FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

jaspis: ponedeljek, 10. september 2007, ob 21.43 uri; ogledov: 0

Bilo je čudovito. Dogovarjala sva se z enim znancem da bova šla skupaj na Mangrt in sicer po položnejši poti. Strma je bila do predkratkim zaprta zaradi padajočega kamenja. Poleti avstrijska družina ni upoštevala da je pot zaprta in kamen je zadel 9 letnega fantka ki je zgubil ravnotežje in omahnil v globino. No, vglavnem tale moj znanec ni imel časa in odpravil sem se sam saj se počasi učim živeti na način, ne čakaj na druge. Zjutraj se mi ni dalo iz posle ker sem šel spet prepozno spat, pa sem potegnil in kakšno uro pozneje kot ponavadi odšel od doma. Namreč v gore je potrebno zgodaj zjutraj da se v zgodnjih popoldnaskih urah že vračaš v dolino ker popoldne so v hribih kar pogoste plohe ali nevihte. No namen sem imel iti po položni pa me je letak ki ga dobiš ob plačilu cestnine za gorsko cesto prepričal, da grem po strmi. Tako pač gredo ponavadi planinci, po strmi gor in položni dol je pisalo. Tam sem tudi izvedel da ni toliko snega da bi bila potrebna zimska oprema. No na vrhu ceste na višini 2100 je bilo mrzlo kot spaka. Ljudje so se oblačili v bunde in z rahlim vetrom je mraz kar rezal. Oblekel sem se in zakorakal v hrib. Nisem hitel saj sem to goro želel občutit in si ogledat lepote. Èez pol ure sem prišel do razpotja ki loči na položno in strmejšo pot. Pospravil palice nadel čelado poslikal in opazil nekoga ki čaka na mene. Pristopil je do mene in me vprašal če lahko gre z mano gor. Rekel sem mu seveda in sva šla. Povedal je, da je tu gor že bil vendar da mora imeti nekoga zraven. Nekje da mu je nekoč spodrsnilo in se je tako ustrašil da ga niso uspeli premakniti niti za meter več. Na koncu je moral ponj priti helikopter. Tokrat je imel vso potrebno opremo in se sam varoval na jeklenice. Šel sem prvi in ga prosil za par fotografij da me je slikal. Želel sem da me slika tudi navzdol pa je rekel, to pa ne. Ni si upal pogledati dol. No jaz sem se hotel razgledat njemu pa ni bilo do tega in je kar sam potem nadaljeval na vrh. Snega je bilo za vzorec ker ga je stopilo sonce, vedar se je ohranil ravno v grapah kjer pa je speljana pot. Tu pa tam je bilo tudi pomrznjeno vendar so večinoma povsod jeklenice tako da ni nevarnosti. Ko sem si ogledoval okolico in pogledoval navzdol pa moram reči da je pogled bil kar spoštljiv. V vodniku piše da ni za vrtoglave in to kar drži. Ni dobro razmišljati kaj bi se sgodilo če bi...Ker sem se veliko ustavljal sem za pot potreboval dobri dve uri. Proti vrhu je bilo vse več snega in sam vrh je bil več ali manj pokrit na nekaterih mestih ga je bilo do pol metra. Na vrhu je lep lesen križ z rezljano podobo. Razgled pa uaooooooooo. Belopeški jezeri in Rabeljsko jezero v Italiji ter Vrbsko jezero v Avstriji. Na vrhu Mangrta namreč poteka državna meja. Lep pogled je bil na Škrlatico na kateri sem bil pred dvema tednoma. Vrh Triglava so zakrivali majhni oblaki. Najvišji v bližini Jalovec kateri bo počakal, upam da drugo leto. Ostali dvatisočaki da jih niti ne omenjam. Pogled na parkirišče kjer sem pustil avto, tako majceni avtki. Na vrhu je bilo približno 8 planincev s katerimi smo poklepetali. Prosili so me da jih fotografiram in jim pošljem slike na mail. Zaklepetal sem se z neko družino iz Hotavelj. Nad Alpami je bilo veliko kopastih oblakov in pozornejši smo bili na tiste nad nami. Vreme je na takih višinah zelo nestanovitno in oblaki so si nadejali temnejšo barvo in se gostili. Nekdo je rekel sedaj si bo pa naredil kapo. In spomnil sem se na megle ki so lansko leto zakrivale Mangrt ko sem se na sedlo pripeljal z motorjem. Po dobri uri opazovanja in uživanja smo se večja skupina odpravili navzdol po položnejši poti. Ta je severnejša in zato je bilo tu več snega vendar je pot bila shojena in dobro varovana tako da ni bilo nevarnosti. V kotanjah je bilo tudi meter snega. Na nekaterih delih poti se razkrije lep pogled na severno ostenje in slišal sem kako sem rekej uauuuuuu. Tu je spomladi zdrsnil eden izmed fantov ki ju je presenetil snežni vihar. Spustili smo se na sedlo kjer sem se še nekoliko zadržal na robu s pogledom na Belopeški jezeri, vršaci in grapami na italijanski in avstrijski strani. V tem času si je bil Mangrt že nadel kapo in njegovega občudovanja je bilo konec. Potem pa spust proti Logu pod mangrtom in še nekaj fotografiranja v kamnitih tunelih. Doma sem izvedel da so jih gradili tudi slovenci, med njimi sestrin tast leta 1939, s pomočjo kompresorja.

jaspis: ponedeljek, 10. september 2007, ob 21.43 uri

Bilo je čudovito. Dogovarjala sva se z enim znancem da bova šla skupaj na Mangrt in sicer po položnejši poti. Strma je bila do predkratkim zaprta zaradi padajočega kamenja. Poleti avstrijska družina ni upoštevala da je pot zaprta in kamen je zadel 9 letnega fantka ki je zgubil ravnotežje in omahnil v globino. No, vglavnem tale moj znanec ni imel časa in odpravil sem se sam saj se počasi učim živeti na način, ne čakaj na druge. Zjutraj se mi ni dalo iz posle ker sem šel spet prepozno spat, pa sem potegnil in kakšno uro pozneje kot ponavadi odšel od doma. Namreč v gore je potrebno zgodaj zjutraj da se v zgodnjih popoldnaskih urah že vračaš v dolino ker popoldne so v hribih kar pogoste plohe ali nevihte. No namen sem imel iti po položni pa me je letak ki ga dobiš ob plačilu cestnine za gorsko cesto prepričal, da grem po strmi. Tako pač gredo ponavadi planinci, po strmi gor in položni dol je pisalo. Tam sem tudi izvedel da ni toliko snega da bi bila potrebna zimska oprema. No na vrhu ceste na višini 2100 je bilo mrzlo kot spaka. Ljudje so se oblačili v bunde in z rahlim vetrom je mraz kar rezal. Oblekel sem se in zakorakal v hrib. Nisem hitel saj sem to goro želel občutit in si ogledat lepote. Èez pol ure sem prišel do razpotja ki loči na položno in strmejšo pot. Pospravil palice nadel čelado poslikal in opazil nekoga ki čaka na mene. Pristopil je do mene in me vprašal če lahko gre z mano gor. Rekel sem mu seveda in sva šla. Povedal je, da je tu gor že bil vendar da mora imeti nekoga zraven. Nekje da mu je nekoč spodrsnilo in se je tako ustrašil da ga niso uspeli premakniti niti za meter več. Na koncu je moral ponj priti helikopter. Tokrat je imel vso potrebno opremo in se sam varoval na jeklenice. Šel sem prvi in ga prosil za par fotografij da me je slikal. Želel sem da me slika tudi navzdol pa je rekel, to pa ne. Ni si upal pogledati dol. No jaz sem se hotel razgledat njemu pa ni bilo do tega in je kar sam potem nadaljeval na vrh. Snega je bilo za vzorec ker ga je stopilo sonce, vedar se je ohranil ravno v grapah kjer pa je speljana pot. Tu pa tam je bilo tudi pomrznjeno vendar so večinoma povsod jeklenice tako da ni nevarnosti. Ko sem si ogledoval okolico in pogledoval navzdol pa moram reči da je pogled bil kar spoštljiv. V vodniku piše da ni za vrtoglave in to kar drži. Ni dobro razmišljati kaj bi se sgodilo če bi...Ker sem se veliko ustavljal sem za pot potreboval dobri dve uri. Proti vrhu je bilo vse več snega in sam vrh je bil več ali manj pokrit na nekaterih mestih ga je bilo do pol metra. Na vrhu je lep lesen križ z rezljano podobo. Razgled pa uaooooooooo. Belopeški jezeri in Rabeljsko jezero v Italiji ter Vrbsko jezero v Avstriji. Na vrhu Mangrta namreč poteka državna meja. Lep pogled je bil na Škrlatico na kateri sem bil pred dvema tednoma. Vrh Triglava so zakrivali majhni oblaki. Najvišji v bližini Jalovec kateri bo počakal, upam da drugo leto. Ostali dvatisočaki da jih niti ne omenjam. Pogled na parkirišče kjer sem pustil avto, tako majceni avtki. Na vrhu je bilo približno 8 planincev s katerimi smo poklepetali. Prosili so me da jih fotografiram in jim pošljem slike na mail. Zaklepetal sem se z neko družino iz Hotavelj. Nad Alpami je bilo veliko kopastih oblakov in pozornejši smo bili na tiste nad nami. Vreme je na takih višinah zelo nestanovitno in oblaki so si nadejali temnejšo barvo in se gostili. Nekdo je rekel sedaj si bo pa naredil kapo. In spomnil sem se na megle ki so lansko leto zakrivale Mangrt ko sem se na sedlo pripeljal z motorjem. Po dobri uri opazovanja in uživanja smo se večja skupina odpravili navzdol po položnejši poti. Ta je severnejša in zato je bilo tu več snega vendar je pot bila shojena in dobro varovana tako da ni bilo nevarnosti. V kotanjah je bilo tudi meter snega. Na nekaterih delih poti se razkrije lep pogled na severno ostenje in slišal sem kako sem rekej uauuuuuu. Tu je spomladi zdrsnil eden izmed fantov ki ju je presenetil snežni vihar. Spustili smo se na sedlo kjer sem se še nekoliko zadržal na robu s pogledom na Belopeški jezeri, vršaci in grapami na italijanski in avstrijski strani. V tem času si je bil Mangrt že nadel kapo in njegovega občudovanja je bilo konec. Potem pa spust proti Logu pod mangrtom in še nekaj fotografiranja v kamnitih tunelih. Doma sem izvedel da so jih gradili tudi slovenci, med njimi sestrin tast leta 1939, s pomočjo kompresorja.

mariborcan: ponedeljek, 10. september 2007, ob 22.12 uri

... Belopeški jezeri, Rabeljsko jezero in Vrbsko jezero vsa štiri v Avstriji. Na vrhu Mangrta namreč poteka državna meja. ... Spustili smo se na sedlo kjer sem se še nekoliko zadržal na robu s pogledom na Belopeška jezeri, vršaci in grapami na avstrijski strani. ...
:?: :!: (priporočam pogled na zemljevid)

jaspis: torek, 11. september 2007, ob 8.25 uri

Hvala za opozorilo. Malomarnost popravljena. Pogled na zemljevid ni bil potreben, dovolj je bilo pomisliti. :oops:

jaspis: petek, 21. september 2007, ob 19.03 uri

Evo še slikce z Mangrta. http://jaspis.moj-album.com/album/9447361/