FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

BOR_KUM: petek, 28. september 2007, ob 18.14 uri; ogledov: 0

Ker mora pri meni za pisanje obstojati razlog, naj bo tako tudi tokrat. Celo dva razloga sta. Prvi je kislo vreme, drugi pa ta, da sem že večkrat prebral ali v pogovorih slišal, da mnogi hodijo mimo nje, se ji hote ali nehote izogibajo in odlašajo z vzponom nanjo … Prav podobno se je dogajalo tudi nama. Zato zdaj, ko sem jo končno obiskal, vabim v njenem imenu. Lepa gora je - Podrta gora. In za dobro mero je vsajena v enega naših najlepših grebenov. Kot napisano, se nama je večkrat izmaknila: prvič se je zavila v gosto meglo, drugič je bila pobeljena od prvega snega, tretjič pokrita z zadnjim, četrtič naju je gnal mimo dež, petič je priganjala pozna ura … Le prvič sva zares poizkusila. V oddaljenem spominu imam zapisano, da sva začela z zahoda, prek Malega vrha in če se ne motim, nama je bila spuščajoča se gosta megla v olajšanje in izgovor, saj je že vstopni del zahodnega grebena izgledal nabrušen in je dajal slutiti, da bi se lahko z njega kar hitro in globoko padlo v severno podrtijo. Takrat z južne strani nisva niti poizkusila in prav zlahka sva se odpovedala vrhu. Tako je kljub vsem kasnejšim mimohodom in spogledovanjem ostal občutek, da gre za zahtevno goro. Ni pomagalo, da njen vrh ne izstopa prav izrazito iz južnih trav večinoma lahko prehodnega grebena … S severa seveda izgleda drugače. Njeni krstni botri so morali biti doma na tisti strani. Èeprav se, kot boste brali v zaključku, ne strinjam zmeraj z njihovimi poimenovanji gora, se tokrat moram. Povsem primerno ime so ji prisodili: od tam je videti prav zaresna gora in tudi prav fino podrta. [size=14:4c7ec2e005][i:4c7ec2e005][b:4c7ec2e005]Na Podrto goro, čez jugozahodno pobočje. [/b:4c7ec2e005] S Škrbine se napotim po markirani poti v smer Tolminskega Kuka: najprej prečim strmal pod skalami dvoglavega vrha - Vrh Konte, potem še kratko pod vmesnim grebenom in že pridem na JZ pobočje Podrte gore. Ko dosežem neizrazit travnat grebenček, zavijem z markirane poti desno navzgor. Ob gruščnatem jeziku se strmo, a brez težav povzpnem do podnožja vršne glave. Tam ujamem neizrazito razčlembo, ki je usmerjena prečno od leve proti desni. Kratko ji sledim. Palice pustim (nahrbtnika z malico pa ne!) pod prvim »izrazitejšim« skalnim pragom. Èezenj me na grušč poličk usmeri skromen možic. Kmalu me na desni zaustavi skalnat grebenček (za robom je grapa, ki razpolavlja vzhodno stran vršnega dela JZ pobočja gore); tu preplezam še en skalni prag, nato se povsem prepustim poličkam. Te me usmerijo najprej levo, potem pa postopoma v desno navzgor na vršne trave JV grebena - po njem le še kratko v levo na vrh. Tam je ob žigu krater, prav na mestu, kjer bi sicer pričakoval najvišje stoječega možica; očitno je bil od strele odstreljen. Sestopim po »poti« pristopa; navzgor grede si je, kot vedno, dobro zapomniti ključne prehode, čeprav spomina tokrat ni potrebno prav preveč obremeniti. Jugozahodno pobočje vršne glave je kar strmo in na policah je grušč, zato prava mera previdnosti ni odveč, čeprav je tisti del, kjer je potrebno enkrat ali dvakrat uporabiti roke, visok le približno 50 metrov (še od tega lahko najmanj zgornjih deset višinskih metrov odštejemo, ker tam sledimo lahkemu grebenčku). Na omenjenem pobočju je zagotovo mogoče stopiti tudi izven zgoraj opisane smeri, ne da bi se s tem bistveno povečala zahtevnost. V vodnikih je vzpon opredeljen kot zelo zahtevno brezpotje, s plezalnimi mesti I. stopnje! Seveda je mogoče pristop in sestop opraviti tudi v območju obeh grebenov, a so tam tehnične težave zagotovo večje.[/i:4c7ec2e005][/size:4c7ec2e005] Dostop do podrte lepotice zahteva z vseh strani kar dolgo vrsto korakov, greben levo in desno od nje vabeče valovi, razgledni krog je v lepem vremenu blizu popolnosti, njegova vsebina jemlje dih. Ni da bi človek kar šel nazaj v dolino, zato sem jo ubral čez Vrh nad Škrbino in potem nadaljeval grebenski sprehod po mehkih travah do Vogla. Z desne me je grelo sonce in vabilo morje, vijuga Soče se je bleščala spodaj, vmes pa vrste v kopreno zavitih hribov, hribčkov in gričev, ki so se nizale v neskončnost ter medse skrivale obrise domačih dolin. Sem mislil opisati še tisto, kar se vidi spredaj, pa levo, pa ko se obrneš ... A nima pomena, bom raje prilepil kakšno fotografijo – tudi slaba pove več kot reka besed. [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/9541640/]Tukaj. [/url] Presenetljivo samotno je bilo na grebenu, tudi na markiranem delu - le z desetimi ljudmi sem govoril pred sončnim zahodom. Pričakal sem ga na Voglu, sam, s skodelico dišeče kave v roki. Potem pa presenečenje: ob spustu proti Razor planini sem v prvem mraku srečal cel ducat (dobesedno) takih, ki še najdejo pot na vrh v soju lune. Kar tako so šli gor, da bi tam malo posedeli, si napolnili oči z migetajočimi lučmi iz dolin, ušesa s tišino, ki jo trosi veter in notranjost z mirom, ki ob takih večerih čaka na redke prišleke. Ugotovil sem, da imam z njimi, poleg občutljivosti na vpliv bližajoče se polne lune, vsaj še eno skupno značilnost ... Ja, me prav zanima, če ljudje, ki živijo v kotlinah, bolj kot drugi silijo v višine – gledat čez rob v odprte daljave? Ob hoji od Razor planine do parkirišča pred planino Kuk sem imel čas razmišljati, zakaj so za »ta zgornje« danes prehojene gore Spodnje (Bohinjske), pa kako to, da so jih »ta spodnji« poimenovali Peči. Nekako se mi ne zdi čisto prav, da so jih »ta zgornji« tako ponižali, ko so pa nanizane v polkrožno koraldo visoko nad njihovimi dolinami; niti to me ne prepriča, da so na zemljevidih narisane spodaj. Ne morem si kaj, bolj mi je všeč imenovanje »ta spodnjih«, pa ne zato, ker (na daleč) sam spadam mednje, ampak zato, ker so te gore, ko so obsijane s soncem, res tople kakor peči in ob jasnih večerih tudi žarijo tako … Zanimivo, a ne, zgoraj na grebenu mi take misli niso rojile po glavi – prav eno figo mi je bilo mar, na kakšnem imenu stojim! Noč. Pred Ljubinjem se je med svetlobna snopa žarometov avtomobila ujel zajec. Šele ko so luči ugasile je spregledal in spet našel svojo pot ... Srečno!

BOR_KUM: petek, 28. september 2007, ob 18.14 uri

Ker mora pri meni za pisanje obstojati razlog, naj bo tako tudi tokrat. Celo dva razloga sta. Prvi je kislo vreme, drugi pa ta, da sem že večkrat prebral ali v pogovorih slišal, da mnogi hodijo mimo nje, se ji hote ali nehote izogibajo in odlašajo z vzponom nanjo … Prav podobno se je dogajalo tudi nama. Zato zdaj, ko sem jo končno obiskal, vabim v njenem imenu. Lepa gora je - Podrta gora. In za dobro mero je vsajena v enega naših najlepših grebenov. Kot napisano, se nama je večkrat izmaknila: prvič se je zavila v gosto meglo, drugič je bila pobeljena od prvega snega, tretjič pokrita z zadnjim, četrtič naju je gnal mimo dež, petič je priganjala pozna ura … Le prvič sva zares poizkusila. V oddaljenem spominu imam zapisano, da sva začela z zahoda, prek Malega vrha in če se ne motim, nama je bila spuščajoča se gosta megla v olajšanje in izgovor, saj je že vstopni del zahodnega grebena izgledal nabrušen in je dajal slutiti, da bi se lahko z njega kar hitro in globoko padlo v severno podrtijo. Takrat z južne strani nisva niti poizkusila in prav zlahka sva se odpovedala vrhu. Tako je kljub vsem kasnejšim mimohodom in spogledovanjem ostal občutek, da gre za zahtevno goro. Ni pomagalo, da njen vrh ne izstopa prav izrazito iz južnih trav večinoma lahko prehodnega grebena … S severa seveda izgleda drugače. Njeni krstni botri so morali biti doma na tisti strani. Èeprav se, kot boste brali v zaključku, ne strinjam zmeraj z njihovimi poimenovanji gora, se tokrat moram. Povsem primerno ime so ji prisodili: od tam je videti prav zaresna gora in tudi prav fino podrta. [size=14:4c7ec2e005][i:4c7ec2e005][b:4c7ec2e005]Na Podrto goro, čez jugozahodno pobočje. [/b:4c7ec2e005] S Škrbine se napotim po markirani poti v smer Tolminskega Kuka: najprej prečim strmal pod skalami dvoglavega vrha - Vrh Konte, potem še kratko pod vmesnim grebenom in že pridem na JZ pobočje Podrte gore. Ko dosežem neizrazit travnat grebenček, zavijem z markirane poti desno navzgor. Ob gruščnatem jeziku se strmo, a brez težav povzpnem do podnožja vršne glave. Tam ujamem neizrazito razčlembo, ki je usmerjena prečno od leve proti desni. Kratko ji sledim. Palice pustim (nahrbtnika z malico pa ne!) pod prvim »izrazitejšim« skalnim pragom. Èezenj me na grušč poličk usmeri skromen možic. Kmalu me na desni zaustavi skalnat grebenček (za robom je grapa, ki razpolavlja vzhodno stran vršnega dela JZ pobočja gore); tu preplezam še en skalni prag, nato se povsem prepustim poličkam. Te me usmerijo najprej levo, potem pa postopoma v desno navzgor na vršne trave JV grebena - po njem le še kratko v levo na vrh. Tam je ob žigu krater, prav na mestu, kjer bi sicer pričakoval najvišje stoječega možica; očitno je bil od strele odstreljen. Sestopim po »poti« pristopa; navzgor grede si je, kot vedno, dobro zapomniti ključne prehode, čeprav spomina tokrat ni potrebno prav preveč obremeniti. Jugozahodno pobočje vršne glave je kar strmo in na policah je grušč, zato prava mera previdnosti ni odveč, čeprav je tisti del, kjer je potrebno enkrat ali dvakrat uporabiti roke, visok le približno 50 metrov (še od tega lahko najmanj zgornjih deset višinskih metrov odštejemo, ker tam sledimo lahkemu grebenčku). Na omenjenem pobočju je zagotovo mogoče stopiti tudi izven zgoraj opisane smeri, ne da bi se s tem bistveno povečala zahtevnost. V vodnikih je vzpon opredeljen kot zelo zahtevno brezpotje, s plezalnimi mesti I. stopnje! Seveda je mogoče pristop in sestop opraviti tudi v območju obeh grebenov, a so tam tehnične težave zagotovo večje.[/i:4c7ec2e005][/size:4c7ec2e005] Dostop do podrte lepotice zahteva z vseh strani kar dolgo vrsto korakov, greben levo in desno od nje vabeče valovi, razgledni krog je v lepem vremenu blizu popolnosti, njegova vsebina jemlje dih. Ni da bi človek kar šel nazaj v dolino, zato sem jo ubral čez Vrh nad Škrbino in potem nadaljeval grebenski sprehod po mehkih travah do Vogla. Z desne me je grelo sonce in vabilo morje, vijuga Soče se je bleščala spodaj, vmes pa vrste v kopreno zavitih hribov, hribčkov in gričev, ki so se nizale v neskončnost ter medse skrivale obrise domačih dolin. Sem mislil opisati še tisto, kar se vidi spredaj, pa levo, pa ko se obrneš ... A nima pomena, bom raje prilepil kakšno fotografijo – tudi slaba pove več kot reka besed. [url=http://bor-kum.moj-album.com/album/9541640/]Tukaj. [/url] Presenetljivo samotno je bilo na grebenu, tudi na markiranem delu - le z desetimi ljudmi sem govoril pred sončnim zahodom. Pričakal sem ga na Voglu, sam, s skodelico dišeče kave v roki. Potem pa presenečenje: ob spustu proti Razor planini sem v prvem mraku srečal cel ducat (dobesedno) takih, ki še najdejo pot na vrh v soju lune. Kar tako so šli gor, da bi tam malo posedeli, si napolnili oči z migetajočimi lučmi iz dolin, ušesa s tišino, ki jo trosi veter in notranjost z mirom, ki ob takih večerih čaka na redke prišleke. Ugotovil sem, da imam z njimi, poleg občutljivosti na vpliv bližajoče se polne lune, vsaj še eno skupno značilnost ... Ja, me prav zanima, če ljudje, ki živijo v kotlinah, bolj kot drugi silijo v višine – gledat čez rob v odprte daljave? Ob hoji od Razor planine do parkirišča pred planino Kuk sem imel čas razmišljati, zakaj so za »ta zgornje« danes prehojene gore Spodnje (Bohinjske), pa kako to, da so jih »ta spodnji« poimenovali Peči. Nekako se mi ne zdi čisto prav, da so jih »ta zgornji« tako ponižali, ko so pa nanizane v polkrožno koraldo visoko nad njihovimi dolinami; niti to me ne prepriča, da so na zemljevidih narisane spodaj. Ne morem si kaj, bolj mi je všeč imenovanje »ta spodnjih«, pa ne zato, ker (na daleč) sam spadam mednje, ampak zato, ker so te gore, ko so obsijane s soncem, res tople kakor peči in ob jasnih večerih tudi žarijo tako … Zanimivo, a ne, zgoraj na grebenu mi take misli niso rojile po glavi – prav eno figo mi je bilo mar, na kakšnem imenu stojim! Noč. Pred Ljubinjem se je med svetlobna snopa žarometov avtomobila ujel zajec. Šele ko so luči ugasile je spregledal in spet našel svojo pot ... Srečno!

BOR_KUM: torek, 2. oktober 2007, ob 0.45 uri

Gorjan, "najina" zajca morata biti v bližnjem sorodstvu ... :D

Grintovka: torek, 2. oktober 2007, ob 10.28 uri

Zajčki in zajčice ... :lol: Tule si me pa spomnil na prigodo ob spustu s planine Ravne, po predhodnem obisku Križevnika. Tudi pred naš avtomobil je od nekod pricapljal ne ravno s hitrostjo obdarjeni zajec, pa capljal po cesti in capljal ... pa še kar capljal ... pa še kar :lol: Skoraj nismo mogli verjeti, kot bi nas vodil po cesti v dolino (vmes sem skočil iz avta, da bi ga junaka krotljivega morda kar pobožal, a je takrat, ti šment, pokazal, kaj zmore! :lol: No, jaz nazaj na svoj sedež, on pa je čakal ... pa zopet capljal ... :P Po kar nekaj dolgih ovinkih mu je naposled presedlo, zagotovo naveličan nezanimive igre je vskočil v obcestno grmovje. Naj mu bodo še dolga, umirjena leta.
Ja, sicer ne pišem več na forum, ampak v tej točki pa tako podoživljam tole prigodo, da si mislim, da je to isti zajček/ista zajčiča, kot je nam skakljal/a pred avtom pred dvema letoma, ko smo se vračali iz Polj. devic in Velikega vrha. Smešno. Koliko let pa živijo zajčki? :P

Filip: torek, 2. oktober 2007, ob 10.39 uri

Recimo, da je to planinski zajec: http://www.lovstvo.net/D-Planinski-zajec.php