FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

brane: nedelja, 4. marec 2007, ob 19.43 uri; ogledov: 0

Prediranje,prediranje, same takšne informacije, ki niso nič kaj simpatični obeti za sicer krasno napovedano nedeljo.Zadnji udarec mi zadane še Irena, ko mi v soboto zvečer sporoči da se je njenemu prijatelju na Velikemu vrhu nad Kofcami prediralo do kolen. Pa se vseeno odločiva, z Borutom z starim mačkom ter z tveganjem v žepu se v nedeljo zjutraj odpeljeva na povsem drug oddaljen konec Slovenije, ki vsekakor skriva še veliko asov v svojem rokavu. Nameniva se na Tolminsko in se iz kraja Poljubinj po dokaj dobri in kopni cesti pripeljeva do idilične planine Lom. Stanovi počivajo, a glej ga zlomka iz ene bajte se celo kadi in le nisva sama v tem osamljenem ,mirnem in odmaknjenem koščku našega alpskega sveta. Po skromni cesti se odpraviva dalje in kmalu se nama odprejo pogledi na povsem pobeljeno verigo Spodnjih Bohinjskih gora.Kmalu prispeva do planine Kuk in tam se že ozirava za najinim ciljem. Kar mogočen, čeprav s skromno višino še sluti ne koliko lepega nama bo danes podaril - Žabiški Kuk.Malce naprej od planine se tik za lesenim stebrom ( TNP) ter pred zelenimi kovinskimi vratmi usmeriva po svoje. Užgeva jo desno proti gozdni meji in malce višje po gozdu na nekakšno neizrazito gozdno sleme.Višje naju pričaka sitno prečenje strmih trav in že stojiva tik po vznožjem najine gore. Ruševje je skoraj popolnoma prekrito z snegom, in vsa vesela vzklikava da je sneg trd , morda pa bo sreča le na najini strani. Natakneva dereze, v roke cepine in kreneva. Po levem robu ruševja se vzpenjava višje. Kaj takega , takšne razmere, razgledi vse obširnejši, povsem sama deliva enkratno vzdušje.Ko premagava prvo vzpetino in ko nama ruševje ne ponuja več moralne podpore se napotiva direktno navzgor po ključnem kar strmem delu. Dereze pa še vedno " hrustajo " in hrustajo in v srcu nama kar poje od veselja. Kmalu se strmina umiri in stopiva na glavni greben. Na desno opasti in prepadi, na levi pa strmo gladko trdo pobočje. Dereze pa še vedno in vedno vztrajno hrustajo po čudovitem grebenu. Zakaj traja greben samo skromnih dvajset minut.Na koncu še posnetek na zadnjem koščku grebena, tako da kdaj sva stala na najvišji točki sploh ni pomembno. Previdno sestopava navzdol proti sedelcu iz njega pa v levo še zadnji spust proti Planini Razor. Neverjetno, tudi tik pred planino je sneg še vedno tako trd da kljub ravnini še nehote ne snameva derez. To storiva udobno na prijazni klopci pred kočo, kjer se krepko odpočijeva ter nastavljava sončku. Kar ne da se nama dol, a vseeno po shojeni snežni cesti se počasi vrneva na jutranjo izhodišče. Turo res iz srca priporočam gornikom, ki bi radi doživeli lep, ne predolg in krasen zimski vzpon seveda z ustrezno opremo in znanjem.

brane: nedelja, 4. marec 2007, ob 19.43 uri

Prediranje,prediranje, same takšne informacije, ki niso nič kaj simpatični obeti za sicer krasno napovedano nedeljo.Zadnji udarec mi zadane še Irena, ko mi v soboto zvečer sporoči da se je njenemu prijatelju na Velikemu vrhu nad Kofcami prediralo do kolen. Pa se vseeno odločiva, z Borutom z starim mačkom ter z tveganjem v žepu se v nedeljo zjutraj odpeljeva na povsem drug oddaljen konec Slovenije, ki vsekakor skriva še veliko asov v svojem rokavu. Nameniva se na Tolminsko in se iz kraja Poljubinj po dokaj dobri in kopni cesti pripeljeva do idilične planine Lom. Stanovi počivajo, a glej ga zlomka iz ene bajte se celo kadi in le nisva sama v tem osamljenem ,mirnem in odmaknjenem koščku našega alpskega sveta. Po skromni cesti se odpraviva dalje in kmalu se nama odprejo pogledi na povsem pobeljeno verigo Spodnjih Bohinjskih gora.Kmalu prispeva do planine Kuk in tam se že ozirava za najinim ciljem. Kar mogočen, čeprav s skromno višino še sluti ne koliko lepega nama bo danes podaril - Žabiški Kuk.Malce naprej od planine se tik za lesenim stebrom ( TNP) ter pred zelenimi kovinskimi vratmi usmeriva po svoje. Užgeva jo desno proti gozdni meji in malce višje po gozdu na nekakšno neizrazito gozdno sleme.Višje naju pričaka sitno prečenje strmih trav in že stojiva tik po vznožjem najine gore. Ruševje je skoraj popolnoma prekrito z snegom, in vsa vesela vzklikava da je sneg trd , morda pa bo sreča le na najini strani. Natakneva dereze, v roke cepine in kreneva. Po levem robu ruševja se vzpenjava višje. Kaj takega , takšne razmere, razgledi vse obširnejši, povsem sama deliva enkratno vzdušje.Ko premagava prvo vzpetino in ko nama ruševje ne ponuja več moralne podpore se napotiva direktno navzgor po ključnem kar strmem delu. Dereze pa še vedno " hrustajo " in hrustajo in v srcu nama kar poje od veselja. Kmalu se strmina umiri in stopiva na glavni greben. Na desno opasti in prepadi, na levi pa strmo gladko trdo pobočje. Dereze pa še vedno in vedno vztrajno hrustajo po čudovitem grebenu. Zakaj traja greben samo skromnih dvajset minut.Na koncu še posnetek na zadnjem koščku grebena, tako da kdaj sva stala na najvišji točki sploh ni pomembno. Previdno sestopava navzdol proti sedelcu iz njega pa v levo še zadnji spust proti Planini Razor. Neverjetno, tudi tik pred planino je sneg še vedno tako trd da kljub ravnini še nehote ne snameva derez. To storiva udobno na prijazni klopci pred kočo, kjer se krepko odpočijeva ter nastavljava sončku. Kar ne da se nama dol, a vseeno po shojeni snežni cesti se počasi vrneva na jutranjo izhodišče. Turo res iz srca priporočam gornikom, ki bi radi doživeli lep, ne predolg in krasen zimski vzpon seveda z ustrezno opremo in znanjem.

kolesar: nedelja, 4. marec 2007, ob 21.43 uri

Kar mal sem vama fouš. Sem bil na Begunjščici z juga, do kolen sem ga gazu. :evil:

brane: ponedeljek, 5. marec 2007, ob 17.02 uri

Za orientacijo iz Vrhnike preko Idrije do Planine Lom je 98 km, vendar za včerajše razmere bi jih naredil še mnogo več, če bi vedel kako bo. Lep pozdrav !