FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: četrtek, 9. avgust 2007, ob 22.27 uri; ogledov: 0

O prehodu iz Martuljka na Grlo smo enkrat že debatirali ([url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=1461]tukaj[/url]), nekaj pa tudi preko ZS, vendar "problema" še nismo uspeli rešiti (no, seveda je "problem" rešilo že mnogo ljudi, ki so uspešno uporabili ta prehod, le tu na forumu se še ni javil noben (lahko, da sem sicer kaj spregledal)). Sam sem na zadevo sčasoma nekoliko pozabil, ob zadnjem obisku Oltarja prejšnjo sredo (01.08.2007) in po naknadni izmenjavi nekaj ZS sporočil glede tega prehoda pa se je moje zanimanje toliko povečalo, da sem enostavno "moral" iti pogledat. Tako sva se z očetom samo štiri dni kasneje (v nedeljo, 05.08.2007) spet odpravila na Oltar. Tokrat iz Martuljka, kajti med tem mi je že postalo jasno, da bo tisto krušljivo skrotje dosti lažje raziskovati navzgor. Do pod Treh macesnov brez težav, tu pa sva nekoliko zakomplicirala pri prečenju grape in izgubila kakšne četrte ure; moj nasvet je, da ne rinemo po levi strani grape (sledi) preveč daleč navzgor, ampak že nižje prečimo čez gladke plošče nazaj na desno stran grape (na pobočje pod Tremi macesni); se pa da tudi višje, vendar je nekoliko bolj izpostavljeno; situacija je v sestopu morda celo nekoliko bolj pregledna, vsaj midva navzdol (že dvakrat) še nisva imela večjih orientacijskih težav; je pa to v vsakem primeru siten in neprijeten prehod. Nad Tremi macesni nas čakajo naporna melišča do manjše izravnave, kjer čez melišče proti desni (proti stenam Malega Oltarja) ujamemo slabo stezico. Na njej naju je za ovinkom presenetilo snežišče, ki je bilo sicer poledenelo in trdo kot kamen, vendar pa je bilo prečenje zaradi skromne naklonine in velikanskih "šalc" neproblematično (brez zimske opreme); je pa možen tudi obvoz malenkost nižje (če bi že prej zavili desno čez melišča, sploh ne bi naleteli nanj). Tako pridemo do manjšega skoka na začetku krnice, ki se zajeda pod Grlo. Skok obvozimo z desne po grušču navzgor, nato pa proti levi po policah in gredinah nad skok (lahko). Melišče, ki nas čaka nad skokom, je od vseh najbolj strmo in neprijetno, nad njim pa končno stopimo na ravno dno krnice pod Grlom. Tukaj prvič zagledamo "našo" steno, ki s tega mesta izgleda domala neprehodna v okviru normalnega brezpotništva (strma, visoka in izpostavljena ter brez izrazitih razčlemb oz. naravnih prehodov, ki bi vlivali optimizem) in že sem razmišljal, kako bom na forumu klel razne opise, ki omenjajo enko in obljubljajo lahek prehod. No, na srečo pa so se stvari od blizu izkazale za malo drugačne in brez posebnih težav sva prišla preko (opis v naslednjem odstavku). Prva orientacijska točka prehoda je velika terasa sredi stene, nekoliko na desni strani. Levo pod njo opazimo nekakšen kanjon oz. žleb z navpičnimi stenami (izgleda, kot da bi bila v strme stene vklesana nekakšna vrata), ki omogoča prehod na teraso. Ni pa od spodaj jasno, kako najlažje priti do tega prehoda (skale pod njim izgledajo kar strme). Na vrhu melišča (trenutno ni snega) vstopimo v skale in splezamo proti levi čez vznožno skalovje, višje pa zavijemo rahlo desno. Dokaj hitro opazimo rahlo proti levi možen prehod na manjšo uravnavo pod omenjenim kanjonom, ki sva ga uporabila tudi midva (lepo plezanje, strmo, vendar ne navpično, dobra skala); še lažje in za morebiten sestop bolj primerno pa je verjetno (nisva preverila), če sledimo grapi, ki desno od najinega prehoda v loku (najprej desno in nato levo) pripelje do začetka kanjona (ta grapa je skrita za robom in od spodaj ni vidna, opazimo jo šele, ko se vzpnemo čez vznožno skalovje). Skozi kanjon (vmes relativno lahek in ne visok skok, najlažji prehod po levi) na majhno uravnavno nad njim (edini možic), s katere je na levi le lučaj do grape, ki pada z najnižje točke Grla. Vendar pa do te grape ne moremo, saj jo zaključuje težaven skok (še najbolje bi verjetno bila dosegljiva s kratko, a zahtevno prečko čez gladke plošče iz sosednje grape na desni; na pogled vsekakor težavnejše od II). Naš prehod pa tukaj zavije desno, kjer v kratkem dosežemo omenjeno veliko teraso. Ogledi pred turo (iz Grla navzdol) so mi pravili, da gre nad teraso računati s strmejšim skokom, zato sem tukaj pričakoval ključno mesto ture. Vendar pa sem imel tudi že nagledan prehod (lepo viden z Grla): prečnica (nekoliko izpostavljeno) z levega dela terase na levo v iztek nekakšne grape, od tu pa proti desni skozi strm žleb v lažji svet nad skokom. Vseeno pa midva tega prehoda nisva uporabila (v prejšnjem stavku zapisano je torej nepreverjeno), čeprav je tudi od blizu izgledal uporaben, saj so naju zvabile stopinje predhodnikov, ki so najverjetneje pripadale gornikoma, ki sta v vpisni knjigi (na vrhu in Pri treh macesnih) vpisala, da sta 15.07.2007 (če sem si prav zapomnil) tukaj sestopila in ki sva jih opazovala že spodaj na melišču. Po motu "če so drugi uspešno prišli dol, bova pa še midva gor" sva jim sledila čez grušč na terasi na desno stran v smeri nekakšne luknje oz. lope (izpodjeden začetek grape), kjer se levo nad nami hitro pokaže prehod čez skok skozi plitev kaminček, katerega dosežemo po polički z desne proti levi. Prečnica in sam kaminček sta nekoliko zračna, morda je bil kaminček tudi najtežje mesto ture, čeprav posebej izstopal tudi ni. Nad kaminčkom (do sem z leve pripelje prej omenjen nepreizkušen žleb, ki je za sestop morebiti bolj primeren kot zračen kaminček) dosežemo lažji, a še vedno strm in zelo krušljiv svet. Navzgor sicer niti ni tako hudo, treba je le poiskati trdne skale, po katerih nato bolj ali manj hodimo (in ne pležemo) navzgor, v sestopu pa je takšen teren seveda zelo siten. Tu gori je verjetno možnih več različnih (in različno težkih) izstopov, midva sva plezala po najlažjih prehodih (teren nas na nek način kar sam usmerja) rahlo proti levi navzgor, nato pa rahlo proti desni dosegla plitev in neizrazit žleb levo od nekakšnega skalnatega izrastka, na vrhu katerega je majhna škrbinica (tik pod njo je zabit klin; to je tista škrbinica, do katere sem sestopil pri ogledih pred dvema letoma). Prečimo čez škrbinico na desno, nato pa navzgor, kjer nas do izstopa na Grlo čaka le še nekaj metrov vedno bolj položnega krušljivega skrotja (juhu, "uganka" rešena 8) ). Z Grla sva nadeljevala po normalki na vrh Oltarja (vse skupaj sva od avta na vrh potrebovala 5h 20min), sestpopila pa po meliščih v Vrata, kjer nama je uspelo dobiti direkten avtostop do izhodišča (HVALA prijazni družini, ki naju je pobrala). Glede težavnosti prehoda: v vzponu ni nikjer posebej huda, nikjer ni res "težko", za sestop pa, zaradi strmega in krušljivega sveta v vršnem delu, ne morem posebej priporočati. Skala je spodaj do terase kar dobra, nato pa vedno bolj krušljiva, najbolj v vršnem delu nad kaminčkom nad teraso. Izpostavljenost tako-tako: težko bi rekel, da je kje zelo izpostavljeno, da plezamo v navpični steni/skoku, pod nami pa zrak; vendar pa je celotna stena kar odprta, globina pod nami ni zanemarljiva, teren večinoma sicer ni navpičen, je pa zelo strm in kakršnakoli napaka bi se lahko slabo končala; seveda takšne sorte izpostavljenost med vzponom skoraj ne čutimo, v sestopu pa je lahko to precej drugače. Poizkusimo še s številkami? Èe upoštevam nekatere opise težavnostnih stopenj (npr. [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/gornistvo_vodnik.html]tukaj[/url]), kjer za I piše, da "[i:6ac101db01]roke uporabljamo le za zagotovitev ravnotežja[/i:6ac101db01]", potem bo ocena II kar pravilna, saj vsekakor tu in tam najdemo kakšno mesto, kjer je potrebna malo bolj "napredna" :) uporaba rok. Po drugi strani pa sem na svojih potepanjih po brezpotjih naletel tudi že na dosti bolj "konkrente" dvojke, katerih pa v tem prehodu ni. Težavnost torej tu nekje med I in II, vendar pa, za razliko od katerih drugih brezpotniških prehodov, ne gre za kakšen krajši težji skok sredi lažjega sveta, ampak je kar precej poplezavanja enakomerne (navedene) težavnosti čez kar visoko steno. Seveda je težavnost lahko tudi drugačna, če izberemo kak drug prehod - marsikje je namreč možno iti tudi malo levo ali desno, saj povsod ni neke nedvoumne razčlembe, ki bi določala vzpon, prav tako tudi ni možicev, ki bi kazali najlažje prehode (na luksuz, ki smo ga deležni na normalnem pristopu na Oltar, kar pozabite). Vseeno se mi osebno ni zdelo posebej težko najti najlažjih prehodov, seveda pa se težko prestavim v kožo koga drugega, ki mu orientiranje v takem svetu morda prestavlja problem. Seveda zelo pomaga, če imamo približno smer vzpona nagledano in naštudirano že od prej oz. vsaj od spodaj, ko smo v steni je bolj nepregledno in fajn je vedeti, kam smo namenjeni. Mogoče sem se malo preveč na široko razpisal, zato za konec morda povzetek, nekakšna celotna, zaokrožena ocena vsega, nekako moj prvi vtis o turi: ni posebej težko. Je pa to, kot že rečeno, moj vtis o turi, moja subjektivna ocena. Ravno zaradi tega sem se tudi nekoliko bolj razpisal in jo pojasnil... Tura je kar naporna, razen redkih "ravnih" odsekov (ravnina spodaj v gozdu, ravno dno Za Aka in ravno dno krnice pod Grlom) hodimo ves čas strmo navzgor, precej je neprijetnih, neshojenih melišč, tudi višinska razlika je velika. Za moj okus (če bi tako "iz prve" moral reči, katera je lepša) po lepoti za odtenek zaostaja za pristopom iz Krnice, vendar pa je vseeno lepa, saj nas vodi skozi zelo divje in samotne predele v osrčju martuljških gora, ki se jih vsekakor splača ogledati tudi od blizu in ne le s ceste v dolini. Pa tudi občutek (ko se ob vrnitvi k avtu zagledamo navzgor in opazujemo prehojeno pot), da smo uspešno rešili vse zanke tega težavnega terena, kjer ni pomoči markacij, ter se mimo vseh sten prebili na vrh visoko nad nami, je sladek in se ga splača doživet :D . Seveda ob celotni debati okoli prehoda na Grlo ne gre spregledati samega cilja ture, Oltarja, ki je za moj okus eden naših najlepših vrhov in vsekakor vreden obiska (četudi po normalnem pristopu). Predvsem je lep tudi razgled, saj imamo martuljško divijino na dosegu roke, vidimo pa tudi v kar tri doline (Vrata, Krnico in Martuljek). Zato sva bila še toliko bolj vesela lepega vremena (praktično brez oblačka, le občasen mrzel veter je nekoliko motil), ki nama je bilo tokrat namenjeno in ki je bilo najlepše izmed najinih letošnjih tur, čeprav je bila napoved ravno tokrat najslabša :!: :?: . Na turi je seveda nastala tudi kopica slik, ki jih bom poskušal čim prej objaviti (bom dodal link v tej temi). Vem, vem, tudi s prejšnje ture še dolgujem slike, glavni problem je v tem, da jih je dosti in je treba narediti izbor, se bom potrudil, da bo čim prej. LP

mariborcan: četrtek, 9. avgust 2007, ob 22.27 uri

O prehodu iz Martuljka na Grlo smo enkrat že debatirali ([url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=1461]tukaj[/url]), nekaj pa tudi preko ZS, vendar "problema" še nismo uspeli rešiti (no, seveda je "problem" rešilo že mnogo ljudi, ki so uspešno uporabili ta prehod, le tu na forumu se še ni javil noben (lahko, da sem sicer kaj spregledal)). Sam sem na zadevo sčasoma nekoliko pozabil, ob zadnjem obisku Oltarja prejšnjo sredo (01.08.2007) in po naknadni izmenjavi nekaj ZS sporočil glede tega prehoda pa se je moje zanimanje toliko povečalo, da sem enostavno "moral" iti pogledat. Tako sva se z očetom samo štiri dni kasneje (v nedeljo, 05.08.2007) spet odpravila na Oltar. Tokrat iz Martuljka, kajti med tem mi je že postalo jasno, da bo tisto krušljivo skrotje dosti lažje raziskovati navzgor. Do pod Treh macesnov brez težav, tu pa sva nekoliko zakomplicirala pri prečenju grape in izgubila kakšne četrte ure; moj nasvet je, da ne rinemo po levi strani grape (sledi) preveč daleč navzgor, ampak že nižje prečimo čez gladke plošče nazaj na desno stran grape (na pobočje pod Tremi macesni); se pa da tudi višje, vendar je nekoliko bolj izpostavljeno; situacija je v sestopu morda celo nekoliko bolj pregledna, vsaj midva navzdol (že dvakrat) še nisva imela večjih orientacijskih težav; je pa to v vsakem primeru siten in neprijeten prehod. Nad Tremi macesni nas čakajo naporna melišča do manjše izravnave, kjer čez melišče proti desni (proti stenam Malega Oltarja) ujamemo slabo stezico. Na njej naju je za ovinkom presenetilo snežišče, ki je bilo sicer poledenelo in trdo kot kamen, vendar pa je bilo prečenje zaradi skromne naklonine in velikanskih "šalc" neproblematično (brez zimske opreme); je pa možen tudi obvoz malenkost nižje (če bi že prej zavili desno čez melišča, sploh ne bi naleteli nanj). Tako pridemo do manjšega skoka na začetku krnice, ki se zajeda pod Grlo. Skok obvozimo z desne po grušču navzgor, nato pa proti levi po policah in gredinah nad skok (lahko). Melišče, ki nas čaka nad skokom, je od vseh najbolj strmo in neprijetno, nad njim pa končno stopimo na ravno dno krnice pod Grlom. Tukaj prvič zagledamo "našo" steno, ki s tega mesta izgleda domala neprehodna v okviru normalnega brezpotništva (strma, visoka in izpostavljena ter brez izrazitih razčlemb oz. naravnih prehodov, ki bi vlivali optimizem) in že sem razmišljal, kako bom na forumu klel razne opise, ki omenjajo enko in obljubljajo lahek prehod. No, na srečo pa so se stvari od blizu izkazale za malo drugačne in brez posebnih težav sva prišla preko (opis v naslednjem odstavku). Prva orientacijska točka prehoda je velika terasa sredi stene, nekoliko na desni strani. Levo pod njo opazimo nekakšen kanjon oz. žleb z navpičnimi stenami (izgleda, kot da bi bila v strme stene vklesana nekakšna vrata), ki omogoča prehod na teraso. Ni pa od spodaj jasno, kako najlažje priti do tega prehoda (skale pod njim izgledajo kar strme). Na vrhu melišča (trenutno ni snega) vstopimo v skale in splezamo proti levi čez vznožno skalovje, višje pa zavijemo rahlo desno. Dokaj hitro opazimo rahlo proti levi možen prehod na manjšo uravnavo pod omenjenim kanjonom, ki sva ga uporabila tudi midva (lepo plezanje, strmo, vendar ne navpično, dobra skala); še lažje in za morebiten sestop bolj primerno pa je verjetno (nisva preverila), če sledimo grapi, ki desno od najinega prehoda v loku (najprej desno in nato levo) pripelje do začetka kanjona (ta grapa je skrita za robom in od spodaj ni vidna, opazimo jo šele, ko se vzpnemo čez vznožno skalovje). Skozi kanjon (vmes relativno lahek in ne visok skok, najlažji prehod po levi) na majhno uravnavno nad njim (edini možic), s katere je na levi le lučaj do grape, ki pada z najnižje točke Grla. Vendar pa do te grape ne moremo, saj jo zaključuje težaven skok (še najbolje bi verjetno bila dosegljiva s kratko, a zahtevno prečko čez gladke plošče iz sosednje grape na desni; na pogled vsekakor težavnejše od II). Naš prehod pa tukaj zavije desno, kjer v kratkem dosežemo omenjeno veliko teraso. Ogledi pred turo (iz Grla navzdol) so mi pravili, da gre nad teraso računati s strmejšim skokom, zato sem tukaj pričakoval ključno mesto ture. Vendar pa sem imel tudi že nagledan prehod (lepo viden z Grla): prečnica (nekoliko izpostavljeno) z levega dela terase na levo v iztek nekakšne grape, od tu pa proti desni skozi strm žleb v lažji svet nad skokom. Vseeno pa midva tega prehoda nisva uporabila (v prejšnjem stavku zapisano je torej nepreverjeno), čeprav je tudi od blizu izgledal uporaben, saj so naju zvabile stopinje predhodnikov, ki so najverjetneje pripadale gornikoma, ki sta v vpisni knjigi (na vrhu in Pri treh macesnih) vpisala, da sta 15.07.2007 (če sem si prav zapomnil) tukaj sestopila in ki sva jih opazovala že spodaj na melišču. Po motu "če so drugi uspešno prišli dol, bova pa še midva gor" sva jim sledila čez grušč na terasi na desno stran v smeri nekakšne luknje oz. lope (izpodjeden začetek grape), kjer se levo nad nami hitro pokaže prehod čez skok skozi plitev kaminček, katerega dosežemo po polički z desne proti levi. Prečnica in sam kaminček sta nekoliko zračna, morda je bil kaminček tudi najtežje mesto ture, čeprav posebej izstopal tudi ni. Nad kaminčkom (do sem z leve pripelje prej omenjen nepreizkušen žleb, ki je za sestop morebiti bolj primeren kot zračen kaminček) dosežemo lažji, a še vedno strm in zelo krušljiv svet. Navzgor sicer niti ni tako hudo, treba je le poiskati trdne skale, po katerih nato bolj ali manj hodimo (in ne pležemo) navzgor, v sestopu pa je takšen teren seveda zelo siten. Tu gori je verjetno možnih več različnih (in različno težkih) izstopov, midva sva plezala po najlažjih prehodih (teren nas na nek način kar sam usmerja) rahlo proti levi navzgor, nato pa rahlo proti desni dosegla plitev in neizrazit žleb levo od nekakšnega skalnatega izrastka, na vrhu katerega je majhna škrbinica (tik pod njo je zabit klin; to je tista škrbinica, do katere sem sestopil pri ogledih pred dvema letoma). Prečimo čez škrbinico na desno, nato pa navzgor, kjer nas do izstopa na Grlo čaka le še nekaj metrov vedno bolj položnega krušljivega skrotja (juhu, "uganka" rešena 8) ). Z Grla sva nadeljevala po normalki na vrh Oltarja (vse skupaj sva od avta na vrh potrebovala 5h 20min), sestpopila pa po meliščih v Vrata, kjer nama je uspelo dobiti direkten avtostop do izhodišča (HVALA prijazni družini, ki naju je pobrala). Glede težavnosti prehoda: v vzponu ni nikjer posebej huda, nikjer ni res "težko", za sestop pa, zaradi strmega in krušljivega sveta v vršnem delu, ne morem posebej priporočati. Skala je spodaj do terase kar dobra, nato pa vedno bolj krušljiva, najbolj v vršnem delu nad kaminčkom nad teraso. Izpostavljenost tako-tako: težko bi rekel, da je kje zelo izpostavljeno, da plezamo v navpični steni/skoku, pod nami pa zrak; vendar pa je celotna stena kar odprta, globina pod nami ni zanemarljiva, teren večinoma sicer ni navpičen, je pa zelo strm in kakršnakoli napaka bi se lahko slabo končala; seveda takšne sorte izpostavljenost med vzponom skoraj ne čutimo, v sestopu pa je lahko to precej drugače. Poizkusimo še s številkami? Èe upoštevam nekatere opise težavnostnih stopenj (npr. [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/gornistvo_vodnik.html]tukaj[/url]), kjer za I piše, da "[i:6ac101db01]roke uporabljamo le za zagotovitev ravnotežja[/i:6ac101db01]", potem bo ocena II kar pravilna, saj vsekakor tu in tam najdemo kakšno mesto, kjer je potrebna malo bolj "napredna" :) uporaba rok. Po drugi strani pa sem na svojih potepanjih po brezpotjih naletel tudi že na dosti bolj "konkrente" dvojke, katerih pa v tem prehodu ni. Težavnost torej tu nekje med I in II, vendar pa, za razliko od katerih drugih brezpotniških prehodov, ne gre za kakšen krajši težji skok sredi lažjega sveta, ampak je kar precej poplezavanja enakomerne (navedene) težavnosti čez kar visoko steno. Seveda je težavnost lahko tudi drugačna, če izberemo kak drug prehod - marsikje je namreč možno iti tudi malo levo ali desno, saj povsod ni neke nedvoumne razčlembe, ki bi določala vzpon, prav tako tudi ni možicev, ki bi kazali najlažje prehode (na luksuz, ki smo ga deležni na normalnem pristopu na Oltar, kar pozabite). Vseeno se mi osebno ni zdelo posebej težko najti najlažjih prehodov, seveda pa se težko prestavim v kožo koga drugega, ki mu orientiranje v takem svetu morda prestavlja problem. Seveda zelo pomaga, če imamo približno smer vzpona nagledano in naštudirano že od prej oz. vsaj od spodaj, ko smo v steni je bolj nepregledno in fajn je vedeti, kam smo namenjeni. Mogoče sem se malo preveč na široko razpisal, zato za konec morda povzetek, nekakšna celotna, zaokrožena ocena vsega, nekako moj prvi vtis o turi: ni posebej težko. Je pa to, kot že rečeno, moj vtis o turi, moja subjektivna ocena. Ravno zaradi tega sem se tudi nekoliko bolj razpisal in jo pojasnil... Tura je kar naporna, razen redkih "ravnih" odsekov (ravnina spodaj v gozdu, ravno dno Za Aka in ravno dno krnice pod Grlom) hodimo ves čas strmo navzgor, precej je neprijetnih, neshojenih melišč, tudi višinska razlika je velika. Za moj okus (če bi tako "iz prve" moral reči, katera je lepša) po lepoti za odtenek zaostaja za pristopom iz Krnice, vendar pa je vseeno lepa, saj nas vodi skozi zelo divje in samotne predele v osrčju martuljških gora, ki se jih vsekakor splača ogledati tudi od blizu in ne le s ceste v dolini. Pa tudi občutek (ko se ob vrnitvi k avtu zagledamo navzgor in opazujemo prehojeno pot), da smo uspešno rešili vse zanke tega težavnega terena, kjer ni pomoči markacij, ter se mimo vseh sten prebili na vrh visoko nad nami, je sladek in se ga splača doživet :D . Seveda ob celotni debati okoli prehoda na Grlo ne gre spregledati samega cilja ture, Oltarja, ki je za moj okus eden naših najlepših vrhov in vsekakor vreden obiska (četudi po normalnem pristopu). Predvsem je lep tudi razgled, saj imamo martuljško divijino na dosegu roke, vidimo pa tudi v kar tri doline (Vrata, Krnico in Martuljek). Zato sva bila še toliko bolj vesela lepega vremena (praktično brez oblačka, le občasen mrzel veter je nekoliko motil), ki nama je bilo tokrat namenjeno in ki je bilo najlepše izmed najinih letošnjih tur, čeprav je bila napoved ravno tokrat najslabša :!: :?: . Na turi je seveda nastala tudi kopica slik, ki jih bom poskušal čim prej objaviti (bom dodal link v tej temi). Vem, vem, tudi s prejšnje ture še dolgujem slike, glavni problem je v tem, da jih je dosti in je treba narediti izbor, se bom potrudil, da bo čim prej. LP

BOR_KUM: petek, 10. avgust 2007, ob 0.24 uri

Mariborcan (in oče), letos se obeta dobra letina in oltar bo poln darov ... Pravzaprav je že. Èestitam! 8)

Marijan: petek, 10. avgust 2007, ob 8.39 uri

Mariborčan, čestitam vama za uspešno prečenje martuljških gora, izgleda, da nas iz mariborskega konca nekaj močno vleče v ta Martuljek! :-) Za dopolnitev pogledov in razgledov še s sosednjega vrha, dodajam nekaj utrinkov z mojega izleta na Veliko Ponco: http://www.ro.feri.uni-mb.si/~marijan/Velika%20Ponca/Velika_Ponca.htm Slikam sicer še manjka "zgodba", na kratko pa je bilo takole: s kolegom Dejanom sva se odločila za osvojitev Velike Martuljške Ponce. Namenila sva se po običajni poti tako, da sva tretji julijski ponedeljek zjutraj štartala mimo Kranjske Gore, s tretje serpentine ceste na Vršič, mimo koče v Krnici, najprej po poti proti Špiku, nato pa kar gor pod Škrlatico, skozi Veliko Dnino, mimo Bivaka 1, pa še čez dva skoka na vrh. Pot se nama je zdela čudovita, k čemur je mnogo doprineslo enkratno vreme s širnimi razgledi. Jaz sem zaljubljen v Martuljške gore, zato mi je bilo njih raziskovanje s severne strani še posebno veselje. Kolega je imel rahle težave s kolenom, zato sva se dogovorila, da ostane pri B1, jaz sem pa najprej želel samo "povohati" prehod do vmesnega melišča pod Ponco, kar mi je tudi uspelo, nakar sem poskusil še prehod skozi vrhnji kamin in prišel do vršne ploščadi. Z vrha je enkraten razgled na vse strani, da malokje tako. Še posebej impresionira bližina vseh bližnjih vrhov, Oltarja, Rokavov, Škrlatice, Špika, glej slike. Skratka, lepa "zračna" in razgledov polna izkušnja! Lep pozdrav: Marijan

old shatterhand: petek, 10. avgust 2007, ob 9.13 uri

Bravo Mariborcan! Cestitam za turo. Po temu kar sva debatirala na ZS sem mislil, da bom uspel pred tabo tja pogledati ta problem, a si me prehitel: jaz se namrec ze vec kot leto dni mencam in zbiram korajzo za Oltar iz Krnice in iz Martuljka, a me tiste krusljive strmine malo strasijo. Kot zgleda je iz Martuljka za odtenek lazje kot iz Krnice. Ali je res da ledenicka ni vec in se je stopil? To pa bi bila slaba novica. Moram ti tudi cestitati za fotografije: s tezavo se dobi nekoga, ki je tako nadarjen za slikanje "bistva problemov" in tezav. Sedaj naprimer vem natancno, kaksne so tezave za vzpon na Oltar iz Krnice. Tudi za vzpon skozi Tumovo na Lepo Spicje sem zbral pogum sele ko sem si ogledal tvoj album.

mariborcan: torek, 14. avgust 2007, ob 0.32 uri

Naj se najprej zahvalim za čestitke in hkrati opravičim, da je s slikami tako dolgo trajalo. Ampak sedaj so končno online, na dveh sem za pomoč tudi vrisal približno smer vzpona, kolikor natančno sem pač uspel spomine iz stene prenesti na fotografijo. [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/8888740/[/url] @BOR_KUM: Jap, letina je kvalitativno kar dobra, kvantitativno pa bi lahko bila tudi boljša. Ampak kaj si moreš, če se vreme norčuje iz tebe in je najlepše ravno tisti teden, ko si na morju... :? @old shatterhand: Glede najtežjega mesta je Martuljek morda res za odtenek lažji od Krnice, ampak kot tura v celoti pa komaj kaj. Krnica ima boljšo skalo, lepše plezanje. Martuljek pa je zanimiv zaradi iskanja prehodov sredi nekoliko večje stene in zaradi večje svobode pri izbiri le-teh. Glede ledenička: možno, da se bo katero od snežišč obdržalo čez celo leto (kot tudi katero drugo kje v naših gorah), ampak ledeniček pa tega res ne moremo več imenovati. Kakorkoli, zimske opreme trenutno ne potrebuješ, snežišča v krnici, kolikor jih je, so levo in desno od poti. Na poti je le omenjeno snežišče pod krnico, ki pa ni posebej problematično, ima pa tudi obvoz. Glej tudi slike. Hvala tudi za pohvale glede fotk. Lepo je slišati, da so se komu zdele uporabne in da trud ni bil zaman. Tudi sam sem ob načrtovanju tur najbolj vesel slik tistih, ki so turo že opravili, saj si tako najlažje ustvarim sliko o težavah na poti in o pravilni smeri vzpona, in zato se trudim tudi sam na tak način pomagati drugim. Vsekakor me veseli, da mi je v tvojem primeru očitno uspelo. LP

frfi: torek, 14. avgust 2007, ob 12.40 uri

Nimaj kaj drugega reči, kot da sta se oba zelo potrudila z opiom in orisom :D Mislim, da se bom tudi jaz v naslednjih dneh odpravil proti martuljškemu koncu, ker se nisem mogel odločiti kam bi odšel, sem našel pravi odgovor. Lep planinski pozdrav ! Gregor