FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mkonci: torek, 7. avgust 2007, ob 16.34 uri; ogledov: 0

Živjo, Imam zgoraj omenjeni problem, ki pa bi se ga rad na vsak način rešil. Imam veliko željo hoditi tudi po poteh označenih z zahtevno in ne samo po lahkih označenih poteh. Namreč višje ko gre bolj uživam. Samo sedaj sem na točki ko sem prehodil že večino poti, katere so označene lahko da so nad 2000m. Je med vami kdo, ki je imel tak problem in ga s kakšno tehniko odpravil? Vsak komentar dobrodošel. lp, Matej

mkonci: torek, 7. avgust 2007, ob 16.34 uri

Živjo, Imam zgoraj omenjeni problem, ki pa bi se ga rad na vsak način rešil. Imam veliko željo hoditi tudi po poteh označenih z zahtevno in ne samo po lahkih označenih poteh. Namreč višje ko gre bolj uživam. Samo sedaj sem na točki ko sem prehodil že večino poti, katere so označene lahko da so nad 2000m. Je med vami kdo, ki je imel tak problem in ga s kakšno tehniko odpravil? Vsak komentar dobrodošel. lp, Matej

Luki: torek, 7. avgust 2007, ob 20.22 uri

Nekako moras stopiti na tako pot in jo premagati. Seveda je to zelo zdravo narediti varno, tako da se ne zaganjaj v tezke nezavarovane poti. Zacni popolnoma zavarovan. To pomeni da poisci kaksno lahko ferato, vzemi samovarovalni komplet, se pripni in zacni uzivati. Potem to pocasi stopnjuj. Druga varianta, ki je pomagala nekaterim prijateljem je plezanje. Tukaj je vec variant. Ena je pac plezanje na top-rope, druga je da te nekdo spusti po vrvi z vrha stene, potem prides do abzajlanja, se pravi da se sam spustis po vrvi. Vse seveda pocni v spremstvu izkusene osebe, ki ve kaj pocne in kmalu bos pridobil kar nekaj samozavesti in potem bo vedno lazje. Lp, Luka

marfi: torek, 7. avgust 2007, ob 20.22 uri

Pokukaj tudi v to temo. http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=939

mucek: sreda, 8. avgust 2007, ob 10.32 uri

Lani sva s kolegom na Triglav peljala dve kolegici, ki sta imeli veliko željo iti tja, a sta se bali višine. Seveda sva ju popolnoma varovala in dokler sta bili na štriku, ni bilo nobenih problemov. Ko smo prišli na vrh, smo pasove seveda odpeli s štrika in takoj je bilo hudo... Smo ju pripeli nazaj in je bilo OK. Na isti lokaciji, z istim razgledom, ... Tako da ima tu strah (oz. občutek varnosti) ogromen pomen. Se pa strinjam s prej napisanim - da je nek "zdrav" strah zelo koristen (in tudi to, da ga sčasoma izgubljaš (odkar sem jamar in se spuščamo v takšne in drugačne globoke luknje, tudi v hribih ne čutim več takšnega strahu, kot včasih) LP, Grega

panda: sreda, 8. avgust 2007, ob 11.07 uri

Definitivno pri tvojem problemu pomaga v prvi vrsti, da na pot ne odhajaš sam. Èe si v sredini, imaš boljši pogled na to, kam kdo stopa (ali sestopa), za seboj imaš "krit" hrbet. Vendar to še zdaleč ni vse. Tudi pogovor med udeleženci pomirjujoče vpliva na tistega, ki ga je "strah"; vendar vsak se mora paziti sam. Tudi vsak začetek pohodniškega leta je potrebno začeti z "lažjimi" turami in jih potem stopnjevati. In tudi ni "sramota" odnehati, ko se sproži tisti "alarm" (strah) in naprej pač ne gre več. Tudi Humar je odnehal tik pod vrhom Daulaghirija. Bolje se je vrniti sam, kot pa da si vrnjen. :lol:

mkonci: sreda, 8. avgust 2007, ob 11.32 uri

Ravno to o odnehanju sem storil to nedeljo 5.8.2007. Bili smo namenjeni na Stenar čez Sovatno, ker smo bili preveč v klepetu (zmeraj smo družba treh hriboželnih) smo zgrešili pot za Stenar. To sem opazil šele ko smo bili že skoraj na prelazu Luknja. Ker se nam je pot nazaj zdela predolga, smo se po krajšem posvetu in pogovoru s drugim hribolascem odločili da poizkusimo pot skozi Bovški Gamsovec in nato naprej na Stenar. Na začetku je pot super,rožice, gamsi... le markacije so skoraj nevidne. In ker markacije na ključnih mestih ni smo zgrešili in zavili desno po zelo shojeni potki, ki pa je (po mojem videnju) na eni strani malo trave in stena gor na sredini cca 20cm potke, ki se vzpenja po krušljivem kamenju na drugi strani pa dober km v dolino Vrat, seveda brez jeklenice. Tu sem dobil v grlu en velik cmok, a sta me kolega prepričala da sem nadaljeval, po približno 50m pa smo ugotovili, da ta pot ne pelje nikamor!!! Verjetno mi ni potrebno na veliko razlagati, da je pot navzdol po krušečih se kamnih še hujša in pogled v dolino uaaaaauuuu visoko. Ko smo prišli nazaj kjer smo zgrešili sta se kolega takoj zapodila v hrib, jaz pa sem malo dihal na neprepadnem travniku. Nato je prišla odločitev NI ŠANS, DA GREM DANES ŠE KAM NAPREJ. Po krajšem pregovarjanju sta kolega le opazila, da sem smrtno resen in odkorakali smo po isti poti kot smo prišli. Že v ponedeljek ko se je glava malo skulirala sem izkal nov podvig. Doma imam pas [url]http://www.iglusport.si/iglusport/katalog/plezanje/pasovi/pasovi.html[/url], sedaj rabim nabavit še tiste varovalne uponke (al kako se že reče) katere priporočate? Mi pa ni čisto jasno kako se potem to uporablja :? Naslednja turca naj bi bila ???, kakšen predlog, da stvar ni preveč prepadna, da je lepo zavarovana in da se začnem odvajati te nadležne reči. Lp, Matej

Rožle: sreda, 8. avgust 2007, ob 11.33 uri

Osebno ne poznam nikogar, ki bi se mu v hribih kdaj ne zaresle hlače. Po moje je strah pred višino prirojen, tako kot strah pred kačami in ima ga prav vsak, nekdo malo več, nekdo malo manj. S treningom se da zadevo omilit, nikakor pa ni pri tem za pretiravat. Je psiha ena čudna reč, poznam nekoga, ki je mu je po "treningu" še vrh Grintovca preveč izpostavljen, pa mu prej ni bil. Sam sem začel hodit po bolj pokončnih terenih, ko sem ugotovil , da mi je imeti luft pod nogami blazno dober občutek. Èe nekomu izpostavljenost vzbuja izrazito negativne občutke, res ne vem, zakaj bi počel nekaj, kar mu ne paše, saj se da v hribih najti zadovoljstvo na različne načine. Hribi niso dosežki, hribi so občutki.

Mukica: sreda, 8. avgust 2007, ob 12.06 uri

Sama sem med temi ,ki nas je strah prepadnih pogledov in jeklenic,še bolj pa klinov,ker v zajlo se vpnem za klin pa nisem sigurna.Èe greva po poti kjer je možno samovarovanje si vedno nataknem pas pa če ga rabim ali ne,psiha deluje imam varovalo.Par poletnih sezon sva z možem oblegala Triglav ,pa se nisva upala gor,vedno me je zagrabila panika.Lani pa sva s pomočjo kolega-gorskega reševalca to turo uspela uresničiti brez da bi me navezal, kar je bilo prvotno dogovorjeno.Imela sem le pas in se sama vpenjala na jeklenico, lepo počasi smo prispeli na vrh.Bil je neverjeten občutek ,ko ti uspe kar si že dolgo želiš :lol: .Letos sva turo z možem ponovila sama z ustrezno opremo,samovarovalen pas,čelada in lahko se malce pohvalim,da se nisem niti enkrat pripela na jeklenico vendar imela sem možnost...zaradi občutka varnosti mislim, da je dobro če to opremo imam in jo uporabljam.Vedno pa je dobro da veš kje so tvoje zmogljivosti in da se znaš obrniti če zadeva postane zate prezahtevna,prenevarna pa čeprav le v tvoji glavi.Moje mišljenje [color=red:46c6ab0d32][opomba za vse: sporočilo je kljub napaki oddano, zato ga ni treba poslati še enkrat, dvakrat, trikrat ...][/color:46c6ab0d32]

Luki: sreda, 8. avgust 2007, ob 12.25 uri

Doma imam pas [url]http://www.iglusport.si/iglusport/katalog/plezanje/pasovi/pasovi.html[/url], sedaj rabim nabavit še tiste varovalne uponke (al kako se že reče) katere priporočate? Mi pa ni čisto jasno kako se potem to uporablja :?
Samovarovalni komplet. Uporablja se tako, da se pripnes na jeklenico na zavarovani poti in v primeru zdrsa ne pades do dna, ampak samo kaksen meter, potem pa te to zaustavi. Ampak v vecini primerov je predvsem dobro zaradi psihe :) Dve vponki sta zaradi prepenjanja. Na mestu kjer je jeklenica pritrjena na klin moras eno vponko odpeti in jo pripeti na drugo stran klina. Vmes si varovan na drugo vponko ki je pripeta na jeklenico pred klinom. Ko si prvo vponko prepel naprej v smeri hoje, odpnes drugo vponko in jo prestavis naprej na jeklenico cez klin. Tako nikoli nisi nezavarovan. Ampak vseeno naj ti to pokaze nekdo...

marfi: sreda, 8. avgust 2007, ob 12.30 uri

Dve vponki sta zaradi prepenjanja. Na mestu kjer je jeklenica pritrjena na klin moras eno vponko odpeti in jo pripeti na drugo stran klina. Vmes si varovan na drugo vponko ki je pripeta na jeklenico pred klinom. Ko si prvo vponko prepel naprej v smeri hoje, odpnes drugo vponko in jo prestavis naprej na jeklenico cez klin. Tako nikoli nisi nezavarovan.
To velja za Y komplet! Pri navadnih MORA biti na jeklenico med dvema klinoma vpeta le ena vponka, drugo imaš vpeto na pas. Ko prideš do klina, NAJPREJ vpneš prosto vponko na jeklenico, nato pa prvo vponko pretakneš na pas.

st582613: sreda, 8. avgust 2007, ob 12.32 uri

Sama iz svojih izkušenj vem, kako je, ko si nekam res želiš, pa te je že ob pogledu na sam vrh, zajlo ali ob pogledu v globino zagrabi strah,v grlu začutiš cmok, srca ne moreš umiriti, dihanje pa postane oteženo in tudi meni se je zgodilo, da sem "scagala "malo pred vrhom, čez nekaj let pa sem se na isti vrh povzpela po čistem brezpotju brez problemov. V hribe hodim z možem ali pa z PD in oblezla lahke do zelo zahtevne poti, strah oz. bolj nelagodje je še vedno prisotno, vendar pa se uspem med hojo vedno znova prepričat, da če vsi drugi lahko pridejo na vrh sem sposobna tega tudi jaz in do sedaj je še zmeraj šlo. Obiskala sem osnovni tečaj o samovarovanju in tako mi je uspelo , da sem se povzpela na Montaž, za katerega sem še do nedavnega mislila, da mi je nedosegljiv, pa je šlo brez problema, res pa je, da je bilo treba še prej ubrati kakšne za marsikoga enostavne vrhove, kjer je kakšno bolj izpostavljeno in varovano mesto in počasi napredujem. Na težje ture se še vedno rajši odpravim s skupino mogoče bolj zaradi občutka varnosti, čeprav vem, da moram na vrh prilesti sama. lp Stanka [color=green:67f5bacc07] [brisal duplikata][/color:67f5bacc07] [color=red:67f5bacc07][opomba za vse: sporočilo je kljub napaki oddano, zato ga ni treba poslati še enkrat, dvakrat, trikrat ...][/color:67f5bacc07]

Planika7: sreda, 8. avgust 2007, ob 15.19 uri

Brez problema priznam, da sem tudi jaz med tistimi, ki bi radi marsikam prišli, pa jim to preprečuje strah pred globino oz. višino. Je pa ta tema in vsi opisi ljudi, ki imajo podobne težave prav pomirjujoča. Vedno sem imela občutek, da je večina razpravljalcev na forumu neustrašnih in deluje v stilu, bolj kot je adrenalinsko, raje grem tja. Očitno sem se motila. :oops: Se strinjam, da je najbolje začeti v majhni in zanesljivi družbi. Da veš, da je nekdo ob tebi, ki mu popolnoma zaupaš in da ne bo slabe volje, da ne rečem, da ne bo znorel, če po par urah rečeš, ne grem naprej, ker me je strah. Prav zaradi tega problema sem letos zavrnila že par ponudb. Vedno se mi zdi, da vsi, ki ste zelo izkušeni ob takih "posrančkih" trpite. Sama vem, da se počutim kot breme, če grem s skupino, ki bi se zaradi mene morala obrniti in zato največkrat ne grem. :cry:

mkonci: četrtek, 9. avgust 2007, ob 7.22 uri

No to sem mislil tudi jaz, ko sem odpiral temo. Malo sem pričakoval da se bo usul kup [b:1da5eb4d58]he he strah ga je[/b:1da5eb4d58]. Opazil pa sem, da nisem "sam", da se tudi tisti, ki straha nimajo toliko lepo odzivajo in pišejo svoje izkušnje, kar je lahko zelo koristno. [b:1da5eb4d58]st582613[/b:1da5eb4d58] kje si našla tečaj samovarovanja? Lp, Matej

marfi: četrtek, 9. avgust 2007, ob 9.35 uri

Tečaje varnega gibanja po zahtevnih poteh v kopnih razmerah organizirajo večja planinska društva pred vsako sezono, nekatera pa kar vsak mesec. Povprašaj pri najbližjem.

CarpeDiem: četrtek, 9. avgust 2007, ob 11.30 uri

Ne vem kako naj ti svetujem, ampak plavati se naučiš samo v vodi, pa lahko preštudiraš nevem kake vse knjige, pa postaneš bog teorije ampak dokler se ne soočiš s problemom, še vedno ne znaš! :? Jaz sem imel v mladih letih velik strah pred zajlami in prepadi, potem pa s prakso in z leti, je ta strah popolnoma izginil in zdej smo šli v drug ekstrem, da noooro uživam na takšnih poteh - zahtevnih oz. zelo zahtevnih po definiciji. Morda je bil ključni trenutek v moji "psihi", da sem dojel da so klini, zajle in ostala pomagala namenjena temu, ne da me prestrašijo, pač pa da nardijo mojo pot sigurnejšo, oz. rečmo temu 100 % varno! No tak je vsaj moj pogled, vsak malo drugače gleda na to problematiko in vsak ima svojo "žavbo"! :lol:

st582613: petek, 10. avgust 2007, ob 19.48 uri

Jaz sem se udeležila tečaja pri PD, malo povprašaj kdaj organizirajo kak osnovni tečaj samovarovanja in če je dovolj zanimanja oz. kandidatov sploh ni treba dolgo čakati. Ga pa vsem neizkušenim, (mednje spadam tudi jaz) toplo priporočam. LP Stanka

Kanja: sreda, 15. avgust 2007, ob 1.20 uri

Hehe, mkonci, mislim, da sem pred leti zalutala na isto potko na poti na Bovški Gamsovec. Lepo shojena, da sploh pomisliš ne, da bi bilo kaj narobe, potem pa tisti nesrečni pogled: Kva, a tuki je treba???!!! Še dobro, da sva s prijateljem malo pomozgala in šla nazaj preverit, če nisva česa spregledala. Kakšen užitek je bilo najti markacijo v čisto drugi smeri ... :D Po mojem so tam na delu kakšni zlobni ljudožerski gamsi.

papi: četrtek, 16. avgust 2007, ob 21.12 uri

trening ...

Godi: ponedeljek, 3. september 2007, ob 12.41 uri

Lp.predlagam ti vzpon iz logarske doline na slap Rinka-Okrešelj-čez turški žleb, in od tam na Turško goro ali Na Skuto

Filip: ponedeljek, 3. september 2007, ob 12.51 uri

Še desetič povem, da sta žleb in gora Turska, Turki niso imeli nič zraven.