FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

BOR_KUM: petek, 27. oktober 2006, ob 23.34 uri; ogledov: 1

(15. in 16.10.2006) Petkova večerna vremenska napoved megleno-čofotave sobote nam je »vzela« dogovorjeno družinsko iskanje žarečih macesnovih gajev. Žal, samo sobota je bila na razpolago za tako zasedbo. In nedelja? Prekrasna se je obetala. Zvečer nisem nič planiral, ampak zjutraj, ko sem mojo drago prepustil v nadležno 24-urno dežurno službo, sem s sabo že peljal pripravljen nahrbtnik, pa malce slabe vesti in zametek dobre volje tudi. Kam? Nekam v Julijce, zagotovo! Tokrat ne v Trento. Torej proti Gorenjski. Pravzaprav smo že v petek poleg Jerebikovca, Požara, Macesnovca, Ozebnika, Vršiča, omenjali tudi Planino pri Jezeru in Dolino Triglavskih jezer. Dokončna odločitev je padla med potjo: spet sem pozen, torej začeti visoko – start z Blata bo prava izbira. Začel sem nizko (ste opazili protislovje s prejšnjim stavkom?) pod parkiriščem. Avtomobilov se je tam in ob dostopni cesti kar trlo: 77 sem jih naštel. Mar že na začetku namig, da vstopam v pravljico? 8) :P V kareri ne manjka motoriziranih bitij ... Sprehodil sem se mimo Planine pri Jezeru, nadaljeval čez Dedno polje, se iz spodnjega dela doline Za Kopico povzpel na Slatno, si privoščil prijeten sprehod čez zelenice do Krede in nazaj, preživel razgledne ure na grebenu Voglov, pretaknil del Hribaric in okolice ter se tako pozen, na bivakiranje nepripravljen in z mrtvim mobilnim telefonom, nehote prisilil k prenočevanju v Koči pri Triglavskih jezerih (ne spomnim se, kdaj sem zadnjič – običajno tam »poje« bivak). Bil sem edini gost, kar se je letos bojda zgodilo prvič. Tako so trije Primorci stregli četrtega. Vam povem, privilegij čez vse. :D Zjutraj se, tudi po kuharjevi zaslugi, kar nisem mogel odtrgati od koče in sem korake usmeril po dolini navzgor šele po deveti uri. Lekcijo iz zgodnjega planinskega vstajanja sem dobil že kmalu, v koritasti dolini pod Velikim Špičjem. Tam sem, ta dan, srečal edinega človeka - starejšega planinca, Zasavsko korenino. Možakar je, povsem sam, prenočil v bivaku na Prehodavcih (uh, sem zamudil zanimivih zgodb, ker včeraj nisem zavil tja), do najinega srečanja že prehodil greben Špičja in se nameraval tega dne vrniti domov. Z avtobusom. Kapo dol :!: Vzpona na Špičje se, s te strani, nisem lotil že skoraj desetletje, tako sem bil prav presenečen, ker sem pričakoval nekoliko večjo težavnost. Ampak, spomin včasih nosi kakšne (ne)potrebne varnostne klicaje, po drugi strani pa so občutki in ocene zelo od dnevna odvisni. Zgornje trave, posebej če so mokre, bi znale biti nevarne (tudi objektivno). Kakorkoli, žalostna spominska plošča opozarja tam, nad zavarovanim skokom, na previdnost. Malce preden sem prišel na vrh, me je z jezerske strani sicer ovila megla in malce zožila prekrasne razglede, pa nič hudega, še vedno mi jih je ostalo zvrhano mero! :P Ta greben je res pravljičen. Ko ga prehodiš, lahko, z malo namere v štetju in sreče s srečanji, mirno rečeš: »Strmel sem čez enajst mogočnih gora (sem slabo štel, a? ), se dvignil (in spustil) prek devetih vrhov, lebdel nad sedmimi kristalnimi vodami, srečal tri družine radoživih kozorogov … In bil prijetno sam s seboj.« Tako je bilo ta ponedeljek. Greben me je za celo popoldne vzel za svojega in jaz sem se mu prepustil … Tako zelo, da sem povsem pozabil na (pre)smeli načrt: stopiti čez dolino in osvojiti Kopico in Veliko Tičarico. Pa mi ni žal! Ko se je popoldne začelo nagibati k večeru in so se začele meglice nad Jezersko dolino redčiti, je v meni rasla želja, da bi si od tam zgoraj ogledal sončni zahod. Z največjo težavo sem se uprl, si v nadomestilo priklical v spomin Gorjanove letošnje fotke in z nasmehom na ustnicah zamrmral misel, ki jo, približno tako, po potrebi uporablja znanec naše emšovke: »Kje pa piše, da se enkrat ne smem v dolino vrniti pred nočjo?!« :D Eno stvar sem si pa še privoščil na ta dopustniški dan. S plati pod Zadnjo Lopo sem se brezpotno spustil do Zelenega jezera in se na drugi strani, tudi brezpotno, kar v desno čez pobočje povzpel na Vrata (med Zelnarico in Zadnjim Voglom). Ah, kaj brezpotno, za vzpon na Vrata si (od spodaj) komaj opazno stezico, vsaj občasno, delimo mestni podplatarji in domorodni kopitarji. Taka izbira smeri, ki se običajno izteče v smislu definicije »Bližnjica je najdaljša pot med dvema bližnjima točkama!«, se je tokrat, proti pravilu, solidno obnesla. Za sestop z Malega Špičja in vzpon na Vrata sem, z iskanjem prehodov vred, porabil dobro uro in četrt. Ni se mi zdelo preveč! Običajno časov ne merim. Tokrat sem. Da bom drugič vedel, če se ta bližnjica zares izplača … :D Z Vrat sem se v lahnem drncu spustil po Dolini za Kopico. Ta pot me je vase posrkala prvič, sicer sem vedno raje izbiral greben Zelnarici – Kopica – Tičarici. Lahko povem le to, da dolina ni niti približno tako pusta, kot sem pričakoval (zelenja in gamsov, da je veselje). Pot je tudi neverjetno dobro shojena (drobnica) in če se komu mudi v dolino ali ga preganja neurje, zna biti še kako dobra izbira. Verjamem pa, da se je človek v smeri navzgor naveliča že precej pred prvim pogledom na Prehodavce. Na Dednem polju se nisem ustavljal, enako ne na Planini pri Jezeru. Obe sta bili tihi, mirni. Nikjer nikogar - jesenski ponedeljek pač. Korak sem, za trenutek, zaustavil pri rampi ob izstopu na cesto pri Blatu. Petnajst minut pred nočjo. Ura in petindvajset minut z Vrat. Spet sem se ujel pri merjenju časa. Rezultat se mi očitno zdi dober, sicer ga ne bi napisal. Sploh me ne bi zanimal. Toliko se že poznam. :oops: Ta dva dni sem bil očitno obseden z merjenjem časa, štetjem, števili ... Naj torej napišem še, za zvrhano mero in slovo od pravljice, da sem od planine Dedno polje navzgor, pa do povratka domov, srečal in govoril z devetimi ljudi. [b:af88342e51]Resnici na ljubo, všteto je tudi srečanje samega s sabo in govorjenje s samim seboj ... Toda, če kaj šteje, potem šteje to! [/b:af88342e51] :D Vse v vsemu, taki znajo biti oktobrski dnevi v gorah: v zadnjem toplem soncu ujeti, občasno zastrti s skrivnostnimi meglicami, s posebnimi barvami napolnjeni in vonjavami prepojeni, … Èudovito lepi. Pravljični. Pravi raj za samotarje. :D [url=http://www.moj-album.com/album/5422655/]Nekaj fotk.[/url] Srečno! :D

BOR_KUM: petek, 27. oktober 2006, ob 23.34 uri

(15. in 16.10.2006) Petkova večerna vremenska napoved megleno-čofotave sobote nam je »vzela« dogovorjeno družinsko iskanje žarečih macesnovih gajev. Žal, samo sobota je bila na razpolago za tako zasedbo. In nedelja? Prekrasna se je obetala. Zvečer nisem nič planiral, ampak zjutraj, ko sem mojo drago prepustil v nadležno 24-urno dežurno službo, sem s sabo že peljal pripravljen nahrbtnik, pa malce slabe vesti in zametek dobre volje tudi. Kam? Nekam v Julijce, zagotovo! Tokrat ne v Trento. Torej proti Gorenjski. Pravzaprav smo že v petek poleg Jerebikovca, Požara, Macesnovca, Ozebnika, Vršiča, omenjali tudi Planino pri Jezeru in Dolino Triglavskih jezer. Dokončna odločitev je padla med potjo: spet sem pozen, torej začeti visoko – start z Blata bo prava izbira. Začel sem nizko (ste opazili protislovje s prejšnjim stavkom?) pod parkiriščem. Avtomobilov se je tam in ob dostopni cesti kar trlo: 77 sem jih naštel. Mar že na začetku namig, da vstopam v pravljico? 8) :P V kareri ne manjka motoriziranih bitij ... Sprehodil sem se mimo Planine pri Jezeru, nadaljeval čez Dedno polje, se iz spodnjega dela doline Za Kopico povzpel na Slatno, si privoščil prijeten sprehod čez zelenice do Krede in nazaj, preživel razgledne ure na grebenu Voglov, pretaknil del Hribaric in okolice ter se tako pozen, na bivakiranje nepripravljen in z mrtvim mobilnim telefonom, nehote prisilil k prenočevanju v Koči pri Triglavskih jezerih (ne spomnim se, kdaj sem zadnjič – običajno tam »poje« bivak). Bil sem edini gost, kar se je letos bojda zgodilo prvič. Tako so trije Primorci stregli četrtega. Vam povem, privilegij čez vse. :D Zjutraj se, tudi po kuharjevi zaslugi, kar nisem mogel odtrgati od koče in sem korake usmeril po dolini navzgor šele po deveti uri. Lekcijo iz zgodnjega planinskega vstajanja sem dobil že kmalu, v koritasti dolini pod Velikim Špičjem. Tam sem, ta dan, srečal edinega človeka - starejšega planinca, Zasavsko korenino. Možakar je, povsem sam, prenočil v bivaku na Prehodavcih (uh, sem zamudil zanimivih zgodb, ker včeraj nisem zavil tja), do najinega srečanja že prehodil greben Špičja in se nameraval tega dne vrniti domov. Z avtobusom. Kapo dol :!: Vzpona na Špičje se, s te strani, nisem lotil že skoraj desetletje, tako sem bil prav presenečen, ker sem pričakoval nekoliko večjo težavnost. Ampak, spomin včasih nosi kakšne (ne)potrebne varnostne klicaje, po drugi strani pa so občutki in ocene zelo od dnevna odvisni. Zgornje trave, posebej če so mokre, bi znale biti nevarne (tudi objektivno). Kakorkoli, žalostna spominska plošča opozarja tam, nad zavarovanim skokom, na previdnost. Malce preden sem prišel na vrh, me je z jezerske strani sicer ovila megla in malce zožila prekrasne razglede, pa nič hudega, še vedno mi jih je ostalo zvrhano mero! :P Ta greben je res pravljičen. Ko ga prehodiš, lahko, z malo namere v štetju in sreče s srečanji, mirno rečeš: »Strmel sem čez enajst mogočnih gora (sem slabo štel, a? ), se dvignil (in spustil) prek devetih vrhov, lebdel nad sedmimi kristalnimi vodami, srečal tri družine radoživih kozorogov … In bil prijetno sam s seboj.« Tako je bilo ta ponedeljek. Greben me je za celo popoldne vzel za svojega in jaz sem se mu prepustil … Tako zelo, da sem povsem pozabil na (pre)smeli načrt: stopiti čez dolino in osvojiti Kopico in Veliko Tičarico. Pa mi ni žal! Ko se je popoldne začelo nagibati k večeru in so se začele meglice nad Jezersko dolino redčiti, je v meni rasla želja, da bi si od tam zgoraj ogledal sončni zahod. Z največjo težavo sem se uprl, si v nadomestilo priklical v spomin Gorjanove letošnje fotke in z nasmehom na ustnicah zamrmral misel, ki jo, približno tako, po potrebi uporablja znanec naše emšovke: »Kje pa piše, da se enkrat ne smem v dolino vrniti pred nočjo?!« :D Eno stvar sem si pa še privoščil na ta dopustniški dan. S plati pod Zadnjo Lopo sem se brezpotno spustil do Zelenega jezera in se na drugi strani, tudi brezpotno, kar v desno čez pobočje povzpel na Vrata (med Zelnarico in Zadnjim Voglom). Ah, kaj brezpotno, za vzpon na Vrata si (od spodaj) komaj opazno stezico, vsaj občasno, delimo mestni podplatarji in domorodni kopitarji. Taka izbira smeri, ki se običajno izteče v smislu definicije »Bližnjica je najdaljša pot med dvema bližnjima točkama!«, se je tokrat, proti pravilu, solidno obnesla. Za sestop z Malega Špičja in vzpon na Vrata sem, z iskanjem prehodov vred, porabil dobro uro in četrt. Ni se mi zdelo preveč! Običajno časov ne merim. Tokrat sem. Da bom drugič vedel, če se ta bližnjica zares izplača … :D Z Vrat sem se v lahnem drncu spustil po Dolini za Kopico. Ta pot me je vase posrkala prvič, sicer sem vedno raje izbiral greben Zelnarici – Kopica – Tičarici. Lahko povem le to, da dolina ni niti približno tako pusta, kot sem pričakoval (zelenja in gamsov, da je veselje). Pot je tudi neverjetno dobro shojena (drobnica) in če se komu mudi v dolino ali ga preganja neurje, zna biti še kako dobra izbira. Verjamem pa, da se je človek v smeri navzgor naveliča že precej pred prvim pogledom na Prehodavce. Na Dednem polju se nisem ustavljal, enako ne na Planini pri Jezeru. Obe sta bili tihi, mirni. Nikjer nikogar - jesenski ponedeljek pač. Korak sem, za trenutek, zaustavil pri rampi ob izstopu na cesto pri Blatu. Petnajst minut pred nočjo. Ura in petindvajset minut z Vrat. Spet sem se ujel pri merjenju časa. Rezultat se mi očitno zdi dober, sicer ga ne bi napisal. Sploh me ne bi zanimal. Toliko se že poznam. :oops: Ta dva dni sem bil očitno obseden z merjenjem časa, štetjem, števili ... Naj torej napišem še, za zvrhano mero in slovo od pravljice, da sem od planine Dedno polje navzgor, pa do povratka domov, srečal in govoril z devetimi ljudi. [b:af88342e51]Resnici na ljubo, všteto je tudi srečanje samega s sabo in govorjenje s samim seboj ... Toda, če kaj šteje, potem šteje to! [/b:af88342e51] :D Vse v vsemu, taki znajo biti oktobrski dnevi v gorah: v zadnjem toplem soncu ujeti, občasno zastrti s skrivnostnimi meglicami, s posebnimi barvami napolnjeni in vonjavami prepojeni, … Èudovito lepi. Pravljični. Pravi raj za samotarje. :D [url=http://www.moj-album.com/album/5422655/]Nekaj fotk.[/url] Srečno! :D

pismo1: sobota, 28. oktober 2006, ob 20.07 uri

:oops:

BOR_KUM: torek, 31. oktober 2006, ob 9.51 uri

:D Ja, Rok, prav imaš - tako te dni zardevajo macesni ... :lol:

JST: torek, 31. oktober 2006, ob 19.43 uri

:P mmmmm, Boris, bravo....skrlatnozlatorumeno...čudovito...