FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

ronimir: sobota, 12. maj 2007, ob 19.36 uri; ogledov: 0

Èe je dolina Trente najlepša, je takoj za njo Zajzera. V zatrepu te doline se odpravim po poti 616 proti bivaku Dario Mazzeni. Pot je do pod bivaka večinoma kopna, le nekaj manjših snežišč, ki ne predstavljajo nobenega problema. Med hojo si ogledujem slapove. Pod bivakom si namestim gamaše in dereze, pogled v spodnji del grape proti Mojzesovi škrbini me rahlo razočara, saj je kakih 15 m brez snega, čez skale pa teče voda. Vem, da prehod ne bo možen, zato grem še naprej po poti C. Chersi, ki vodi proti Nabojsovi škrbini. Na levem bregu, gledano gor proti zavijem v desno na komaj vidno opuščeno stezico, ki vodi naravnost nazaj v grapo. Kmalu pridem na sneg, ki lepo drži, zato je hoja z derezami nadvse ugodna. Zlagoma se vzpenjam, nekako na sredini grape je precej zapadnega kamenja, s pogledom gor na JZ ostenja Viša ugotovim kje je prišlo do odloma, skale so tam še napokane in samo upam, da kaj ne zgrmi dol. Seveda nosim čelado, a kaj bi pomagalo če se zgodi odlom. V vršnem delu se grapa postavi bolj pokonci, zato vzamem še cepin. Na Mojzesovi škrbini me pozdravi toplo sonce. Odložim nekaj opreme in jo po sistemu zavarovanih polic uberem navzgor, pozdravi me družina kozorogov. Prvi del južne Viševe plošče je kopen, višje so snežišča, sneg je mehak, ni videt, da bi kdo hodil, pomagam si s cepinom. S 1600 m višine opravim v 4,45 ure. Sestopim po isti poti. Očarljiva samota, ki se iz zelenja v dolini, preko snežišč preveša v sive skale in nazaj v zelenje.

ronimir: sobota, 12. maj 2007, ob 19.36 uri

Èe je dolina Trente najlepša, je takoj za njo Zajzera. V zatrepu te doline se odpravim po poti 616 proti bivaku Dario Mazzeni. Pot je do pod bivaka večinoma kopna, le nekaj manjših snežišč, ki ne predstavljajo nobenega problema. Med hojo si ogledujem slapove. Pod bivakom si namestim gamaše in dereze, pogled v spodnji del grape proti Mojzesovi škrbini me rahlo razočara, saj je kakih 15 m brez snega, čez skale pa teče voda. Vem, da prehod ne bo možen, zato grem še naprej po poti C. Chersi, ki vodi proti Nabojsovi škrbini. Na levem bregu, gledano gor proti zavijem v desno na komaj vidno opuščeno stezico, ki vodi naravnost nazaj v grapo. Kmalu pridem na sneg, ki lepo drži, zato je hoja z derezami nadvse ugodna. Zlagoma se vzpenjam, nekako na sredini grape je precej zapadnega kamenja, s pogledom gor na JZ ostenja Viša ugotovim kje je prišlo do odloma, skale so tam še napokane in samo upam, da kaj ne zgrmi dol. Seveda nosim čelado, a kaj bi pomagalo če se zgodi odlom. V vršnem delu se grapa postavi bolj pokonci, zato vzamem še cepin. Na Mojzesovi škrbini me pozdravi toplo sonce. Odložim nekaj opreme in jo po sistemu zavarovanih polic uberem navzgor, pozdravi me družina kozorogov. Prvi del južne Viševe plošče je kopen, višje so snežišča, sneg je mehak, ni videt, da bi kdo hodil, pomagam si s cepinom. S 1600 m višine opravim v 4,45 ure. Sestopim po isti poti. Očarljiva samota, ki se iz zelenja v dolini, preko snežišč preveša v sive skale in nazaj v zelenje.