzhodnem za pol stopnje težje, sneg :!: Srečno! :D

spleza: sobota, 7. oktober 2006, ob 0.14 uri

Mislim, Boris, da bi bila številka tri še lepša (pa da o štirici niti ne govorim) :D ... Res... škoda... :( Pa saj bo(mo) še kdaj, kajne...

JANSON: nedelja, 8. oktober 2006, ob 22.21 uri

V soboto, 8. oktobra je bilo v Fužinskih planinah res lepo. Nekaj Belokranjcev se nas je namenilo na Škednjevec (za vzpon na Montaž iz Zajzere je bilo preveč snega). Parkirišče na planini Blato je bilo polno že ob šestih zjutraj, zapornica odprta, parkinine ne pobirajo. Èez pl. Krstenico in po vzhodnem grebenu na Škednjevec, po zahodnem dol, preko Vrha Hribaric na Debeli vrh, sestop na Lazovški preval in preko Ogradov na pl. Laz ter na izhodišče. Dobrih deset ur smo porabili za to krožno turo in prečenje štirih dvatisočakov. Uživaško. LP JANEZ

BOR_KUM: ponedeljek, 9. oktober 2006, ob 12.09 uri

Res... škoda... :( Pa saj bo(mo) še kdaj, kajne...
Gorjan, nič žalosti, kajti sigurno bo(mo). :P Tudi številke od dve naprej so lepe! :lol: Uživaško.
Janez, rad verjamem. Res Tura. Èestitke! :lol: Pir namesto parkirnega listka se pa tudi prileže ... :lol:

BOR_KUM: petek, 27. oktober 2006, ob 23.17 uri

[i:9ed8cd1035]Tole spodaj je bilo pisano predvsem za lasten užitek in interno zabavo. O objavi sem začel razmišljati v preteklih deževnih dneh, ko je bil forum bolj ali manj mrtev. Dokončna odločitev je padla predvčerajšnjim, ko sem opazil tudi sončkote pri vremenski napovedi - mogoče bo pa v naslednjih dneh še koga premamilo. Predvsem pot ...[/i:9ed8cd1035] --------------------------------------------------------------------------------- V petek se je nekaj velikih ÈEjev spremenilo v en prav majcen čejček in ko se je v nič razblinil še ta, je bila skupna tura dogovorjena. Tega sobotnega jutra sem moral biti mladi dami za taksista do Ljubljane, zato sem Mitjo pobral pozno, prav zares pozno … V slabo tolažbo nama je bila misel, da »parkirmojster« nad Staro Fužino vedno vstane prej kot planinec in torej brezplačne vožnje do Blata tudi s super zgodnjim vstajanjem ne moreš pričakovati. Sreča, da Mitja ni povsem čiste Gorenjske sorte, kajti še mene, Primorca, je zabolelo pri srcu, ko je 2400 SIT zdrknilo iz njegovega žepa v brez dna torbico Bohinjskega občinskega proračuna - ali tja nekam u … :oops: (Opomba; 21. 10. 2006. Evo, še bolj me boli zdaj, ko vem, da so Bohinjci skoraj takoj zatem, ko sva midva odnesla pete, odnehali s početjem, po katerem je v našem koncu zaslovel znameniti vitez Ravbar.) :evil: Tura na najvišji skedenj Fužinskih planin (kot ga naslavlja Tine Mihelič), v spremstvu najboljšega planinca med slovenskimi košarkarji in (se ve) tudi obratno, bi morala biti malone življenjska želja vsakega pravovernega forumovca … 8) Zakaj? Vam povem, prednosti je vsaj za en list A4-formata! Naštel jih bom samo za vzorec. Èe začne padati dež, si vnaprej obveščen in imaš ravno prav časa, da oblečeš pelerino. Kadar je megla, obstaja precejšnja verjetnost, da oči nad tabo gledajo iz nje. Èe te izda občutek za orientacijo, je s tiste višine običajno vse pregledno in jasno. Ko se tvoje oči, polne pričakovanja, še upirajo v kakšen rob in se neučakano dvigaš na prste, te od zgoraj že doleti opis oblike vrha, ki ga tako težko pričakuješ. Èe stopaš pred njim, ti ni treba skrbeti, da mu zastiraš pogled. Èe ne moreš splezati čez visok skok, on stegne svoj krak, naredi gor en korak in te kot peresce potegne za sabo. Èe le vztrajaš, da boš prvi, ti pomaga z ravbarsko lojtro in če mu pri tem stopiš na ramo in glavo, plezanje začneš na zgledni višini dobrih dveh metrov … Aha, da ne pozabim, v temi vidi kot mačka. No ja, to verjetno nima zveze z višino, je pa vseeno prav prikladno in je, v konkretnem primeru, prišlo zelo prav. In še, planinskih izkušenj ima toliko, kot bi jaz imel njegova leta in bi on nosil moje križe. Pa pogovarja se rad in prička o tem, katera špica je vrh, pa … Eh, heh, tu sva si zelo podobna! :lol: Da končam s pohvalami: imel sem družbo na visoki, morda najvišji planinski ravni, tako v prispodobi kakor zares :!: Kaj, če bi tudi o turi kaj napisal ?! :oops: Veste, ni šlo samo za raven družbe, tudi hoditi sva začela na visokem nivoju: plato planine Blato namreč leži na zglednih 1088 m nad morjem. Z »blatnega« parkirišča sva jo kar po bližnjici mahnila proti planini Krstenici. Hitela sva prijetno počasi, pa sva bila tam vseeno kot bi mignil. Vmes sva le klopco ob lovski koči za trenutek ali dva podložila pod najini zadnji plati in seveda, od tam, z roba, naklonila vrtoglave poglede navzdol na stanove planine Blato, ki sva jo ob startu povsem neupravičeno spregledala. Krstenica je spet jemala dih. To je res Planina z veliko začetnico! Njena okolica ter razgledi pa taki, da jih nobena beseda ne popiše … Pa ni samo to. Tam lahko izveš tudi kakšna zima se obeta. Namreč, mlad fant je ravno drva cepil za stanom. Za tistim, kjer bog roko ven moli. Velik kup jih je bil - drvi. Počasi so se fantu odmikale, še počasneje, ker sva ga motila. Pa ne dolgo. Vendarle ravno dovolj, da zdaj vemo: ali bo ta zima zelo huda ali bodo pa drva ostala za naslednjo! Vidite, se splača tja gor ali pa … no ja … tole prebrati!? Takoj levo nad Krstenico, kjer se steza prevesi proti planini Jezerce, je pot do Škednjovca kot na dlani. Resnično, pretiranih težav z orientacijo nisva imela. Jasen dan je (bil) na tej turi kar dobrodošla popotnica! Hitela sva še vedno počasi! Dolinica, kjer je svoj čas živela planine Jezerce, naju je povsem očarala: tista zelena trava tam je zares zelena in tišina je zares tiha. Le voda narahlo curlja v korito, ampak to spada k te vrste tišini! Izvir je višje, nedaleč navzgor, ob poti proti Jezerskemu prevalu. Priteče iz razpoke … Saj res, Mitja pravi, da tam Eva lula. Ampak v korito pa voda priteče po cevi - torej Adam … Eh, brez strahu, voda je okusna in osvežujoče hladna. Pravzaprav, o čem je govora? Ja, prav je imel tisti, ki je gorska izrastka nad Jezercem, enega bolj špičastega, drugega oblega, poimenoval s pomenljivimi imeni: Adam in Eva. Zares lepo je tam. Zgoraj in spodaj. In povsod naokoli. Rajsko! Od tam dalje sva nekoliko bolj našpičila svoje orientacijske čute. Najprej sva po levi strani zaobšla glavo za Jezercem, zapustila markacije v desno, se pustila voditi omožičeni stezici proti Mišeljskemu prevalu, malo pod njim zavila levo, kmalu prekoračila markirano pot, se v levo izognila z gruščem napolnjeni globeli in se po dolini pod južno steno Škednjovca povzpela do prevala med njim in Vrhom Hribaric. Od tam naju je nekoliko krušljiv in mestoma izpostavljen zahodni greben kar gostoljubno sprejel in prek predvrha popeljal na vrh. Pozna sva bila. Kljub temu sva si vzela čas. Hotela sva dober pogled na Mišelj vrh, pa namesto tega dočakala glorijo. Pravzaprav si jo je Mitja samo na glas zaželel in že se je najina v mavrico uokvirjena podoba pojavila na meglicah nad Mišeljsko dolino. Ko sem doma kazal fotke, se je moja draga ni mogla načuditi nad izjemno višino glorije … Oboje spada k tistim (visokim ) prednostim, ki si jih deležen, če te Mitja povabi na turo. Prvi del povratka v dolino sva opravila po zahodnem grebenu, vendar pa sva na zadnji glavi, pred sestopom na preval, zavila ostro levo prek trav in ujela široko ter večinoma udobno polico, ki preseka južno ostenje Škednjovca. Ta naju je, deloma po meliščih, varno in zelo hitro spustila daleč navzdol proti dolcem. Omenjena udobnost in varnost police je veljala predvsem za Mitjo, sam pa sem njen grušč preizkusil tudi na svoji zadnji plati :oops: . Prvič se mi je zgodilo kaj takega. Jah, z nečim sem pač moral prispevati k izjemnosti ture. :D Poleg glorije je Mitja na tej turi še nekaj doživel prvič. Moje posedanje na vrhu Škednjovca je obrodilo temne sadove. Namreč, nočno hojo med Krstenico in Blatom, v soju ene lučke na mojem čelu in ene lune na (nikogaršnjem) nebu. Bila sva izjemen tandem: Mitja, ki v temi vidi kot ris in jaz, ki imam risa le še v svojem imenu. :D K turi spada še primeren zaključek. Bil je! Ampak, tudi če ga ne bi bilo, je bil ta dan zame (po)poln! [i:9ed8cd1035]Najina pot je, taka ali razširjena, opisana v planinskemih vodnikih: »Julijske Alpe« in »Julijske Alpe – Bohinjske gore« Tineta Miheliča ter »Manj znane poti slovenskih gora« Vladimirja Habjana.[/i:9ed8cd1035] Srečno! :D --------------------------------------------------------------------------------- [i:9ed8cd1035]P.s.: Z Gorenjske je priletel skromen namig, da je neko ime v sestavku napisano večkrat od imena naslovnega cilja. Morda je res, štel nisem - pa naj kar ostane, zasluži si! Tudi sicer zgodba govori predvsem o poti in prijetnem druženju pripadnikov dveh generacij, manj pa o cilju. Priznam, pisal sem tudi v opomin, sebi in tistim (zdaj, ko je objavljeno), ki včasih radi pomislimo, da smo v najboljši družbi takrat, kadar smo sami s seboj! :D[/i:9ed8cd1035]

pismo1: sobota, 28. oktober 2006, ob 19.56 uri

Kaj, če bi tudi o turi kaj napisal ?! :oops:
No, in?? Lepot nižjega smo se naužili 8) Kaj pa pogled od zgoraj. :idea: Je bil podoben?? :?:

peter2: nedelja, 29. oktober 2006, ob 21.09 uri

Na Škednjovcu sva bila danes. S planine Krstenica proti Mišeljskemu prevalu. Že pred prevalom sva zavila v zanimivo dolino balvanov, ki poteka pod Škednjovcem v smeri proti Vrhu Hribaric. Dolina, ki se sicer pridno dviga, se iz balvanov prelevi v krajša melišča, ki pridejo prav ob vrnitvi. Pred sam "zgradbo" Škednjovca je potem smer jasna. Ob in kasneje po grebenu se povzpnemo na vrh. Najbolj siten je del s predvrha do samega vrha :? Vrnila pa sva se preko Lazoviškega prevala in planine Laz nazaj na planino Blato. Vreme pa je bilo danes precej spremenljivo, sploh dopoldan. Kljub temu je uspelo nekaj [url=http://petersfoto.s5.net/]fotografij[/url]

miroshribov: nedelja, 29. oktober 2006, ob 21.29 uri

Fužinske planine-nekaj mističnega in kjerkoli pohajkuješ, po opisih, brez njih, po grebenih pa toliko jih je s pristopi znanimi in neznanimi, s sestopi v trdi temi ali ob pomoči lune, kjer podoživljaš samega sebe, spomine in vse to Ti lahko pokvari nekdo v dolini- nenasitni so

Mitja: nedelja, 29. oktober 2006, ob 23.32 uri

Kaj pa pogled od zgoraj. :idea: Je bil podoben??
Brez skrbi. Pri 200-tih tistih 20 cm na višinah nad 2000 bistveno ne vpliva na daljnosežnost razgledov. Iz spomina potrjujem, da se tako od spodaj kot od zgoraj vidi enako daleč. Èe si le dovolj visoko... :lol:

mariborcan: torek, 11. avgust 2009, ob 21.28 uri

Malo z zamudo, pa vendarle...sreda, 29.07.2009...štart s planine Blato (do sem 10 EUR) proti Krstenici. Ni več potrebno po gozdarski vlaki, ampak je, kot sva ugotovila pri povratku, ob njej speljana kar dobra potka; začne se takoj na začetku planine Blato (kažipot "Krstenica" na desni strani ceste) in vlako, ki jo omenjajo vodnički, samo prečka (možic); lahko pa seveda gremo tudi po vlaki in se višje pri možicu odcepimo levo in priključimo omenjeni poti. S Krstenice nato dalje do Mišeljskega prevala - se kar vleče, sploh del do bivše planine Jezerce, sem mislil, da bo bližje vse skupaj, tečen del poti pa še pot je bila vsa pos*rana od krav :? . Aja, določeni deli poti (Krstenica-Jezerce) naj bi bili celo markirani, vendar markacij praktično ni več! Z Mišeljskega prevala sva nadaljevala po slemenu proti Škednjovcu; ko dosežemo vršno zgradbo, po desni obvozimo strm začetni del (plošča, ki jo omenjajo vodnički; roke komajda uporabimo, saj je položna), nato pa se usmerimo proti desnemu od dveh žlebov (levi izgleda bistveno težji). Po njem in ponekod po želji tudi ob njem do grebena, glavni problem je krušljivost terena, za preplezat je kak kratki skokec I-II morda; po grebenu nato brez večjih težav do vrha. "Sestop" sva zastavila po zahodnem grebenu in se mi ni zdel nič kaj bistveno lažji (po opisih naj bi bil) od pristopa, greben je kar izpostavljen in krušljiv. Nadaljevala sva čez Vrh Hribaric na Hribarice, tam pa sva se obrnila proti Mišeljskemu Koncu. Pristop na Mišeljski Konec sva po [url=http://www2.arnes.si/~mcelik2/s_dnevnik_04_4.html]Matjaževem nasvetu[/url] zastavila po desnem (manj izrazitem, izoblikuje se šele nekaj nad vznožjem) od dveh žlebov. Žleb dosežemo poševno desno čez neprijetno skrotje, v njem pa preplezamo oziroma obplezamo (desno in nazaj levo) kakšna dva izrazitejša skoka, spet je glavni problem naloženost in krušljivost, težavnost morda za odtenek večja kot na Škednjovcu, kak prestop je po moje II. Z Mišeljskega Konca sva nadaljevala po grebenu proti Mišelj vrhu; žal sva imela meglo, ki nama jo je tudi orientacijsko nekoliko zagodla - namesto, da bi ozek greben takoj po spustu z Mišeljskega Konca obvozila po lažjem svetu desno spodaj, sva zastavila kar po grebenu, ki nama je postregel z izpostavljenim plezanjem po (kaj pa drugega) krušljivem terenu navzdol v ostro škrbino (najtežje ali pa vsaj najbolj nevarno mesto ture). V škrbini sva imela dovolj (takoj naprej po grebenu tako ni zgledalo "normalno" prehodno) in sva izkoristila obvoz desno spodaj, ki pa na enem mestu tudi ni bil čisto lahek (klin; morda pa bi na tem odseku - ne takoj za škrbino, ampak nekoliko kasneje - celo morala na greben?!). Vodnički o kakršnihkoli težavah na tem grebenu molčijo, verjetno zato, ker ob dobri vidljivosti ni dvomov, naju pa je omenjeni odsek kar malo presenetil. Nadaljevanja do Mišelj vrha je nato minilo brez težav. Sestop z Mišelj vrha sva si odločila začiniti s spustom v smeri Koštrunovca in tako zaokrožiti turo. Glavni problem je v sestopu določiti pravi žleb, ki nas pripelje v travnato skledo po Koštrunovcem, megla pa nama ni ravno olajšala dela; no, hvalabogu se je vmes toliko razkadilo, da sva z malo sreče locirala pravi žleb, in sicer približno takole: sestopamo po grebenu in kaj kmalu se na desni odpre izrazita grapa, ki pa ni prava (vidimo, ker zavija v napačni smeri, preveč desno od Koštrunovca); malo, preden se lahko prehoden, skoraj vodoraven greben konča, se obrnemo desno dol in sestopamo po nekakšnem grebenu, ki ga na desni omejuje prej omenjena globoka grapa, na levi pa strmi žlebovi, ki sicer vodijo v pravo smer, vendar pa niso lahko prehodni; sredi tega grebena se nižje doli odpre bolj plitek žleb, ki zavije levo proti Koštrunovcu, in ta je pravi (v pomoč bo morda tudi [url=http://mariborcan.moj-album.com/album/16618125/?os=16623850]tale[/url] slika)! Sprva je kar položen, kmalu pa postane bolj strm in siten (strmo skrotje in trave ter naloženo); čisto spodaj se zaključi kot nekakšen ozek kamin z dvema skokoma, ki ju moramo preplezati - bolj siten je zgornji (zglajena skala, v sestopu kar neugodno), spodnji pa je presenetljivo lahek (idealni stopi). Vse skupaj kar zelo neugoden del ture, težje, kot sem pričakoval, v vzponu je sicer verjetno bistveno lažje. Orientacija, če tu sestopaš in če ne poznaš in če te ovira še megla, ni lahka, možicev in shojenih sledi praktično ni! S trav pod Koštrunovcem naju je čakal samo še dooolg povratek do izhodišča. Sprva sem mislil čez Jezerski preval, vendar je pogled na konfiguracijo terena pokazal, da bo precej ugodneje čez Mišeljski preval, ki sva ga izpod Koštrunovca lahko dosegla z bistveno manj izgube višine (gor-dol prečka preko Mišeljske doline, zaplatam ruševja sva se čudežno uspešno izogibala; za pot čez Jezerski preval bi po drugi strani morala globoko dol do Planine pod Mišelj vrhom in nato spet nazaj gor). Omenil bi še, da "uradne" (vodnički) steze izpod Koštrunovca nisva videla oziroma našla, res pa je, da je sploh nisva iskala. Nadaljevanje je minilo brez posebnosti in po skoraj točno 11 in pol urah potepanja sva pri avtu sklenila uspešen (razen ne najbolj ugodnega - pogosto meglenega - vremena) gorniški dan. Izbor fotk s ture tukaj: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/16618125/[/url] Lp

Irena: ponedeljek, 12. oktober 2009, ob 13.35 uri

Včeraj se je kljub kilavi napovedi še v petek, izcimil prelep dan. In Bohinjski hribi so temle času prelestni :o , spodaj se macesni šele barvajo, višje ko greš, lepši so in bolj žareči . Midva sva zastavila pot krožno s kar nekaj hoje/sprehoda, lepih pogledov, malo brezpotja in tudi malček plezanja. S planine Blato na Krstenico je dejansko zdaj lepo uhojena potka. Proti planini Jezerce in cela dolina se dobesedno kopa v še malo zelenih in zlatorumenih barvah. Kdor noče ali ne more višje, si lahko že tu povsem dovolj "napolni dušo". Midva sva s planine po potki prečila greben Stogov na drugo stran, tam pa po svoje (in ne po opisani rdeči škrbini) zlezla na greben po nesramo kriušljivem terenu. Sprehod po travah čez Prevalski Stog na Mišeljski preval, nato na Škednjovec. Prečila sva ga proti Hribaricam in se na sedlu spustila navzdol. Spet po svoje sva prečila lahko prehoden teren malo v desno, dokler nisva pred Lazoviškim prevalom stopila na markirano pot. Ker je bil dan lep in uro še ne prepozna, sva se s prevala povzpela še na Ograde. "Lovcem" na macesne to lahko goro toplo priporočam :!: . Med spustom na markirano pot med planinama Krstenica in Laz lahko dejansko vidite najlepše barve jeseni... Povratek direktno do avta na planini Blato. Zanimivo, višje v skalah je bilo kljub obilnim padavinam že prijetno suho, spodaj pa skale in korenine neprijetno mastne.