FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: torek, 31. julij 2007, ob 8.01 uri; ogledov: 0

Èetrtek, 26.07.2007 Končno v gorah - prvič letos :oops: (v času najlepšega vremena na morju). Štart iz vrat mimo bivaka IV do Strmih polic, kjer sva skrenila po JV grebenu proti Dolkovi špici. Nad začetnimi travami pridemo do prvih stolpov, ki jih obidemo po levi (mestoma stezica), nato pa čez lažje skalovje (levo ob grebenu) dosežemo travnato ramo z možicem. Tukaj se začne težji, morda ključni del. Desno od grebena nadaljujemo sprva še lahko, nato pa čez že nekaj težje skalovje (midva sva uporabila proti desni usmerjeno zajedo/žleb) pod veliko in markantno rumeno steno/stolp. Pod njo lahko prečimo na rob na levi (vmes en siten prestop), s katerega je možno sestopiti po polički v žleb na levi. Mislim, da je to varianta, ki jo je opisal [url=http://www2.arnes.si/~mcelik2/s_dnevnik_04_3.html]Matjaž[/url], le da njegova varianta to mesto doseže po steni tik levo od grebena (in ne, kot jaz, desno in s prečnico v levo). Tako pač sklepam glede na moje oglede in slike na Matjaževi strani, potrditi pa ne morem, saj sva midva za nadaljnji vzpon uporabila najino, že preizkušeno (izpred dveh let) varianto, ki pod rumeno steno zavije desno okoli roba (tudi ta prečnica ima nekaj sitnih, krušljivih metrov) in doseže žleb tik desno od rumenega stolpa. Žleb ima kmalu v začetku ne čisto lahki skok (ne manj kot II), nato pa nas lažje in v kratkem privede na greben vrh rumenega skoka. Večjih težav je tu konec, naslednji strmejši skok v grebenu spet obidemo po žlebu na desni (ta je lahek) in dosežemo široko pobočje, ki le še malo spominja na greben. V tem delu se lahko plezanju skoraj v celoti izognemo po grušču in žlebičkih, lahko pa se tudi odločimo za poplezavanje čez skalovje (manj krušljivo in bolj zabavno). Ostane le še vprašanje, kje izplezati na vrh. Pred dvema letoma sva prečila na greben na levi, tokrat pa sva poskusila kar naravnost po sredini navzgor po nekakši grapi (skoraj že kanjonu). Ni, da bi to varianto kaj preveč priporočal, saj je v grapi (lahka) ogromno naloženega grušča. Na vrhu grape sva izplezala čez kar zahteven skok (konkretna II) naravnost na vrh Spodnje Dolkove špice (je pa tam kar nekaj možnosti, verjetno se najdejo tudi lažje). Sledi še greben do glavnega vrha. Prvo grebensko ožino takoj za vrhom Spodnje Dolkove špice se da obiti po desni, kasneje pa imam v spominu še en nekoliko težji prag v vzponu in pa sestop v "znamenito" škrbino (oboje blizu II). Sestop v škrbino je najlažji na levi, vendar previdno, saj nisem prepričan, ali je skala, ki tam nudi najlepše oprimke, zraščena s steno ali pa je le naložena nad skokom. Glede na vpisno knjigo na vrhu dokaj obiskan pristop; težavnost ni prehuda, vendar pa se kakšnemu prehodu II verjetno ne da izogniti; izpostavljenost ni nikjer posebej velika. Z Dolkove špice sva sestopila v Rdečo škrbino in splezala na Rogljico. Od daleč izgleda zelo težko, treba se ji je čisto približati, da ugotovimo, da ni tako hudo. Vznožno steno sva preplezala po rdečem kaminu (ki ga priporoča tudi Matjaž); verjetno bi se dalo tudi bolj levo, vendar meni tam nekako ni bilo všeč. Nad kaminom dosežemo lažje pobočje, ki od daleč izgleda zelo strmo in izpostavljeno nad steno, vendar temu ni tako (ni pretirano strmo pa tudi izpostavljenosti ni za čutiti). Pod strmim vršnim skalovjem sva prečila proti levi (zračno, vendar imamo dobre oprimke), kjer za robom zlahka dosežemo vrh. Najtežji del je kamin, ki se mi zdi II, ostalo je največ I. Pri težavah moramo upoštevati tudi nadpovprečno krušljivost v kaminu in pa, da je potrebno po isti poti tudi sestopiti. Po povratku z Rogljice sva nadaljevala nekaj časa po poti proti Zadnjemu Dolku, nato pa na primernem mestu zavila čez melišča na levo proti izraziti, široki gredini pod Rakovo špico. Gredino (večinoma melišča in grušč, vmesna skalnata prekinitev, ki nas straši od daleč, se izkaže za neproblematično) sva prečila čisto do konca, od koder čez lahko skalovje brez težav dosežemo greben (do sem torej praktično brez plezanja). Na gredini sva na meliščih zasledila le ene stare stopinje, kar priča o bolj skromnem obisku. Greben proti vrhu Rakove špice je do škrbinice pod vršno zgradbo razmeroma enostaven, nato pa postane težji. Prve (menda) tri pragove sva preplezala (niso visoki, le okoli 2m, težavnost je po moji oceni vseeno blizu II; možnih obvozov po levi zaradi naloženega drobirja ne bi priporočal), zadnji pa me je (tudi z mislijo na sestop) prepričal v obvoz po levi, ki pa tudi ni bil lahek (skale posute z drobirjem in naložen grušč ter kar izpostavljeno - za mene najbolj neprijetno mesto vzpona). Sledil je samo še kratek in relativno enostaven vzpon s predvrha na glavni vrh Rakove špice. Glavna težava vzpona je po moje greben, omenjeni pragovi so nadležni predvsem v sestopu (bolj malo stopov in oprimkov), zagruščeni obvozi pa v obe smeri; greben je tudi kar zračen. Do gredine sva sestopila po isti poti, tu pa se nisva odločila za dolgo prečenje, ampak sva raje poiskala sestop po "normalki" v Zadnji Dolek, ki jo je tudi že opisal [url=http://www2.arnes.si/~mcelik2/s_dnevnik_06_4.html]Matjaž[/url]. Nekaj časa sva tako sestopala po desnem (gledano navzdol) robu rdečega žleba do mesta, kjer se je pokazala možnost relativno lahkega sestopa vanj (dobra I). Žleb sva le prečila in se na drugi strani prek lahkih skal dvignila iz njega. Sledilo je še nekaj lahkih metrov čez skrotje in že sva dosegla melišča pod Škrlatico (s tega mesta je možno s kratko, vodoravno prečnico čez melišče doseči vstop poti na Škrlatico). Èez melišče sva se podričala v Zadnji Dolek, spotoma obiskala še Kucelj (izrazita glava sredi Zadnjega Dolka) in s sestopom po markirani poti sklenila turo. Glede težavnosti ture menim, da so vsi trije (če ne štejemo Kuclja) obiskani vrhovi približno v istem rangu. Rogljica in Rakova špica sta morda vseeno za odtenek zahtevenjši zaradi večje izpostavljenosti in, ker moramo sestopiti po isti poti. Vreme žal ni bilo povsem v skladu z napovedmi, saj je bilo kar nekaj megle, ki pa na srečo ni povsem ovila vrhov, tako da je razgled vseeno bil. Slike sledijo... LP

mariborcan: torek, 31. julij 2007, ob 8.01 uri

Èetrtek, 26.07.2007 Končno v gorah - prvič letos :oops: (v času najlepšega vremena na morju). Štart iz vrat mimo bivaka IV do Strmih polic, kjer sva skrenila po JV grebenu proti Dolkovi špici. Nad začetnimi travami pridemo do prvih stolpov, ki jih obidemo po levi (mestoma stezica), nato pa čez lažje skalovje (levo ob grebenu) dosežemo travnato ramo z možicem. Tukaj se začne težji, morda ključni del. Desno od grebena nadaljujemo sprva še lahko, nato pa čez že nekaj težje skalovje (midva sva uporabila proti desni usmerjeno zajedo/žleb) pod veliko in markantno rumeno steno/stolp. Pod njo lahko prečimo na rob na levi (vmes en siten prestop), s katerega je možno sestopiti po polički v žleb na levi. Mislim, da je to varianta, ki jo je opisal [url=http://www2.arnes.si/~mcelik2/s_dnevnik_04_3.html]Matjaž[/url], le da njegova varianta to mesto doseže po steni tik levo od grebena (in ne, kot jaz, desno in s prečnico v levo). Tako pač sklepam glede na moje oglede in slike na Matjaževi strani, potrditi pa ne morem, saj sva midva za nadaljnji vzpon uporabila najino, že preizkušeno (izpred dveh let) varianto, ki pod rumeno steno zavije desno okoli roba (tudi ta prečnica ima nekaj sitnih, krušljivih metrov) in doseže žleb tik desno od rumenega stolpa. Žleb ima kmalu v začetku ne čisto lahki skok (ne manj kot II), nato pa nas lažje in v kratkem privede na greben vrh rumenega skoka. Večjih težav je tu konec, naslednji strmejši skok v grebenu spet obidemo po žlebu na desni (ta je lahek) in dosežemo široko pobočje, ki le še malo spominja na greben. V tem delu se lahko plezanju skoraj v celoti izognemo po grušču in žlebičkih, lahko pa se tudi odločimo za poplezavanje čez skalovje (manj krušljivo in bolj zabavno). Ostane le še vprašanje, kje izplezati na vrh. Pred dvema letoma sva prečila na greben na levi, tokrat pa sva poskusila kar naravnost po sredini navzgor po nekakši grapi (skoraj že kanjonu). Ni, da bi to varianto kaj preveč priporočal, saj je v grapi (lahka) ogromno naloženega grušča. Na vrhu grape sva izplezala čez kar zahteven skok (konkretna II) naravnost na vrh Spodnje Dolkove špice (je pa tam kar nekaj možnosti, verjetno se najdejo tudi lažje). Sledi še greben do glavnega vrha. Prvo grebensko ožino takoj za vrhom Spodnje Dolkove špice se da obiti po desni, kasneje pa imam v spominu še en nekoliko težji prag v vzponu in pa sestop v "znamenito" škrbino (oboje blizu II). Sestop v škrbino je najlažji na levi, vendar previdno, saj nisem prepričan, ali je skala, ki tam nudi najlepše oprimke, zraščena s steno ali pa je le naložena nad skokom. Glede na vpisno knjigo na vrhu dokaj obiskan pristop; težavnost ni prehuda, vendar pa se kakšnemu prehodu II verjetno ne da izogniti; izpostavljenost ni nikjer posebej velika. Z Dolkove špice sva sestopila v Rdečo škrbino in splezala na Rogljico. Od daleč izgleda zelo težko, treba se ji je čisto približati, da ugotovimo, da ni tako hudo. Vznožno steno sva preplezala po rdečem kaminu (ki ga priporoča tudi Matjaž); verjetno bi se dalo tudi bolj levo, vendar meni tam nekako ni bilo všeč. Nad kaminom dosežemo lažje pobočje, ki od daleč izgleda zelo strmo in izpostavljeno nad steno, vendar temu ni tako (ni pretirano strmo pa tudi izpostavljenosti ni za čutiti). Pod strmim vršnim skalovjem sva prečila proti levi (zračno, vendar imamo dobre oprimke), kjer za robom zlahka dosežemo vrh. Najtežji del je kamin, ki se mi zdi II, ostalo je največ I. Pri težavah moramo upoštevati tudi nadpovprečno krušljivost v kaminu in pa, da je potrebno po isti poti tudi sestopiti. Po povratku z Rogljice sva nadaljevala nekaj časa po poti proti Zadnjemu Dolku, nato pa na primernem mestu zavila čez melišča na levo proti izraziti, široki gredini pod Rakovo špico. Gredino (večinoma melišča in grušč, vmesna skalnata prekinitev, ki nas straši od daleč, se izkaže za neproblematično) sva prečila čisto do konca, od koder čez lahko skalovje brez težav dosežemo greben (do sem torej praktično brez plezanja). Na gredini sva na meliščih zasledila le ene stare stopinje, kar priča o bolj skromnem obisku. Greben proti vrhu Rakove špice je do škrbinice pod vršno zgradbo razmeroma enostaven, nato pa postane težji. Prve (menda) tri pragove sva preplezala (niso visoki, le okoli 2m, težavnost je po moji oceni vseeno blizu II; možnih obvozov po levi zaradi naloženega drobirja ne bi priporočal), zadnji pa me je (tudi z mislijo na sestop) prepričal v obvoz po levi, ki pa tudi ni bil lahek (skale posute z drobirjem in naložen grušč ter kar izpostavljeno - za mene najbolj neprijetno mesto vzpona). Sledil je samo še kratek in relativno enostaven vzpon s predvrha na glavni vrh Rakove špice. Glavna težava vzpona je po moje greben, omenjeni pragovi so nadležni predvsem v sestopu (bolj malo stopov in oprimkov), zagruščeni obvozi pa v obe smeri; greben je tudi kar zračen. Do gredine sva sestopila po isti poti, tu pa se nisva odločila za dolgo prečenje, ampak sva raje poiskala sestop po "normalki" v Zadnji Dolek, ki jo je tudi že opisal [url=http://www2.arnes.si/~mcelik2/s_dnevnik_06_4.html]Matjaž[/url]. Nekaj časa sva tako sestopala po desnem (gledano navzdol) robu rdečega žleba do mesta, kjer se je pokazala možnost relativno lahkega sestopa vanj (dobra I). Žleb sva le prečila in se na drugi strani prek lahkih skal dvignila iz njega. Sledilo je še nekaj lahkih metrov čez skrotje in že sva dosegla melišča pod Škrlatico (s tega mesta je možno s kratko, vodoravno prečnico čez melišče doseči vstop poti na Škrlatico). Èez melišče sva se podričala v Zadnji Dolek, spotoma obiskala še Kucelj (izrazita glava sredi Zadnjega Dolka) in s sestopom po markirani poti sklenila turo. Glede težavnosti ture menim, da so vsi trije (če ne štejemo Kuclja) obiskani vrhovi približno v istem rangu. Rogljica in Rakova špica sta morda vseeno za odtenek zahtevenjši zaradi večje izpostavljenosti in, ker moramo sestopiti po isti poti. Vreme žal ni bilo povsem v skladu z napovedmi, saj je bilo kar nekaj megle, ki pa na srečo ni povsem ovila vrhov, tako da je razgled vseeno bil. Slike sledijo... LP

Marijana & Marko: torek, 31. julij 2007, ob 10.35 uri

Z Rogljice se da v okviru težav (dobre) II prav po grebenu priti na Rakovo špico. Je pa sestop v škrbino precej smotan: zagruščen, izpostavljen... http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/050726.html

mariborcan: torek, 31. julij 2007, ob 22.20 uri

Ja, vajin opis je bil seveda prebran že pred turo (prvič pa, če imam prav v spominu, že takoj ob njegovi objavi), vendar pa sem šel raje na ziher in se brez varovanja odpovedal iskanju sestopa z Rogljice v smeri Rakove špice, še posebej, ker mi nekako ni izgledalo (slike, spomin), da bi se kje tam dalo zlahka priti dol. Danes sem sicer malo preštudiral nekaj slik, ki sem jih posnel na turi v četrtek, in iz ene perspektive se res da slutiti prehode (no, od daleč je težko oceniti, morda to, kar sem gledal jaz, sploh ni to). Vsekakor pa vama verjamem, da je precej izpostavljeno, tudi meni se je zdelo tako... Bolj bi za naju morda prišel v poštev vzpon na Rakovo špico iz te smeri: torej sestop z Rogljice po normalki, sestop po melišču z Rdeče škrbine ter spet vzpon po melišču do škrbine med Rogljico in Rakovo špico, kjer bi se priključila vajini smeri. O takšni varianti sem doma sicer nekaj razmišljal, na nekaterih slikah, ki sem jih imel, je tudi izgledalo kar obetavno, na drugih pa spet nekoliko manj, tako da sem se tudi glede tega raje odločil za bolj ziher varianto po normalki. Kljub tem lepotnim napakam (vsaj v primerjavi z vajino elegantno linijo brez sestopov po isti poti) pa sem s turo čisto zadovoljen, za prvič mi je bilo predvsem pomembno, da pridem na vrh, kdaj drugič pa bo morda tudi možnost, da preverim še kakšno drugo opcijo... LP

mariborcan: sreda, 1. avgust 2007, ob 0.09 uri

Slike dodane: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/8744357/[/url] LP

Marijana & Marko: sreda, 1. avgust 2007, ob 18.39 uri

...se brez varovanja odpovedal iskanju sestopa z Rogljice v smeri Rakove špice, še posebej, ker mi nekako ni izgledalo (slike, spomin), da bi se kje tam dalo zlahka priti dol.
Drži kot pribito, od daleč in tudi od zgoraj izgleda zelo čudno, potem pa začuda kar gre. Midva sva šla sicer brez varovanja,ker varovati bi bilo bolj težko, skala je slaba, podrto skratka.

Domen: nedelja, 27. julij 2008, ob 8.55 uri

To turo sem imel seveda v načrtu že nekaj let, a iz meni nepoznanih razlogov kar nekako ni prišla na vrsto. Izčrpnemu opisu mariborčana seveda ni kaj dodati, jaz osebno bi kvečjemu kaj odvzel! :oops: Resnici na ljubo, od vseh virov, preko katerih sem se seznanjal s tem grebenom pred turo, mi je bil še najbolj v pomoč nepozabni Tine, ki pravi nekako takole - od markirane poti na travnatem pomolu opis ni več potreben, usmerimo se naravnost navzgor! Tega smo se tudi držali, uživali v brskanju za naravnimi prehodi, ki so se vedno, ko se je teren nad nami malce bolj zaprl, odprli na naši desni. Do Male Dolkove špice tako kakega dejanskega plezanja niti nismo okusili, bolj smo lazili po brezpotnem šodrastem terenu. Greben do V. Dolkove špice edino "težavo" ponudi le na že omenjeni škrbini, ki je dejansko edino ključno mesto. Možno se je je lotiti kot mariborčan, na trenje preko skoka direktno na škrbino, ali pa z malce bolj krušljivim, a tudi bolj razčlenjenim sestopom na poličko na desni. Kot pač komu bolj odgovarja, mi smo stestirali obe varianti. Razmišljali smo tudi o vzponu na Rogljico, a je to razmišljanje odplaknilo rosenje, še bolj pa pogled na podor na vzhodni strani "grebena" Rogljice in tudi na markirani poti čez škrbino (ki pa je še vedno prehodna). Rdečega žleba se ne spomnim, da bi ga videl, mogoči prehodi so se kazali le na levi strani (desna je pač odlomljena), a od daleč niso prav nič vabili, tako da smo se rajši po meliščih na zahodni strani podričali v dolino. Uživali smo Majda, Miloš in moja malenkost

mariborcan: nedelja, 27. julij 2008, ob 12.37 uri

Razmišljali smo tudi o vzponu na Rigljico...
Domen, majhen (ali velik) popravek: pri Dolkovi špici je Rogljica, Rigljica (kot si zapisal) je drugje (SZ od Špika).

Domen: nedelja, 27. julij 2008, ob 14.04 uri

Hvala! :oops: Bom moral tipki "O" in "I" malce razmaknit na tipkovnici! 8)