FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Tone: ponedeljek, 25. junij 2007, ob 21.28 uri; ogledov: 0

Praznična dneva sem izkoristil za potepanje po vzhodnem delu Košute. Nedeljsko popoldne me je iz Jelendola prineslo na Dolgo njivo in potem še na Tolsto Košuto. Tam se je ponudil tako lep prostorček, da sem si kar takoj uredil prenočišče in noč preživel gori. Kipenje zelenih hrbtov Karavank in žarenje Grintovcev so naredili večer prav čaroben. Zjutraj sem se odpravil poiskat vstop na pot čez Meli, ki jo je na novo opremilo SPD iz Celovca. Vstop ni na najnižji točki, kot je narisano na karti, ampak na grebenski uravnavi višje, tam, kjer je smerokaz za na Tolsto Košuto. Dveh smerokazov zdaj skoraj ni mogoče zgrešiti. Pot vstopi v divje podrt svet najrazličnejših kamenin, ki ustvarjajo raznoliko paleto barv. Kljub melišču ni naporna, ampak prav prijetna. Na vsakem koraku srečuješ pravljične podobe, izklesane iz apnenca ali konglomeratov. Nekje se izvije iz drobirja potoček, ki napoji grlo in duha. Po tej poti so nekoč romarji hodili s Koroške na Brezje prosit Marijo. Že sama pot jim je poklonila toliko lepega; če pa so tudi izprosili, kar so želeli, je bil blagoslov popoln. Nadaljeval sem proti zahodu po meliščih pod S ostenji Tolste Košute. Nekaj prizorov, ki osupnejo - nenadoma zraste SV temeljni kamen Košute, nebotična stena, ki s črnimi votlinami bolšči v presenečenega popotnika. Nekaj kasneje se pokaže značilna postava Košutnikovega turna, ki spet pritegne vse poglede nase. S škrbine Vilice se pot spusti proti Mrzlemu logu in Koči pod Košuto (Koschutahaus). Èisto do koče nisem šel, zagledal sem ga že prej: Cjajnik, ponosni varuh posvečenega sveta. Nedavno so nanj speljali drzno ferato in ga tako deli v okove, zvezali so ga z jeklenicami in trdno pribili s klini. Prej je bil dostopen le s težjim plezanjem vsaj tretje stopnje; najbrž je bil preponosen, zato so ga vkovali in vsakdo se lahko okiti z njegovo trofejo. Vendar - to je dejstvo, pa kakor je komu všeč (meni vsekakor ni); vseeno sem nekoliko nad kočo zavil proti ostenju. Pri vstopu nas plošča pouči, da je zahtevnost poti stopnje C. Res so nekatera mesta zelo navpik, izpostavljeno je pa povsod. Tako zahtevne poti v Sloveniji ne poznam. Tik pod vrhom lahko celo izberemo navpičen 20m steber, ocenjen z D, ali pa gremo po "normalki", ne dosti lažji. Na vrhu pri klinu in vponki - je to zmagoslavje? Ne, gre bolj za nelagoden občutek, kot da stojim pred kletko, v katero so z zvijačo ujeli leva. In mamice vodijo svoje otročičke pred zverinjak in jim poreko: Glej, kako luškan mucek! In otroci mu smeje se mečejo smokije in pokovko. Njemu, kralju, svobodnemu lovcu neskončnih prostranstev! Razmišljam: Ali sem eden zadnjih gorskih romantikov, ki jih je že dolgo tega povozil čas, kajti danes gre vse drugače kot nekdaj… ali pa lahko naredimo nekaj, da ohranimo vsaj košček prvobitne divjine? Bog ne daj, morda bodo nekoč hoteli okovati tudi martuljško lepotico. Kaj pa pravite vi? Pot z vrha lahko nadaljujemo na Cjajnikovo škrbino in sestopimo po (zdaj še) zasneženi grapi, ali pa nadaljujemo na Macesje. Jaz sem moral sestopiti nazaj in pobrati del opreme, ki sem jo pustil pod odcepom plezalne poti za Košutnikov turn. Ta pot tudi ni čisto nedolžna, čeprav je za stopnjo lažja od Cjajnika in tudi precej krajša je, stena je pa bolj umazane barve. Še skok na vrh Turna, potem pa v dolino do avta. Tako, zapisalo se je kar veliko. Pa vendar bi rad na koncu prosil moderatorja, da prestavi eno od zadnjih tem na tem forumu tja, kamor sodi (če sploh kam sodi). Med Karavanke prav gotovo ne; to je preveč lepo gorstvo, da bi jih smetili z zdolgočasenimi pisarijami. Èe se kdo že tako neskončno dolgočasi, naj se raje odpravi v hribe in napiše kaj zanimivega. Pa bo forum še bogatejši in vsak bo imel nekaj od tega.

Tone: ponedeljek, 25. junij 2007, ob 21.28 uri

Praznična dneva sem izkoristil za potepanje po vzhodnem delu Košute. Nedeljsko popoldne me je iz Jelendola prineslo na Dolgo njivo in potem še na Tolsto Košuto. Tam se je ponudil tako lep prostorček, da sem si kar takoj uredil prenočišče in noč preživel gori. Kipenje zelenih hrbtov Karavank in žarenje Grintovcev so naredili večer prav čaroben. Zjutraj sem se odpravil poiskat vstop na pot čez Meli, ki jo je na novo opremilo SPD iz Celovca. Vstop ni na najnižji točki, kot je narisano na karti, ampak na grebenski uravnavi višje, tam, kjer je smerokaz za na Tolsto Košuto. Dveh smerokazov zdaj skoraj ni mogoče zgrešiti. Pot vstopi v divje podrt svet najrazličnejših kamenin, ki ustvarjajo raznoliko paleto barv. Kljub melišču ni naporna, ampak prav prijetna. Na vsakem koraku srečuješ pravljične podobe, izklesane iz apnenca ali konglomeratov. Nekje se izvije iz drobirja potoček, ki napoji grlo in duha. Po tej poti so nekoč romarji hodili s Koroške na Brezje prosit Marijo. Že sama pot jim je poklonila toliko lepega; če pa so tudi izprosili, kar so želeli, je bil blagoslov popoln. Nadaljeval sem proti zahodu po meliščih pod S ostenji Tolste Košute. Nekaj prizorov, ki osupnejo - nenadoma zraste SV temeljni kamen Košute, nebotična stena, ki s črnimi votlinami bolšči v presenečenega popotnika. Nekaj kasneje se pokaže značilna postava Košutnikovega turna, ki spet pritegne vse poglede nase. S škrbine Vilice se pot spusti proti Mrzlemu logu in Koči pod Košuto (Koschutahaus). Èisto do koče nisem šel, zagledal sem ga že prej: Cjajnik, ponosni varuh posvečenega sveta. Nedavno so nanj speljali drzno ferato in ga tako deli v okove, zvezali so ga z jeklenicami in trdno pribili s klini. Prej je bil dostopen le s težjim plezanjem vsaj tretje stopnje; najbrž je bil preponosen, zato so ga vkovali in vsakdo se lahko okiti z njegovo trofejo. Vendar - to je dejstvo, pa kakor je komu všeč (meni vsekakor ni); vseeno sem nekoliko nad kočo zavil proti ostenju. Pri vstopu nas plošča pouči, da je zahtevnost poti stopnje C. Res so nekatera mesta zelo navpik, izpostavljeno je pa povsod. Tako zahtevne poti v Sloveniji ne poznam. Tik pod vrhom lahko celo izberemo navpičen 20m steber, ocenjen z D, ali pa gremo po "normalki", ne dosti lažji. Na vrhu pri klinu in vponki - je to zmagoslavje? Ne, gre bolj za nelagoden občutek, kot da stojim pred kletko, v katero so z zvijačo ujeli leva. In mamice vodijo svoje otročičke pred zverinjak in jim poreko: Glej, kako luškan mucek! In otroci mu smeje se mečejo smokije in pokovko. Njemu, kralju, svobodnemu lovcu neskončnih prostranstev! Razmišljam: Ali sem eden zadnjih gorskih romantikov, ki jih je že dolgo tega povozil čas, kajti danes gre vse drugače kot nekdaj… ali pa lahko naredimo nekaj, da ohranimo vsaj košček prvobitne divjine? Bog ne daj, morda bodo nekoč hoteli okovati tudi martuljško lepotico. Kaj pa pravite vi? Pot z vrha lahko nadaljujemo na Cjajnikovo škrbino in sestopimo po (zdaj še) zasneženi grapi, ali pa nadaljujemo na Macesje. Jaz sem moral sestopiti nazaj in pobrati del opreme, ki sem jo pustil pod odcepom plezalne poti za Košutnikov turn. Ta pot tudi ni čisto nedolžna, čeprav je za stopnjo lažja od Cjajnika in tudi precej krajša je, stena je pa bolj umazane barve. Še skok na vrh Turna, potem pa v dolino do avta. Tako, zapisalo se je kar veliko. Pa vendar bi rad na koncu prosil moderatorja, da prestavi eno od zadnjih tem na tem forumu tja, kamor sodi (če sploh kam sodi). Med Karavanke prav gotovo ne; to je preveč lepo gorstvo, da bi jih smetili z zdolgočasenimi pisarijami. Èe se kdo že tako neskončno dolgočasi, naj se raje odpravi v hribe in napiše kaj zanimivega. Pa bo forum še bogatejši in vsak bo imel nekaj od tega.

BOR_KUM: ponedeljek, 25. junij 2007, ob 22.35 uri

Tole je bilo pa prav prijetno razgibano branje ... Da ne pišem o tem, kakšna se mi zdi tura! 8)

ronimir: torek, 10. julij 2007, ob 15.23 uri

ma ja v glavnem naredil ste reklamo a ne da bi pa kdo sode pa smeti pospravu ko so tam delala ferato pa noben napise...

Tone: torek, 10. julij 2007, ob 19.56 uri

Ja, res je, smo naredili reklamo, čeprav pot kazi del opreme, ki je markacisti še niso pospravili. Se bo pač treba obrniti na OTK. Nismo pa pisali takih neumnosti, da bi se ljudje po tleh valjali od smeha, ko jih berejo; nismo bili pikri in žaljivi do nikogar; nismo zavajali z omalovažujočim odnosom do zahtevnosti poti; nismo delovali (vsaj upam da ne) do skrajnosti vase zagledani, da, celo zaljubljeni; nismo namenili besede "čreda" tistim planincem, ki upoštevajo, da se prav povsod ne kaže peljati z avtom; nismo se hvalisali s svojimi psi in avtomobili; in pokazali smo nekaj osnovnega spoštovanja do našega lepega jezika s tem, da smo napisali kako vejico, veliko začetnico in se sploh potrudili, da bi se prispevke dalo brati. Vsega tega pa žal prav vsi ne upoštevajo.