Danes sem se lotila tega izziva , ker je bila napoved za nad 2000m res slaba. Okoli 11 na Staničevem vrhu, kjer je že bila vrsta za spust :lol:. Kljub nestabilnemu vremenu (ki pa na koncu le ni bilo tako zelo nestabilno) se je kar nekaj ljudi napotilo prečkat Zeleniške špice.
Kljub dobronamernemu odsvetovanju treh alpinistično planinskih parov (oprostite
), sem se lotila prečenja s Staniča proti Kam. Dedcu. Saj sem bila opozorjena, a borba z ruševjem je bila zares trda in neizprosna
. Popusti pametnejši – v tem primeru ruševje
. Ne vem, če sem šla točno po pravi »poti« a tudi tehnična zahtevnost ni od muh. Že prav na zaæetku je en kratek skalni spust, ki me je posvaril. Namreč skala ni tako lepo čvrsta kot na Staničevem vrhu, ampak precej krušljiva. »Vrhunec« je nekje na sredi grebena, kjer se »pot«spusti kakih 20-30m v škrbino s svežim odlomom. Ta je bil že skoraj preveč za moje dobro počutje :oops: – v nasprotni smeri je brez varovanja ne bi zlezla. Tehnično bi rekla da je ta del morda III, ostalo je v mejah II ( moje subjektivno mnenje :!: ). Tura je zelo naporna zaradi gibanja v ruševju, orientacija pa je povsem enostavna – le minimalni odkloni z grebena. Dodaten problem danes je bila velika soparnost, ki ni dovoljevala dolgih hlač in majice, pa cvetenje rušja. Èeprav nisem astmatik ali alergik, sem nekajkrat kar težko dihala
, moj rdeči nahrbtnik pa je porumenel
. Sam zadnji vzpon na Kam.dedca pa je presenetljivo enostaven – po lepem razu naravnost na vrh. Za prečenje sem porabila kake 3,5 h. Gotovo tura le za sladokusce, navajene vsega hudega. Prav vesela sem bila, da sem jo opravila sama
, sicer bi jih znala slišati….
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
spleza: ponedeljek, 18. junij 2007, ob 18.58 uri; ogledov: 0
:P
Èestitke! 
Prijava
O avtorjih