 |
ponedeljek, 13. maj 2024 |
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
| POIŠČI |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)Vevnica (2340m) via Via Della Vita | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
 Luki: torek, 26. junij 2007, ob 15.29 uri; ogledov: 0Jagshemash!
V nedeljo, 24.06 smo se zgodaj zjutraj odpeljali do Belopeskih jezer in tam parkirali. Parkirnine kot kaze ne pobirajo, ali pa smo bili prezgodnji. Potem smo se spakirali in jo po poti 512 mahnili proti koci Zachi ki je zaprta in jo obnavljajo. Lahko bi rekli da so postavili cisto novo, vendar ne vem kako je prej izgledala. Od tam naprej po makedamski cesti po 513, kjer nas je bela tabla kmalu usmerila levo s ceste na gozdno pot. Od tam se pot malo spusti in pelje po cudoviti dolini proti vznozju Vevnice in naprej proti Mangartu itd.
Naslednji levi odcep pelje proti nekemu velikemu kamnu na katerem je spominska tabla. Tja ne zavijemo, ampak se drzimo markirane 513. Cez priblizno 10-20m se pojavi se en odcep v levo. Ta je pravi za Via Della Vita, vendar se nam ni zdelo pravilno, saj ni nikjer pisalo da je odcep pravi. To smo ugotovili sele ko smo se vracali. Tako smo nadaljevali se nekaj 100m po markirani 513 in prisli do odcepa za 517. Po posvetu s karto smo ugotovili da je treba nekako po meliscu proti steni. Obrnili smo se nazaj in po nekaj metrih opazili desno na kamnih rdece pike in napis V(zabrisano) Vita. Zaceli smo se vzpenjati po meliscu, kjer je nekaj mozicev ki kazejo pravo smer ter tudi sami postavili enega. Precili smo potok in cez manjsi skok, kjer je kolegici malo spodrsnilo in je markirala tudi svojo rit, prisli do snezisca.
Samo snezisce je kot kaze ostanek lanske zime, saj je sneg zgoraj mehek in se da z gojzarji lepo narediti stopnice da se ne matramo po meliscu. Seveda vemo da je za tak podvig primerna oprema cepin in dereze, vendar pa gre z malo pazljivosti tudi brez tega. Vstop na plezalno pot je skrit v levem vogalu. Malo smo se ustavili in nataknili pasove, celade in samovarovalne komplete, pospravili palice, pripravili cepine in na htro nekaj pojedli. Za dostop do poti sva s kolegom (s cepini v rokah) najprej splezala na vrh snezisca, vendar pa je med sneziscem in steno 1-2m prostora. Prav tako je do dna kar nekaj metrov, tako da smo na sneziscu poiskali mesto (bolj v desno) kjer smo se spustili samo dober meter do stene. Potem smo sli med steno in sneziscem do jeklenic. Omeniti velja tudi to, da nikjer na poti nismo opazili prahu, povsod je samo kamenje. Vendar ko se kamenje drobi mora nastati tudi prah - logicno. No, ves ta prah se pojavi na sneziscu kjer se sneg topi. Z drugimi besedami - svinjski smo bli kot prasici.  :lol:
Potem se zacne zavarovana plezalna pot. Prvi skok gre kar zelo navpicno, potem pa naprej po jeklenicah v levo. Kasneje se obrne nazaj v desno in lepo pelje do najtezjega dela. Pot se vedno poteka v desno ko precimo manjsi potok/izvir vode. Tam je treba prosto splezati do verig, za pomoc pa so nabite neke cudne kovinske plosce. Ko pridemo cez ta skok se primemo za verige. V vodniku 50 zavarovanih poti pise da je to najbolj izpostavljeno mesto, ki je brez varovanja in bla bla bla bla in da kot cirkusanti visimo na verigah in se ne vem kaj. Ja, tiste kovinske plosce so res kar zaj*****, vendar pa se da samovarovalni komplet vpenjati tudi v verigo, tako da vsem ki bodo se sli za nami polagam na srce sledece: NI TREBA NA TRENING K MOIRI ORFEI! Poleg tega pa je ob verigo pripeta tudi jeklenica in se da varovati tudi klasicno. Potem sledi vzpon navpicno navzgor (IV/V ce nebi bilo natolcenih stopnic, verig, jeklenic) in naprej precenje ob jeklenici v desno. Tam se stvar res odpre tako da se komu lahko zgodi da spusti kaksnega v hlace. Ampak mi smo suvereno nadaljevali pot navpicno navzgor. Je pa res da bi tudi jaz brez samovarovalnega kompleta ta del koncal z belimi clenki in polnimi hlacami. Pot spet zavije v levo in najhujsega je konec.
Nadaljujemo naravnost ob jeklenicah in pridemo do lestve. Tudi ta je cirkuska ce se sklicujemo na vodnik. No tukaj je nekaj novega. Lestev je sedaj spodaj pritrjena na tla, tako da ne opleta okrog. Edini problem je to, da je na dolocenih mestih naslonjena na steno in je tezko stopiti nanjo, ker enostavno ni prostora. Mogoce v plezalkah... Potem se moramo spet zanasati na rdece pike, puscice itd, ki pa so slabo vidne. V skali so tudi nosilci jeklenic, vendar pa jeklenic ni. Navzgor ni posebnega problema, sam sicer ne znam prav dobro ocenjevati, vendar pa je nekako II. stopnja v dolzini 15m. Da se stvar obiti po sneziscu, ce smo seveda primerno opremljeni. Pot se naprej odcepi desno na bivak, mi pa smo jo mahnili levo preko snezisca (spet cepini) in cez malo tezji skok proti sedlu. Ko pridemo na sedlo zavijemo levo in po slabih 100m smo po priblizno 7h na vrhu.
Tam smo nekaj prigriznili, zaman iskali vpisno knjigo/zig in razglabljali o dozivetju. Super pot, ni kaj, ampak glede na kar nekaj opisov nekako nismo prisli do tega da je to vrhunsko adrenalinsko dozivetje... dokler se nismo zaceli po isti poti spuscati navzdol. Tezko je bilo predvsem malo pod odcepom za bivak, kjer ni jeklenic. Lestev je bila popolnoma novo dozivetje in se nizje ko smo se po navpicni steni spuscali proti verigam nam je prej neopazno razmajana "stopnica" malo bolj stisnila ritke. Na mestu kjer so verige in kovinske plosce smo se raje abzajlali po nasi vrvi (in verjetno tudi zato da nebi kolega se nekaj let poslusali kako jo je za brezveze vlacil celo pot v nahrbtniku). Prav tako smo se abzajlali na koncu poti cez policko direktno na snezisce. Tam smo srecali se dva hrvasko govoreca gornika, enemu je bilo baje ime Makina za drugega pa ne vemo. Cepinov nista imela, eden je bil kot kaze dovolj izkusen da je pot prehodil brez samovarovalnega kompleta, drugi je bil guster in je imel na sebi gurtno in vponko. Ampak to je samo moje mnenje...
Potem ko smo pospravili vso opremo smo odhlacali nazaj proti jezeru namocit nozice. Vrnili smo se cez melisce, proti koci Zachi, vendar je nismo dosegli, saj smo se takoj ko je pot prisla na makedamsko/betonsko cesto obrnili levo in se spustili kar po cesti. Za vse skupaj smo porabili 12ur in 20 minut, ter za las ujeli ostirja ob jezeru, da nam je na hitro prodal se 4 tezko prisluzene Gösser-je. Omeniti velja tudi moje super nove kayland contact 1000 gojzarje, za katere je bila to prva tura in mi za vsakic ko sem jih pohodil niso vrnili niti enega zulja. Vendar pa sem imel prej enak model tako da sem to tudi pricakoval.
Ce potegnemo crto pod vse, je to super tura, ki jo toplo priporocamo vsem [b:e10b538347]izkusenim[/b:e10b538347] gorskim navdusencem. Poleg vse nastete opreme v opisu dodajte se nekaj hrane, sam sem popil dobre 3l tekocine. Kladivo in kline sem sicer vzel s seboj za brezveze, ker so vsa varovala v dobrem stanju in jih je naceloma dovolj. Na vrhu smo videli tudi kolut jeklenice, tako da bodo morda popravili tista 3 mesta kjer je varovanje poskodovano in jo napeljali tam kjer je ni.
Vceraj pa smo se odpravili v Osp splezat Cebelico Majo (jaz sem vlekel naprej) in minil je se en krasen dan!
[img:e10b538347]http://album.facelock.net/albums/vevnicaviadellavita07/aby.jpg[/img:e10b538347]
Ostale slike so na naslovu http://album.facelock.net/vevnicaviadellavita07
Bergheil!
Luka |
| |
Jagshemash!
V nedeljo, 24.06 smo se zgodaj zjutraj odpeljali do Belopeskih jezer in tam parkirali. Parkirnine kot kaze ne pobirajo, ali pa smo bili prezgodnji. Potem smo se spakirali in jo po poti 512 mahnili proti koci Zachi ki je zaprta in jo obnavljajo. Lahko bi rekli da so postavili cisto novo, vendar ne vem kako je prej izgledala. Od tam naprej po makedamski cesti po 513, kjer nas je bela tabla kmalu usmerila levo s ceste na gozdno pot. Od tam se pot malo spusti in pelje po cudoviti dolini proti vznozju Vevnice in naprej proti Mangartu itd.
Naslednji levi odcep pelje proti nekemu velikemu kamnu na katerem je spominska tabla. Tja ne zavijemo, ampak se drzimo markirane 513. Cez priblizno 10-20m se pojavi se en odcep v levo. Ta je pravi za Via Della Vita, vendar se nam ni zdelo pravilno, saj ni nikjer pisalo da je odcep pravi. To smo ugotovili sele ko smo se vracali. Tako smo nadaljevali se nekaj 100m po markirani 513 in prisli do odcepa za 517. Po posvetu s karto smo ugotovili da je treba nekako po meliscu proti steni. Obrnili smo se nazaj in po nekaj metrih opazili desno na kamnih rdece pike in napis V(zabrisano) Vita. Zaceli smo se vzpenjati po meliscu, kjer je nekaj mozicev ki kazejo pravo smer ter tudi sami postavili enega. Precili smo potok in cez manjsi skok, kjer je kolegici malo spodrsnilo in je markirala tudi svojo rit, prisli do snezisca.
Samo snezisce je kot kaze ostanek lanske zime, saj je sneg zgoraj mehek in se da z gojzarji lepo narediti stopnice da se ne matramo po meliscu. Seveda vemo da je za tak podvig primerna oprema cepin in dereze, vendar pa gre z malo pazljivosti tudi brez tega. Vstop na plezalno pot je skrit v levem vogalu. Malo smo se ustavili in nataknili pasove, celade in samovarovalne komplete, pospravili palice, pripravili cepine in na htro nekaj pojedli. Za dostop do poti sva s kolegom (s cepini v rokah) najprej splezala na vrh snezisca, vendar pa je med sneziscem in steno 1-2m prostora. Prav tako je do dna kar nekaj metrov, tako da smo na sneziscu poiskali mesto (bolj v desno) kjer smo se spustili samo dober meter do stene. Potem smo sli med steno in sneziscem do jeklenic. Omeniti velja tudi to, da nikjer na poti nismo opazili prahu, povsod je samo kamenje. Vendar ko se kamenje drobi mora nastati tudi prah - logicno. No, ves ta prah se pojavi na sneziscu kjer se sneg topi. Z drugimi besedami - svinjski smo bli kot prasici. :lol:
Potem se zacne zavarovana plezalna pot. Prvi skok gre kar zelo navpicno, potem pa naprej po jeklenicah v levo. Kasneje se obrne nazaj v desno in lepo pelje do najtezjega dela. Pot se vedno poteka v desno ko precimo manjsi potok/izvir vode. Tam je treba prosto splezati do verig, za pomoc pa so nabite neke cudne kovinske plosce. Ko pridemo cez ta skok se primemo za verige. V vodniku 50 zavarovanih poti pise da je to najbolj izpostavljeno mesto, ki je brez varovanja in bla bla bla bla in da kot cirkusanti visimo na verigah in se ne vem kaj. Ja, tiste kovinske plosce so res kar zaj*****, vendar pa se da samovarovalni komplet vpenjati tudi v verigo, tako da vsem ki bodo se sli za nami polagam na srce sledece: NI TREBA NA TRENING K MOIRI ORFEI! Poleg tega pa je ob verigo pripeta tudi jeklenica in se da varovati tudi klasicno. Potem sledi vzpon navpicno navzgor (IV/V ce nebi bilo natolcenih stopnic, verig, jeklenic) in naprej precenje ob jeklenici v desno. Tam se stvar res odpre tako da se komu lahko zgodi da spusti kaksnega v hlace. Ampak mi smo suvereno nadaljevali pot navpicno navzgor. Je pa res da bi tudi jaz brez samovarovalnega kompleta ta del koncal z belimi clenki in polnimi hlacami. Pot spet zavije v levo in najhujsega je konec.
Nadaljujemo naravnost ob jeklenicah in pridemo do lestve. Tudi ta je cirkuska ce se sklicujemo na vodnik. No tukaj je nekaj novega. Lestev je sedaj spodaj pritrjena na tla, tako da ne opleta okrog. Edini problem je to, da je na dolocenih mestih naslonjena na steno in je tezko stopiti nanjo, ker enostavno ni prostora. Mogoce v plezalkah... Potem se moramo spet zanasati na rdece pike, puscice itd, ki pa so slabo vidne. V skali so tudi nosilci jeklenic, vendar pa jeklenic ni. Navzgor ni posebnega problema, sam sicer ne znam prav dobro ocenjevati, vendar pa je nekako II. stopnja v dolzini 15m. Da se stvar obiti po sneziscu, ce smo seveda primerno opremljeni. Pot se naprej odcepi desno na bivak, mi pa smo jo mahnili levo preko snezisca (spet cepini) in cez malo tezji skok proti sedlu. Ko pridemo na sedlo zavijemo levo in po slabih 100m smo po priblizno 7h na vrhu.
Tam smo nekaj prigriznili, zaman iskali vpisno knjigo/zig in razglabljali o dozivetju. Super pot, ni kaj, ampak glede na kar nekaj opisov nekako nismo prisli do tega da je to vrhunsko adrenalinsko dozivetje... dokler se nismo zaceli po isti poti spuscati navzdol. Tezko je bilo predvsem malo pod odcepom za bivak, kjer ni jeklenic. Lestev je bila popolnoma novo dozivetje in se nizje ko smo se po navpicni steni spuscali proti verigam nam je prej neopazno razmajana "stopnica" malo bolj stisnila ritke. Na mestu kjer so verige in kovinske plosce smo se raje abzajlali po nasi vrvi (in verjetno tudi zato da nebi kolega se nekaj let poslusali kako jo je za brezveze vlacil celo pot v nahrbtniku). Prav tako smo se abzajlali na koncu poti cez policko direktno na snezisce. Tam smo srecali se dva hrvasko govoreca gornika, enemu je bilo baje ime Makina za drugega pa ne vemo. Cepinov nista imela, eden je bil kot kaze dovolj izkusen da je pot prehodil brez samovarovalnega kompleta, drugi je bil guster in je imel na sebi gurtno in vponko. Ampak to je samo moje mnenje...
Potem ko smo pospravili vso opremo smo odhlacali nazaj proti jezeru namocit nozice. Vrnili smo se cez melisce, proti koci Zachi, vendar je nismo dosegli, saj smo se takoj ko je pot prisla na makedamsko/betonsko cesto obrnili levo in se spustili kar po cesti. Za vse skupaj smo porabili 12ur in 20 minut, ter za las ujeli ostirja ob jezeru, da nam je na hitro prodal se 4 tezko prisluzene Gösser-je. Omeniti velja tudi moje super nove kayland contact 1000 gojzarje, za katere je bila to prva tura in mi za vsakic ko sem jih pohodil niso vrnili niti enega zulja. Vendar pa sem imel prej enak model tako da sem to tudi pricakoval.
Ce potegnemo crto pod vse, je to super tura, ki jo toplo priporocamo vsem [b:e10b538347]izkusenim[/b:e10b538347] gorskim navdusencem. Poleg vse nastete opreme v opisu dodajte se nekaj hrane, sam sem popil dobre 3l tekocine. Kladivo in kline sem sicer vzel s seboj za brezveze, ker so vsa varovala v dobrem stanju in jih je naceloma dovolj. Na vrhu smo videli tudi kolut jeklenice, tako da bodo morda popravili tista 3 mesta kjer je varovanje poskodovano in jo napeljali tam kjer je ni.
Vceraj pa smo se odpravili v Osp splezat Cebelico Majo (jaz sem vlekel naprej) in minil je se en krasen dan!
[img:e10b538347]http://album.facelock.net/albums/vevnicaviadellavita07/aby.jpg[/img:e10b538347]
Ostale slike so na naslovu http://album.facelock.net/vevnicaviadellavita07
Bergheil!
Luka |
Lep opis, še lepše slike, ki so mi dobro osvežile spomin na ta "Gardaland". Gotovo šele na povratku res vidiš probleme in prepadnost (jaz se nisem vračal po isti poti).
Snega je na vstopu videti še kar nekaj, vendar pa se mi vseeno zdi, da so cepin in dereze za to pot le nepotrebna teža. Èe se da priti v vstop ferate brez njih - više gor tako ni kje rabiti. |
Dereze so res nepotrebne, saj jih za tista dva odseka nebi natikal (ruzak gor in dol, pa namescanje itd). Cepini so pa prisli kar prav, saj smo jih uporabljali tako med vstopom na ferato kot na zgornjem sneziscu. |
Vsaka vam čast, jaz sem bila lansko leto jeseni gor, parkirnine menda ni treba plačat, ali pa sem tudi jaz vedno prezgodnja, letos pa s prijatzeljem čakava da zgine sneg, ker je to spoštovanja vreda tura, čeprav sva bila ltos prva na Ponci iz Belopeških jezer se nama je zdelo da je Vevnica kopna, nisva pa bila sigurna, ker je bila takrat megla.
Še veliko takšnih -varnih podvigov !
Nena |
A potem skupne poti se lahko računa kar preko 12 ur, tudi več :?:
Ker sem opazil pri opisu "gor grede" 7 ur, tko da vem kako pa kaj, ker je za letos ta zadevca u planu! :lol: |
Odvisno od pripravljenosti itd. Ce bi sli se enkrat bi bili gor veliko hitreje ce bi tako hoteli. Ampak, na zacetku smo malo iskali pravo pot, potem smo se kar nekaj casa ukvarjali z dostopom do plezalne poti, vmes so bile pavze, pa cakanje da je sel nekdo naprej da je vse lepo poslikal s pravega kota, abzajlanje tudi vzame vec casa kot spuscanje po ferati in verjetno bi lahko se marsikje prihranili na casu. |
Aha, no sicer pa življenje ni dirka, treba tut kej uživat! 8)
Kaj pa, a za najtežje mesto, se nekako smatra tisti del, ko so slovite 2 verige? 
P.S. Mogoče se mi je zato zdelo nekako dosti teh 7 ur, ker sm ravno lansko leto hodil po tistem koncu oz. v bližini in pol je sledila Via Italiana na Mangrt, ki pa ni prov dolgotrajna zadeva, zato se mi je zdel 7 ur :o |
A potem skupne poti se lahko računa kar preko 12 ur, tudi več :?:
Ker sem opazil pri opisu "gor grede" 7 ur, tko da vem kako pa kaj, ker je za letos ta zadevca u planu! :lol: Èe se prav spomnim, sem takrat štartal okoli pol šeste, na vrh pa sem prišel nekaj čez poldne in po počitku nadaljeval pot ob enih (pa se nisem niti mudil s samovarovanjem). Res je do vstopa v ferato kar dolgo in dvomljivo označeno, tako da moraš občasno malo vohati. Zgubiti pa se skoraj ne moreš, saj je smer logična. O Vevnici smo tu sicer že precej pisali - marsikdo ne sestopi po isti smeri, ampak proti Poncam (tu si jaz nisem upal) ali proti Mangartu. To slednje sem storil jaz, ta varianta pa je predvsem zelo dolga. Na Mangartskem sedlu sem malical že po šesti uri, sestopil sem Èez Jezik in do avta prišel že po temi - kar po suhi strugi vodotoka, kjer je mehak gramoz prijetno deloval na moje že precej zabite noge. |
Ja mene tudi prov nič ne mika sestop potem po isti poti, ker vem, da zajle pa klini, za gor mi odgovarjajo, za dol pa ne preveč, sploh če je noga že utrujena! :?
Kaj pa tisti spust po slovenski strani z Vevnice, ko po tej poti (se mi zdi) pelje ena lahka neplezalna pot, seveda je predpogoj da imaš 2 avta parkirana v različnih državah?! :lol: |
Èe odmislimo, da je to prekršek, je tisto pot predvsem težko najti, ker ni označena. |
Po kateri pa potem priporočate spust, ker dol po teli, mi glih ni, si kr predstavljam sceno (po navadni) lojtri, ko grem gor z užitkom, dol pa traja in traja in brez užitka! |
Jaz ti priporočam proti Mangartu. Imaš pa tam tudi lep bivak Tarvisio, če ti paše porazdeliti na dva dni.
Moram dodati, da sem se jaz takrat malo preveč obiral. Kasneje enkrat sem govoril z dvema pod Mangartom, približno tam, kjer se pot razdeli na Italijansko in Slovensko smer, ki sta ravno prišla z Vevnice, in bilo je to okoli štirih popoldne. |
Samo pripomba prijateljev, ki sta v nedeljo Vio Della Vita uporabila za sestop. Izrazila sta začudenje nad mestoma slabo vzdrževano ferato. Kaj konkretno sta imela v mislih ne vem. |
Kaj pa, a za najtežje mesto, se nekako smatra tisti del, ko so slovite 2 verige?
Kot tudi Luki pravi, ta del ni najtežji, zdel se mi je pa vsekakor najbolj slikovit. Tista grapica pod ketnami je taka, da si lepo v miru zajameš sapo, potem pa urno naprej. Kaj takega pač ne vidiš na klasičnih feratah (na novokomponiranih je pa menda še marsikaj drugega, da je več adrenalina). Meni se je težje zdelo višje gor, kjer ni varoval in še oznake so "čudne" ali pa jih ni. Ja, pa pri vstopu je treba malo gimnastičariti. |
No sej od nekega Istrijana sem slišal, da je nekje kakih 15 ali 20 metrov višine treba premagati, ko nimaš nobenih varoval ali pripomočkov, tko da verjetno misliš potem kakšen tak del! :? |
In še moj predlog za sestop oz.nadaljevanje: raje še malo potreniraj (če misliš, da nimaš dosti kondicije) in potegni turo čez Strug in Ponce ter od tam dol do jezera. Veličastna tura, ki jo je škoda izpustiti.
Jani |
No sej od nekega Istrijana sem slišal, da je nekje kakih 15 ali 20 metrov višine treba premagati, ko nimaš nobenih varoval ali pripomočkov, tko da verjetno misliš potem kakšen tak del! :? Ja, saj ga tudi Luki omenja. Ampak ne vem, da bi tam kdaj komu zdrsnilo, tako da spet ni tako hudo, kot morda malamo. Lepo počasi in previdno, pa gre - saj je tudi na drugih poteh kakšno tako mesto. Preko Struga, kot Jani omenja, pa si jaz kot ne-alpinist in brez spremstva alpinista nisem upal. Z vrha Vevnice sem se spustil par metrov na ono stran, pa brž nazaj :oops: |
Nekaj mojih mnenj...
Glede časa: 7 ur je že kar velika številka, lani sem gor rabil okoli 5 ur in se mi ni zdel posebej hiter tempo - bi rekel, da se da hitreje, še posebej, če se ne obiraš preveč s fotografiranjem; 5 ur je tudi nekje številka iz vodnikov; seveda je pa vse odvisno od posameznika
Najtežje mesto: morda je še najtežji vstopni kamin...no, pa tudi tista stena z verigami ni čisto lahka (če se samovarujemo, moti predvsem tudi pogosto prepenjanje, ker je jeklenica stisnjena ob verigo), ampak ne tako spektakularna, kot opisovano; težki oziroma nevarni pa so tudi nekateri odseki brez varoval ali s poškodovanimi varovali nad ferrato; prav tako je lahko težek skok s kovinskimi ploščicami, če preko njega ne visi veriga (ob mojem obisku jo je nekdo pustil lepo zloženo nad skokom), ampak ni pa nevaren (ni izpostavljeno)
Glede sestopa:
čez Ponce: zelo lepa tura, ampak kar zahtevna zaradi poškodovanih in manjkajočih varoval (kakšna dva, tri kočljivejša mesta, ostalo ni posebej težko, je pa lepo); strm sestop z Vevnice do škrbine pod Strugom pa ima obnovljena varovala; bolj kot sestop še ena pustolovščina za sebe
proti Mangrtu: dolga tura, skrajšati jo je ob stiski sicer možno tako, da pač izpustiš vrh Vevnice in/ali vrh Mangrta; od bivaka direktno na vrh Koritniškega Malega Mangrta je eno kar zahtevno plezalno mesto, menda pa obstaja tudi obvoz nižje spodaj, ki se priključi na slovensko pot iz Koritnice (ne poznam); tudi to ni sestop v pravem pomenu besede, saj je od bivaka na vrh Mangrta še kar lepa višinska razlika
v Koritnico: najlažji sestop, pot sedaj JE označena (slovenske markacije), od bivaka slediš stezici po travah navzdol, nato pa poševno proti levi; zna biti nevarna v mokrem - nekaj strmih trav in neprijetna gladka plošča tik pred koncem; varoval ni, vendar pa v normalnih razmerah niso nujna; upoštevati je potrebno logistične težave (2 avtomobila)
Še kakšno informacijo lahko morda najdeš tudi tu:
[url]http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=2609[/url]
Ampak ne vem, da bi tam kdaj komu zdrsnilo, tako da spet ni tako hudo, kot morda malamo. Lepo počasi in previdno, pa gre - saj je tudi na drugih poteh kakšno tako mesto. Nisem prepričan, če je število ljudi, ki jim je na nekem mestu zdrsnilo, pravilen kriterij za merjenje zahtevnosti... Èe so takšna mesta tudi drugod, pa je seveda odvisno, katere poti gledaš...ponekod so, ponekod jih ni... Bi pa rekel, da je tam nevarno predvsem v mokrem, drugače pa res ni tak hudo... Vceraj pa smo se odpravili v Osp splezat Cebelico Majo (jaz sem vlekel naprej) in minil je se en krasen dan! Hehe, imate pa res veselje, če ste se za eno smer vozili dol  . Razen, seveda, če ste priključili še kakšno poležavanje na plaži 8). No, glavno, da ste se imeli fajn...
LP |
Cebelica Maja je bila posebno adrenalinsko dozivetje za zakljucek pocitnic!!! (Nadaljevali smo z Maevo, Tirare tipanie, Ledena sveca in se naprej v levo)
Osp je bil prazen... neverjetno. Pred prvim Majem je bilo kar veliko folka. |
Po moje se folku zdi zdaj poleti prevroče za Osp in grejo raje kam drugam... |
Po moje se folku zdi zdaj poleti prevroče za Osp in grejo raje kam drugam... ...ker vročina pobira blazinice na prstih 200 na uro pa še splezat je mogoče bistveno manj, kot je nekdo sicer sposoben. Tudi trojka je lahko neko posebno doživetje. Kaj šele potem v tisti 6a/a+ Važno je, da se uživa :!: |
Vrocina je bla ok, vecji problem je bil januarja na Velikem Vrhu (Jezersko) viset na stantu v mrazu. |
Pred dnevi sem sestopal po Via della vitta. Edina varnostno vprašljiva težava je tik pod navpičnim delom, kjer je zajla potrgana, veriga privezana na potrgano zajlo. In treba je približno dva metra v precej sitnem gibanju splezati po železnih ostankih skob (stopnic), ki jih je odnesel plaz. Atletika se zaključi z metrskim skokom v grapo. Končni/začetni "abzajl" je pa itak zgodba zase. Vsekakor zanimiva zadeva. |
Me ful mika tale della Vita, samo prej kot septembra še ne bom mogel it, pa me zanima če je to prepozno ali zadeva nima veze, če upoštevamo vreme npr. ker se lahko hitro kakšen sneg napedena, pa pol nav več izginu, al je tam praksa drugačna, ker men izgleda use skupi zelo senčna zadeva in pol se vrjetno stena tut snega težko losa (samo moja domneva)! |
1- Ja, mi se pa v sredo odpravljamo po poti življenja, me pa zanima kakšna je najboljša varjanta, da turo porazdelimo na 2 dni ! Radi bi pa prišli na Vevnico, Ponce & Mangart!
Kaj torej priporočate ? :D |
Domen, za dva dni si lahko privoščite ves greben. Trenutno stanje varoval so povedali pred mano. Najbolj elegantno bi bilo začeti na Belopeških jezerih in čez severno mangrtsko steno na Mangart. Lepa, dobro zavarovana ferata. Z njega vodi markirana, zavarovana (a kljub temu težka) pot - ferata čez Koritniški Mangart do bivaka Tarvizio, kjer bi bilo dovolj za prvi dan :?: . Èe res nočete izpustiti poti življenja , začnite z njo. Do bivaka, kjer pustite odvečno opremo in se odpravite na Koritniški Mangart. Povratek nazaj do bivaka. Bivak je lepo opremljen, s toplimi dekami, tako da spalka ni nujna.
Naslednji dan na Vevnico, Strug in Ponce in dol na kočo Zacci. Sama sem turo opravila nekaj let nazaj in takrat je bilo stanje varoval slabo, posebej med Vevnico in Strugom. A menda je zdaj na novo zavarovano. Poglej malo nazaj in seveda Mihelič ima opisano celo prečenje.
Èe bo vreme tako kot obljubljajo, boste imeli krasno turo. |
Ja, to bi bla lepa tura, sem pa razmišljal v smeri, da bi prvi dan preplezali Vio Della Vitta, dosegli vrh Vevnice in prespali na bivaku Travisio, potem pa drugi dan čez Koritniški Mangart prečili na Mangart, potem pa dol; Z ekipo smo študirali tudi, da bi se potem spustili v dolino in nazaj šli po Vii Italiani, vendar ne vem kako bi nam to uspelo časovno!
Približno koliko ur hoje bi hodili iz bivaka na Mangart in potem še preplezali Vio italiano ? :? |
Èe želiš z Via della Vito kombinirati Mangrt IN Ponce, potem skoraj ne moreš drugače kot prvi dan čez Via della Vito na Mangrt in sestop po isti poti do bivaka, kjer prespite, naslednji dan pa nato prečenje grebena Ponc in sestop v dolino (s Srednje ali Visoke Ponce).
Lahko pa se odločite za Mangrt ALI Ponce, kar je oboje enodnevna tura, po želji seveda tudi dvodnevna, spanje v obeh primerih v bivaku Tarvisio, v primeru Mangrta lahko tudi na Mangrtskem sedlu. Èe se odločite za Mangrt in dvodnevno turo, lahko drugi dan brez težav priključite še krog čez Via Italiano (sestopite z Mangrtskega sedla pod steno, odložite odvečno prtljago, se vzpete čez Via Italiano nazaj na sedlo ter mimo prtljage sestopite v dolino). Od bivaka do Mangrta bi jaz računal slabe 3 ure, seveda pa vam, če ne želite, ni treba čisto do vrha, ampak lahko že nekaj pod njim zavijete po italijanski poti proti sedlu.
Imate pa še eno možnost: recimo prvi dan opravite z Via della Vito ter grebenom Ponc in se z avtom zapeljete na Mangrtsko sedlo, kjer prespite. Naslednji dan pa nato prepležete Via Italiano ter se po želji vzpnete še na vrh Mangrta (gor po slovenski, dol po italijanski). |
V primeru da je treba mal "solirat" na tezjih odsekih se mi ponavadi varujemo en na drugega. Torej, tisti ki je sel prvi dol po III/IV brez varovanja bi lahko vpel en del kompleta v en del kompleta od soplezalca. Soplezalec si vpne drug del v jeklenico. Seveda je spet odvisno kaksni kompleti to, kako imajo urejeno zavoro itd (da me ne bo kdo je*** zarad tega). Potem se prvi vpne in se situacija obrne. |
Je kdo hodil v zadnjih dneh, verjetno nam jo je za to sezono vzel sneg, al je še kaj upanja za vzpon v naslednjih tednih, če bo kokr tolk toplo?
Opazil sem, da v tem primeru kdor odlaša, dobi kajlo, pol mi pa della vita celo zimo ne bo dala mira! :oops: :D |
Pomoje bi se Vitto še dalo preplezati, prečenje v katero koli stran pa bi bilo po mojem mnenju pretvegano.
(samo moje mnenje)
lp |
igorz je nekaj pisal o Mangartu ta vikend, mogoce bo on vedel do katere visine je sneg.
Drugace bo pa ta sneg v enem tednu pomojem pobralo, razen ce bo se kaj padlo. |
Vevnica je kopna, seveda bo pa lahko čez več tednov že krepko zasnežena. Malo čudno je spraševati za več tednov vnaprej. Vse bolj se mi zdi, da nekateri sprašujejo samo, da nekaj pišejo. |
Èe to leti name, loh povem čisto neki druzga!
Npr. to da sem učeri ugotovil med precej krajšim alpskim pohodom kot je via della vita, da imam mnogo premal kondicije in bo zadeva veselo počakala do druzga leta, ker vse ostalo bi lahko pomenlo al izzivanje nesreče, al pa bi moral počivat vsakih par metrov, kar pa ni moj namen. Tolk o blefu in pisanju u tri lepe! |
Obstaja lepa, a težka krožna varianta sestopa z Vevnice. Torej, gor po ferati, vzpon na Vevnico, sestop na greben proti Strmemu Strugu (ta del sestopa z Vevnice je sedaj porihtan, 10 let nazaj so bile zajle potrgane), nato pa ostro levo (gledano proti Italiji) navzdol.
Pot je bila vsaj včasih označena s "T13", poteka pa prvih 50 viš. metrov po melišču (lepo vidna stezica), nato pa se prevali preko cele stene na snežišče v kotu pod stenami Struga in Vevnice in nato na melišče. Zajle so bile tako,tako...ocena pa I, mogoče kako mesto II-. Vrv zelo dobrodošla.
To je varianta za hiter sestop z grebena v primeru slabega vremena, sicer nadaljuješ proti Poncam.
Èe se ne vračaš v Italijo pa lahko z Vevnice sestopiš pod steno V koncu špice; mišljena je stena, obrnjena proti Tamarju. Sam še nisem hodil tam,
sklepam, da je to precej brezpotna varianta. |
Kugyjeva pot oz. smer s Struga je sicer označena, jeklenic na njej ni, razen na najtežjem delu nekje na sredini stene (povsem nova jeklenica) ter zadnjih 50 metrov, kjer lahko izbiraš med sestopom s stene na vrh strmega in trdega snežišča (dereze, cepin) ali pa se po debeli jeklenici, ki zadnjih 15 metrov prosto visi ob steni, spustiš direktno v robno zev.
Sicer je pa ob poti (smeri) kar precej novih klinov in ni vrag, da bodo Italijani omenjeno smer kaj kmalu zavarovali. |
Samo Domna na hitro opozorim, ker vidim, da je offtopic, saj piše o Poti čelnega jermena (vitta), čeprav naj bi se v tej temi pisalo o Poti življenja (vita). |
Lepo lepo pametno si vrgel ven, ni kaj. |
Pozdrav,
zanima me če je kdo hodil kej po via della vita in kakšne so snežne razmere?! Je krajna poč široka in ali je težko priti do stene?
Hvala hribolazci.
Rumba |
Zdravo,
sem nekje prebrala, da sta Via Italiana in Via della Vita zaprti. Ali kdo ve kaj o tem? Za soboto planiramo vzpon po Viti in sestop po Italiani.
LP |
možno, da se ju ni nobeden spomnu odpret, kar lahko naredite vi spotoma |
...sem nekje prebrala... Kje? |
Na hribi.net, kjer sem tudi že dobila odgovor na vprašanje. LP |
Brez mlatenja prazne slame, prosim. Spodobilo bi se podati odgovor:
Vse tri poti so uradno zaprte, se pravi tudi Via della Vita. |
Vse imam že pripravljeno za jutrišnji vzpon, pa se spomnem na forum in....razočaranje-pot je zaprta...
Hvala klapa za informacije. Pa drugič ko bo odprta.
Lep vikend.
Rumba |
Po iskanju dodatnih informacij, tudi pri CAI, smo včeraj opravili nameravano pot. Via dela Vita, v zgornjem delu res nima varoval, vendar je ta del nezahteven, lahek in jih sploh ne pogrešaš. Na Via Italiani pa je del poti dodatno varovan z vrvjo. Toliko v informacijo, ker uradno zaprtje lahko traja še dolgo.LP |
Ožbi, se mi je zdelo nekaj takega. |
V nedeljo, v kolikor bo vreme dopuščalo  , se bom zgleda končno soočil z della vito! :lol:
Bi samo prašu, če je slučajno kej bistvenga - novga, kar bi lahko otežilo dostop na Vevnico po omenjeni poti? :oops: |
Pretekli četrtek – 28.8. sem vendarle uspel osvojiti Vevnico oz. Veunzo preko slovite Via della Vite. Se pa že vnaprej opravičujem vsem, ki se ne boste povsem strinjali z mojim pogledom na preplezano pot!
Odšel sem na pot z dvemi kolegi, eden od njiju je alpinist, veliko pa sicer pleza v umetnih stenah, drugi je imel ogromno kondicije, da sem se ga kar malo bal glede tega, saj, če ima(m) skoraj 110 kg žive teže, ni lahko držati koraka z nekom, ki je 40 kil lažje in skoraj dnevno prevozi po 100 km s kolesom! Vhod v steno smo nekako našli, predvsem veliko po zaslugi tega foruma, zlasti pa kolega Mariborčana, ki mi je sicer že pred letom dal precej obširna navodila, tako za vzpon kot tudi spust, na vse štiri strani neba!
Zapletati se je začelo že takoj ob vstopu v smer, kjer se nahaja sicer jeklenica, ki pa nam brez kakšnega dodatnega klina ni kaj prida v pomoč (nisem neki veliki ekspert), tako da so se takoj začele težave. Iztok (plezalec) se je seveda zlahka povzpel in se nama od zgoraj smejal ter naju spodbujal, medtem ko nama nikakor ni zneslo, po nekaj neuspelih poskusih, se je Blaž (kondicialec) odločil, da če je že vstop tako težaven, se ne misli podajati v takšno smer, tako da se je na tem mestu končalo njegovo soočenje z della Vito. Jaz sem potem z obilo pomoči s strani Iztoka zlezel čez ta vstopni del in začelo se je! Morda še prvih par metrov takoj nad vstopom, ko pot nekako čudno zavije levo, mi je še bilo nekako težko, potem pa ne več (imel sem plezalni pas, prvič v življenju se mi je zdelo, da je bil potreben). Kmalu se mi zdi, da ti da pot kar nekako, da malo »zadihaš«, da si opomoreš od začetnega šoka , potem se začnejo številne poličke in prečenje proti desni, proti znamenitemu delu s ploščicami in verigami. Ta del je res fascinanten, sploh ko sem toliko prebral o njem, da je zame postal naravnost mit. Plus to, da že 2 leti (odkar sem preplezal ferrato na Mangrt) razmišljam o tej najtežji zavarovani plezalni poti, od blizu in daleč, tako sem vsaj slišal od vseh, ki so prehodili težje plezalne poti v naših in bližnjih krajih! Rajši si nisem predstavljal, kakšen psihološki poraz bi bil zame, če bi se obrnil že na vhodu v steno, kot kolega, saj če o neki steni toliko razmišljaš, pa že na uvodu v soočenje z njo kapituliraš, potem ti seveda morala močno pade! To je kot npr. da bi se pri boksu, nekdo že pred vstopom v ring, spotaknil čez lastne noge in padel v nezavest! hehe.
Glede poti lahko rečem, da se kasneje nekako spravi v red, tisti del s ploščicami in lojtrco ter verigami se mi ni zdel prav nič težji, kot npr. kakšna Hanzova na Mojstrovko ali pa Jeseniška na Prisank npr. Sicer je pot uradno zaprta, kot piše tudi na tabli, vendar pa piše da je potrebno biti previden v zgornjem delu poti (torej že v štartu Italijani vedo, da bomo vseeno lezli gor) . V tistem zgornjem delu, pa kot je že nekdo napisa, ni neke (pretirane) nevarnosti, je pa potrebno še vedno ostati zbran, tako kot se npr. nogometna tekma ne konča do 90 +++ minute oz. zadnjega sodnikovega dvojnega žvižga!
No tako sva s kolegom dosegla vrh Vevnice, tu pa se pojavijo problemi. Kam sestopiti. Želja je bila da na SLO stran, poslala sva celo najinega »taksista«, ki ni želel v Vito, da naju počaka na SLO strani, jaz sem mislil, da na Mangrtu, vendar sta se onadva že vnaprej dogovorila za Tamar, kar mi ni bilo niti malo všeč, vsaj po vsem prebranem, glede spusta v navedeno smer.
No pa vseeno, z Iztokom sva nekako z Vevnice šla še malo naprej proti Strugu, morda par 10 m, potem pa navzdol, po vzhodni steni in potem počasi bolj proti desni (prečkala Kotovo špico v nižjem nivoju). Takrat so se (zame) začele konkretne težave, namreč trave so zelo strme, ko se oprimeš kakšnega kamna ali skale, ti vse ostane v rokah, tako da je zelo ubogo, če ti je to edini oprimek! In potem se kar nekaj časa tako boriva, pa vendar uspeva nekako najti nek »ostanek« poti, verjetno opuščene že pred desetletji, ki te pripelje praktično na tisti preval , kjer je potem bivak pod Jalovcem že v neposredni bližini! No v tej fazi pa se je spet začelo najino modrovanje, želela sva najti bližnjico, kolega v dolini je bil že rahlo nervozen, pa sva se začela spuščat direktno proti Tamarju, po nekem melišču (takoj po izstopu iz te opuščene smeri), navzdol je šlo zelo hitro, izgubila sva morda nekih 400 do 500 m višine, Tamar je bil čedalje bližje, malo sva slalomirala po terenu, iskala lažji sestop, malo po desni malo po levi itd., nakar se naenkrat na vseh straneh samo še »odseka«. No medtem sem si še pošteno zvil gleženj (verjetno že od utrujenosti). Ko pa sem videl, da nikakor več ne moreva sestopit oz bi bil vsak eventuelni poskus enak samomoru, sva se odločila za ponovni vzpon preko »slovitega« melišča, navzgor do Kotovega sedla (če se nisem zmotil pri poimenovanju), skratka bližine čudovitega bivaka, potem pa navzdol, kot da se vračava z Jalovca! Vmes nama je seveda že zdavnaj zmanjkalo vode, pa sva nekaj vode vendarle naprosila iz ostankov ledenika! In tako sva v trdi temi sestopila v Tamar (svetlobe je bilo še ravno dovolj za premagati jeklenice in večji del melišča), takoj za tem pa sem si v Tamarju privoščil težko prisluženo pivo, pri tem pa sem tudi na bolečino v gležnju pozabil in se z zadovoljstvom ozrl na današnjo Odisejado!
Èe skušam primerjat Via Italiano in Della Vito, bi rekel, da za moj okus slednja ni ravno bistveno težja, je morda na nekaterih delih bolj izpostavljena, medtem ko je na Italiani zame psihološko najbolj hudo mesto, tisto, ko na hitro zaviješ desno, povsem po zraku, po neki zelo dolgi skobi , je pa na della Viti ravno vstop zaznamoval ta plezalni dan (lahko bi se reklo, da se že na vhodu naredi selekcija). V skupnem bi rekel, da je Vita vseeno nekoliko težja, saj Italiana nima takšnega mesta, kot je na Viti vstopno. Res pa je, da sem Italiano prehodil pred skoraj dvemi leti, pa sem morda že nekoliko pozabil tiste občutke, ki so me takrat obdajali, je pa res, da sem takrat plezal brez samovarovanja, sedaj pa se mi je zdelo le-to kar dobrodošlo in potrebno!
Naj bo dovolj izčrpno poročilo, upam da bom z njim komurkoli kakorkoli v pomoč, jaz pa sem s to potjo dosegel nekaj kar me bo še precej časa veselilo in navdajalo z zadovoljstvom!
P.S. Glede sestopa pa bi šel sedaj rajši po Della Viti tudi navzdol, nikakor pa ne več proti Tamarju, vsaj ne po dosedanji poti, res pa je da sem daleč od optimalne forme in se nikakor ne smatram za hribolazca profesionalca!
Lep pozdrav vsem ljubiteljem gora, planin in ostalih vzpetin!
Ivo |
Èestitam - tako za opravljeno turo kot za zelo zanimiv zapis :D
Obenem si pa potrdil mojo hipotezo, ki se glasi - ko si na vrhu Vevnice, nisi samo na Vevnici, ampak tudi v mišnici :?
Tista telovadba na vstopu v smer se je tudi meni zdela zelo zabavna, prav gimnastično izpade :D Ampak nisem imel problemov, morda tudi zaradi svoje zadostne višine. |
Èestitke za odlično turo, Carpe, kar se pa vajinega sestopa tiče, sta pa dejansko izbrala daleč najzahtevnejši sestop v Tamar, čeprav je res, da na zemljevidu izgleda tudi daleč najkrajši!
Mgd: Èe sta z vrha dejansko šla najprej proti Strugu in šele nato prečila pod Kotovo špico, sta delala nepotreben ovinek, lahko bi se namreč samo spustila do sedla pod V Koncu Špico, tistega torej, s katerega sta pri vzponu lahko prvič pogledala v Tamar in s tam začela spust po tem, res starodavnem prehodu.
Po mojem mnenju je lažja, predvsem pa precej lepša varianta do Tamarja, da z Vevnice prečiš preko Struga vsaj do Srednje Ponce, na kar se po markacijah spustiš v dolino. Nekaj prostega poplezavanja po grebenu ti sicer ne uide, a če si malo prej premegal Della vito.... :lol:
Še najlažja in najbolj "ziheraška" varianta pa je spust preko bivaka in pod Kotovo špico do Kotovega sedla! Tu si vseskozi na markirani poti in čeprav moraš do Kotovega sedla premagati nekaj že igubljene višine, sem prepričan, da bi ga po tej varianti dosegla veliko prej in veliko lažje, kot sta ga po vajini, pa čeprav gre "moja" "okoli riti v varžet"! :o
Vajina varianta je nekako bolj primerna za vzpon, pa še za kak prehod ni slabo, da ga kar malo poznaš....!
Je pa res, da te Vevnica po nobeni varianti ne pusti ravnodušnega! :lol: |
Koliko pribl. bi trajala tura od mang.sedla - vevnica - mangart? |
Mislim da lahko računaš kar nekako 8 - 10 ur (npr. če se potem želiš spet vrnit na Mang. sedlo! :lol: |
vzpon na Vevnico in vračanje v dolino preko Strug-a in Ponc na Belopeška jezera je 15 ur , jaz se bom drugič raje vračala nazaj po plezalni via della vita, vse je opisano v knjigi 50 zavarovanih plezalnih poti !
via italiana je odprta, najmanj naporna je z Mangartskega sedla do bivaka nogara in potem je res počasnega plezanja 2 uri nazaj do sedla, kako je po slovenski ne vem, je veliko šlo pohodnikov gor pa veliko kamenja dol za njimi. |
hvala za odgovore
danes smo zaradi napovedi izbrali le mangart po italiani + slo gor.
In italjanski strani dol..
Poti "štimajo", le folka (in letečih skal) na mangartu je preveč.. |
Brez čelade zna bit zadeva kar rizična, seveda v upanju da ne prileti kakšen večji kamniti komad, ko niti čelada več ne zaleže! :oops: |
V nedeljo ob 7h smo startali iz Belopeških jezer, plan je bil Via della Vita, nato prečenje do Ponc in sestop mimo koče Zacchi. Že kmalu na začetku poti nas je malo presenetila tabla z obvestilom, da je VdV v zgornjem delu poškodovana in da je pot v bistvu zaprta, razen za alpiniste. Izkazalo se je, da to pomeni le ena izruvana jeklenica, kar pa ni predstavljalo večjega problema. Ko smo malo kasneje preplezali še lestev, smo si že mislili, da nas nato čaka le še prijeten, sicer malo daljši, sprehod. Huda zmota, prave težave so se šele začele. Najprej smo naleteli na ene 30 vm plezanja med I in II brez varoval, nato smo na križišču desno Mangrt, levo Vevnica in dalje Ponce, izbrali seveda levo varianto. Sledil je še en težji, sicer zelo kratek odsek, nato pa lepa potka do vrha. Sedaj bi pa težav res že moralo biti konec ... A že sestop iz Vevnice proti Strugu po sicer brezhibnih jeklenicah je bil kar zahteven, do Srednje Ponce pa je potem velik del poti karizpostavljen, mestoma je bilo plezanje med enko in dvojko, ponavadi navzdol. Nekaj varoval izpred vojne je, a ni, da bi se nanje 100% zanesel.
Tako da je bilo zadovoljstvo toliko večje, ko smo prišli na vrh Srednje Ponce. Sledil je še strm spust do koče Zacchi in naprej do avta.
Za celotno turo smo porabili 12 ur. Zanimivo, da je skoraj hkrati z nami začela turo še ena skupina Slovencev, ki pa so spustili Vevnico in so se vračali preko Mangrtskega sedla. In so turo tudi zaključili po 12 urah. Še nekaj [url=http://www.flickriver.com/photos/belatrix/sets/72157624806048514/]slikc [/url]. |
Super slike! Me samo še zanima, kater je tisti vrh,ki ima tako gladko steno, po kateri lezete, a je to Strug al že kakšna Ponca? :oops: |
Zgleda fajn tale zračni posnetek, sam povečat mi ga pa noče! :oops: |
| © PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024 |
Prijava
O avtorjih