petek, 10. maj 2024
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 

Planinske koče – rezervacije
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Peš skozi Vrata

BOR_KUM: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 0.39 uri; ogledov: 1
Mnogokrat sva z mojo drago prevozila dolino Vrata od Mojstrane do Aljaževega doma, več kot enkrat sva jo tudi prehodila, a vedno po delih, nikoli v enem kosu. Tokrat sva v družbi s prijateljema to naredila; le prvi del od Mojstrane navzgor smo nekoliko po svoje zastavili – v spomin na najin nočni pohod iz Lengarjevega rovta v Kotu do Turkovega rovta v Vratih. Takrat sva pozno sestopila po policah s Požgane Mlinarice v Gube in v Kotu naju je ujela noč. V nadaljevanju opisani del poti do Peričnika sva opazila na zemljevidu, se odločila zanj, ga ob svetlobi čelnih svetilk uspešno vdela in uporabila kot zelo prikladno bližnjico. [i:d6a542842d]Tisti, ki veste, kje se s ceste Mojstrana – Krma v levo navzgor odcepi strma pot v smeri Jerebikovca (slab kilometer nad Mojstrano, tabla TNP; višje, na robu gozda je tabla Jerebikovec), boste mesto začetka našega sprehoda hitro našli, ostalim pa ga tudi ne bo (pre)težko najti..[/i:d6a542842d] [b:d6a542842d]Torej, slab kilometer nad Mojstrano smo, namesto v levo proti Jerbikovcu, stopili še nekaj deset korakov navzgor po cesti in skrenili z asfalta v desno po ne najbolje vidnem kolovozu v gozdič.[/b:d6a542842d] Nekaj deset metrov naprej se v levo navzgor odcepi steza (pri odcepu opaziš staro markacijo), mi pa smo nadaljevali po nemarkirani v desno, blago navzdol in kmalu zatem, na naslednjem »križišču« levo v breg. Kratka strmina se je kmalu unesla in mehka potka nas je vodila po izohipsi levo okoli brega. Desno spodaj smo najprej slutili in slišali, potem pa tudi videli Triglavsko Bistrico. Ob njej na drugi strani teče cesta Mojstrana – Aljažev dom, na naši strani pa pešpot Mojstrana – koča pri Peričniku. Ko se pot začne strmeje spuščati, se na nekem mestu izgubi. Pa ne zares, le v desno navzdol je potrebno pogledati in že vidimo nadaljevanje in/ali opazimo na deblih dreves stare markacije (se spomnite tiste markacije z začetka, ki ji nismo hoteli slediti – očitno bi nas čez hrib pripeljala na to mesto), ki vodijo po grabenčku navzdol. Sledili smo jim in kmalu nas je z leve dohitel živahen potoček, le malo niže pa smo stopili na pešpot, k z desne pride iz Mojstrane. Nadaljevali smo levo in nedaleč naprej naleteli na lično označeno razpotje: levo smo se kratko vzpeli (5-10 minut) in si ogledali bližnje idilično mojstransko kopališče [b:d6a542842d]Na kredi[/b:d6a542842d] (poleti bi znalo biti ustavljanje prijetno osvežujoče; voda v bajerju je bojda močno zdravilna); desno bi nas pot peljala vzporedno z Bistrico naprej po dolini. Povratek od jezerca Na kredi nazaj na pot po dolini smo opravili po drugi označeni bližnjici. Nedaleč naprej se ponuja možnost zaviti desno, čez most na cesto, mi pa smo seveda raje nadaljevali po desnem bregu Bistrice in jo prekoračili šele čez naslednji most. Pot izstopi na cesto nedaleč pod kočo pri Peričniku. Nekaj sto korakov smo naredili po cesti, šli mimo koče, potem pa skrenili desno v breg. Po lepo označeni in nadelani potki smo prispeli pod spodnji slap (52 m) potoka Peričnik, se vrnili kratko nazaj do odcepa in se povzpeli nekoliko bolj strmo do zgornjega slapu (16 m). Oba [b:d6a542842d]Peričnikova slapova[/b:d6a542842d] sta prekrasna, konglomeratni prag čez katerega padata izjemen, okolje pravljično. Èas se tam ustavi, le voda teče, škropi, curlja, kaplja - če prav pogledaš, še ta v počasnem posnetku. V nadaljevanju smo si, namesto povratka na cesto (in hoje po njej), privoščili [b:d6a542842d]kratek brezpotni posladek[/b:d6a542842d]. Naprej navzgor smo krenili kar levo od zgornjega slapu (lahko bi se vrnili kratko nazaj, od dostopne k slapu se odcepi navzgor komaj opazna stezica), šli levo pod stenami in manjšimi spodmoli, ujeli skromno stezico (omenjeno prej), se povzpeli desno skozi moker peščen žleb in izstopili zgoraj na lep grebenček. Prej slabo vidna potka je tu postala vidnejša. Najprej nas je popeljala bliže grapi, ki napaja Peričnik(a), potem pa je zavila levo na nekakšno sedelce, kjer se odpre jasa z prav frišno narejeno vikend hišico (ups, to je verjetno [b:d6a542842d]planina Višek[/b:d6a542842d] - lep stan). Poraščen kolovoz, ki tik pred hišico zavije desno navzgor, nas je v kratkem privedel na široko gozdno cesto, ob kateri je postavljen še en »stan«. Korake usmerimo v levo po cesti in po petnajstih minutah nas je dostavila na cesto Mojstrana – Aljažev dom (med prodi obeh divjih grap - Èrlovcev). Zavili smo levo in po glavni cesti naredili kakšnih petdeset metrov proti Mojstrani, tam pa se v desno odcepi markirana [b:d6a542842d]Pot pod Galerijami[/b:d6a542842d], kamor smo se namenili. Res je vredno hoditi pod tistimi veličastnimi konglomeratnimi spodmoli in od blizu občudovati njihovo mogočnost! Nazaj na glavno cesto se pot priključi kmalu za Poldovim rovtom in na hojo po njej (cesti) smo se obsodili do Turkovega rovta (obstaja sicer še nekaj možnosti), tam pa smo, vizavi hišice (stoji na zgornjem delu rovta, na desni strani, ob cesti) spet zavili s ceste v levo, v gozd, na učno pot, ki nas je peljala mimo ledeniško prinešenih balvanov in nas kmalu postavila na odprte značilno [b:d6a542842d]grbinaste travnike[/b:d6a542842d] Anceljnovega rovta. Ta, zaključni del poti, se ponaša s prekrasnim pogledom na zgornji del doline, na Steno in očaka. Še zavoj v desno in naša pot se je končala na velikem parkirišču Aljaževega doma. [i:d6a542842d][b:d6a542842d]Èas hoje.[/b:d6a542842d] Sigurno je pot možno prehoditi v kakšnih treh urah, prijetneje pa bo, če boste za izlet porabili kakšno uro ali dve več. [b:d6a542842d]Zahtevnost.[/b:d6a542842d] Razen odseka od spodnjega slapa na Peričniku navzgor je pot povsem lahka in primerna za vsakogar. Težjemu odseku se izognete tako, da za pot od Peričnika do Galerij uporabite cesto – slabe pol ure. [b:d6a542842d]Logistika.[/b:d6a542842d] Pametno je imeti dva avtomobila (na vsakem koncu pustimo enega) ali vsaj enega prijaznega »taksista«. [b:d6a542842d]Zemljevid.[/b:d6a542842d] Kranjska Gora – 1:30 000. [/i:d6a542842d] Količina prijetnega ravnopotnega klepeta je praviloma obratnosorazmerna s količino in kvaliteto fotografij. :D [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/5548157/]Dokaz.[/url] Srečno! :D

Odgovori

BOR_KUM: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 0.39 uri
Mnogokrat sva z mojo drago prevozila dolino Vrata od Mojstrane do Aljaževega doma, več kot enkrat sva jo tudi prehodila, a vedno po delih, nikoli v enem kosu. Tokrat sva v družbi s prijateljema to naredila; le prvi del od Mojstrane navzgor smo nekoliko po svoje zastavili – v spomin na najin nočni pohod iz Lengarjevega rovta v Kotu do Turkovega rovta v Vratih. Takrat sva pozno sestopila po policah s Požgane Mlinarice v Gube in v Kotu naju je ujela noč. V nadaljevanju opisani del poti do Peričnika sva opazila na zemljevidu, se odločila zanj, ga ob svetlobi čelnih svetilk uspešno vdela in uporabila kot zelo prikladno bližnjico. [i:d6a542842d]Tisti, ki veste, kje se s ceste Mojstrana – Krma v levo navzgor odcepi strma pot v smeri Jerebikovca (slab kilometer nad Mojstrano, tabla TNP; višje, na robu gozda je tabla Jerebikovec), boste mesto začetka našega sprehoda hitro našli, ostalim pa ga tudi ne bo (pre)težko najti..[/i:d6a542842d] [b:d6a542842d]Torej, slab kilometer nad Mojstrano smo, namesto v levo proti Jerbikovcu, stopili še nekaj deset korakov navzgor po cesti in skrenili z asfalta v desno po ne najbolje vidnem kolovozu v gozdič.[/b:d6a542842d] Nekaj deset metrov naprej se v levo navzgor odcepi steza (pri odcepu opaziš staro markacijo), mi pa smo nadaljevali po nemarkirani v desno, blago navzdol in kmalu zatem, na naslednjem »križišču« levo v breg. Kratka strmina se je kmalu unesla in mehka potka nas je vodila po izohipsi levo okoli brega. Desno spodaj smo najprej slutili in slišali, potem pa tudi videli Triglavsko Bistrico. Ob njej na drugi strani teče cesta Mojstrana – Aljažev dom, na naši strani pa pešpot Mojstrana – koča pri Peričniku. Ko se pot začne strmeje spuščati, se na nekem mestu izgubi. Pa ne zares, le v desno navzdol je potrebno pogledati in že vidimo nadaljevanje in/ali opazimo na deblih dreves stare markacije (se spomnite tiste markacije z začetka, ki ji nismo hoteli slediti – očitno bi nas čez hrib pripeljala na to mesto), ki vodijo po grabenčku navzdol. Sledili smo jim in kmalu nas je z leve dohitel živahen potoček, le malo niže pa smo stopili na pešpot, k z desne pride iz Mojstrane. Nadaljevali smo levo in nedaleč naprej naleteli na lično označeno razpotje: levo smo se kratko vzpeli (5-10 minut) in si ogledali bližnje idilično mojstransko kopališče [b:d6a542842d]Na kredi[/b:d6a542842d] (poleti bi znalo biti ustavljanje prijetno osvežujoče; voda v bajerju je bojda močno zdravilna); desno bi nas pot peljala vzporedno z Bistrico naprej po dolini. Povratek od jezerca Na kredi nazaj na pot po dolini smo opravili po drugi označeni bližnjici. Nedaleč naprej se ponuja možnost zaviti desno, čez most na cesto, mi pa smo seveda raje nadaljevali po desnem bregu Bistrice in jo prekoračili šele čez naslednji most. Pot izstopi na cesto nedaleč pod kočo pri Peričniku. Nekaj sto korakov smo naredili po cesti, šli mimo koče, potem pa skrenili desno v breg. Po lepo označeni in nadelani potki smo prispeli pod spodnji slap (52 m) potoka Peričnik, se vrnili kratko nazaj do odcepa in se povzpeli nekoliko bolj strmo do zgornjega slapu (16 m). Oba [b:d6a542842d]Peričnikova slapova[/b:d6a542842d] sta prekrasna, konglomeratni prag čez katerega padata izjemen, okolje pravljično. Èas se tam ustavi, le voda teče, škropi, curlja, kaplja - če prav pogledaš, še ta v počasnem posnetku. V nadaljevanju smo si, namesto povratka na cesto (in hoje po njej), privoščili [b:d6a542842d]kratek brezpotni posladek[/b:d6a542842d]. Naprej navzgor smo krenili kar levo od zgornjega slapu (lahko bi se vrnili kratko nazaj, od dostopne k slapu se odcepi navzgor komaj opazna stezica), šli levo pod stenami in manjšimi spodmoli, ujeli skromno stezico (omenjeno prej), se povzpeli desno skozi moker peščen žleb in izstopili zgoraj na lep grebenček. Prej slabo vidna potka je tu postala vidnejša. Najprej nas je popeljala bliže grapi, ki napaja Peričnik(a), potem pa je zavila levo na nekakšno sedelce, kjer se odpre jasa z prav frišno narejeno vikend hišico (ups, to je verjetno [b:d6a542842d]planina Višek[/b:d6a542842d] - lep stan). Poraščen kolovoz, ki tik pred hišico zavije desno navzgor, nas je v kratkem privedel na široko gozdno cesto, ob kateri je postavljen še en »stan«. Korake usmerimo v levo po cesti in po petnajstih minutah nas je dostavila na cesto Mojstrana – Aljažev dom (med prodi obeh divjih grap - Èrlovcev). Zavili smo levo in po glavni cesti naredili kakšnih petdeset metrov proti Mojstrani, tam pa se v desno odcepi markirana [b:d6a542842d]Pot pod Galerijami[/b:d6a542842d], kamor smo se namenili. Res je vredno hoditi pod tistimi veličastnimi konglomeratnimi spodmoli in od blizu občudovati njihovo mogočnost! Nazaj na glavno cesto se pot priključi kmalu za Poldovim rovtom in na hojo po njej (cesti) smo se obsodili do Turkovega rovta (obstaja sicer še nekaj možnosti), tam pa smo, vizavi hišice (stoji na zgornjem delu rovta, na desni strani, ob cesti) spet zavili s ceste v levo, v gozd, na učno pot, ki nas je peljala mimo ledeniško prinešenih balvanov in nas kmalu postavila na odprte značilno [b:d6a542842d]grbinaste travnike[/b:d6a542842d] Anceljnovega rovta. Ta, zaključni del poti, se ponaša s prekrasnim pogledom na zgornji del doline, na Steno in očaka. Še zavoj v desno in naša pot se je končala na velikem parkirišču Aljaževega doma. [i:d6a542842d][b:d6a542842d]Èas hoje.[/b:d6a542842d] Sigurno je pot možno prehoditi v kakšnih treh urah, prijetneje pa bo, če boste za izlet porabili kakšno uro ali dve več. [b:d6a542842d]Zahtevnost.[/b:d6a542842d] Razen odseka od spodnjega slapa na Peričniku navzgor je pot povsem lahka in primerna za vsakogar. Težjemu odseku se izognete tako, da za pot od Peričnika do Galerij uporabite cesto – slabe pol ure. [b:d6a542842d]Logistika.[/b:d6a542842d] Pametno je imeti dva avtomobila (na vsakem koncu pustimo enega) ali vsaj enega prijaznega »taksista«. [b:d6a542842d]Zemljevid.[/b:d6a542842d] Kranjska Gora – 1:30 000. [/i:d6a542842d] Količina prijetnega ravnopotnega klepeta je praviloma obratnosorazmerna s količino in kvaliteto fotografij. :D [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/5548157/]Dokaz.[/url] Srečno! :D
BOR_KUM: četrtek, 8. januar 2009, ob 19. uri
Prav čisto na koncu praznikov nama je vendarle usklajeno uspelo ujeti zdravje. Nič posebnega. Fino pa je! Priznam, malo naju je vleklo gor k soncu, saj sva se, čeprav pozna (hm, tudi v tem letu), najprej zapeljala skozi Kranjsko goro do Erike, ter šele tam, pred tistim presnetim prometnim znakom dokončno scagala in zavrgla misel na Mavrinca ali celo Kumlehovo glavo. Predpisov sva se (tokrat) držala … In bila za tako nizko izhodišče prelena. Izgovor je seveda bil: sva prepozna. Odločitev pa: peš ne greva! Torej, na levo okrog in nazaj skozi Mojstrano k Rosu, kjer se je tačas količina pred znakom za prepoved prometa parkirane pločevine nekoliko zmanjšala. Pa nas je bilo vseeno kar nekaj, ki smo tisti čas špancirali po dolini: do Peričnika nekaj deset, naprej manj. No, da bo točno, do Peričnika so se nekateri celo pripeljali – očitno se da. Po napisu na avtomobilu sodeč so bili alpinisti, ki se jim je verjetno zelo mudilo plezat v neokrnjeni naravi. Od Peričnika naprej je lepo shojeno, a so se nekateri vseeno spet raje peljali naprej. S smučmi, da ne bo pomote. Žal pešci nismo nič kaj prizanesljivi do špure, ki je praktično ni več. Bala sva se (pre)hudega mraza, pa je bilo v dolini prav prijetno. Zanimivo, nič prepiha, čeprav je Luknja v Vratih kar velika. Nekaj časa sva hodila celo s soncem v očeh, ki je bilo nagajivo postavljeno na koncu doline, ravno v »pravi« višini. Tako sva bila skoraj prisiljena gledati v stran in opazovati vse tisto, česar ne vidiš, ko se pelješ z avtom. Prijetna prisila, to zlahka napišem! Èeprav je ura trdila drugače, je popotovanje do klina presenetljivo hitro minilo (vse je v glavi!) in pogled na v belo oblečeno Steno je bila zaslužena nagrada. Ampak človek ni nikoli povsem zadovoljen in tako mi je pri vračanju nazaj rojila po glavi misel, kako lepo bi bilo skočiti še vsaj do bivaka. Iz glave mi jo je izbil šele udarec ob sneg, ko sem v polmraku (ostalega pol je razsvetlilo pol lune) stopil v prazno (pravzaprav v stopinjo »brez dna«) in telebnil kolikor sem dolg in širok. Nekaj zvezd je z neba pribrenčalo k meni in se ubrano zavrtelo okrog moje glave (žena trdi, da jih ni videla); po plesu so se vrnile nazaj gor. Še sreča, a ne, da tedaj na glavi nisem nosil čelne lučke – lahko bi jo razbil. Pa je nisem, varno spravljena je bila na toplem, v žepu. Kakorkoli, kasneje, ko je tudi moja draga trdo preverila, če se desni kolk zadovoljivo upira osteoprozi (zaenkrat se!), sva vendarle družno dopolnila lunino razsvetljavo in lučki prestavila s toplega na hladno. Vem, da skoraj nikogar ne zanimajo najine peripetije, le na svoj razvlečen način sem hotel povedati, da je tudi v idealnih snežnih razmerah, na sprehodu po široki gazi, pametno ob mraku čimprej uporabiti čelno lučko in morda celo natakniti derezice, če so pri roki. Nič ni narobe, če so! Drugače pa, prijetno nama je škripalo pod nogami v nedeljskem večeru in že zato se je splačalo prehoditi tistih 18 kilometrov. Ne boste verjeli, kako živahno je bilo v spodnjem delu doline še med pol sedmo in sedmo zvečer. Pri Peričniku se je točilo in pilo kuhano vino – tako sta vsaj trdili dve dami, ki sta omenjali kuhančka in v temi glasno srebajoč menda poizkušali v naju vzbuditi zavist. Ker pišem o tem, se bojim, da jima je namera uspela. Sicer pa, s čajem res ne moreš dobro kontrirati, zato sva bila raje tiho. Še kasneje, kak kilometer dol grede, sva srečala par s psom. Lepa četica. Hodili so v temi. S seboj sta vlekla dvoje sani. Zlahka sva ju razumela: posebnih klancev tam sicer ni, je pa zato romantika posebna! Romantika gor ali dol, vseeno se nama je zdelo, da je dolina navzdol daljša kot navzgor (saj pravim, vse je v glavi!). Avto naju je še vedno zvesto čakal tam, kjer sva ga osamljenega pustila. Vžgal je tudi. Pa tudi, če ne bi! Namreč, ob odpravljanju domov naju je gospa, ki se je pripeljala mimo, prijazno vprašala, če morda rabiva pomoč. Topla gesta v strupenem večernem mrazu. Lep izlet za lep spomin! Fotoaparat je več ali manj počival, pa vseeno požrešno pomalical dva niza premraženih akumulatorskih baterij. Nekaj odtajanih fotk, izključno dokumentarne vrednosti, je moč najti [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/14612863/][b:49731ac205]tukaj[/b:49731ac205][/url]. [i:49731ac205]Še dodatek za (čez?) dobro mero. Tokrat sem poizkušal od spodaj določati imena vrhov na desni (in manj na levi) nad Vrati. Zanimivo, z višin tako domači, so mi nekateri skoraj neznanci, ko jih gledam od spodaj navzgor. Pravzaprav to ne pišem zaradi vrhov, ampak zato ker sem se spet spomnil, da imajo Vrata dva Praga. Tega, čez katerega se valimo k Triglavu in še enega na drugi strani, čez dolino. Najdemo ga pod/med Kališčem, Malim Matterhornom (raje bi videl, da bi ta špička spet nosila kakšno manj zveneče domače ime!) in Spodnjo Šplevto. Pravzaprav nisem več čisto prepričan ali se tam reče Na pragu (Kranjska Gora, 1:30000) ali Prag (Atlas okolja), zdi se mi pa zanimivo … vsaj za tiste, ki se občasno dričajo po najdaljšem (?) melišču v Sloveniji.[/i:49731ac205] Pa srečnega želim! :D
Mukica: petek, 9. januar 2009, ob 8.26 uri
Boris,lepa hvala za lep opis in dobro idejo če slučajno ne moreš(ali se ne upaš)kaj bolj zahtevnega v zimskih razmerah :oops: Kot vedno nam povzročiš rahlo zavist in kanček nevoščljivosti kdaj bomo to užili sami. Tudi tebi -vama SREÈNO in veliko lepi tur,nam pa dobrih opisov in lepih fotografij :lol:
BOR_KUM: petek, 9. januar 2009, ob 20.26 uri
Nikar fovšije! Vrata sem pustil odprta za vse ...
antares: petek, 24. april 2009, ob 16.56 uri
Kako je zdaj s to cesto ? Nikjer nič ne piše, da ne bi bila prevozna...
zdenka: petek, 24. april 2009, ob 17.44 uri
Po informacijah PD Dovje Mojstrana je cesta do Vrat splužena in prevozna vse do parkirišča pri domu. Lp
antares: petek, 24. april 2009, ob 18.24 uri
Super... Hvala za informacijo :D
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024

Iskanje v forumu


Išči v temi

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
Teme v forumu
Stanje v gorah
Dejavnosti
Splošno
Spletna stran PZS
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih