FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: petek, 17. avgust 2007, ob 10.20 uri; ogledov: 0

Ker smo prespali ob lovski koči, do izhodišča na Prevali ni bilo daleč. Resda smo štartali pozno, a kadar je človek utrujen je tudi trdo ležišče na tleh lahko kraljevka postelja . Posebej, če je baldahin posut z milijoni zvezd in švigajočih utrinkov.... Po jasnem žlebu s Prevale do melišča z nametanimi balvani in naprej do izrazitega Miheličevega trikotnega melišča. Tam nas objame megla, zdaj manj , zdaj bolj gosta in prijatelja se odločita, da na Pelce pač danes ne gresta. Meni je zadeva bolj pereča , saj sem lani nekaj ur neuspešno iskala prehod - a zgrešila sem že tukaj :oops: - nad trikotnim meliščem se rahlo dviga v levo travnata gredina, midvi pa sva takrat silili naravnost gor pod steno po glavnem melišču :oops: . Nadaljujem sama po tej travnati gredini, nato po travah navzgor do Zajčje police. Ta je morda edini tehnični detajl ture, a ne presega I. Megla me je sicer spremljala, vendar se je na trenutke razkadila in tako omogočala orientacijo v strmem travnatem svetu. Naravnost navzgor dosežem uravnavo, prave kraške pode v malem in idelana priložnost, da pustim čevelj ali celo nogo v kaki škraplji V isti smeri naravnost navzgor in v slabi vidljivosti sem po travah/skalah dosegla Srednji Pelc, ki ga krasi manjša piramida. Od vstopne gredine sem potrebovala manj kot uro in pol. Da je to Srednji Pelc sem vedela šele, ko se je oblak kočno razprl in sem lahko pogledala v škrbino med njim in Zadnjim, ki sem jo lansko jesen gledala s slednjega. Prav tako se je vsaj malo odprl pogled v globino onstran grebena Pelcev, sonce pa je kljub oblačni odeji presneto dobro grelo. Po lahko prehodnem grebenu sem se sprehodila še na Visoki Pelc. Žal mi vreme tukaj ni podarilo niti malo razgleda in zaradi varnosti sem se vrnila proti Srednjemu in po isti poti nazaj v dolino. Previdno in počasi, z očmi na pecljih za spominskimi markacijami , narejenimi pri vzponu. Uh, kako sem se razveselila zelo jasne Zajčje police (kaj se je ne bi, ko je pa moja :lol: ) Šele povsem spodaj, tik pred meliščem, sem se spustila že malo predaleč, a zvočni stik s prijateljema mi je pomagal, da sem zadela tisto lepo travnatio grdino, ki me je pripeljlala na melišče. Vrhova imam sicer v žepu, a po razglede z njiju vsekakor še pridem :!:

Irena: petek, 17. avgust 2007, ob 10.20 uri

Ker smo prespali ob lovski koči, do izhodišča na Prevali ni bilo daleč. Resda smo štartali pozno, a kadar je človek utrujen je tudi trdo ležišče na tleh lahko kraljevka postelja . Posebej, če je baldahin posut z milijoni zvezd in švigajočih utrinkov.... Po jasnem žlebu s Prevale do melišča z nametanimi balvani in naprej do izrazitega Miheličevega trikotnega melišča. Tam nas objame megla, zdaj manj , zdaj bolj gosta in prijatelja se odločita, da na Pelce pač danes ne gresta. Meni je zadeva bolj pereča , saj sem lani nekaj ur neuspešno iskala prehod - a zgrešila sem že tukaj :oops: - nad trikotnim meliščem se rahlo dviga v levo travnata gredina, midvi pa sva takrat silili naravnost gor pod steno po glavnem melišču :oops: . Nadaljujem sama po tej travnati gredini, nato po travah navzgor do Zajčje police. Ta je morda edini tehnični detajl ture, a ne presega I. Megla me je sicer spremljala, vendar se je na trenutke razkadila in tako omogočala orientacijo v strmem travnatem svetu. Naravnost navzgor dosežem uravnavo, prave kraške pode v malem in idelana priložnost, da pustim čevelj ali celo nogo v kaki škraplji V isti smeri naravnost navzgor in v slabi vidljivosti sem po travah/skalah dosegla Srednji Pelc, ki ga krasi manjša piramida. Od vstopne gredine sem potrebovala manj kot uro in pol. Da je to Srednji Pelc sem vedela šele, ko se je oblak kočno razprl in sem lahko pogledala v škrbino med njim in Zadnjim, ki sem jo lansko jesen gledala s slednjega. Prav tako se je vsaj malo odprl pogled v globino onstran grebena Pelcev, sonce pa je kljub oblačni odeji presneto dobro grelo. Po lahko prehodnem grebenu sem se sprehodila še na Visoki Pelc. Žal mi vreme tukaj ni podarilo niti malo razgleda in zaradi varnosti sem se vrnila proti Srednjemu in po isti poti nazaj v dolino. Previdno in počasi, z očmi na pecljih za spominskimi markacijami , narejenimi pri vzponu. Uh, kako sem se razveselila zelo jasne Zajčje police (kaj se je ne bi, ko je pa moja :lol: ) Šele povsem spodaj, tik pred meliščem, sem se spustila že malo predaleč, a zvočni stik s prijateljema mi je pomagal, da sem zadela tisto lepo travnatio grdino, ki me je pripeljlala na melišče. Vrhova imam sicer v žepu, a po razglede z njiju vsekakor še pridem :!:

Rožle: petek, 17. avgust 2007, ob 12.11 uri

Aha, sedj, ko si bila pred kratkim že spet na štirih jurjih, ti pa parcialni tlak kisika v krvi ne da miru. Namig samo zate. Ko se naslednjič znajdeš na tavisokem od belih vrhov, pa ne veš, če najdeš nazaj, najbližja markirana pot je tista skozi Škrbino za Gradom. Do tja se ne moreš zgubit, pa še razglednost je "kot sešika". :lol:

Irena: petek, 17. avgust 2007, ob 13.17 uri

Hvala za namig, Rožle. Še v dogovorjenem času in izhodišču je prijatelja skrbelo zame, kaj šele če bi šla daleč naokoli - morda bi onadva medtem že aktivirala GRS. O razglednosti sicer ne dvomim, a v megli se tudi ta zgubi :lol: