FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Tone: nedelja, 1. julij 2007, ob 18.53 uri; ogledov: 0

Današnji lep dan naju je odvedel v pozabljeno dolino Remšendol. Da, pozabljeno, saj nad njo ni nobenega zvenečega imena, ki bi si ga kot trofejo lahko pripeli na junaške prsi in se z njo hvalili pred strmečo množico. Tudi sam začetek, ko se pelješ gor od Trbiža, ne deluje preveč dolinsko: gre za položno vzpenjajoče se gozdove, sredi katerih si je našlo mesto nekaj manjših vasic. Izrazito se dolina izoblikuje takrat, ko stopiš na široka prodišča, ki se razpenjajo od enega brega do drugega, in v tem je Remšendol edinstven v naših gorah. Odšla sva do njegovega zatrepa, kjer sva poiskala pot, ki naju bo povedla na Kopo (Poldnik) / Pico di mezzodi. Pot se slikovito vzpenja vse bolj k razbitim stenam vrhov, ki dolino obkrožajo na JV. Ko pride pod Bukovnik, se stisne v strmo grapo, kjer je treba preplezati nekaj 10 m enke. Plezanje ni zavarovano, pa tudi ne izpostavljeno in ne bo povzročalo večjih težav nekomu, ki je vajen skrotja. Zelo razgibana smer nas preko rame pod mogočno steno spusti na Rateško škrbino in nadalje vodi po J grebenu Kope. Prave plezarije je malo, gre predvsem za skrotje, seveda pa je treba biti previden zaradi drobljivega sveta. Pot je dobro markirana, vendar zelo malo shojena; mnogo "brezpotij" pri nas se lahko pohvali s precej bolj izrazito potjo. In nobenega železja do vrha! Na vrhu sva nekaj časa uživala mir, potem pa so se začele gor valiti neizmerne trume čvekavih Italijanov. Tako sva odšla navzdol proti Mangartskim jezerom. Nekaj previdnosti zahteva spet strm žleb pod vrhom, nižje pa je vse več gozda. Na sedlu Sella di Colrotondo sva zavila levo proti naselju Koprivnik / Ortigara, kjer naju je čakal avto. Pot vodoravno preči pobočja pod V stenami Kopine skupinice in je proti pričakovanju mestoma zelo zanimiva. Remšendol je odkritje nečesa novega. Nekaj za tistega, ki je prehodil že "vse" slovenske gore in sploh več ne ve, kam bi se še lahko odpravil.

Tone: nedelja, 1. julij 2007, ob 18.53 uri

Današnji lep dan naju je odvedel v pozabljeno dolino Remšendol. Da, pozabljeno, saj nad njo ni nobenega zvenečega imena, ki bi si ga kot trofejo lahko pripeli na junaške prsi in se z njo hvalili pred strmečo množico. Tudi sam začetek, ko se pelješ gor od Trbiža, ne deluje preveč dolinsko: gre za položno vzpenjajoče se gozdove, sredi katerih si je našlo mesto nekaj manjših vasic. Izrazito se dolina izoblikuje takrat, ko stopiš na široka prodišča, ki se razpenjajo od enega brega do drugega, in v tem je Remšendol edinstven v naših gorah. Odšla sva do njegovega zatrepa, kjer sva poiskala pot, ki naju bo povedla na Kopo (Poldnik) / Pico di mezzodi. Pot se slikovito vzpenja vse bolj k razbitim stenam vrhov, ki dolino obkrožajo na JV. Ko pride pod Bukovnik, se stisne v strmo grapo, kjer je treba preplezati nekaj 10 m enke. Plezanje ni zavarovano, pa tudi ne izpostavljeno in ne bo povzročalo večjih težav nekomu, ki je vajen skrotja. Zelo razgibana smer nas preko rame pod mogočno steno spusti na Rateško škrbino in nadalje vodi po J grebenu Kope. Prave plezarije je malo, gre predvsem za skrotje, seveda pa je treba biti previden zaradi drobljivega sveta. Pot je dobro markirana, vendar zelo malo shojena; mnogo "brezpotij" pri nas se lahko pohvali s precej bolj izrazito potjo. In nobenega železja do vrha! Na vrhu sva nekaj časa uživala mir, potem pa so se začele gor valiti neizmerne trume čvekavih Italijanov. Tako sva odšla navzdol proti Mangartskim jezerom. Nekaj previdnosti zahteva spet strm žleb pod vrhom, nižje pa je vse več gozda. Na sedlu Sella di Colrotondo sva zavila levo proti naselju Koprivnik / Ortigara, kjer naju je čakal avto. Pot vodoravno preči pobočja pod V stenami Kopine skupinice in je proti pričakovanju mestoma zelo zanimiva. Remšendol je odkritje nečesa novega. Nekaj za tistega, ki je prehodil že "vse" slovenske gore in sploh več ne ve, kam bi se še lahko odpravil.

peter2: nedelja, 22. julij 2007, ob 17.40 uri

Za včerajšnjo turo nama je nekako zmanjkalo idej ... povsod preveč obljudeno ali pa preveč vožnje "Rešil" naju je zapis Iztoka Snoja na gore-ljudje in tako sva se odpravila na Poldnik. Za prvič sva, za razliko od Toneta, izbrala lažji pristop od Mangartskih jezer. Pot je kar strma, a lepo speljana in označena. Tudi "zadnji metri, ki niso za vsakogar" (T. Mihelič, JA) nama niso povzročali težav. Celo pot in tudi na vrhu sva uživala v samoti 8) čvekavi Italijani so se verjetno hladili dol ob jezercih :D Midva pa sva videla več živali, kot ljudi. Lepo razgleden vrh, kar se vidi tudi na [url=http://petersfoto.s5.net/]fotografijah[/url], žal pa se del panorame od Rateške Visoke Ponce do Vevnice ni dalo lepo fotografirati zaradi nasprotnega sonca :?