FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: sreda, 5. september 2007, ob 19.29 uri; ogledov: 0

V petek, 24.08.20007, sva se namenila na Vrtaško Sleme. Za vzpon sva izbrala pot PP nad dolino Belega potoka, pri čemer sva se odločila, da ne štartava iz Za Aka preko Rutarskega Vršiča, ampak da se do nje vzpneva direktno ob Belem potoku ter se tako izogneva izgubi višine ob sestopu z Vršiča in hkrati tudi spoznava pot ob Belem potoku. Za sestop sva imela več variant, v najslabšem primeru markirano pot, potem lovsko varianto po stranskem grebenu, ki poteka z Votlega Slemena proti severu (deloma celo označena, opis sem dobil po ZS), potihem pa sem upal na sestop po zeleni, na pogled lahko prehodni, proti severu potekajoči dolinici, ki sem jo pred časom opazoval s ceste med Gozd Martuljkom in Mojstrano. Problem sestopa po omenjeni dolinici je bil v tem, da nisem uspel dobiti nobenih informacij; najbolj me je skrbel spodnji, gozdni del nad dolino, kjer sem opazil skalne skoke, optimizem mi je vlival le zemljevid, glede na katerega bi tam nekje v izteku dolinice, še nad skoki naj bila planina Smrajka, z nje pa pot v dolino. Nekaj uporabnega znanja o terenu mi je dal tudi Google Earth, kljub temu da sem sprva napačno sklepal, da je moja dolinica prva vzhodno od prej omenjenega stranskega grebena z Votlega Slemena; prava dolinica je namreč druga vzhodno od tega grebena, napako pa sem opazil ob ponovnem ogledu terena med jutranjo vožnjo proti izhodišču. OPOMBA 1: vem, da je sledeči tekst precej obsežen, mišljen je predvsem kot pomoč tistim, ki bi želeli opraviti podobno turo, ostali, ki vas ta teren oziroma najine dogodivščine na njem ne zanimajo, pa pač ne rabite brat, lahko si tudi recimo samo pogledate slike (link na koncu). OPOMBA 2: v nadaljevanju je kar nekaj orientacijskih in drugih nasvetov, kdor želi opraviti podobno turo in sam iskati prehode, naj ne bere naprej (da ne bo kdo rekel, da sem mu pokvaril užitek ob izgubljanju)! OPOMBA 3: za lažje razumevanje sledečega opisa (del, ki se nanaša na pot PP) je priporočljivo poznati Miheličev opis v njegovi knjigi Julijske Alpe: severni pristopi. Štartala sva s parkirišča, ki leži ob glavni cesti med Mojstrano in Gozd Martuljkom na mestu, kjer je iztek doline Belega potoka (s parkirišča je lep pogled na steno Kukove špice nad Belim potokom). Prva naloga je bila, da najdeva začetek poti ob Belem potoku. Po starem železniškem mostu (tik ob parkirišču) sva prečkala Savo, za njim zavila po kolovozu desno in takoj zatem še enkrat desno na nekoliko slabši kolovoz, ki naju je v kratkem pripeljal do struge Belega potoka in preko nje do še ene vzporedne struge. Onstran le-te je kolovoz odločno zavil v smeri Gozda, kar je bilo čisto iz najine smeri, zato sem na desnem bregu struge (gledano navzgor) poskušal najti pot, ki pa je tu (še) ni bilo. Zavila sva kar po suhi strugi navzgor, kjer naju je kmalu pozdravil možic, hip za tem pa sem na drevesu na desni strani struge zagledal rdečo piko. Upal sem, da označuje začetek iskane steze, in res je bilo tako. Poti nato ni bilo več težko slediti in brez težav sva prišla do klopce ob prodišču v dolini Belega potoka, kjer sva poiskala njeno nadaljevanje in mu sledila proti desni v smeri Rutarskega Vršiča. Edina težava je bila, da je steza težila proti desni, stran od smeri, v kateri poteka pot PP. Nekaj časa sem še upal, da bo naredila tudi kakšni daljši ovinek proti levi, ki pa ga ni bilo, tako da mi je bilo vedno bolj jasno, da odcepa poti PP s te steze ne bova našla, ampak da bova prej prišla do vrha Vršiča, s čimer pa bi najini dobri načrti o neizgubi višine padli v vodo. Na manjši jasi, kmalu za vodnim koritom, sem tako izgubil potrpljenje in odločil, da bova poskusila kar brez poti prečiti skozi gozd proti levi do skalnate bariere, pod katero teče pot PP. Vmes sva morala prečiti nekakšno z borovci zaraslo "poseko", kjer je oče že preklinjal mojo odločitev, ki pa se je kmalu zatem izkazala za zelo dobro, kajti stečino poti PP (besedo "stečina" je potrebno jemati dobesedno, kakšne široke lovske poti tu ni pričakovati) sva dosegla le malo nad mestom, kjer se neha spuščati in pod skalami vodoravno preči do gruščnatega jezika, tako da je bila izguba višine res minimalna. Morebitnim ponavljalcem torej priporočam odcep v območju nezgrešljivega vodnega korita. Sledil je, vsaj orientacijsko, najtežji del poti PP, kjer se je potrebno prebiti čez številne grape in skozi območja rušja do grape levo od markantne skalnate glave (grapa z "bleščeče belo skalo" (Mihelič); meni se sicer ni zdela izstopajoče bela), kjer je največjih težav konec. Najprej malo bolj globalen nasvet (sam sem ga dobil že pred turo od poznavalca preko ZS, potrdil pa se je tudi v praksi): ta del poti (do "bele" grape) poteka večinoma vodoravno, kakšni večji vzponi niso potrebni in so napačni, skozi rušje pa se splača slediti stečinam oz. prehodom. Prehod skozi rušje za gruščnatim jezikom poiščemo nekoliko nad mestom, kjer smo stopili na grušč, do tja vodijo sledi, prehod pa (vsaj tisti, po katerem sva šla midva, menda jih je več) ni ravno posebno lep (ni to neka poseka, tako da se je treba kar prebijati skozi veje, je pa še vedno boljše kot nič). Je pa na srečo kar kratek, za njim dosežemo melišče, kjer je stezica spet bolj očitna, nato pa kar kmalu prvo grapo. V bistvu ne gre za eno samo grapo, ampak je to območje skrotja z več grapami, v prvi najdemo obledeli znak PP, poti tu preko pa ni posebej težko slediti, saj je kar razvidna. Kakšen krajši odsek rušja nam sicer ne uide, ampak vseeno sva brez posebnih težav dosegla grapo, ki pomeni "vhod v zeleni pekel" (Mihelič). Na pomolu onstran (prečenje je lahko) grape, nekoliko pod mestom, kjer smo jo dosegli, nam možic pokaže nadaljevanje. Tukaj naj omenim, da tistega plezalnega mesta, ki ga omenja Mihelič in ki bi naj zahtevalo varovanje, tukaj ni, očitno je Mihelič šel nekje drugje! Prehod skozi ruševje, ki nam ga je pokazal možic, je sprva lahek in razviden in ravno sem razmišljal, da ta "zeleni pekel" sploh ni nič hudega, ko se nama je zgodilo najhujše, kar se človeku v takšni situaciji pač lahko zgodi - izgubila sva stečino. Na nekem mestu nadaljevanje nekako ni bilo več enoumno, v več smereh "bi lahko bilo" in midva sva se "seveda" odločila za napačno. Rahlo navzdol ali vodoravno namreč ni bilo nekega instant uspeha, zato sva se odločila za najbolj "čisto" (od ruševja) varianto, ki je vodila navzgor. Mestoma je izgledalo celo shojeno (kolikor je to pač možno oceniti), ponekod je bilo rušje celo obrezano (očitno zavajajoče obrezovanje, na katerega sem bil pred turo opozorjen), glavni problem pa je bil v tem, da prehod nikakor ni hotel zaviti vodoravno levo, ampak je kar vztrajal naravnost navzgor. To seveda ni bilo v skladu z nasvetom o "vodoravnosti" tega dela poti, tako da mi je bilo hitro jasno, da ta varianta ne bo v redu. Ampak, da bi šel nazaj dol, to pa ne, sem bil preveč trmast :) . Zato sem po nekaj časa, ko je bilo že povsem jasno, da sva šla preveč gor, kar "na divje" zavil levo, da bi se prebil do roba naslednje grape (velika grapa desno od markantne skalnate glave), ki ga je bilo čutiti v bližini in kjer sem si obetal boljši pregled. Na robu (do sem nekaj hude borbe z ruševjem) se je potrdilo, da sva previsoko, a po grapi navzdol ni šlo (gladek in visok skok). Dalo se jo je edino prečiti, na drugi strani pa je na srečo šlo sestopiti navzdol. Ni pa bilo še konec težav, saj tudi spodaj nisem našel neke potke ali možica, ki bi kazal, kje prava "pot" preči grapo. Tu sem si malo pomagal z Miheličevo skico, glede na katero je treba prečiti čez spodnji del nekakšne čistine v obliki črke "V". Tako sva tudi storila, se na drugi strani spet prebijala skozi rušje in dosegla naslednjo grapico, ki pa se je v najini višini ni dalo prečiti (izjemno strm pesek) in sva morala ob njej nekoliko sestopiti (pomoč vej rušja) do primernega prehoda...in tukaj sva nato, končno, zagledala možica :D (očitno je torej Miheličeva črta v tem delu vrisana nekoliko previsoko in je treba iti še nižje). Za možicem pridemo na nekakšno čistino, nadaljevanje tu ni čisto jasno razvidno, jaz sem sprva poskušal rahlo navzdol, vendar pa je bila to slepa ulica (prepaden rob grape), treba je iti nekoliko navzgor, kjer kmalu ujamemo prehod skozi rušje (vmes izpostavljen odsek, za "oprimke" ves čas služijo veje), ki nas končno pripelje do roba "bele" grape. Še dve opombi. Prva je, da se te (ali kakšne podobne) poti raje ne lotite po kakšnem večjem deževju, kot sva to storila midva. Že po nekaj prebijanja skozi ruševje sva bila namreč mokra kot, da bi naju dobil največji naliv; ni pa to veljalo samo za obleko, tudi čevlji so bili čisto premočeni in se do konca ture sploh niso posušili. Druga pa je vezana na čas, in sicer moram opozoriti, da prebijanje skozi ruševje zelo (!) upočasni napredovanje - čas kar mineva, pa vendar se izhodišče kar noče oddaljiti (nekaj o najini časovnici še na koncu). Nadaljevanje orientacijsko gledano ni več zahtevno in tudi prebijanja skozi ruševje skoraj ni več. Najprej gremo ob "beli" grapi navzgor čisto do pod stene (velik možic), od tam pa sledimo več ali manj dobro razvidni stezici poševno levo navzgor. Morda edino še dva nasveta. Pri prečenju prve globoke grape (v katero pridemo po "imenitni polički" (Mihelič)) sprva morda ni jasno, kje jo zapustiti - ne poskušati vodoravno (strmo skrotje), treba je iti po strmem žlebu rahlo desno navzgor na nekakšno škrbinico na pomolčku. Drugi nasvet pa je vezan na Miheličev "izrazit pomol", na katerega "priplezaš po strmi travi, za njim pa čaka izpostavljena polička". Mislim, da je ta pomol (je res nezgrešljiv) bolje obiti spodaj, kjer so tudi vidne sledi. Midva sva se pač držala opisa, glavne težave pa v tem primeru čakajo za pomolom, kjer ni neke lepe poličke ali česa podobnega, ampak zelo strmo, krušljivo in izpostavljeno skrotje, ki ga moramo prečiti, da nato končno dosežemo trave, ki nas pripeljejo na greben. Po grebenu še malo poplezamo (ni težko), se prebijemo skozi kakšen kratek kos rušja (večinoma dobri prehodi, ni problema), nato pa končno (del po grebenu do vrha ni čisto kratek) dosežemo vrh 8) . Z vrha je zelo lep razgled, me je prav presenetilo. Celotna dolina Vrat je razgrnjena pred nami, vključno s Steno na koncu. Tudi bližnje Triglavove podložnike je lepo videti: Cmir, Vrbanove špice, Rjavina, dolina Za Cmirom, Debela peč,... Del martuljškega grebena se res skriva za bližnjo Kukovo špico, zato pa lepo vidimo tiste bolj proti severu pomaknjene vrhove: Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušico, Rigljico. Proti severu in vzhodu pa je razgled sploh neoviran. Priporočam tudi obisk bližnjega Votlega Slemena (vpisna knjiga in zvonček), ki leži nekoliko bolj severno, tako da se nam odkrije še malo več martuljške panorame, lepo pa se vidi tudi celotna Zgornja Savska dolina. Oba vrhova sta porasla z mehko travo, tako da je uživanje v razgledu še toliko bolj prijetno. No, kar v bistvu hočem povedati, je, da se Vrtaško Sleme res splača obiskati, ne glede na to, katero pot izberemo...! Naju pa je, po uživanju na vrhu, čakal še zahteven sestop. Zahteven zato, ker sva se odločila, da raziščeva sestop po prej omenjeni dolinici, torej za varianto, o kateri nisva imela skoraj nobenih informacij (mislim, da je ta sestop tukaj prvič javno opisan). Glavna skrb so mi, kot že rečeno, bili skoki spodaj v gozdu, upanje pa, da najdeva na zemljevidu vrisano pot. Za najino odločitev pa so morda bile odločilne "sledi" na meliščih v zgornjem delu dolinice, ki sva jih opazovala z vrha (ta zgornji del dolinice, ki se "odcepi" na Njivicah (predel med Slemenom in Vrtaškim vrhom), je z vrha lepo viden). Najprej sva spotoma obiskala še Votlo Sleme, nato pa sestopila na Njivice, kjer sva zavila proti severu v najino dolinico. Sprva sva sestopala po meliščih na desni strani (gledano navzdol) dolinice, kjer sva prej opazovala sledi, ki pa so bile od blizu precej manj izrazite. Bili so to namreč le krajši odseki stezic, delno verjetno tudi živalskega izvora, midva pa bi si seveda želela kakšne bolj povezane steze, saj nisva točno vedela, kje je treba iti. Na meliščih sva ponekod videla tudi sledi ljudi, ki so se vozili po njih navzdol, česar pa se sama nisva upala kaj preveč posluževati, saj sva si najmanj želela, da bi prišla v kakšno slepo ulico in bi bilo treba po melišču nazaj navzgor. Nekaj nižje sva nato prečkala dolinico na melišče pod steno na levi strani dolinice, saj se nama je tam zdelo bolj shojeno. Res je bila steza od začetka kar pohvale vredna in lepo sledljiva, kasneje pa se je vse skupaj spet izgubilo. Sva pa imela od tu lepši pregled nad desno stranjo dolinice, ki nama je odkril, da bi verjetno storila bolje, če bi ostala kar tam, kajti melišča (in tudi občasne sledi na njih) tam segajo dalje dol, poleg tega pa sem iz zemljevida vedel, da je treba prehod v dolino iskati bolj na desni strani. Žal pa je bilo z mesta, kjer sva to ugotovila, "nemogoče" priti nazaj, prečkati bi namreč morala pravo "džunglo" v dnu tukaj širše dolinice. Nadaljevala sva torej s sestopom po levi strani, kjer sva kmalu prišla v gozd (dokaj redek in lahko prehoden), tu in tam sva občasno naletela na kaj človeški stopinji podobnega ali pa za kratek čas sledila kakšni slabi stečini, česa bolj oprijemljivega pa nisva našla. Poskušala sva težiti nekoliko proti desni, kjer sva nižje spet prišla v ruševje (bolj levo bi verjetno lahko nadaljevala po gozdu), skozi katerega sva se dokaj uspešno prebijala po vmesnih čistinah. Kasneje, ko sva se že precej približala meliščem (tukaj že bolj gruščnati jeziki sredi ruševja) na desni, sem se nato kar "na divje" zapodil v rušje na desni in ga prečkal do grušča. Oče mi je preklinjajoč in že malo obupan :oops: :P :D sledil, nerazumljiva mi je bila njegova jeza, ker ruševje tukaj sploh ni bilo tako hudo (v primerjavi z goščavo na PP). Na meliščih na desni neke prave poti spet ni bilo, so pa bile sledi ljudi, ki so se vozili dol, tako da sva tako storila tudi midva ter spodaj prišla v gozd, kjer sva občasno lahko sledila nekim sledem, ampak težko. Nižje sva spet prišla na melišče in na njegovem dnu naletela na prečno stezo, ki je zavila desno v gozd (solnica). Mislila sva že, da sva sedaj rešena, ampak... Poti sva sledila prečno desno, sprva zadovoljna, ker sva vedela, da je prehod na desni, ampak kaj ko pot tudi kasneje ni hotela zaviti dol, ampak je še kar prečila in hkrati postajala vedno slabša, že skoraj nesledljiva. Šel sem gledati nazaj, nekje sva morala zgrešiti, pot je vendar od začetka bila tako dobra, vendar nič, odcepa nisem našel. Nič, greva naprej. Poti sva nato s težavo še malo sledila, nato pa je bilo mojega potrpljenja konec in sem odločil, da greva pač po gozdu navzdol. Izgledal je kar lahko prehoden, seveda pa bi lahko prežali kakšni skoki...ampak glavno, da prideva čim nižje v dolino, potem pa že bo nekako, če bodo skoki, jih bova pač morala nekako obvoziti (če bi bil zjutraj bolj pameten in si bolj natančno ogledal teren, bi seveda vedel, da jih tako daleč iz vpadnice dolinice že zdavnaj več ni); tudi ura naju je namreč že malo priganjala. No, kot pravim, skokov tukaj na srečo več ni, tako da sva brez težav sestopila po gozdu naravnost navzdol in malo pred dnom dosegla traktorsko vlako, od koder je bilo nadaljevanje le še formalnost (vlaka naju je vodila prečno proti levi in dolino sva dosegla na travnikih nasproti kraja Podkuže). Spodaj na travnikih sva srečala še domačina, ki nama je razložil, kje poteka pot v dolino in kje približno je zgoraj v izteku najine dolinice (po njegovih besedah se celotno območje, torej tudi dolinica, imenuje Smrajka) lovska koča (le-ta je torej tista "planina", ki je vrisana na zemljevidu). Pot poteka točno tam, kjer je označena na zemljevidu (po hrbtu z markantnega delno skalnatega kuclja tik desno (gledano navzdol) od globoke grape, ki pada iz izteka dolinice), ampak očitno se ne odcepi od najine prečne poti (tudi na tem "pravem" mestu (na temenu omenjenega kuclja) sem namreč intenzivno iskal odcep v dolino, a brez uspeha), ampak bi morala iskati malo bolj nizko... Ker je zgornji opis v bistvu bolj potopis in precej obsežen naj podam še skrajšano verzijo, nasvet morebitnim ponavljalcem (tako bi naslednjič poskusil jaz). Sestopajte ves čas po meliščih (nižje doli ožji gruščnati jeziki) na desni strani (gledano navzdol (!)) dolinice, lahko se tudi vozite, ampak ne pozabiti na prečke proti desni, da ne zaidete v goščavo v dnu dolinice (melišča namreč potekajo po pobočjih vzdolž dolinice, dno pa je grdo in divje zaraščeno), na meliščih probajte slediti sledem predhodnikov. Na dnu najnižjega gruščnatega jezika (tega ni čisto lahko določiti, midva sva mislila, da sva že na dnu melišč, pa sva kasneje, po krajšem spustu skozi redek gozd, na njegovi desni spet prišla na grušč; probajte si pomagati z Google Earth) boste naleteli na prečno pot (na desni na robu gozda solnica). Tu imate dve možnosti. Prva je, da prečite po tej poti proti desni, dokler spodaj ni več skalnih skokov, in tam sestopite kar naravnost navzdol po gozdu v dolino. Problem je le, kako vedeti, ali ste že iz območja skokov. Pomagalo bo, če si boste teren že prej ogledali iz doline, sam pa lahko svetujem naslednje. Pot se najprej malo spusti in kmalu pripelje do temena nekakšnega kuclja (manjša gozdnata ravninica, vidna na [url=http://mariborcan.moj-album.com/slike/4068248/8VkcfJk_SbTKrUPi.jpg]tej[/url] sliki). Mislim, da je ravno ta kucelj vrh hrbta, po katerem teče pot v dolino, vendar pa odsvetujem, da poskušate kar brez poti sestopiti tam dol, saj so skoki. Nadaljujete po prečni poti, ki kmalu preči nezgrešljiv gruščnat žleb, viden iz doline levo (gledano navzgor (!)) od izteka sestopne dolinice. Po ogledu iz doline (ni pa preverjeno) sklepam, da v tem žlebu in tudi povsod dalje desno (gledano navzdol (!)) ni več skokov. Možno je torej sestopiti po tem žlebu, lahko pa prečite še dalje desno in na primernem mestu sestopite po gozdu. Najino preverjeno varianto pa težko opišem, saj ni nekih pametnih referenčnih točk, bilo pa je približno tako: prečila sva precej daleč desno, vmes se je med podrtim drevjem pri prečenju nekakšnega žleba pot začela izgubljati, nadaljevanje sva našla malenkost navzgor in ji še kratek čas sledila, ko pa se je naslednjič bolj izgubila (nadaljevanje je, mislim, spet rahlo navzgor, kamor pa nisva hotela), sva zavila po gozdu navzdol (samo čisto na začetku je bolj strmo). Druga od omenjenih dveh možnosti pa je, da poskušate najti lovsko kočo, za katero mi je povedal domačin, kajti precej prepričan sem, da se pot v dolino začne pri njej. Žal pa ne znam povedati, kje točno leži, sam bi pogledal na območju markantnega skalnatega (če gledamo iz doline) kuclja, ki na levi (če gledamo navzdol (!)) omejuje grapo, ki se spušča iz izteka naše dolinice (po kuclju, ki jo omejuje na desni, pa teče pot). Tam sem namreč opazoval nekoliko redkejše drevje, skoraj jaso, in povsem možno je, da je koča nekje tam, to bi se tudi skladalo s tem, kar sem razumel po pogovoru z domačinom. Opcija pa bi bila tudi, da ne iščemo koče, ampak poskusimo direktno najti pot, tako da pri solnici ne sledimo prečni poti desno v gozd, ampak sestopamo naprej proti grapi med kucljema, dokler ne naletimo na pot (le-ta namreč po logiki mora nekje prečkati grapo, če vemo, da je koča na drugi strani kot pot v dolino). Za boljši pregled nad terenom (v dolinici je zaradi zaraščenosti mestoma precej nepregledno) priporočam, da si ogledate zračne posnetke na Google Earth, pri čemer si lahko pomagate s [url=http://mariborcan.moj-album.com/slike/4068248/86KmpdoB7fK4H86x.jpg]to[/url] sliko, na kateri sem označil potek sestopne dolinice, tako da boste vedeli, kje sploh gledati. Najboljše pa bi seveda bilo, če bi se javil kateri od poznavalcev in stvar razjasnil, k čemer vse poznavalce javno pozivam!!! Za konec naj za orientacijo dodam še najino približno časovnico (rekonstruirana iz časov na fotkah; počitki na koncih "etap" niso všteti, tako da je bil skupni čas večji; so pa všteti vmesni krajši počitki): parkirišče - začetek steze ob rdeči piki: 12 min začetek steze - klopca ob prodišču v dolini Belega potoka: 40 min klopca - znak PP ob gruščnatem jeziku: 50 min [i:9e57fb3cb6]skupaj do gruščnatega jezika: 1 h 45 min[/i:9e57fb3cb6] gruščnat jezik - prva grapa (znak PP): 25 min prva grapa - druga grapa ("vhod v zeleni pekel"): 15 min druga grapa - rob grape desno od skalnate glave: 25 min grapa desno od skalnate glave - prečenje grape (vmesni sestop) - "bela" grapa: 45 min [i:9e57fb3cb6]skupaj od gruščnatega jezika do "bele" grape: 2 h[/i:9e57fb3cb6] "bela" grapa - možic pod steno na vrhu "bele" grape: 35 min možic vrh "bele" grape - Miheličev izrazit pomol: 40 min izrazit pomol - travnat jezik pod grebenom: 15 min travnat jezik - greben: slabih 10 min [i:9e57fb3cb6]skupaj od "bele" grape do grebena: 1 h 40 min[/i:9e57fb3cb6] greben - Vrtaško Sleme: 20 min [i:9e57fb3cb6]skupaj od parkirišča do vrha: 6 h[/i:9e57fb3cb6] Vrtaško Sleme - Votlo Sleme: slabih 20 min Votlo Sleme - odcep sestopne dolinice: slabih 25 min odcep dolinice - solnica: 1 h 35 min solnica - dno doline (ne parkirišče): 1 h 45 min [i:9e57fb3cb6]skupaj sestop (hoja po dolini do avta ni všteta) od Votlega (!) Slemena: 3 h 45 min (cenim, da se ob vsaj približnem poznavanju terena (magari moj zgornji nasvet), ki omogoča tudi boljšo izrabo melišč, da priti [u:9e57fb3cb6]bistveno[/u:9e57fb3cb6] hitreje)[/i:9e57fb3cb6] Opravljena tura se mi je zdela zanimiva kot nekakšna pustolovščina in za spoznavanje teh samotnih in malo znanih krajev, ni pa to neka uživaška ali posebno "lepa" tura. To velja tudi za sestop, nič kaj "lepega" ali posebej slikovitega ni v tisti dolinici, je pa lahko to zelo hiter sestop, če se seveda preveč ne izgubljamo in če boljše kot midva izkoristimo melišča! Lep pa je, kot že rečeno, sam vrh Slemena in obisk vsakomur priporočam. Še link do slik: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9110436/[/url] LP in srečno!

mariborcan: sreda, 5. september 2007, ob 19.29 uri

V petek, 24.08.20007, sva se namenila na Vrtaško Sleme. Za vzpon sva izbrala pot PP nad dolino Belega potoka, pri čemer sva se odločila, da ne štartava iz Za Aka preko Rutarskega Vršiča, ampak da se do nje vzpneva direktno ob Belem potoku ter se tako izogneva izgubi višine ob sestopu z Vršiča in hkrati tudi spoznava pot ob Belem potoku. Za sestop sva imela več variant, v najslabšem primeru markirano pot, potem lovsko varianto po stranskem grebenu, ki poteka z Votlega Slemena proti severu (deloma celo označena, opis sem dobil po ZS), potihem pa sem upal na sestop po zeleni, na pogled lahko prehodni, proti severu potekajoči dolinici, ki sem jo pred časom opazoval s ceste med Gozd Martuljkom in Mojstrano. Problem sestopa po omenjeni dolinici je bil v tem, da nisem uspel dobiti nobenih informacij; najbolj me je skrbel spodnji, gozdni del nad dolino, kjer sem opazil skalne skoke, optimizem mi je vlival le zemljevid, glede na katerega bi tam nekje v izteku dolinice, še nad skoki naj bila planina Smrajka, z nje pa pot v dolino. Nekaj uporabnega znanja o terenu mi je dal tudi Google Earth, kljub temu da sem sprva napačno sklepal, da je moja dolinica prva vzhodno od prej omenjenega stranskega grebena z Votlega Slemena; prava dolinica je namreč druga vzhodno od tega grebena, napako pa sem opazil ob ponovnem ogledu terena med jutranjo vožnjo proti izhodišču. OPOMBA 1: vem, da je sledeči tekst precej obsežen, mišljen je predvsem kot pomoč tistim, ki bi želeli opraviti podobno turo, ostali, ki vas ta teren oziroma najine dogodivščine na njem ne zanimajo, pa pač ne rabite brat, lahko si tudi recimo samo pogledate slike (link na koncu). OPOMBA 2: v nadaljevanju je kar nekaj orientacijskih in drugih nasvetov, kdor želi opraviti podobno turo in sam iskati prehode, naj ne bere naprej (da ne bo kdo rekel, da sem mu pokvaril užitek ob izgubljanju)! OPOMBA 3: za lažje razumevanje sledečega opisa (del, ki se nanaša na pot PP) je priporočljivo poznati Miheličev opis v njegovi knjigi Julijske Alpe: severni pristopi. Štartala sva s parkirišča, ki leži ob glavni cesti med Mojstrano in Gozd Martuljkom na mestu, kjer je iztek doline Belega potoka (s parkirišča je lep pogled na steno Kukove špice nad Belim potokom). Prva naloga je bila, da najdeva začetek poti ob Belem potoku. Po starem železniškem mostu (tik ob parkirišču) sva prečkala Savo, za njim zavila po kolovozu desno in takoj zatem še enkrat desno na nekoliko slabši kolovoz, ki naju je v kratkem pripeljal do struge Belega potoka in preko nje do še ene vzporedne struge. Onstran le-te je kolovoz odločno zavil v smeri Gozda, kar je bilo čisto iz najine smeri, zato sem na desnem bregu struge (gledano navzgor) poskušal najti pot, ki pa je tu (še) ni bilo. Zavila sva kar po suhi strugi navzgor, kjer naju je kmalu pozdravil možic, hip za tem pa sem na drevesu na desni strani struge zagledal rdečo piko. Upal sem, da označuje začetek iskane steze, in res je bilo tako. Poti nato ni bilo več težko slediti in brez težav sva prišla do klopce ob prodišču v dolini Belega potoka, kjer sva poiskala njeno nadaljevanje in mu sledila proti desni v smeri Rutarskega Vršiča. Edina težava je bila, da je steza težila proti desni, stran od smeri, v kateri poteka pot PP. Nekaj časa sem še upal, da bo naredila tudi kakšni daljši ovinek proti levi, ki pa ga ni bilo, tako da mi je bilo vedno bolj jasno, da odcepa poti PP s te steze ne bova našla, ampak da bova prej prišla do vrha Vršiča, s čimer pa bi najini dobri načrti o neizgubi višine padli v vodo. Na manjši jasi, kmalu za vodnim koritom, sem tako izgubil potrpljenje in odločil, da bova poskusila kar brez poti prečiti skozi gozd proti levi do skalnate bariere, pod katero teče pot PP. Vmes sva morala prečiti nekakšno z borovci zaraslo "poseko", kjer je oče že preklinjal mojo odločitev, ki pa se je kmalu zatem izkazala za zelo dobro, kajti stečino poti PP (besedo "stečina" je potrebno jemati dobesedno, kakšne široke lovske poti tu ni pričakovati) sva dosegla le malo nad mestom, kjer se neha spuščati in pod skalami vodoravno preči do gruščnatega jezika, tako da je bila izguba višine res minimalna. Morebitnim ponavljalcem torej priporočam odcep v območju nezgrešljivega vodnega korita. Sledil je, vsaj orientacijsko, najtežji del poti PP, kjer se je potrebno prebiti čez številne grape in skozi območja rušja do grape levo od markantne skalnate glave (grapa z "bleščeče belo skalo" (Mihelič); meni se sicer ni zdela izstopajoče bela), kjer je največjih težav konec. Najprej malo bolj globalen nasvet (sam sem ga dobil že pred turo od poznavalca preko ZS, potrdil pa se je tudi v praksi): ta del poti (do "bele" grape) poteka večinoma vodoravno, kakšni večji vzponi niso potrebni in so napačni, skozi rušje pa se splača slediti stečinam oz. prehodom. Prehod skozi rušje za gruščnatim jezikom poiščemo nekoliko nad mestom, kjer smo stopili na grušč, do tja vodijo sledi, prehod pa (vsaj tisti, po katerem sva šla midva, menda jih je več) ni ravno posebno lep (ni to neka poseka, tako da se je treba kar prebijati skozi veje, je pa še vedno boljše kot nič). Je pa na srečo kar kratek, za njim dosežemo melišče, kjer je stezica spet bolj očitna, nato pa kar kmalu prvo grapo. V bistvu ne gre za eno samo grapo, ampak je to območje skrotja z več grapami, v prvi najdemo obledeli znak PP, poti tu preko pa ni posebej težko slediti, saj je kar razvidna. Kakšen krajši odsek rušja nam sicer ne uide, ampak vseeno sva brez posebnih težav dosegla grapo, ki pomeni "vhod v zeleni pekel" (Mihelič). Na pomolu onstran (prečenje je lahko) grape, nekoliko pod mestom, kjer smo jo dosegli, nam možic pokaže nadaljevanje. Tukaj naj omenim, da tistega plezalnega mesta, ki ga omenja Mihelič in ki bi naj zahtevalo varovanje, tukaj ni, očitno je Mihelič šel nekje drugje! Prehod skozi ruševje, ki nam ga je pokazal možic, je sprva lahek in razviden in ravno sem razmišljal, da ta "zeleni pekel" sploh ni nič hudega, ko se nama je zgodilo najhujše, kar se človeku v takšni situaciji pač lahko zgodi - izgubila sva stečino. Na nekem mestu nadaljevanje nekako ni bilo več enoumno, v več smereh "bi lahko bilo" in midva sva se "seveda" odločila za napačno. Rahlo navzdol ali vodoravno namreč ni bilo nekega instant uspeha, zato sva se odločila za najbolj "čisto" (od ruševja) varianto, ki je vodila navzgor. Mestoma je izgledalo celo shojeno (kolikor je to pač možno oceniti), ponekod je bilo rušje celo obrezano (očitno zavajajoče obrezovanje, na katerega sem bil pred turo opozorjen), glavni problem pa je bil v tem, da prehod nikakor ni hotel zaviti vodoravno levo, ampak je kar vztrajal naravnost navzgor. To seveda ni bilo v skladu z nasvetom o "vodoravnosti" tega dela poti, tako da mi je bilo hitro jasno, da ta varianta ne bo v redu. Ampak, da bi šel nazaj dol, to pa ne, sem bil preveč trmast :) . Zato sem po nekaj časa, ko je bilo že povsem jasno, da sva šla preveč gor, kar "na divje" zavil levo, da bi se prebil do roba naslednje grape (velika grapa desno od markantne skalnate glave), ki ga je bilo čutiti v bližini in kjer sem si obetal boljši pregled. Na robu (do sem nekaj hude borbe z ruševjem) se je potrdilo, da sva previsoko, a po grapi navzdol ni šlo (gladek in visok skok). Dalo se jo je edino prečiti, na drugi strani pa je na srečo šlo sestopiti navzdol. Ni pa bilo še konec težav, saj tudi spodaj nisem našel neke potke ali možica, ki bi kazal, kje prava "pot" preči grapo. Tu sem si malo pomagal z Miheličevo skico, glede na katero je treba prečiti čez spodnji del nekakšne čistine v obliki črke "V". Tako sva tudi storila, se na drugi strani spet prebijala skozi rušje in dosegla naslednjo grapico, ki pa se je v najini višini ni dalo prečiti (izjemno strm pesek) in sva morala ob njej nekoliko sestopiti (pomoč vej rušja) do primernega prehoda...in tukaj sva nato, končno, zagledala možica :D (očitno je torej Miheličeva črta v tem delu vrisana nekoliko previsoko in je treba iti še nižje). Za možicem pridemo na nekakšno čistino, nadaljevanje tu ni čisto jasno razvidno, jaz sem sprva poskušal rahlo navzdol, vendar pa je bila to slepa ulica (prepaden rob grape), treba je iti nekoliko navzgor, kjer kmalu ujamemo prehod skozi rušje (vmes izpostavljen odsek, za "oprimke" ves čas služijo veje), ki nas končno pripelje do roba "bele" grape. Še dve opombi. Prva je, da se te (ali kakšne podobne) poti raje ne lotite po kakšnem večjem deževju, kot sva to storila midva. Že po nekaj prebijanja skozi ruševje sva bila namreč mokra kot, da bi naju dobil največji naliv; ni pa to veljalo samo za obleko, tudi čevlji so bili čisto premočeni in se do konca ture sploh niso posušili. Druga pa je vezana na čas, in sicer moram opozoriti, da prebijanje skozi ruševje zelo (!) upočasni napredovanje - čas kar mineva, pa vendar se izhodišče kar noče oddaljiti (nekaj o najini časovnici še na koncu). Nadaljevanje orientacijsko gledano ni več zahtevno in tudi prebijanja skozi ruševje skoraj ni več. Najprej gremo ob "beli" grapi navzgor čisto do pod stene (velik možic), od tam pa sledimo več ali manj dobro razvidni stezici poševno levo navzgor. Morda edino še dva nasveta. Pri prečenju prve globoke grape (v katero pridemo po "imenitni polički" (Mihelič)) sprva morda ni jasno, kje jo zapustiti - ne poskušati vodoravno (strmo skrotje), treba je iti po strmem žlebu rahlo desno navzgor na nekakšno škrbinico na pomolčku. Drugi nasvet pa je vezan na Miheličev "izrazit pomol", na katerega "priplezaš po strmi travi, za njim pa čaka izpostavljena polička". Mislim, da je ta pomol (je res nezgrešljiv) bolje obiti spodaj, kjer so tudi vidne sledi. Midva sva se pač držala opisa, glavne težave pa v tem primeru čakajo za pomolom, kjer ni neke lepe poličke ali česa podobnega, ampak zelo strmo, krušljivo in izpostavljeno skrotje, ki ga moramo prečiti, da nato končno dosežemo trave, ki nas pripeljejo na greben. Po grebenu še malo poplezamo (ni težko), se prebijemo skozi kakšen kratek kos rušja (večinoma dobri prehodi, ni problema), nato pa končno (del po grebenu do vrha ni čisto kratek) dosežemo vrh 8) . Z vrha je zelo lep razgled, me je prav presenetilo. Celotna dolina Vrat je razgrnjena pred nami, vključno s Steno na koncu. Tudi bližnje Triglavove podložnike je lepo videti: Cmir, Vrbanove špice, Rjavina, dolina Za Cmirom, Debela peč,... Del martuljškega grebena se res skriva za bližnjo Kukovo špico, zato pa lepo vidimo tiste bolj proti severu pomaknjene vrhove: Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušico, Rigljico. Proti severu in vzhodu pa je razgled sploh neoviran. Priporočam tudi obisk bližnjega Votlega Slemena (vpisna knjiga in zvonček), ki leži nekoliko bolj severno, tako da se nam odkrije še malo več martuljške panorame, lepo pa se vidi tudi celotna Zgornja Savska dolina. Oba vrhova sta porasla z mehko travo, tako da je uživanje v razgledu še toliko bolj prijetno. No, kar v bistvu hočem povedati, je, da se Vrtaško Sleme res splača obiskati, ne glede na to, katero pot izberemo...! Naju pa je, po uživanju na vrhu, čakal še zahteven sestop. Zahteven zato, ker sva se odločila, da raziščeva sestop po prej omenjeni dolinici, torej za varianto, o kateri nisva imela skoraj nobenih informacij (mislim, da je ta sestop tukaj prvič javno opisan). Glavna skrb so mi, kot že rečeno, bili skoki spodaj v gozdu, upanje pa, da najdeva na zemljevidu vrisano pot. Za najino odločitev pa so morda bile odločilne "sledi" na meliščih v zgornjem delu dolinice, ki sva jih opazovala z vrha (ta zgornji del dolinice, ki se "odcepi" na Njivicah (predel med Slemenom in Vrtaškim vrhom), je z vrha lepo viden). Najprej sva spotoma obiskala še Votlo Sleme, nato pa sestopila na Njivice, kjer sva zavila proti severu v najino dolinico. Sprva sva sestopala po meliščih na desni strani (gledano navzdol) dolinice, kjer sva prej opazovala sledi, ki pa so bile od blizu precej manj izrazite. Bili so to namreč le krajši odseki stezic, delno verjetno tudi živalskega izvora, midva pa bi si seveda želela kakšne bolj povezane steze, saj nisva točno vedela, kje je treba iti. Na meliščih sva ponekod videla tudi sledi ljudi, ki so se vozili po njih navzdol, česar pa se sama nisva upala kaj preveč posluževati, saj sva si najmanj želela, da bi prišla v kakšno slepo ulico in bi bilo treba po melišču nazaj navzgor. Nekaj nižje sva nato prečkala dolinico na melišče pod steno na levi strani dolinice, saj se nama je tam zdelo bolj shojeno. Res je bila steza od začetka kar pohvale vredna in lepo sledljiva, kasneje pa se je vse skupaj spet izgubilo. Sva pa imela od tu lepši pregled nad desno stranjo dolinice, ki nama je odkril, da bi verjetno storila bolje, če bi ostala kar tam, kajti melišča (in tudi občasne sledi na njih) tam segajo dalje dol, poleg tega pa sem iz zemljevida vedel, da je treba prehod v dolino iskati bolj na desni strani. Žal pa je bilo z mesta, kjer sva to ugotovila, "nemogoče" priti nazaj, prečkati bi namreč morala pravo "džunglo" v dnu tukaj širše dolinice. Nadaljevala sva torej s sestopom po levi strani, kjer sva kmalu prišla v gozd (dokaj redek in lahko prehoden), tu in tam sva občasno naletela na kaj človeški stopinji podobnega ali pa za kratek čas sledila kakšni slabi stečini, česa bolj oprijemljivega pa nisva našla. Poskušala sva težiti nekoliko proti desni, kjer sva nižje spet prišla v ruševje (bolj levo bi verjetno lahko nadaljevala po gozdu), skozi katerega sva se dokaj uspešno prebijala po vmesnih čistinah. Kasneje, ko sva se že precej približala meliščem (tukaj že bolj gruščnati jeziki sredi ruševja) na desni, sem se nato kar "na divje" zapodil v rušje na desni in ga prečkal do grušča. Oče mi je preklinjajoč in že malo obupan :oops: :P :D sledil, nerazumljiva mi je bila njegova jeza, ker ruševje tukaj sploh ni bilo tako hudo (v primerjavi z goščavo na PP). Na meliščih na desni neke prave poti spet ni bilo, so pa bile sledi ljudi, ki so se vozili dol, tako da sva tako storila tudi midva ter spodaj prišla v gozd, kjer sva občasno lahko sledila nekim sledem, ampak težko. Nižje sva spet prišla na melišče in na njegovem dnu naletela na prečno stezo, ki je zavila desno v gozd (solnica). Mislila sva že, da sva sedaj rešena, ampak... Poti sva sledila prečno desno, sprva zadovoljna, ker sva vedela, da je prehod na desni, ampak kaj ko pot tudi kasneje ni hotela zaviti dol, ampak je še kar prečila in hkrati postajala vedno slabša, že skoraj nesledljiva. Šel sem gledati nazaj, nekje sva morala zgrešiti, pot je vendar od začetka bila tako dobra, vendar nič, odcepa nisem našel. Nič, greva naprej. Poti sva nato s težavo še malo sledila, nato pa je bilo mojega potrpljenja konec in sem odločil, da greva pač po gozdu navzdol. Izgledal je kar lahko prehoden, seveda pa bi lahko prežali kakšni skoki...ampak glavno, da prideva čim nižje v dolino, potem pa že bo nekako, če bodo skoki, jih bova pač morala nekako obvoziti (če bi bil zjutraj bolj pameten in si bolj natančno ogledal teren, bi seveda vedel, da jih tako daleč iz vpadnice dolinice že zdavnaj več ni); tudi ura naju je namreč že malo priganjala. No, kot pravim, skokov tukaj na srečo več ni, tako da sva brez težav sestopila po gozdu naravnost navzdol in malo pred dnom dosegla traktorsko vlako, od koder je bilo nadaljevanje le še formalnost (vlaka naju je vodila prečno proti levi in dolino sva dosegla na travnikih nasproti kraja Podkuže). Spodaj na travnikih sva srečala še domačina, ki nama je razložil, kje poteka pot v dolino in kje približno je zgoraj v izteku najine dolinice (po njegovih besedah se celotno območje, torej tudi dolinica, imenuje Smrajka) lovska koča (le-ta je torej tista "planina", ki je vrisana na zemljevidu). Pot poteka točno tam, kjer je označena na zemljevidu (po hrbtu z markantnega delno skalnatega kuclja tik desno (gledano navzdol) od globoke grape, ki pada iz izteka dolinice), ampak očitno se ne odcepi od najine prečne poti (tudi na tem "pravem" mestu (na temenu omenjenega kuclja) sem namreč intenzivno iskal odcep v dolino, a brez uspeha), ampak bi morala iskati malo bolj nizko... Ker je zgornji opis v bistvu bolj potopis in precej obsežen naj podam še skrajšano verzijo, nasvet morebitnim ponavljalcem (tako bi naslednjič poskusil jaz). Sestopajte ves čas po meliščih (nižje doli ožji gruščnati jeziki) na desni strani (gledano navzdol (!)) dolinice, lahko se tudi vozite, ampak ne pozabiti na prečke proti desni, da ne zaidete v goščavo v dnu dolinice (melišča namreč potekajo po pobočjih vzdolž dolinice, dno pa je grdo in divje zaraščeno), na meliščih probajte slediti sledem predhodnikov. Na dnu najnižjega gruščnatega jezika (tega ni čisto lahko določiti, midva sva mislila, da sva že na dnu melišč, pa sva kasneje, po krajšem spustu skozi redek gozd, na njegovi desni spet prišla na grušč; probajte si pomagati z Google Earth) boste naleteli na prečno pot (na desni na robu gozda solnica). Tu imate dve možnosti. Prva je, da prečite po tej poti proti desni, dokler spodaj ni več skalnih skokov, in tam sestopite kar naravnost navzdol po gozdu v dolino. Problem je le, kako vedeti, ali ste že iz območja skokov. Pomagalo bo, če si boste teren že prej ogledali iz doline, sam pa lahko svetujem naslednje. Pot se najprej malo spusti in kmalu pripelje do temena nekakšnega kuclja (manjša gozdnata ravninica, vidna na [url=http://mariborcan.moj-album.com/slike/4068248/8VkcfJk_SbTKrUPi.jpg]tej[/url] sliki). Mislim, da je ravno ta kucelj vrh hrbta, po katerem teče pot v dolino, vendar pa odsvetujem, da poskušate kar brez poti sestopiti tam dol, saj so skoki. Nadaljujete po prečni poti, ki kmalu preči nezgrešljiv gruščnat žleb, viden iz doline levo (gledano navzgor (!)) od izteka sestopne dolinice. Po ogledu iz doline (ni pa preverjeno) sklepam, da v tem žlebu in tudi povsod dalje desno (gledano navzdol (!)) ni več skokov. Možno je torej sestopiti po tem žlebu, lahko pa prečite še dalje desno in na primernem mestu sestopite po gozdu. Najino preverjeno varianto pa težko opišem, saj ni nekih pametnih referenčnih točk, bilo pa je približno tako: prečila sva precej daleč desno, vmes se je med podrtim drevjem pri prečenju nekakšnega žleba pot začela izgubljati, nadaljevanje sva našla malenkost navzgor in ji še kratek čas sledila, ko pa se je naslednjič bolj izgubila (nadaljevanje je, mislim, spet rahlo navzgor, kamor pa nisva hotela), sva zavila po gozdu navzdol (samo čisto na začetku je bolj strmo). Druga od omenjenih dveh možnosti pa je, da poskušate najti lovsko kočo, za katero mi je povedal domačin, kajti precej prepričan sem, da se pot v dolino začne pri njej. Žal pa ne znam povedati, kje točno leži, sam bi pogledal na območju markantnega skalnatega (če gledamo iz doline) kuclja, ki na levi (če gledamo navzdol (!)) omejuje grapo, ki se spušča iz izteka naše dolinice (po kuclju, ki jo omejuje na desni, pa teče pot). Tam sem namreč opazoval nekoliko redkejše drevje, skoraj jaso, in povsem možno je, da je koča nekje tam, to bi se tudi skladalo s tem, kar sem razumel po pogovoru z domačinom. Opcija pa bi bila tudi, da ne iščemo koče, ampak poskusimo direktno najti pot, tako da pri solnici ne sledimo prečni poti desno v gozd, ampak sestopamo naprej proti grapi med kucljema, dokler ne naletimo na pot (le-ta namreč po logiki mora nekje prečkati grapo, če vemo, da je koča na drugi strani kot pot v dolino). Za boljši pregled nad terenom (v dolinici je zaradi zaraščenosti mestoma precej nepregledno) priporočam, da si ogledate zračne posnetke na Google Earth, pri čemer si lahko pomagate s [url=http://mariborcan.moj-album.com/slike/4068248/86KmpdoB7fK4H86x.jpg]to[/url] sliko, na kateri sem označil potek sestopne dolinice, tako da boste vedeli, kje sploh gledati. Najboljše pa bi seveda bilo, če bi se javil kateri od poznavalcev in stvar razjasnil, k čemer vse poznavalce javno pozivam!!! Za konec naj za orientacijo dodam še najino približno časovnico (rekonstruirana iz časov na fotkah; počitki na koncih "etap" niso všteti, tako da je bil skupni čas večji; so pa všteti vmesni krajši počitki): parkirišče - začetek steze ob rdeči piki: 12 min začetek steze - klopca ob prodišču v dolini Belega potoka: 40 min klopca - znak PP ob gruščnatem jeziku: 50 min [i:9e57fb3cb6]skupaj do gruščnatega jezika: 1 h 45 min[/i:9e57fb3cb6] gruščnat jezik - prva grapa (znak PP): 25 min prva grapa - druga grapa ("vhod v zeleni pekel"): 15 min druga grapa - rob grape desno od skalnate glave: 25 min grapa desno od skalnate glave - prečenje grape (vmesni sestop) - "bela" grapa: 45 min [i:9e57fb3cb6]skupaj od gruščnatega jezika do "bele" grape: 2 h[/i:9e57fb3cb6] "bela" grapa - možic pod steno na vrhu "bele" grape: 35 min možic vrh "bele" grape - Miheličev izrazit pomol: 40 min izrazit pomol - travnat jezik pod grebenom: 15 min travnat jezik - greben: slabih 10 min [i:9e57fb3cb6]skupaj od "bele" grape do grebena: 1 h 40 min[/i:9e57fb3cb6] greben - Vrtaško Sleme: 20 min [i:9e57fb3cb6]skupaj od parkirišča do vrha: 6 h[/i:9e57fb3cb6] Vrtaško Sleme - Votlo Sleme: slabih 20 min Votlo Sleme - odcep sestopne dolinice: slabih 25 min odcep dolinice - solnica: 1 h 35 min solnica - dno doline (ne parkirišče): 1 h 45 min [i:9e57fb3cb6]skupaj sestop (hoja po dolini do avta ni všteta) od Votlega (!) Slemena: 3 h 45 min (cenim, da se ob vsaj približnem poznavanju terena (magari moj zgornji nasvet), ki omogoča tudi boljšo izrabo melišč, da priti [u:9e57fb3cb6]bistveno[/u:9e57fb3cb6] hitreje)[/i:9e57fb3cb6] Opravljena tura se mi je zdela zanimiva kot nekakšna pustolovščina in za spoznavanje teh samotnih in malo znanih krajev, ni pa to neka uživaška ali posebno "lepa" tura. To velja tudi za sestop, nič kaj "lepega" ali posebej slikovitega ni v tisti dolinici, je pa lahko to zelo hiter sestop, če se seveda preveč ne izgubljamo in če boljše kot midva izkoristimo melišča! Lep pa je, kot že rečeno, sam vrh Slemena in obisk vsakomur priporočam. Še link do slik: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9110436/[/url] LP in srečno!