FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: četrtek, 23. avgust 2007, ob 6.35 uri; ogledov: 0

Nedelja, 19.08.2007. Vremensko napoved so v zadnjem trenutku spremenili na precej slabšo (kar se je na žalost izkazalo kot resnično) in tako smo načrtovani cilj Kotovo špico zamenjali za nekaj krajšega in bližjega (tudi je bila napoved za Julijce slabša), Tschadovo smer na Tursko goro. V naših brezpotniških vodnikih ta smer ni nikjer opisana, omenja jo le Stanko Klinar v Sto slovenskih vrhov, je pa opisana v nekaterih plezalnih vodničkih; vendar pa vse to za nas ni imelo posebne vloge, saj smo imeli najboljše možno vodstvo v obliki kolega, ki je smer že poznal. Do vstopa pridemo tako, da z Okrešlja najprej sledimo markirani poti proti Kamniškemu sedlu do mesta, kjer se le-ta izvije iz poraščenega sveta na melišča pod Tursko goro (ki jih sicer le preči), na katerih višje pod steno opazimo zanimivo osamljeno skalo, ki se, kolikor mi je znano, imenuje Menih. Zavijemo po meliščih navzgor, vendar pa ne gremo neposredno mimo Meniha do stene, temveč se držimo nekoliko bolj desno, kjer opazimo skalnati kot, nad katerim se sklanjata dva precej izrazita stolpa, desno od njega pa lahko razpoznamo markantno trikotno steno. V steno vstopimo na desni strani tega kota po prehodu, ki ga označuje nekaj zelenja (trave). Po njem dosežemo dobro razvidno gredino (na njej nekaj borovcev), po kateri nato prečimo pod desnim od obeh prej omenjenih izrazitih stolpov proti levi v ostro zarezan žleb levo od stolpa. V tem žlebu najprej prepležemo strm skok (tehnično morda eno težjih mest, okoli II, stopi in oprimki so sicer kar dobri), višje pa zavijemo levo čez plošče (niso navpične, vendar bolj strme kot izgleda od spodaj) v smeri gredine, ki omogoča obvoz drugega (levega) stolpa (tudi njo označujejo borovci, na koncu pa gremo celo mimo nekaj dreves) in ki nas odloži v žleb (ta ni tako ostro zasekan) levo od tega drugega stolpa. Mi smo s tega mesta nadaljevali nekaj časa po žlebu in ploščah ob njem navzgor, že skoraj do grebena, kar pa najverjetneje ni bila najboljša možna izbira (za našo napako je bila kriva predvsem slaba vidljivost), saj se prehod čez strmo steno nad ploščami začne daleč na levi, kamor smo se nato morali prebiti s prečko v zgornjem delu (ujeli smo dokaj neizrazito razčlembo v obliki police). Verjetno je bolj smiselno, da se že takoj v začetku držimo bolj levo (to bi pomenilo, da ne nadaljujemo ob žlebu, ampak da takoj na začetku zavijemo levo čez plošče navzgor). Èez steno nad ploščami se nato prebijemo po dokaj lahko razpoznavnem prehodu po policah, ki jo prerežejo od leve proti desni navzgor in ki tečejo točno mimo grmička pod markantno rumeno steno. Poličke so večinoma kar dobro prehodne, edino težje mesto je pod omenjeno rumeno steno, kjer je polička zaprta z gladko skalo. Ta prehod je nekdo olajšal tako, da je v steno nad gladko skalo pritrdil vrv, ki tako služi podobno kot jeklenica na zavarovanih poteh (stopamo pa na nagnjeno gladko skalo); vendar pa se je, če ne želimo, ne rabimo poslužiti, saj lahko gladko skalo brez posebnih težav obvozimo po spodnji strani (povečana previdnost je potrebna le pri kratkem sestopu na poličko pod skalo). Za tem mestom je prehoda po poličkah kmalu konec in znajdemo se na vrhu naše strme stene, vendar pa še ne čisto na vrhu gore. Do tja je še nekaj poplezavanja skozi manj strmi vršni del, ki pa ga je nekoliko težje opisati, verjetno so tudi možni različni prehodi. Mi smo plezali najprej rahlo levo navzgor in na najlažjem mestu čez kratek skok na nekakšno levo gor usmerjeno rampo, kateri pa nismo dolgo sledili, temveč smo zavili desno v nekakšen žleb, na začetku katerega nas je tudi pričakal kratek prag (skala z od vode izdolbenimi žlebički). Na vrhu žleba je eden od nas nato izstopil v škrbino na desni, ostali pa smo zavili proti levi in čez krušljiv, rdeč teren dosegli greben in markirano pot. Po njej levo v nekaj korakih do vrha. Sestopili smo skozi Turski žleb nazaj na Okrešelj in dalje v Logarsko dolino. Tschadova smer je ocenjena z II, s čimer se lahko kar strinjam, mislim, da se težave večino časa gibljejo nekje okoli dobre I ali slabe II, ponekod pa dosežejo tudi čisto II. Precej je plezanja čez nagnjene skalne plošče (ali pa strm nagnjen skrotast teren), ki na prvi pogled ne izgledajo posebej strme, vendar pa videz nekoliko vara in vse skupaj le ni čisto lahko, tako da nekaj malega izbirčnosti pri izbiri prehodov ne škodi; če se preveč zaženemo in nato zapležemo nekje sredi teh strmih plošč, lahko pridemo v hudo neprijetno situacijo. Morebitne prečke znajo biti še posebej sitne, zato je bolje izbirati smer brez njih, kolikor je to pač mogoče (kar nam sicer ni čisto uspelo). Izpostavljenost je tako-tako, nikjer ni odsekano, vendar pa je vse skupaj kar odprto in na tistih ploščah nikakor ne bi bilo dobro zdrsniti. Krušljivo mestoma kar je, tako da tudi zaradi tega previdno. Smer je tudi po dolžini kar konkretna, ne gre le za kratek, brezvezen brezpotniški prehod. Za boljšo predstavo glejte tudi sledeče slike: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9033062/[/url] To je vse zaenkrat, za morebitne dodatne informacije pa vprašajte. LP in srečno!

mariborcan: četrtek, 23. avgust 2007, ob 6.35 uri

Nedelja, 19.08.2007. Vremensko napoved so v zadnjem trenutku spremenili na precej slabšo (kar se je na žalost izkazalo kot resnično) in tako smo načrtovani cilj Kotovo špico zamenjali za nekaj krajšega in bližjega (tudi je bila napoved za Julijce slabša), Tschadovo smer na Tursko goro. V naših brezpotniških vodnikih ta smer ni nikjer opisana, omenja jo le Stanko Klinar v Sto slovenskih vrhov, je pa opisana v nekaterih plezalnih vodničkih; vendar pa vse to za nas ni imelo posebne vloge, saj smo imeli najboljše možno vodstvo v obliki kolega, ki je smer že poznal. Do vstopa pridemo tako, da z Okrešlja najprej sledimo markirani poti proti Kamniškemu sedlu do mesta, kjer se le-ta izvije iz poraščenega sveta na melišča pod Tursko goro (ki jih sicer le preči), na katerih višje pod steno opazimo zanimivo osamljeno skalo, ki se, kolikor mi je znano, imenuje Menih. Zavijemo po meliščih navzgor, vendar pa ne gremo neposredno mimo Meniha do stene, temveč se držimo nekoliko bolj desno, kjer opazimo skalnati kot, nad katerim se sklanjata dva precej izrazita stolpa, desno od njega pa lahko razpoznamo markantno trikotno steno. V steno vstopimo na desni strani tega kota po prehodu, ki ga označuje nekaj zelenja (trave). Po njem dosežemo dobro razvidno gredino (na njej nekaj borovcev), po kateri nato prečimo pod desnim od obeh prej omenjenih izrazitih stolpov proti levi v ostro zarezan žleb levo od stolpa. V tem žlebu najprej prepležemo strm skok (tehnično morda eno težjih mest, okoli II, stopi in oprimki so sicer kar dobri), višje pa zavijemo levo čez plošče (niso navpične, vendar bolj strme kot izgleda od spodaj) v smeri gredine, ki omogoča obvoz drugega (levega) stolpa (tudi njo označujejo borovci, na koncu pa gremo celo mimo nekaj dreves) in ki nas odloži v žleb (ta ni tako ostro zasekan) levo od tega drugega stolpa. Mi smo s tega mesta nadaljevali nekaj časa po žlebu in ploščah ob njem navzgor, že skoraj do grebena, kar pa najverjetneje ni bila najboljša možna izbira (za našo napako je bila kriva predvsem slaba vidljivost), saj se prehod čez strmo steno nad ploščami začne daleč na levi, kamor smo se nato morali prebiti s prečko v zgornjem delu (ujeli smo dokaj neizrazito razčlembo v obliki police). Verjetno je bolj smiselno, da se že takoj v začetku držimo bolj levo (to bi pomenilo, da ne nadaljujemo ob žlebu, ampak da takoj na začetku zavijemo levo čez plošče navzgor). Èez steno nad ploščami se nato prebijemo po dokaj lahko razpoznavnem prehodu po policah, ki jo prerežejo od leve proti desni navzgor in ki tečejo točno mimo grmička pod markantno rumeno steno. Poličke so večinoma kar dobro prehodne, edino težje mesto je pod omenjeno rumeno steno, kjer je polička zaprta z gladko skalo. Ta prehod je nekdo olajšal tako, da je v steno nad gladko skalo pritrdil vrv, ki tako služi podobno kot jeklenica na zavarovanih poteh (stopamo pa na nagnjeno gladko skalo); vendar pa se je, če ne želimo, ne rabimo poslužiti, saj lahko gladko skalo brez posebnih težav obvozimo po spodnji strani (povečana previdnost je potrebna le pri kratkem sestopu na poličko pod skalo). Za tem mestom je prehoda po poličkah kmalu konec in znajdemo se na vrhu naše strme stene, vendar pa še ne čisto na vrhu gore. Do tja je še nekaj poplezavanja skozi manj strmi vršni del, ki pa ga je nekoliko težje opisati, verjetno so tudi možni različni prehodi. Mi smo plezali najprej rahlo levo navzgor in na najlažjem mestu čez kratek skok na nekakšno levo gor usmerjeno rampo, kateri pa nismo dolgo sledili, temveč smo zavili desno v nekakšen žleb, na začetku katerega nas je tudi pričakal kratek prag (skala z od vode izdolbenimi žlebički). Na vrhu žleba je eden od nas nato izstopil v škrbino na desni, ostali pa smo zavili proti levi in čez krušljiv, rdeč teren dosegli greben in markirano pot. Po njej levo v nekaj korakih do vrha. Sestopili smo skozi Turski žleb nazaj na Okrešelj in dalje v Logarsko dolino. Tschadova smer je ocenjena z II, s čimer se lahko kar strinjam, mislim, da se težave večino časa gibljejo nekje okoli dobre I ali slabe II, ponekod pa dosežejo tudi čisto II. Precej je plezanja čez nagnjene skalne plošče (ali pa strm nagnjen skrotast teren), ki na prvi pogled ne izgledajo posebej strme, vendar pa videz nekoliko vara in vse skupaj le ni čisto lahko, tako da nekaj malega izbirčnosti pri izbiri prehodov ne škodi; če se preveč zaženemo in nato zapležemo nekje sredi teh strmih plošč, lahko pridemo v hudo neprijetno situacijo. Morebitne prečke znajo biti še posebej sitne, zato je bolje izbirati smer brez njih, kolikor je to pač mogoče (kar nam sicer ni čisto uspelo). Izpostavljenost je tako-tako, nikjer ni odsekano, vendar pa je vse skupaj kar odprto in na tistih ploščah nikakor ne bi bilo dobro zdrsniti. Krušljivo mestoma kar je, tako da tudi zaradi tega previdno. Smer je tudi po dolžini kar konkretna, ne gre le za kratek, brezvezen brezpotniški prehod. Za boljšo predstavo glejte tudi sledeče slike: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9033062/[/url] To je vse zaenkrat, za morebitne dodatne informacije pa vprašajte. LP in srečno!

spleza: četrtek, 23. avgust 2007, ob 10.03 uri

A, vi ste vseskozi vriskali z druge strani! :lol:

Rožle: četrtek, 23. avgust 2007, ob 10.25 uri

Špaga pod rumeno steno je iz predlanske zime. V normalnig zimskih razmerah je tiste 2.5 m plate edini plezalni del, vse ostalo je hoja (poleti je drugače). S tisto šnirnco na detajlu je bil tako odvzet del čara smeri. Mariborčan, dobro ste vi to udeli, megli navkljub

Žuža: četrtek, 23. avgust 2007, ob 11.19 uri

Res zelo lepo ste to šli. Tista vrv tam ob gladki skali pa je zelo dobrodošla pozimi, če je spolzko oz. v mokrem (priznam, tudi sama sem jo s taakim olajšanjem pograbla :oops:; takrat je bila še čisto frišna, ja res, predlani). Zdaj jo morate sprobat še pozimi :D . Ponavadi se gre v kombinaciji z Belo piramido spodaj in se Tschadovi priključiš višje. Pa dober korak še naprej in jasnih, nezamegljenih, razgledov želim. LP :)

spleza: četrtek, 23. avgust 2007, ob 11.46 uri

Pa sem spet z mislimi v snegu! :P