FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: četrtek, 17. maj 2007, ob 16.59 uri; ogledov: 0

Èe je dolina Trente najlepša, je takoj za njo Zajzera. V zatrepu te doline se odpravim po poti 616 proti bivaku Dario Mazzeni. Pot je do pod bivaka večinoma kopna, le nekaj manjših snežišč, ki ne predstavljajo nobenega problema. Med hojo si ogledujem slapove. Pod bivakom si namestim gamaše in dereze, pogled v spodnji del grape proti Mojzesovi škrbini me rahlo razočara, saj je kakih 15 m brez snega, čez skale pa teče voda. Vem, da prehod ne bo možen, zato grem še naprej po poti C. Chersi, ki vodi proti Nabojsovi škrbini. Na levem bregu, gledano gor proti zavijem v desno na komaj vidno opuščeno stezico, ki vodi naravnost nazaj v grapo. Kmalu pridem na sneg, ki lepo drži, zato je hoja z derezami nadvse ugodna. Zlagoma se vzpenjam, nekako na sredini grape je precej zapadnega kamenja, s pogledom gor na JZ ostenja Viša ugotovim kje je prišlo do odloma, skale so tam še napokane in samo upam, da kaj ne zgrmi dol. Seveda nosim čelado, a kaj bi pomagalo če se zgodi odlom. V vršnem delu se grapa postavi bolj pokonci, zato vzamem še cepin. Na Mojzesovi škrbini me pozdravi toplo sonce. Odložim nekaj opreme in jo po sistemu zavarovanih polic uberem navzgor, pozdravi me družina kozorogov. Prvi del južne Viševe plošče je kopen, višje so snežišča, sneg je mehak, ni videt, da bi kdo hodil, pomagam si s cepinom. S 1600 m višine opravim v 4,45 ure. Sestopim po isti poti. Očarljiva samota, ki se iz zelenja v dolini, preko snežišč preveša v sive skale in nazaj v zelenje.

igorz: četrtek, 17. maj 2007, ob 16.59 uri

Èe je dolina Trente najlepša, je takoj za njo Zajzera. V zatrepu te doline se odpravim po poti 616 proti bivaku Dario Mazzeni. Pot je do pod bivaka večinoma kopna, le nekaj manjših snežišč, ki ne predstavljajo nobenega problema. Med hojo si ogledujem slapove. Pod bivakom si namestim gamaše in dereze, pogled v spodnji del grape proti Mojzesovi škrbini me rahlo razočara, saj je kakih 15 m brez snega, čez skale pa teče voda. Vem, da prehod ne bo možen, zato grem še naprej po poti C. Chersi, ki vodi proti Nabojsovi škrbini. Na levem bregu, gledano gor proti zavijem v desno na komaj vidno opuščeno stezico, ki vodi naravnost nazaj v grapo. Kmalu pridem na sneg, ki lepo drži, zato je hoja z derezami nadvse ugodna. Zlagoma se vzpenjam, nekako na sredini grape je precej zapadnega kamenja, s pogledom gor na JZ ostenja Viša ugotovim kje je prišlo do odloma, skale so tam še napokane in samo upam, da kaj ne zgrmi dol. Seveda nosim čelado, a kaj bi pomagalo če se zgodi odlom. V vršnem delu se grapa postavi bolj pokonci, zato vzamem še cepin. Na Mojzesovi škrbini me pozdravi toplo sonce. Odložim nekaj opreme in jo po sistemu zavarovanih polic uberem navzgor, pozdravi me družina kozorogov. Prvi del južne Viševe plošče je kopen, višje so snežišča, sneg je mehak, ni videt, da bi kdo hodil, pomagam si s cepinom. S 1600 m višine opravim v 4,45 ure. Sestopim po isti poti. Očarljiva samota, ki se iz zelenja v dolini, preko snežišč preveša v sive skale in nazaj v zelenje.

igorz: nedelja, 7. september 2008, ob 15.39 uri

Tri tedenski dopust se izteka, vreme ne kaže najbolje, pa vseeno na nebu je vseeno precej jasnine. Parkiram pri eni od razvalin smodnišnice, poiščem staro stezo in se napotim v hrib. Tisto kar iščem ne najdem, še niso zrasli. Na nekem ovinku pridem na cesto in po njej do Viške planine. Nadaljujem naprej nad planino in pod Kapno steno v grapo pod Mojzesa. Prečim grapo in po označeni poti do Mojzesove škrbine, tam vstopim na zavarovano pot Anita Goitan, hitro premagam skalnati del in sledim potki, A. Goitan zavije dol, jaz pa gor proti vrhu, nekaj jih prehitim, nekaj jih srečam pri sestopu, ves čas opazujem vremensko dogajanje, ki pa sploh ne kaže tako slabo, kot so napovedali. v slabih treh urah sem na vrhu, kjer vleče precej zoprn JZ veter, vendar dela tudi luknje jasnine v pretežno oblačnem nebu. Kratek postanek, pogled v globočine Zajzere in napotim se dol po normalki. V koči Corsi srečam kolege z naše postaje, ki so bili na Divji kozi, kozlu se odrečemo, vendar vseeno spijemo nekaj podobnega, potem pa v sončku preko Viške planine nazaj v dolino. V treh tednih 15 vrhov, od tega trije tritisočaki, Antelao, Sonnblick in Säuleck, trikrat Triglav, pa M. Paterno, M. Tinisa, M. Sernio, M. Volaia, Cuestalta, Bavški Grintavec, Jalovec, Montaž in Viš.

mosovnik: ponedeljek, 8. september 2008, ob 8.43 uri

V treh tednih 15 vrhov, od tega trije tritisočaki, Antelao, Sonnblick in Säuleck, trikrat Triglav, pa M. Paterno, M. Tinisa, M. Sernio, M. Volaia, Cuestalta, Bavški Grintavec, Jalovec, Montaž in Viš.
Vso priznanje in iskrene čestitke. Včasih pa le priloži kakšno fotko, da se nam bodo še bolj cedile sline. Eh, vi srečneži, ki ste tako blizu hribovskim nebesom. Pa srečno, kjerkoli boš že hodil!