FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

zigap: sobota, 14. oktober 2006, ob 17.44 uri; ogledov: 0

Lep pozdrav! Jutri imam namen it po Hanzovi poti na Prisank. Zanima me, če je mogoče kdo že šel po tej poti po tem, ko je zapadel zadnji sneg (mislim, da je nazadnje zapadel kakih 10 dni nazaj). Prejšnjo nedeljo smo šli po Hanzovi na Mojstrovko pa je bilo super, sem pa tja je bilo malo pomrznjenega snega na kakšni polički. Hvala in lep pozdrav vsem planincem,

zigap: sobota, 14. oktober 2006, ob 17.44 uri

Lep pozdrav! Jutri imam namen it po Hanzovi poti na Prisank. Zanima me, če je mogoče kdo že šel po tej poti po tem, ko je zapadel zadnji sneg (mislim, da je nazadnje zapadel kakih 10 dni nazaj). Prejšnjo nedeljo smo šli po Hanzovi na Mojstrovko pa je bilo super, sem pa tja je bilo malo pomrznjenega snega na kakšni polički. Hvala in lep pozdrav vsem planincem,

Domen: nedelja, 15. oktober 2006, ob 11.25 uri

[url=http://www.moj-album.com/uredi/jestov/5344592/?os=5344610]Tole[/url] je bilo šklocneno z Nad Šitom Glave, 12.10. Zate verjetno že malo prepozno, morda pa bo koristilo komu drugemu....

zigap: nedelja, 15. oktober 2006, ob 23.59 uri

Hvala. Bil je čudovit izlet. Samo proti vrhu je bilo nekaj malega pomrznjenega snega in ledu (kot se tudi vidi iz slike), ampak se je dalo normalno hodit...[/img]

Martin2: sreda, 18. oktober 2006, ob 20.05 uri

Lep pozdrav! Jutri imam namen it po Hanzovi poti na Prisank. Zanima me, če je mogoče kdo že šel po tej poti po tem, ko je zapadel zadnji sneg (mislim, da je nazadnje zapadel kakih 10 dni nazaj). Prejšnjo nedeljo smo šli po Hanzovi na Mojstrovko pa je bilo super, sem pa tja je bilo malo pomrznjenega snega na kakšni polički. Hvala in lep pozdrav vsem planincem,
Oj, imaš snežišče pred Turnom, zelo zahtevno, terja dereze in cepin. Beri mojo kratko poročilo-post. lp M2

Luki: nedelja, 12. november 2006, ob 19.01 uri

S Simonom sva na petkovem praznovanju nicesar ugotovila da bi mogoce se letos obiskala Prisank in poplacala lanski dolg ko sva se obrnila. Njemu je sicer dost navadn, ampak men je pa takrat krepko stisnil ritko ko sem hodu po grebenu in sem mel vsega dost. Tokrat sva se odlocila za pristop po Hanzovi, ker sva vmes nabrala kar nekaj izkusenj. Ker sva bila malo poskodovana od petka, v soboto nisva vstala ravno s kurami. Ko sem petic ugasnil alarm na uri je bil cas da se poberem in da se odpeljeva do Koce na Gozdu. Tam sva parkirala in obula zimske gojzarje. Tako prijetno trdi so da te po parih korakih mine vse, ce ni snezne podlage. No, snezne podlage (se) ni bilo, tako da sva jo odbrcala kakih 150m visje do vstopa na zelo zahtevno pot. Tam sva nataknila pasove in samovarovalne komplete ter se nastavila prvim deznim kapljam. Potem sva ugotovila da ni dez, ampak veter nosi kapljice vode od slapu. Super, prav toplo ni bilo in po nekaj metrih sva ugotovila da je "slap" ki tece cez pot zmrznjen. Spela sva samovarovalne komplete in varovala en drugega ter preckala ledeni del poti. Potem je bilo nekaj casa vse ok, dokler nisva pred sabo ugledala snezisca ki je 14 dni nazaj is Nad Sitom Glave zgledalo prav majhno. Ampak to se ni vse, ker sva tja prisla v naslednjih 15. minutah sva ugotovila da za precenje snezisca verjetno potrebujeva tudi lestev. Pa sem ugotovil da morda sploh ni treba preciti, ampak gres preprosto okoli. Spodaj se to ne da narediti ker je led, pa sva poizkusila zgoraj. Tako sva hodila ob sneziscu do prvega vecjega odlomljenega kosa. Stvar je popolnoma podobna ogromnemu kamnu, vendar je popolnoma gladka in drsi tudi. Tako sva se odlocila natakniti dereze. Ko sva nataknila tudi to sem se za zacetek skoraj pohodil z njimi, potem pa sem se spomnil da je dobro hoditi malo bolj na siroko. Skoraj sem se ze odpravil, ko sem za seboj zaslisal "Gospod, gospod, a ste vi indjanc? Kje mate pa perjanico?" Pa gledam Simona kaj ga je spet tako zmotilo da mu je potegnilo na otrocje, dokler ni decek razlozil da bi bilo dobro sneti tudi "tomahawk" iz nahrbtnika. Vzamem se to in pocasi napredujem. Dereze se skoraj ne zapicijo v sneg, tako da si je treba pomagati s cepinom. No, ko sem prvic bolj na lahko mahnil po snegu z njim sem bil zelo vesel da nosim celado, saj je sneg prav neprijetno trd in mi ga je odbilo nazaj. Ce fino mahnes ga je zelo tezko izpuliti (navaden pohodniski cepin). Potem sva koncno naredila tistih 10 metrov kjer sva lahko stoipila na odlomljen kos snega. Tam sva v pravem plezalnem duhu zabila cepine in se nekako povlekla na snezisce. To izgleda tako da das nogo nekje do usesa, se primes za zabit cepin in se potegnes gor. Nekaj slabe volje so na sneziscu povzrocile tudi razpoke, ampak ce do takrat ni slo vse skupaj v dolino tudi sedaj ne sme. Pa sva odpeketala prav hitro cez, tam sem na robu snezisca skoraj zgrmel v luknjo... ampak se je vse srecno izteklo. Sezula sva dereze in odsla novim dogodivscinam naproti. Sneg se je zacel na visini cca 200m nmv. Tam niti ni bil motec, pot tece po malo podrtem terenu, vendar ni nic strasnega. U bistvu se ti zdi da si precej v divjini in brez markacij bi bila orientacija kar tezka. Vmes sem sicer zacel premisljevati kaj je tako tezkega na tej poti da jo vsi opisuje kot eno najzahtevnejsih zavarovanih poti pri nas. No, odgovor sem dobil na visini cca 2250m, ko se spet pojavi nekaj jeklenic. Potem sledi precenje proti zahodu. Tam sva resno premislila in skorajda obrnila. Pot je zelo ozka, na njej ne nekaj grusca in ostanki prvega snega. Gre sicer za prsic, vendar pa te malo stisne ko pogledas kam te lahko odnese. Postavila sva se v dirkasko prezo (rit bolj k tlom, niti nima zveze s hitrostjo) in pocasi nadaljevala. Vmes sva premlela tudi idejo da bi spet nataknila dereze, vendar pa bi bilo to se slabse saj bi se bolj drselo po skalah. Ce bi bil sneg strjen in pomrznjen potem bi se slo, tako je bilo pa vse puhasto. Potem pot odvije levo proti vrhu, kjer se zacne plezarija z zelo malo varovali. Ni tako tezko, ampak tisto malo snega kar uredu pokriva markacije in strah pred zdrsom tudi ne odide iz glave. Nobeden ni zdrsnil, sva pa nadaljevala kar pocasi. Potem je sledila se lestev in zadnjih nekaj jeklenic pa sva pribrcala do vrha - 4,5h. Zadnji del poti so naju spremljali crni golobi z rumenim kljunom. Ker sva bila lacna sva enega ujedla in spekla. Okus je podoben kot pri goski. Malo nama je bilo zal ker nisva imela s seboj tudi rdecega zelja in litra refoska, ampak vsega ne mores imeti. Ok, to zadnje ni cisto res, je pa res da sva jim dala par piskotov in so se kosi kar stekli med sabo. Ocitno nimajo prav veliko obiskovalcev tam gori. Potem se je zacel mucni sestop. Mucno je bilo predvsem zaradi trde obutve. Do sedaj smo v zimskih gojzarjih (avtomatske dereze...) hodili samo po snegu, po skalah je kar malo bolece. Hvala bogu pa podplati na kamnu super drzijo in lahko varno stopis brez zdrsa. Kolena, gleznji in ostali sklepi pa jokajo. Ko sva jo mahnila mimo prednjega okna je zacelo zmeraj bolj pihati. Na vrhu tistega travnatega kuclja nad postarskim domom je ze tako vleklo da sva hodila postrani. Problem nastane ko veter za trenutek popusti in se skoraj zvrnes na bok. Tudi dihas kar tezko ko tako piha tako da sva se kar hitro pobrala nazaj proti koci na gozdu. Tam sva zbasala vsak svojo porcijo odlicnega pasulja in hvala bogu na poti nazaj domov se ni prijel, tako da je bilo ozracje v avtu vzdrzno. Morda velja omeniti tudi radosti ko sva se preobula iz gojzarjev nazaj v superge. :lol: Nekje vmes sem omenil da na polovici poti nisem razumel zakaj je pot med najbolj zahtevnimi oznacenimi. Spodnji del res ni noben problem, zgornji pa ni navaden sprehod. Varoval je sicer zadosti, ampak vseeno malo. Sneg vsaj v teh razmerah vsaj psihicno dvigne stopnjo tezavnosti. Ce primerjam zadevo z via Italiana na Mangart je Hanzova na Prisank manj izpostavljena, ampak ima via Italiana varovala takorekoc od zacetka do konca. Hanzova na m. Mojstrovko ima tudi veliko vec varoval, vendar je veliko krajsa, izpostavljena je pa priblizno enako kot istoimenska na Prisank. Vse skupaj je trajalo 8 ur. Nekaj malega sva tudi slikala. Slike so na naslovu: http://album.facelock.net/prisojnik2006

pismo1: nedelja, 12. november 2006, ob 19.53 uri

Temo sem prestavil iz "Julijske alpe".

slovan: nedelja, 12. november 2006, ob 20.04 uri

Temo sem prestavil iz "Julijske alpe".
Sem že mislil, da imam privide. :lol: Najprej je bila, potem pa je ni bilo več. :o

bmare: ponedeljek, 13. november 2006, ob 20.10 uri

"Zadnji del poti so naju spremljali crni golobi z rumenim kljunom. Ker sva bila lacna sva enega ujedla in spekla. Okus je podoben kot pri goski. Malo nama je bilo zal ker nisva imela s seboj tudi rdecega zelja in litra refoska, ampak vsega ne mores imeti. Ok, to zadnje ni cisto res, je pa res da sva jim dala par piskotov in so se kosi kar stekli med sabo. Ocitno nimajo prav veliko obiskovalcev tam gori." Te kosi so krokarji.

pismo1: ponedeljek, 13. november 2006, ob 20.33 uri

Te kosi so krokarji.
Kolikor je meni poznano, so to planinske kavke :?: Ce govorimo o obicajnih spremljevalcih na vrhovih. Ne spada temi. Ce se bo nadaljevalo, bom prestavil tja, kamor spada. :idea: Tamam :?:

Luki: ponedeljek, 13. november 2006, ob 22.09 uri

Ja okus majo kot vsaka pernata zival...