FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

GoranM: nedelja, 19. avgust 2007, ob 0.53 uri; ogledov: 4

Zgodaj zjutraj, no ja, ura se je že pripravljala na sedem, sva z Alenko krenila s Komne. Odločila sva se , da raziščeva pot proti Sedmerim, vendar tokrat malo drugače. Dan poprej , ko sva za uvodno ogrevanja opravila lep visokogorski sprehod od Vogla do Komne, sva razmišljala o dolgem prečenju s Komne proti Velikim vratom, ter ob vznožju Plaskega Vogla in Lepe Špice turo zaključiti pri koči pri Triglavskih jezerih. Èudovit dan se je naredil, ko sva se začenjala vzpenjati na Lepo Komno po poti, ki vodi proti Planini za Skalo. Èez nekaj časa (pibližno 45 minut od Koče pod Bogatinom), se v desno odcepi steza (markacija), ki vodi proti Sedmerim. Takoj po odcepu, se je pred nama odprla opuščena dolina Poljanica. Stezo sva tam zapustila in se kar po svoje zagrizla v ne prestrmo travnato pobočje, poraslo z ruševjem, vendar brez težav prehodno. Na vrhu sva pred seboj zagledala Kal, dvoglavo goro, ki je pozimi sicer čudovit turno smučarski vrh, kar precej obiskan. Na poti proti vrhu sva morala premagati nekakšno skalno pregrado, kjer sva se nekoliko zamudila z iskanjem primernih prehodov med ruševjem in manjšimi skalnimi skoki. Takoj z druge strani te pregrade se znajdeš v čudovitem kraškem svetu, pred seboj zagledaš sedlo, ki povezuje oba vrhova in ga po lahko prehodnem kamnitem svetu dosežeš v nekaj minutah. Levi vrh je nekoliko višji (2001m), s sedla ga dosežeš v petnajstih minutah po strmem pobočju. Do tu sva s Komne potrebovala dve uri in pol. Z vrha se odpre izjemen razgled na vse strani, kajti kljub na videz majhni višini gora v svoji neposredni bližini nima resnega tekmeca, ki bi oviral pogled. Vrnila sva se na sedlo in se podala še na drugi vrh. Pogled nama je uhajal dalje, proti mogočnemu kamnitemu zidu, ki se vleče od Velikih Vrat pa vse do Prehodavcev. In tam, še vedno tako daleč, sredi tega samotnega, odmaknjenega in skrivnostnega sveta se je v soncu kopal Plaski Vogel, gora ki k sebi ne spusti vsakogar. Počasi je treba vstopati v svet, ki jo obdaja in potrpežljivo odkrivati njene skrivnosti. Tu na silo ne dosežeš veliko, predvsem pa si tako prikrajšan za prvovrstna gorniška doživetja, užitek ob občutenju sveta, kjer narava diha v svoji prvobitnosti ter raziskovanju neznanega…. Torej greva proti Plaskemu Voglu, tako kot sva se včeraj dogovorila. S Kala sva sestopila ob starih mejnikih, ki nemo pričajo o nekih starih časih. Napotila sva se proti prevalu Velika Vrata, ki povezuje dolino Soče z Dolino Triglavskih jezer. Stopala sva po lahko prehodnih belih kraških ploščadih, kjer se je najina hoja nekoliko upočasnila, kajti znašla sva se v pravi naravni učilnici. Kaj vse je tu ustvarila narava v tisočletni igri kamna, vode in vetra. Zares, prav greh bi bilo tu preveč hiteti. Žlebiči,dolgi več metrov,ostre škraplje, prave čipkaste štukature iz kamna, kot v Alhambri in srčaste školjke, nikjer jih nisem toliko videl…. Z zahoda so se pripodili oblaki, negotovost glede vremena se je povečala, tako da sva opustila nadaljevanje proti Èelu in Plaskemu Voglu, kajti iskanje prehodov v megli in morebitnem dežju, bi bilo prav gotovo neizvedljivo. Tik pod Velikimi Vrati, na beli ploščadi sva si privoščila počitek ter se malo okrepčala. Dobre štiri ure hoje so že za nama. Naenkrat pa se pred nama pojavi možakar, proti nama gleda nekoliko nezaupljivo, kot da sva brez dovoljenja vstopila v svet, ki je njegov. Res je, ni njegov ta svet, je pa on verjetno eden najboljših poznavalcev tega sveta. Alenka ga je takoj prepoznala, kdo drug kot prof. Jurij Kunaver je stal pred nama, specialist za visokogorski kras, geomorfologijo in še kaj. Navkljub častitljivim letom, ga ljubezen do narave in znanstvena radovednost še vedno ženeta, da se sam podaja v ta samotni del Julijskih Alp. Srečanje s prof. Kunaverjem je bilo poučno in prijetno hkrati. Med drugim nama je pokazal nekatere znamenitosti, ki jih (vsaj jaz), ne bi zlepa opazil, še manj razumel. Npr. t.i. kamnite mize, ki ujete v nenavadni igri ravnotežja leže na nekakšnih podstavkih. Poznavalcu veliko povedo o minulih poledenitvah. Profesor je odšel proti Sedmerim, RTV Slovenija namreč snema dokumentarno oddajo o Julijcih. Še prej pa nama je pokazal pot na Skodelico ( kasneje sem slišal, da naj bi bila to Skodlca). Vrh je nenavadno oblikovan, kot nekakšna gladka kamnita goba. V višino seže dobrih 1900 m in je lahko dostopen, s ploščadi pod Velikimi Vrati ga obideš po travnatem hrbtu, poiščeš najlažje prehode in v dvajsetih minutah stojiš na vrhu. Tu pa je kaj videti, je pa tudi idealno razgledišče za vse tiste, ki iščejo prehode skozi ruševnato nadlogo pod Èelom proti Voglu. Močan veter naju je hitro pregnal z vrha. Vrnila sva se na ploščad in se po markirani poti začela spuščati v Lopučnico. Po nekaj minutah sva prečkala še eno čudovito belo kraško ploščad, pravi biser narave. Dno doline sva dosegla v dobri uri. Šele tu sva srečala ljudi, ki so se večinoma vračali s Triglava proti Komni. Nekateri so malo potožili, da kljub lepemu vremenu očaka niso osvojili, kajti veter naj bi v sunkih dosegal nevarne hitrosti. V koči pri Triglavskih jezerih sva ob joti in pivu zadovoljna podoživljala vtise tega nadvse čudovitega dne. Prilagam še nekaj slikic... http://goranm1.moj-album.com/album/8992282/

GoranM: nedelja, 19. avgust 2007, ob 0.53 uri

Zgodaj zjutraj, no ja, ura se je že pripravljala na sedem, sva z Alenko krenila s Komne. Odločila sva se , da raziščeva pot proti Sedmerim, vendar tokrat malo drugače. Dan poprej , ko sva za uvodno ogrevanja opravila lep visokogorski sprehod od Vogla do Komne, sva razmišljala o dolgem prečenju s Komne proti Velikim vratom, ter ob vznožju Plaskega Vogla in Lepe Špice turo zaključiti pri koči pri Triglavskih jezerih. Èudovit dan se je naredil, ko sva se začenjala vzpenjati na Lepo Komno po poti, ki vodi proti Planini za Skalo. Èez nekaj časa (pibližno 45 minut od Koče pod Bogatinom), se v desno odcepi steza (markacija), ki vodi proti Sedmerim. Takoj po odcepu, se je pred nama odprla opuščena dolina Poljanica. Stezo sva tam zapustila in se kar po svoje zagrizla v ne prestrmo travnato pobočje, poraslo z ruševjem, vendar brez težav prehodno. Na vrhu sva pred seboj zagledala Kal, dvoglavo goro, ki je pozimi sicer čudovit turno smučarski vrh, kar precej obiskan. Na poti proti vrhu sva morala premagati nekakšno skalno pregrado, kjer sva se nekoliko zamudila z iskanjem primernih prehodov med ruševjem in manjšimi skalnimi skoki. Takoj z druge strani te pregrade se znajdeš v čudovitem kraškem svetu, pred seboj zagledaš sedlo, ki povezuje oba vrhova in ga po lahko prehodnem kamnitem svetu dosežeš v nekaj minutah. Levi vrh je nekoliko višji (2001m), s sedla ga dosežeš v petnajstih minutah po strmem pobočju. Do tu sva s Komne potrebovala dve uri in pol. Z vrha se odpre izjemen razgled na vse strani, kajti kljub na videz majhni višini gora v svoji neposredni bližini nima resnega tekmeca, ki bi oviral pogled. Vrnila sva se na sedlo in se podala še na drugi vrh. Pogled nama je uhajal dalje, proti mogočnemu kamnitemu zidu, ki se vleče od Velikih Vrat pa vse do Prehodavcev. In tam, še vedno tako daleč, sredi tega samotnega, odmaknjenega in skrivnostnega sveta se je v soncu kopal Plaski Vogel, gora ki k sebi ne spusti vsakogar. Počasi je treba vstopati v svet, ki jo obdaja in potrpežljivo odkrivati njene skrivnosti. Tu na silo ne dosežeš veliko, predvsem pa si tako prikrajšan za prvovrstna gorniška doživetja, užitek ob občutenju sveta, kjer narava diha v svoji prvobitnosti ter raziskovanju neznanega…. Torej greva proti Plaskemu Voglu, tako kot sva se včeraj dogovorila. S Kala sva sestopila ob starih mejnikih, ki nemo pričajo o nekih starih časih. Napotila sva se proti prevalu Velika Vrata, ki povezuje dolino Soče z Dolino Triglavskih jezer. Stopala sva po lahko prehodnih belih kraških ploščadih, kjer se je najina hoja nekoliko upočasnila, kajti znašla sva se v pravi naravni učilnici. Kaj vse je tu ustvarila narava v tisočletni igri kamna, vode in vetra. Zares, prav greh bi bilo tu preveč hiteti. Žlebiči,dolgi več metrov,ostre škraplje, prave čipkaste štukature iz kamna, kot v Alhambri in srčaste školjke, nikjer jih nisem toliko videl…. Z zahoda so se pripodili oblaki, negotovost glede vremena se je povečala, tako da sva opustila nadaljevanje proti Èelu in Plaskemu Voglu, kajti iskanje prehodov v megli in morebitnem dežju, bi bilo prav gotovo neizvedljivo. Tik pod Velikimi Vrati, na beli ploščadi sva si privoščila počitek ter se malo okrepčala. Dobre štiri ure hoje so že za nama. Naenkrat pa se pred nama pojavi možakar, proti nama gleda nekoliko nezaupljivo, kot da sva brez dovoljenja vstopila v svet, ki je njegov. Res je, ni njegov ta svet, je pa on verjetno eden najboljših poznavalcev tega sveta. Alenka ga je takoj prepoznala, kdo drug kot prof. Jurij Kunaver je stal pred nama, specialist za visokogorski kras, geomorfologijo in še kaj. Navkljub častitljivim letom, ga ljubezen do narave in znanstvena radovednost še vedno ženeta, da se sam podaja v ta samotni del Julijskih Alp. Srečanje s prof. Kunaverjem je bilo poučno in prijetno hkrati. Med drugim nama je pokazal nekatere znamenitosti, ki jih (vsaj jaz), ne bi zlepa opazil, še manj razumel. Npr. t.i. kamnite mize, ki ujete v nenavadni igri ravnotežja leže na nekakšnih podstavkih. Poznavalcu veliko povedo o minulih poledenitvah. Profesor je odšel proti Sedmerim, RTV Slovenija namreč snema dokumentarno oddajo o Julijcih. Še prej pa nama je pokazal pot na Skodelico ( kasneje sem slišal, da naj bi bila to Skodlca). Vrh je nenavadno oblikovan, kot nekakšna gladka kamnita goba. V višino seže dobrih 1900 m in je lahko dostopen, s ploščadi pod Velikimi Vrati ga obideš po travnatem hrbtu, poiščeš najlažje prehode in v dvajsetih minutah stojiš na vrhu. Tu pa je kaj videti, je pa tudi idealno razgledišče za vse tiste, ki iščejo prehode skozi ruševnato nadlogo pod Èelom proti Voglu. Močan veter naju je hitro pregnal z vrha. Vrnila sva se na ploščad in se po markirani poti začela spuščati v Lopučnico. Po nekaj minutah sva prečkala še eno čudovito belo kraško ploščad, pravi biser narave. Dno doline sva dosegla v dobri uri. Šele tu sva srečala ljudi, ki so se večinoma vračali s Triglava proti Komni. Nekateri so malo potožili, da kljub lepemu vremenu očaka niso osvojili, kajti veter naj bi v sunkih dosegal nevarne hitrosti. V koči pri Triglavskih jezerih sva ob joti in pivu zadovoljna podoživljala vtise tega nadvse čudovitega dne. Prilagam še nekaj slikic... http://goranm1.moj-album.com/album/8992282/

mick_f: ponedeljek, 27. avgust 2007, ob 22.02 uri

Poetično, Goran! Moja mme ti sporoča, da si bo sposodila fotke za prvčke.... LP M&E