FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Simply: torek, 26. junij 2007, ob 10.45 uri; ogledov: 0

Zdravo! zanima me, ali kdo ve, kateri od vrhov v pogorju med Vrtačo in Stolom naj bi bil Grad ? Večino vrhov v tem delu sem namreč osvojil, zadnjič pa sem v seznamu vseh slovenskih dvatisočakov zasledil tudi vrh Grad, ki naj bi nahajal nekje na omenjenem delu. Bi bil hvaležen, če bi mi kdo razložil, kje to je ...?

Simply: torek, 26. junij 2007, ob 10.45 uri

Zdravo! zanima me, ali kdo ve, kateri od vrhov v pogorju med Vrtačo in Stolom naj bi bil Grad ? Večino vrhov v tem delu sem namreč osvojil, zadnjič pa sem v seznamu vseh slovenskih dvatisočakov zasledil tudi vrh Grad, ki naj bi nahajal nekje na omenjenem delu. Bi bil hvaležen, če bi mi kdo razložil, kje to je ...?

marfi: torek, 26. junij 2007, ob 21.49 uri

Poišči tukaj: http://www2.arnes.si/~mcuder/2000_ttn.htm

Marijana & Marko: sreda, 27. junij 2007, ob 9.12 uri

Poglej tudi: http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/020530.html in v Klinarjev vodnik Karavanke, jasno zadnja izdaja. V starih tega imena ni, ker ga je avtor na novo krstil, oziroma odkril - ali tako nekako.

Tone: ponedeljek, 24. september 2007, ob 22.47 uri

Cilj včerajšnjega popoldneva je bil zavzetje Gradu. Šele tokrat sem si podrobneje ogledal sijajne obrambne stolpe njegovega obzidja. Preko Zelenice sem se jim približal in na Z rami Vrtače, kjer se odcepi nemarkirana pot proti sedlu Belščica, naredil načrt, kako jih ukanim. Nekoliko sem se spustil in prečil obširna melišča, od koder sem se vzpel na škrbino med trdnjavo in Vrtačo. Tu sem se srečal s strašnim orožjem, ki ga uporabljajo branilci: s skrajno, obupno krušljivostjo. Skušali so me pregnati tudi z vrtoglavimi pogledi v prepade na obeh straneh grebena. Pa sem le nekako zavzel prvi stolp, pa tudi drugega in tretjega; tu pa me je zaustavila škrbina na vstopu v predzadnji stolp, ki se je zoperstavila z najbolj pogubnim orožjem - s kaminom, v katerem je visela kako tono težka giljotina. Spoznal sem, da bom moral ukazati umik; od tod nazaj je bila pot še varna. Na sedlu Belščica sem se prepustil razkošnim pogledom na čudovito modro nebo s kosmi oblakov, med travami pa so me pozdravljali resasti sviščevci. Tako lepo je, kadar zacvete sviščevci; prišepnejo mi, da bo kmalu prišla jesen z vsem svojim zlatom. Gradu torej nisem osvojil. Nič hudega; kljub neizprosni bitki so me njegovi stolpi povabili, naj jih še obiščem, seveda bolje opremljen. Res so močno krušljivi, dobi pa se tudi nekaj mest z izvrstno skalo. In celotni vzpon mi je dal vtis vzpona na samostojno goro, ne le na nekakšen stranski predvrh.