FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Vanja Starčević: ponedeljek, 25. junij 2007, ob 23.55 uri; ogledov: 0

Za vikend smo prvič obiskali Karnijske Alpe, odločili smo se za dva (po Stritarjevem vodniku) žlahtna cilja: najvišji vrh Coglians/Hoeche Warte in Capo lago/Seekopf, izhodišče za oba je koča Lambertengi. V petek smo se pripeljali do privatne koče Tolazzi, za radi relativno pozne ure in dežja smo tam prespali, spanje stanje 12 EUR. V soboto se je vreme iskazalo popolnoma drugačno kot v napovedi, začelo se je že zjutraj z dežjem in grmenjem. Ob 5.30 smo štartali od parkirišča in se v eni uri povzpeli do 600 m višje koče Lambertengi. Ker je dež ponehal smo se odločili da bomo pozkusili naskok na Coglians po zavorovani poti. Začeli smo ob 8 in v dobre 1/2 ure prišli do vstopa starejše zavarovane poti (odcepa za novo, nekoliko krajšo in bolj zahtevno pot nismo opazili). Poti Koban-Prunner bi težko rekli ferata v spodnji polovici: namreč gre za označeno in z svedrovci zavarovano poplezavanje I-II stopnje, na dveh ali treh mestih je nameščena jeklenica. Srednji del poti je prečka po veliki, zagruščeni gredini, kje se združi z potjo 26-er. V zgornji polovici se oprejme grebena, ki pelje na vrh in je neprekinjeno zavarovana z jeklenico. Za slovenske standarde nam se zdi nekoliko odveč zavarovana, lahko se pleza brez varovanja na jeklenici, težave ne presegajo II stopnjo so večinoma I-II. Po meglenem vremenu smo do 2780 m visokega vrha rabili 1.20-2 h, kakorkdo. Sestopili smo po normalni smeri prot jugu in potem po lepi poti Spinoti prečili okoli vršne gmote nazaj do koče Lambertengi, zadnji del že v dežju, rabili smo 2.30 h. Popoldan smo presedeli v prijetni koči, spanje je 10 evrov, pašta pa 5. V nedeljo smo po vetrovnem i meglenem vremenu začeli z vzponom na Capo Lago (2550 m), ki je ocenjen kot alpinistični vzpon I-II stopnje. Smer je visoka 500 m, je markirana z rdečimi oznakami, do vstopa je 10 minut. Ocenili smo jo kot II/I-II, ampak nekakor nismo imeli občutka da gre za plezalno smer, nekakor bolj vleče na zelo zahtevno brezpotje. Za vzpon, brez varovanja, smo rabili 1.30-2.30 h, spet kakor kdo. Osnovna karakteristika smeri je veliko grušča, čeprav je skala zelo dobra v primerjavi z tisto v Julijcih. Sestop pelje po smeri vzpona tako da je potrebno enako, ali malo več časa. In za konec še sestop v dolino. Obisk priporočamo zaradi lepe pokrajine, zahtevnost vzponov je po naši oceni manjša kot navaja Stritarjev vodnik.

Vanja Starčević: ponedeljek, 25. junij 2007, ob 23.55 uri

Za vikend smo prvič obiskali Karnijske Alpe, odločili smo se za dva (po Stritarjevem vodniku) žlahtna cilja: najvišji vrh Coglians/Hoeche Warte in Capo lago/Seekopf, izhodišče za oba je koča Lambertengi. V petek smo se pripeljali do privatne koče Tolazzi, za radi relativno pozne ure in dežja smo tam prespali, spanje stanje 12 EUR. V soboto se je vreme iskazalo popolnoma drugačno kot v napovedi, začelo se je že zjutraj z dežjem in grmenjem. Ob 5.30 smo štartali od parkirišča in se v eni uri povzpeli do 600 m višje koče Lambertengi. Ker je dež ponehal smo se odločili da bomo pozkusili naskok na Coglians po zavorovani poti. Začeli smo ob 8 in v dobre 1/2 ure prišli do vstopa starejše zavarovane poti (odcepa za novo, nekoliko krajšo in bolj zahtevno pot nismo opazili). Poti Koban-Prunner bi težko rekli ferata v spodnji polovici: namreč gre za označeno in z svedrovci zavarovano poplezavanje I-II stopnje, na dveh ali treh mestih je nameščena jeklenica. Srednji del poti je prečka po veliki, zagruščeni gredini, kje se združi z potjo 26-er. V zgornji polovici se oprejme grebena, ki pelje na vrh in je neprekinjeno zavarovana z jeklenico. Za slovenske standarde nam se zdi nekoliko odveč zavarovana, lahko se pleza brez varovanja na jeklenici, težave ne presegajo II stopnjo so večinoma I-II. Po meglenem vremenu smo do 2780 m visokega vrha rabili 1.20-2 h, kakorkdo. Sestopili smo po normalni smeri prot jugu in potem po lepi poti Spinoti prečili okoli vršne gmote nazaj do koče Lambertengi, zadnji del že v dežju, rabili smo 2.30 h. Popoldan smo presedeli v prijetni koči, spanje je 10 evrov, pašta pa 5. V nedeljo smo po vetrovnem i meglenem vremenu začeli z vzponom na Capo Lago (2550 m), ki je ocenjen kot alpinistični vzpon I-II stopnje. Smer je visoka 500 m, je markirana z rdečimi oznakami, do vstopa je 10 minut. Ocenili smo jo kot II/I-II, ampak nekakor nismo imeli občutka da gre za plezalno smer, nekakor bolj vleče na zelo zahtevno brezpotje. Za vzpon, brez varovanja, smo rabili 1.30-2.30 h, spet kakor kdo. Osnovna karakteristika smeri je veliko grušča, čeprav je skala zelo dobra v primerjavi z tisto v Julijcih. Sestop pelje po smeri vzpona tako da je potrebno enako, ali malo več časa. In za konec še sestop v dolino. Obisk priporočamo zaradi lepe pokrajine, zahtevnost vzponov je po naši oceni manjša kot navaja Stritarjev vodnik.