FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: petek, 27. julij 2007, ob 19.38 uri; ogledov: 0

Dne 25.07.07 izhodišče Pian di Casa v dolini Pesarina. S prijateljico sva šla po poti 202 na opuščeno planino Mimoias ter naprej proti prelazu Enge, na odcepu poti proti rif. De Gasperi odloživa nekaj stvari (nekaj sem jih odložil že doma v hladilnik in jih tam seveda pozabil), zatem nadaljujeva na sedlo Enge, ter naprej do prelaza Oberenghe. Do sem normalna planinska pot. S prelaza Oberenghe nekaj metrov navzdol in takoj v levo po poti v strme trave, ki se končajo pod steno. Od tu naprej se prične lažje plezanje v nekoliko krušljivem svetu. Smer je označena, varoval ni , v vršnih 100 višinskih metrih naletiva na dve ali tri težja mesta, plezava oz. hodiva brez varovanja, na vrhu sva po vseh postankih v 4 urah. Razgled je bil tega dne enkraten (oprano od večernih neviht). Pri sestopu opaziva, dva ali tri kline z rinkami za varovanje oz. spust ob vrvi, nižje še nekaj klinov. Srečava še avstrijsko družino z majhnima otrokoma 8 in 10 let, zelo dobro opremljeno, vendar obrnejo že na začetku stene, očitno so precenili svoje sposobnosti. Terza Grande je pač prava velikanka. Sestopiva na prelaz Oberenghe in naprej do odcepa za kočo De Gasperi. Vzameva prej odložene stvari in greva proti prelazu Elbel, vendar kakih 15 minut pod prelazom, pod Clampil di Mimoias zavijeva navzdol in proti koči, seveda pot ne gre samo navzdol, ampak je na koncu potrebno še malo navzgor (trening za naslednji dan). V koči na zelo razglednem mestu nad Val Pesarino naju lepo sprejme oskrbnik Nilo, ki je tam že 30 let.

igorz: petek, 27. julij 2007, ob 19.38 uri

Dne 25.07.07 izhodišče Pian di Casa v dolini Pesarina. S prijateljico sva šla po poti 202 na opuščeno planino Mimoias ter naprej proti prelazu Enge, na odcepu poti proti rif. De Gasperi odloživa nekaj stvari (nekaj sem jih odložil že doma v hladilnik in jih tam seveda pozabil), zatem nadaljujeva na sedlo Enge, ter naprej do prelaza Oberenghe. Do sem normalna planinska pot. S prelaza Oberenghe nekaj metrov navzdol in takoj v levo po poti v strme trave, ki se končajo pod steno. Od tu naprej se prične lažje plezanje v nekoliko krušljivem svetu. Smer je označena, varoval ni , v vršnih 100 višinskih metrih naletiva na dve ali tri težja mesta, plezava oz. hodiva brez varovanja, na vrhu sva po vseh postankih v 4 urah. Razgled je bil tega dne enkraten (oprano od večernih neviht). Pri sestopu opaziva, dva ali tri kline z rinkami za varovanje oz. spust ob vrvi, nižje še nekaj klinov. Srečava še avstrijsko družino z majhnima otrokoma 8 in 10 let, zelo dobro opremljeno, vendar obrnejo že na začetku stene, očitno so precenili svoje sposobnosti. Terza Grande je pač prava velikanka. Sestopiva na prelaz Oberenghe in naprej do odcepa za kočo De Gasperi. Vzameva prej odložene stvari in greva proti prelazu Elbel, vendar kakih 15 minut pod prelazom, pod Clampil di Mimoias zavijeva navzdol in proti koči, seveda pot ne gre samo navzdol, ampak je na koncu potrebno še malo navzgor (trening za naslednji dan). V koči na zelo razglednem mestu nad Val Pesarino naju lepo sprejme oskrbnik Nilo, ki je tam že 30 let.

Tomaž: sobota, 19. april 2008, ob 13.05 uri

Zanimajo me možnosti kampiranja o okolici Sappade, ima morda kak boljši predlog v okolici? Igorz, kaj pa pot do sedla (314) na Terza Grande, morda poznaš?

igorz: sobota, 19. april 2008, ob 20.17 uri

Od Cime Sappade do San Stefano di Cadore je kar nekaj campov, tako, da je možnost kampiranja ob reki Piavi. Pot 314 poteka iz vasi Granvilla, prvi del je sicer cesta, ki pa je zaprta za javni promet, zelo dolga pot do sedla Enghe in naprej na sedlo Oberenghe, ter dol v dolino Val Frison (cestna povezava forcella Lavardet - Campolongo). S prijateljico sva opravila optimalno najboljšo in najlepšo pot iz Val Pesarine. Je pa seveda odvisno iz katere smeri načrtuješ. Sicer pa priporočam vodnik Karnijska potepanja (avtorja sta zapisala, da sta takrat izbrala slabšo varianto, v vodniku pa je opisana moja) in karto Tabacco 01. Sicer pa je Terza Grande po mnenju avtorjev vodnika resna gora, na katero ni lahko priti, višje, ko gremo, zahtevnejša postaja, vrhunec pa doseže tik pod vrhom, kjer je treba več deset metrov plezanja II. stopnje.

mirok1: nedelja, 20. april 2008, ob 0.15 uri

Na Terzo Grande sem se povzpel po opisu v vodniku Karnijska potepanja dne 17. 7.2006 v čudovitem sončnem dnevu. Do prelaza Oberenghe pot ni zahtevna, kasneje pa je dvesto višinskih metrov strmih travnatih pobočij, katera se končajo ob vstopu v skalnat krušljiv svet, najbolj je zahtevna grapa pod vrhom, jaz sem se je držal bolj na desni strani. Na vrhu me je pozdravil zanimiv možic in pa čudoviti pogledi na bližnje in daljne vrhove, na veliko katerih sem se tudi že povzpel. Skočil sem še na bližnji vzhodni vrh. Celo turo nisem srečal žive duše. Ker sem prejšnji dan skočil še na Monte Tiarfin sem prespal kar v avtu na planini Razza. Imajo čudovit sir in skuto. V Sappadi je kar nekaj kampov, eden izmed njih je tudi Camping Gorte. Pa srečno. Lp Miro!

Tomaž: nedelja, 20. april 2008, ob 20.25 uri

Pot 314 poteka iz vasi Granvilla, prvi del je sicer cesta, ki pa je zaprta za javni promet, zelo dolga pot do sedla Enghe in naprej na sedlo Oberenghe.
Imaš morda kakšen podatek, koliko časa bi potreboval za tole turo iz doline do sedla? Je pa res presneto dolga, po karti sodeč... :)

igorz: ponedeljek, 21. april 2008, ob 15.10 uri

Žal tega podatka nimam, če pa prespiš v campu v dolini, ne bi smelo biti težav s časom.

brane: sreda, 24. september 2008, ob 18.38 uri

Igor vprašanji zate: Kakšne so kaj tiste dvojke zadnjih 100 m proti vrhu Terza Grande primerljive npr. z plezanjem vstopne dvojke iz sedla Portonat proti Creti Grauzariji. Ker veliko hodiš v Karnijce ali meniš da bi trenutne razmere ( morebitni sneg ) še dopuščale vzpon v prihajajoči z obetavnim vremenom napovedani nedelji ? Hvala ter lp

igorz: sreda, 24. september 2008, ob 18.48 uri

Lažje kot tisti začetni del s Portonata na Grauzario, meni se je zdelo le rahlo bolj krušljivo, sicer pa je v smeri tudi nekaj svedrovcev za morebitno varovanje z vrvjo ob sestopu, pa niti izpostavljeno ni, ker smer v tistem vršnem delu poteka po žlebu. Mislim oz. vem, da tam ni snega, ker ga nisem videl niti na M. Cogliansu v ponedeljek, ko sem bil na M. Chivalsu, priporočam vzpon iz Val Pesarine, jugo vzhodna stran, sicer se malo vleče, ampak je tako krasen ambient, da boste kar naenkrat gor. Èe bo vreme, boste ves čas na sončku, že čakamo opis. lp

brane: ponedeljek, 29. september 2008, ob 21.01 uri

Igorz: Z velikim veseljem sporočam tebi in tudi ostalim da nas je Terza Grande sprejela včeraj v nedeljo 28.9. v vsem svojem najlepšem sijaju. :lol: Torej ker smo doma bolj iz osrčja naše domovine smo se na pot odpravili zelo zgodaj in tako začeli hoditi malce po osmi uri zjutraj.Malce skeptični ker si nam Igorz z opisom svoje zadnje Karnijske že pojasnil da je višje zgoraj pobeljeno, da o naših hribih niti ne govorimo smo vseeno tvegali in naše tveganje je bilo izjemno poplačano. Ker nisem bil voznik in sem imel tako malce možnost, da med potjo še malce zadremam smo(je) se držali Stritarjevega opisa in parkirali na parkirišču malce pod prelazom Laverdet. Pot 202 zavije najprej malce skozi gozd in nato na ugleden kolovoz na katerem nas markacije povedejo v levo in pridemo po cca 15 min. na cesto kjer je tabla z številko 202 v kontra smeri torej nazaj proti izhodišču.Kaj pa zdaj. Mahnemo nazaj proti avtu in namesto do avta nadaljujemo v smeri kolovoza naprej ter malce naprej po 5 minutah zopet markacije za pravilno smer.Vsa težava je v tem. da spregledamo na tleh ležečo tablo pri prihodu na kolovoz, zato opozorilo za vse bodoče osvajalce. :oops: Naprej orientacijskih težav ni več.Prijeten jesenski sonček nas spremlja vso pot.Malce pod prelazom Mimoas naredimo prvi prijeten počitek v toplih travah ter uživamo v tišini. :lol: Na prelazu se nam odkrijejo tudi bolj oddaljene gore, a začuda bližnje niso pokrite z snegom razen pogorje na levi malce po severni strani. Na prelazu Oberenghe se že spogledujemo z razbitim ostenjem naše gore, ki se povsem kopna koplje v soncu. :lol: Zagrizemo v strme trave, višje na koncu ruševja pa odložimo balastno opremo ( palice in še kaj ) si nataknemo čelade in vstopimo v steno.Kot je povedal Igorz se do cca 100 m pod vrhom hodi po nekakšnih stezicah, ki so vseskozi markirane z rdečimi packami, le malce je krušljivo ter sem ter tja je potrebno malce poprijeti za skalo. Zadnji finalni del preiskusi naše dosedajne izkušnje, najprej nas pričaka zračen prag, nato pa se kmalu začne dolg ozek žleb z kamini a se le nekako pretolčemo skozi z poplezavanjem v okviru druge stopnje. Na vrhu ni kaj dosti prostora, a poleg štirih značilno neprestano govorečih Italijanov smo edini gostje izjemne Karnijske lepotice.Tam prvič zagledamo nekaj krpelj snega, in kar ne moremo verjeti da je vse kopno prav do skrinjice na 2586 m. Sestop po žlebu in skoku je kar neprijetno siten, a vrv, ki jo imamo v nahrbtniku le ne potegnemo ven in vsi varno splezamo do nižjih lažjih odsekov. Na sedlu Oberenghe še zadnji počitek na sončku ob pogledu na nižje ležeče že s prvimi zlatimi odtenki obsijane macesne ( le kako bi bilo tam čez štirinajst dni si lahko le predstavljamo ). Èe bi ob načrtovanju tele ture igrali loto smo v nedeljo sigurno zadeli sedmico.Povsem kopna , vseskozi sončna, v lepem okolju in ne predolga izjemna tura. No sicer pa, upam da kakšno od svojih vedno lepih fotk pritakne še prijatelj Gorjan v bližnji prihodnosti.

matta: torek, 30. september 2008, ob 3.06 uri

No, pa sva ga spet enkrat »u kaḿn«! Seveda ni tako hudo, saj je bila tista neskončna modrina brez oblaka namenjena tudi nama, le vrh Cime Giaf (cca 2500 m) bo še počakal. Kar malce hudo je bilo zapustiti pogled na osončeno južno ostenje Cridole, in zagaziti v hlad spoštljivo strme grape na Forcello Giaf. Vzpon prav na vrh seveda poteka po sveže pobeljenih severnih poličkah in bi si tudi z zimsko opremo težko kaj pomagala. In sva na sedlu obrnila, ne obrnila, nadaljevala po drugi, lažji grapi dol, nazaj na Scodavacco in v kočo Giaf na kavo in… Nisva vedela, da je onstran prelaza Mauria še visoko v robeh poletje! Res sva na Terzi Grande že bila, sta pa tudi manjši sestrici Media in Piccola verjetno vredni greha. Pravzaprav se oglašam z vprašanjem. [b:67e9ec1514]Ali kdo pozna pot na vrh Terze Piccole? [/b:67e9ec1514] Markacija je vrisana le preko sedla. Salvini (italijanski opis) pravi, da ni težko (I), da so trace e bolli rosi, glede na izkušnje pa bi rajši slišala kakšno »domačo« verzijo. Nisem si vzela preveč k srcu tistega stavka: »Meta čar gora je da tudi sama najdeš kakšen pristop, ne pa da bi ti opisali vsak kamenček, vejo za katero se boš prijela, šla levo ali desno«. Ali pač? Tako samotna in oddaljena od ostalih vrhov je najbrž kljub nazivu »mala«, Terza Piccola s svojimi 2334 metri prvovrstni razglednik! Èestitke za Terzo Grande in lep pozdrav! Meta