FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: torek, 16. oktober 2007, ob 6.05 uri; ogledov: 2

Vse skupaj se je zgodilo že res precej dolgo nazaj, ampak naj tokrat v svoje opravičilo povem, da sem bil vmes precej časa odsoten in prej pač ni zneslo... Bilo je v nedeljo, 09.09.2007, ko sva se namenila obiskati Ablanco, Vernar in Tosc. Parkirala sva pod Konjščico, se vzpela do nje, tam pa se začela razgledovati za prehodom na greben Ablance (imenovan Sleme), ki sva se jo odločila prečiti v dostopu do "glavnih" dveh ciljev. Verjetno bi za vzpon na greben izbrala smer poševno proti levi, kjer je bila celo nakazana nekakšna stezica, pa nama je pastir na Konjščici svetoval kar direkten vzpon (ponekod shojeno od živine, ki jo je, kot nama je dejal, nekaj dni nazaj prignal dol), kar sva tudi storila. Èez prvo strmino do prvega roba je šlo še kar veselo, nekoliko manj veselo pa je bilo na nekakšnem travniku nad to prvo stopnico, ko sem ugotovil, da je greben v bistvu še kar daleč, dalje kot sem pričakoval in upal. Nadaljevala sva po redkem gozdu, kjer je v bistvu kar šlo (le ponekod malo zaraščeno), neprijetno pa je postalo višje, ko je bilo vedno več ruševja. Sicer so se kar dali najti tudi prehodi med njim, ampak nekaj prebijanja pa le ni ušlo, grebena pa tudi kar lep čas ni hotelo bit, nato pa sva ga le dosegla. Tu je sledilo novo razočaranje, saj je Ablanca izgledala še daleč, greben pa lepo oz. grdo poraščen z rušjem. Nadaljevala sva po grebenu (ponekod izsekano ali čistine, ponekod prebijanje), kjer se nama je prva na pot postavila skalnata glava Močile. Mihelič sicer omenja obvoz po desni strani, vendar pa nisva našla odcepa, zato sva šla kar po grebenu. Na skalnatem delu okoli vrha Močil je potrebno malo poplezati, ni čisto lahko in je na krajšem odseku tudi konkretno izpostavljeno, drugače pa je glavna težava ruševje. Na sedlu pod Močilami sva nato trčila na izsekano stezo, ki očitno vodi spodaj okoli, Mihelič ima torej prav, problem je le poiskati začetek te steze (sva bila pač premalo pozorna). Skoraj stekel sem po izsekani stezi, vesel, da sva se končno rešila ruševja, vendar pa je bilo veselja hitro konec, saj so postali prehodi spet bolj zaraščeni in spet je bilo na vrsti naporno prebijanje. Tako sva sčasoma le dosegla vršno zgradbo Ablance, vzpela sva se do strmih skal predvrha, katerega pa nisva prečila, saj se je na levi odprl povsem lahek obvoz z le minimalno izgubo višine (situacija je dobro razvidna s poti Studorski preval - Vodnikov dom). S škrbine pod glavnim vrhom nam nadaljevanje onemogoča strm skok, rešitev pa je polička proti desni. Že po nekaj metrih se proti vrhu odpre strm žleb, kjer je verjetno tudi mogoč prehod, midva pa sva nadaljevala še nekaj naprej okoli roba, kjer sva dosegla lahko, dasiravno krušljivo pobočje oz. plitev žleb, po katerem sva prišla na greben točno v plitvem sedelcu dvoglavega vrha. Tehnično nič kaj zahteven vzpon, zato pa naporen zaradi prebijanja skozi ruševje in posledično meni tudi nič kaj posebej lep. Bolje bi storila, če bi Ablanco prečila v sestopu, kot sem sprva tudi načrtoval, pa sem se nato premislil, saj me je, kot sedaj vidim neupravičeno, skrbelo iskanje sestopa z vrha ter tehnične težave v sestopu. Kot "dostop" do drugih ciljev turo odsvetujem, vsaj midva sva do Ablance skurila že precej moči, kar za nadaljevanje ture seveda ni bilo posebej ugodno... Ni pa Ablanca nezanimiv vrh in je vredna obiska, vendar pa priporočam vzpon po "normalki" s Studorskega prevala (in, če že, sestop po grebenu Slemena). Z Ablance sva nadaljevala na Studorski preval, nato pa dalje po markacijah mimo Vodnikovega doma (vmes sva se morala prebiti mimo "stotinje", ki se je vračala s Triglava; vodniki bi jim morda lahko namignili, da ni smiselno, da (skoraj) vsaka posebej pozdravi mimoidoče, kajti odzdravljanje lahko pri sto ljudeh na kupu postane kar neprijetno, vsaj jaz sem nekje enkrat slišal, da naj bi pri tako velikih skupinah pozdravil le prvi in zadnji v skupini) do Bohinjskih vratc, kjer sva jih spet zapustila in se usmerila proti Vernarju. Travnata pobočja, po katerih se vzpnemo na predvrh, so mestoma res strma, vendar pa čeznje drži kar dobro uhojena stezica, tako da se zdijo opozorila iz opisov za ta del morda le nekoliko pretirana, vsaj v "normalnih" (suhih) razmerah. S predvrha do glavnega vrha pa nas nato čaka skalnat greben, ki je sicer za odtenek lažji, kot nas straši od daleč, ampak ravno čisto lahek pa tudi ni, predvsem pa je mestoma kar konkretno izpostavljen... Med počitkom na Vernarju sva prišla v pogovor z gornikom z Jesenic, za katerega se je izkazalo, da tudi namerava nadaljevati na Tosc, in, ker midva s te strani gor še nisva hodila, se je takoj ponudil, da lahko gremo skupaj. Orientacijskih težav sva bila tako rešena (naj se na tem mestu zahvalim gospodu za vodenje in prijetno družbo), no kakšnih posebnih težav verjetno niti ne bi imela, saj je prehod čez pobočje Tosca nad Bohinjskimi vratci kar dobro razviden in se ga da z Vernarja dobro nagledati. Zaporo tik nad Bohinjskimi vratci uženemo po dobro ravzidnem, proti desni usmerjenem žlebu, nad njim pa se vzpenjamo poševno proti levi navzgor. Èez čas (nekje tam, kjer se počasi že približamo robu grebena na levi) nam pot zapre sicer nizka, ampak trdovratna skalnata zapora, ki se brez prave prekinitve vleče čez celo pobočje in me je po ogledih najbolj skrbela. Mi smo jo ugnali kar tik ob robu stene, kjer je sicer kar zahtevno, imamo pa zato dobro skalo (spomnim se opisa na tem forumu, ki je omenjal trojko, jaz bi se na tem mestu vzdržal ocene, ali je res čista III ali ne, vsekakor pa je konkretna dvojka, vendar pa je mesto kratko in neizpostavljeno). Od zgoraj sem si nato ogledal še ta lažji prehod tam preko (ki sem ga kot takšnega določil že od daleč in ki je verjetno tudi ta, ki je opisan v Manj znanih poteh), kateri gre skozi nekakšen plitev žleb, kjer pa se mi je zdelo malo bolj krušljivo. Nad tem mestom smo nato nadeljevali poševno proti desni navzgor (kar strmo, trave, grušč, mestoma preplezamo kakšno lažjo stopnico), dokler se ni odprl prehod proti grebenu v območju nekakšne grape. Pobočje je prehodno po različnih variantah, lahko splezamo po bolj strmih, kompaktih skalah ali pa se odločimo za odtenek lažje, a bolj krušljivo skrotje. Še lažje pa bi morda bilo, če bi prečili še dalje v desno (glede na oglede od daleč, nepreverjeno), sicer pa se mi zdi najboljše, da si vsak sam na licu mesta poišče prehod, ki mu ustreza, izbira je velika, kaj posebej težko pa ni. Na Toscu sva se poslovila od začasnega sopotnika, ki ga je čakala še kar dolga pot v Krmo, sama pa sva si privoščila še nekaj počitka (kaj posebej prijetno na vrhu sicer žal ni, saj je vse polno živalskih iztrebkov), nato pa se po "normalki" spustila na markirano pot ter se po njej vrnila nazaj na izhodišče. Vse skupaj tura, kjer je tu in tam kaj zanimivega za preplezati, če pa iščemo vzpon v bolj resnem skalnatem ambientu, pa je morda boljše kje drugje... Slike: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9376086/[/url] LP

mariborcan: torek, 16. oktober 2007, ob 6.05 uri

Vse skupaj se je zgodilo že res precej dolgo nazaj, ampak naj tokrat v svoje opravičilo povem, da sem bil vmes precej časa odsoten in prej pač ni zneslo... Bilo je v nedeljo, 09.09.2007, ko sva se namenila obiskati Ablanco, Vernar in Tosc. Parkirala sva pod Konjščico, se vzpela do nje, tam pa se začela razgledovati za prehodom na greben Ablance (imenovan Sleme), ki sva se jo odločila prečiti v dostopu do "glavnih" dveh ciljev. Verjetno bi za vzpon na greben izbrala smer poševno proti levi, kjer je bila celo nakazana nekakšna stezica, pa nama je pastir na Konjščici svetoval kar direkten vzpon (ponekod shojeno od živine, ki jo je, kot nama je dejal, nekaj dni nazaj prignal dol), kar sva tudi storila. Èez prvo strmino do prvega roba je šlo še kar veselo, nekoliko manj veselo pa je bilo na nekakšnem travniku nad to prvo stopnico, ko sem ugotovil, da je greben v bistvu še kar daleč, dalje kot sem pričakoval in upal. Nadaljevala sva po redkem gozdu, kjer je v bistvu kar šlo (le ponekod malo zaraščeno), neprijetno pa je postalo višje, ko je bilo vedno več ruševja. Sicer so se kar dali najti tudi prehodi med njim, ampak nekaj prebijanja pa le ni ušlo, grebena pa tudi kar lep čas ni hotelo bit, nato pa sva ga le dosegla. Tu je sledilo novo razočaranje, saj je Ablanca izgledala še daleč, greben pa lepo oz. grdo poraščen z rušjem. Nadaljevala sva po grebenu (ponekod izsekano ali čistine, ponekod prebijanje), kjer se nama je prva na pot postavila skalnata glava Močile. Mihelič sicer omenja obvoz po desni strani, vendar pa nisva našla odcepa, zato sva šla kar po grebenu. Na skalnatem delu okoli vrha Močil je potrebno malo poplezati, ni čisto lahko in je na krajšem odseku tudi konkretno izpostavljeno, drugače pa je glavna težava ruševje. Na sedlu pod Močilami sva nato trčila na izsekano stezo, ki očitno vodi spodaj okoli, Mihelič ima torej prav, problem je le poiskati začetek te steze (sva bila pač premalo pozorna). Skoraj stekel sem po izsekani stezi, vesel, da sva se končno rešila ruševja, vendar pa je bilo veselja hitro konec, saj so postali prehodi spet bolj zaraščeni in spet je bilo na vrsti naporno prebijanje. Tako sva sčasoma le dosegla vršno zgradbo Ablance, vzpela sva se do strmih skal predvrha, katerega pa nisva prečila, saj se je na levi odprl povsem lahek obvoz z le minimalno izgubo višine (situacija je dobro razvidna s poti Studorski preval - Vodnikov dom). S škrbine pod glavnim vrhom nam nadaljevanje onemogoča strm skok, rešitev pa je polička proti desni. Že po nekaj metrih se proti vrhu odpre strm žleb, kjer je verjetno tudi mogoč prehod, midva pa sva nadaljevala še nekaj naprej okoli roba, kjer sva dosegla lahko, dasiravno krušljivo pobočje oz. plitev žleb, po katerem sva prišla na greben točno v plitvem sedelcu dvoglavega vrha. Tehnično nič kaj zahteven vzpon, zato pa naporen zaradi prebijanja skozi ruševje in posledično meni tudi nič kaj posebej lep. Bolje bi storila, če bi Ablanco prečila v sestopu, kot sem sprva tudi načrtoval, pa sem se nato premislil, saj me je, kot sedaj vidim neupravičeno, skrbelo iskanje sestopa z vrha ter tehnične težave v sestopu. Kot "dostop" do drugih ciljev turo odsvetujem, vsaj midva sva do Ablance skurila že precej moči, kar za nadaljevanje ture seveda ni bilo posebej ugodno... Ni pa Ablanca nezanimiv vrh in je vredna obiska, vendar pa priporočam vzpon po "normalki" s Studorskega prevala (in, če že, sestop po grebenu Slemena). Z Ablance sva nadaljevala na Studorski preval, nato pa dalje po markacijah mimo Vodnikovega doma (vmes sva se morala prebiti mimo "stotinje", ki se je vračala s Triglava; vodniki bi jim morda lahko namignili, da ni smiselno, da (skoraj) vsaka posebej pozdravi mimoidoče, kajti odzdravljanje lahko pri sto ljudeh na kupu postane kar neprijetno, vsaj jaz sem nekje enkrat slišal, da naj bi pri tako velikih skupinah pozdravil le prvi in zadnji v skupini) do Bohinjskih vratc, kjer sva jih spet zapustila in se usmerila proti Vernarju. Travnata pobočja, po katerih se vzpnemo na predvrh, so mestoma res strma, vendar pa čeznje drži kar dobro uhojena stezica, tako da se zdijo opozorila iz opisov za ta del morda le nekoliko pretirana, vsaj v "normalnih" (suhih) razmerah. S predvrha do glavnega vrha pa nas nato čaka skalnat greben, ki je sicer za odtenek lažji, kot nas straši od daleč, ampak ravno čisto lahek pa tudi ni, predvsem pa je mestoma kar konkretno izpostavljen... Med počitkom na Vernarju sva prišla v pogovor z gornikom z Jesenic, za katerega se je izkazalo, da tudi namerava nadaljevati na Tosc, in, ker midva s te strani gor še nisva hodila, se je takoj ponudil, da lahko gremo skupaj. Orientacijskih težav sva bila tako rešena (naj se na tem mestu zahvalim gospodu za vodenje in prijetno družbo), no kakšnih posebnih težav verjetno niti ne bi imela, saj je prehod čez pobočje Tosca nad Bohinjskimi vratci kar dobro razviden in se ga da z Vernarja dobro nagledati. Zaporo tik nad Bohinjskimi vratci uženemo po dobro ravzidnem, proti desni usmerjenem žlebu, nad njim pa se vzpenjamo poševno proti levi navzgor. Èez čas (nekje tam, kjer se počasi že približamo robu grebena na levi) nam pot zapre sicer nizka, ampak trdovratna skalnata zapora, ki se brez prave prekinitve vleče čez celo pobočje in me je po ogledih najbolj skrbela. Mi smo jo ugnali kar tik ob robu stene, kjer je sicer kar zahtevno, imamo pa zato dobro skalo (spomnim se opisa na tem forumu, ki je omenjal trojko, jaz bi se na tem mestu vzdržal ocene, ali je res čista III ali ne, vsekakor pa je konkretna dvojka, vendar pa je mesto kratko in neizpostavljeno). Od zgoraj sem si nato ogledal še ta lažji prehod tam preko (ki sem ga kot takšnega določil že od daleč in ki je verjetno tudi ta, ki je opisan v Manj znanih poteh), kateri gre skozi nekakšen plitev žleb, kjer pa se mi je zdelo malo bolj krušljivo. Nad tem mestom smo nato nadeljevali poševno proti desni navzgor (kar strmo, trave, grušč, mestoma preplezamo kakšno lažjo stopnico), dokler se ni odprl prehod proti grebenu v območju nekakšne grape. Pobočje je prehodno po različnih variantah, lahko splezamo po bolj strmih, kompaktih skalah ali pa se odločimo za odtenek lažje, a bolj krušljivo skrotje. Še lažje pa bi morda bilo, če bi prečili še dalje v desno (glede na oglede od daleč, nepreverjeno), sicer pa se mi zdi najboljše, da si vsak sam na licu mesta poišče prehod, ki mu ustreza, izbira je velika, kaj posebej težko pa ni. Na Toscu sva se poslovila od začasnega sopotnika, ki ga je čakala še kar dolga pot v Krmo, sama pa sva si privoščila še nekaj počitka (kaj posebej prijetno na vrhu sicer žal ni, saj je vse polno živalskih iztrebkov), nato pa se po "normalki" spustila na markirano pot ter se po njej vrnila nazaj na izhodišče. Vse skupaj tura, kjer je tu in tam kaj zanimivega za preplezati, če pa iščemo vzpon v bolj resnem skalnatem ambientu, pa je morda boljše kje drugje... Slike: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9376086/[/url] LP

mre: četrtek, 18. oktober 2007, ob 9.07 uri

Omenjenja tura opravljena včeraj (sreda, 17.10.07). Èe je bila vikend zadnji vlak je bil včeraj zadnji vagon zlate in kopne jeseni. Estetsko...komentar najbrž ni potreben...:) Opisom predhodnikom (Mariborčan, Domen, Brane,...) nimam kaj dosti dodati. Vernar praktično ni več brezpoten, osebno mi je bil resnično lep grebenček od predvrha do glavnega vrha. Škoda ,da je tako kratek!!! Zahodno pobočje?-stena? Tosca je prehodno v več variantah, kdor želi malo več poplezavanja naj se drži kompaktenjših skal (mnogo prijetneje kot drobljenje skrotja). Razmere optimalne (suho, sneg kar ga je praktično ne pomeni nobene ovire, je pa zelo trd) najbrž pa ne bodo dolgo aktualne.