FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: sreda, 17. oktober 2007, ob 3.11 uri; ogledov: 0

Še eno poročilo z zamudo... [b:c7139ebabc]Koritnica - Èez Brežice[/b:c7139ebabc] Ker zaradi časovne stiske ni zneslo za dve ločeni turi, sem pa vseeno želel obdelati oba cilja (ki sta na srečo dovolj blizu skupaj), sva se tokrat izjemoma odločila za dvodnevno turo. Štartala sva na četrtkovo jutro (13.09.2007 je bil datum) pri rampi v Koritnici (spet naj omenim neumnost tiste rampe, ki nam "podari" pol urce pešačenja po cesti, v tako samotni dolini). Prvi cilj je bilo sedlo Èez Brežice, kamor sva se namenila po zavarovani poti, ki je pred tem še nisva poznala in ki me je v spodnjem, plezalnem delu kar navdušila, saj ima nekaj zanimivih prehodov. Pa tudi vzpon po samotni, malo znani dolinici višje zgoraj je interesanten. Mimogrede, na koncu plezalnega dela poti, ko dosežemo rob nad grapo na naši levi, se mi je zdelo, da je tudi tam možen (morda celo lažji) prehod - nekaj časa po levi strani grape, nato pa prečno desno do naše poti. Spodaj na melišču pa se mi zdi, da je celo nekakšna stezica do tja. Ve kdo kaj več o tem, gre morda za kakšno lovsko varianto? Omenim naj še zanimiv dogodek pod steno, kjer sva doživela "napad" koz. Ko sva prišla do vstopa, so se oglašale z melišča nad nama, še precej daleč stran, med pripravljanjem opreme (pospravljanje palic, čelada) pa sem nato opazil, da tečejo v najini smeri. Sprva nisem verjel, da sva res midva njihov "cilj", in sem mislil, da bodo pač nadaljevale mimo naju, čemur pa ni bilo tako. Koze so naju namreč obkolile, začele gristi nahrbtnike in se zaganjati v naju, ni mi prav jasno, kaj točno so hotele, predvidevam, da so iskale hrano. Hitro sva se pobrala in se zapodila v steno, zmotno pa je bilo moje prepričanje, da nama ne bodo sledile - še kar nekaj metrov so šle po skalah za nama (sicer so bile na srečo počasnejše), ustavila jih je šele strma stena, kjer je tudi za planince prehod možen le s pomočjo zabitih klinov. [b:c7139ebabc]Èez Brežice - Morež[/b:c7139ebabc] S sedla Èez Brežice sva najprej malo sestopila, nato pa začela dolgo prečenje pod grebenom Loške stene proti Morežu. Sprva me je bilo najbolj "strah" visokih trav oz. kač, ki bi se lahko skrivale v njih, sčasoma sem se nato bolj navadil in bojazen se je polegla, kače pa cela dva dni nisva srečala nobene. Pa tudi neprijetne trave so se dokaj hitro umaknile meni prijetnejšemu kraškemu terenu - vedno mi je bilo zanimivo hoditi po teh škrapljah, slalomirati med brezni in preskakovati iz balvana na balvan. Kdor je podobnega mnenja, mu lahko ta teren res priporočam, saj se bo takšne hoje dodobra naužil, morda toliko, da mu bo na koncu že celo tečno. Za ostale pa pozor, izkušnje z branjem planinskih vodnikov mi pravijo, da bi tam takšen teren označili kot težko prehoden, in res je treba biti ponekod kar previden, predvsem tam, kjer raste trava, ki pod seboj zakriva skale ali pa tudi luknje. Vseeno pa se mi zdi ta prehod priporočljivejši kot varianta skozi Lepoč, ki ga priporočajo nekateri vodniki (Habjan in Mihelič pri opisu prečenja Plešivca in Bavha), saj le-ta pomeni bistveno večjo izgubo višine. Po dolgem prečenju, ki pa časovno gledano niti ni tako hudo potratno in ki tudi ne poteka preveč gor dol, ampak več ali manj dokaj vodoravno, sva končno dosegla vznožje Moreža. Zavila sva po nepričakovano strmem travnatem svetu poševno proti desni navzgor proti Konjski škrbini, vendar le tako daleč, da se je odprl lep prehod po travnatih gredinah proti levi na znamenito melišče sredi Moreževega pobočja (melišči oz. gruščnati kotanji sta v bistvu dve, tukaj pa imam v mislih spodnjo; situacija je od daleč kar dobro pregledna). S spodnjega melišča je treba najprej priti na zgornje melišče in ravno tukaj je po mojem mnenju ključ vzpona. Ena od možnosti je Habjanov (Manj znane poti) travnat prehod na desni strani, po katerem se je vzpel oče, meni pa silno strme trave niso nič kaj dišale (predvsem sem se bal sestopa), zato sem želel poiskati lažjo varianto. Pogledati sem šel čisto v zatrep nad meliščem, kjer me je pritegnil skalnat žleb - pritegnil zato, ker imam vseeno raje skalo kot pa strme trave. Težavnost žleba je segala proti drugi stopnji, glavno razočaranje pa je sledilo nad njim, kjer sem prav tako naletel na zelo strme trave. V vzponu je še šlo, ampak sestop pa ne bi bil preveč vesel... Z zgornjega melišča sva sledila travnati gredini v levo (lahko) na dokaj strm (vendar bistveno manj kot trave spodaj), pretežno travnat hrbet. Po tem slemenu sva šla več ali manj naravnost navzgor, iščoč čim manj strme odseke, do malo pod vrhom, kjer se nam na pot postavijo kar strme skale. Pogledal sem torej desno čez rob, kjer sem takoj zapazil žleb, ki ga omenjajo opisi, dasiravno se mi zdi, da sva v njega vstopila nekaj metrov višje, kot je to "običajno". Po žlebu nato dokaj lahko, čeprav kar strmo in dokaj krušljivo, do vrha, ki je bil žal precej zamegljen, tako da je bil razgled bolj tako tako (Briceljk se nama ni niti enkrat prikazal). Z Brežic na vrh sva potrebovala približno 2h10min. [b:c7139ebabc]Morež - Èez Brežice[/b:c7139ebabc] Želja je bila, da bi po Morežu obiskala še Briceljk, a nama je hitro postalo jasno, da to ta dan ne bo izvedljivo. Šlo bi, če bi se držala prvotnega načrta, v katerem bi bil prvi dan na vrsti Jalovec in bi proti Loški steni štartala drugi dan zgodaj zjutraj od Špičke; vendar pa sem ta načrt med vožnjo do izhodišča še na hitro obrnil, kajti zdelo se mi je boljše, da že prvi dan opraviva s "ta težkimi" rečmi in drugi dan bolj ali manj le še uživava; pa tudi dolga hoja navzgor do Kotovega sedla mi ni preveč dišala, bolje se mi je zdelo, če imava že takoj na začetku plezalski posladek. No, saj tudi po izvedenem planu bi verjetno šlo skozi, da bi bila do teme pri Špički, ampak bi bilo vse skupaj bolj ena dirka s časom, zaradi velike izgube višine pri sestopu z Moreža tudi naporna, od vrha Briceljka pa tudi ne bi kaj dosti imela, saj se je vztrajno skrival v meglah. Poleg tega bi sigurno (vsaj za ta prvi dan, drugi dan zjutraj pa je tudi vprašanje, če bi se nama dalo) odpadli Mali Ozebnik, Vrh Zelenic in Špiček. Dosti govorjenja, kratko dejstvo: Briceljk sva prestavila na katerega od prihodnjih izletov ter sestopila po isti poti nazaj na sedlo Èez Brežice. Pri tem sva za prehod z zgornjega na spodnji grušč uporabila tretjo možno varianto, za katero sem vedel od [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/vrh/morez.html]M&M[/url] in ki je gor grede nisva preizkusila, saj jo je v tej smeri baje težje najti. Dol grede nekih problemov z iskanjem nisva imela, nad strmino, ki ločuje obe kotanji, zavijemo desno (gledano v sestopni smeri) na dobro vidno travnato gredino, ki sprva pelje celo nekaj metrov navzgor, nato pa se nam za robom pokaže dokaj lahek prehod, ves čas po travnati polici, na spodnje, položnejše trave. Na tej polici se nam na dveh mestih na pot zastavi gladka skala, prehoda pa se izkažeta kot dokaj sitna, bolj kot sprva izgleda. Mesti sta sicer kratki in, če ne bi bili sredi takšne strmine, bi ju lahko skorajda preskočili, tako pa... Glavni problem je, da skali visita nekako navzven, predvsem pri spodnji pa tudi nimamo praktično nič za prijet. Ampak, ok, tako hudo spet ni, treba se je pač previdno skobacati tam mimo in smo že na varnem - upal bi si trditi, da je to (vsaj kar se tiče strmih trav) najlažji in najvarnejši prehod. Mislim pa tudi, da ga tudi v obratni smeri ni tako težko najti, za pomoč sem v album dodal tudi nekaj slikic na to temo. [b:c7139ebabc]Èez Brežice - Škrbina za Gradom[/b:c7139ebabc] S sedla Èez Brežice sva nadaljevala po markirani poti do Škrbine za Gradom. Ta del je, kljub temu da stena od daleč izgleda kar težko prehodna, plezalsko lažji od tistega do sedla Èez Brežice, saj hodimo ves čas po široki in lahko prehodni polici, za boljši občutek pa nas spremlja tudi jeklenica. Je pa ta polica verjetno kar prijetno izpostavljena, česar pa zaradi megle nisva mogla opazovati. Edini težji odsek nas preseneti, ko že dosežemo grapo, ki pada s škrbine - na tem mestu (mislim, da je to tudi mesto, ki ga je lani prizadel podor) so markacisti sredi relativno lahkega terena pot speljali čez nekaj metrov visoko, navpično in kar gladko skalo, kjer se je treba kar potruditi (še toliko bolj, če se človeku ne da pospravljati palic). Niso pa mi povsem jasni razlogi, zaradi katerih so se odločili za takšno traso, meni se je namreč zdelo, da je v območju grape na levi možen dokaj enostaven prehod. Dalje do škrbine potem ni več težav. [b:c7139ebabc]Mali Ozebnik[/b:c7139ebabc] S Škrbine za Gradom sva se najprej lotila Malega Ozebnika: s škrbine zavijemo po jasno vidni stezici navzgor okoli roba, nato pa se znajdemo na travnato skalnatem pobočju, ki omogoča več prehodov do grebena. Midva sva se odločila za nekakšen neizrazit žleb nekje v sredini pobočja (mislim, da se ne splača poizkušati preveč na desni), po katerem sva dokaj zlahka (niti palic ni bilo potrebno pospraviti) dosegla greben. Tu sva nato naletela na največjo težavo vzpona - določanje vrha. Greben je namreč ravno na najvišji točki skoraj vodoraven, tako da je praktično nemogoče ugotoviti, katera skala je najvišja (za "ziher" sem seveda preplezal celoten greben ). Med tem so se tudi meglice nekoliko razkadile in omogočile nekaj lepih motivov. Lep, neposreden pogled na mogočnega soseda - Pelc nad Klonicami. Sestopila sva po isti poti nazaj na škrbino. Relativno lahek vrh, s škrbine tudi ni posebej daleč. [b:c7139ebabc]Vrh Zelenic[/b:c7139ebabc] S škrbine sva se po markacijah proti Zavetišču pod Špičkom spustila v veliko kotanjo pod njo, tukaj pa sva jih spet zapustila in se usmerila na sedlo med Vrhom Zelenic na levi in Špičkom na desni. Vzpon na Vrh Zelenic sem sam pri sebi nekako že odpisal, preveč me je strašil hudo strm vršni del nad položnim vznožjem. Skale namreč niso kazale nobenega lahkega prehoda (kakšnega žleba ali česa podobnega), skoraj navpične trave pa tudi niso človekov najboljši prijatelj. Vendar pa sem se vseeno odločil, da grem vsaj pogledati, morda pa se stvar od blizu le izkaže za drugačno. Pa se ni in sam bi se bil verjetno obrnil, če ne bi bil tokrat oče tisti, ki je predlagal, da malo pogledava edini pametni prehod, ki se je odpiral - strme trave tik levo od navpičnih skal, ki na levi omejujejo prvo večjo škrbino desno od vrha (bere se komplicirano => glej slikice). Odložila sva palice in najprej zlezla čez dve nizki skalnati stopnici (še ne posebej izpostavljeno) v travnato skrotast žleb in po njem nekaj časa še kar sprejemljivo lahko navzgor. Pod skalno zaporo na vrhu žleba je bilo treba nato izpostavljeno in kar krušljivo prečiti v levo, kjer se je greben pokazal že kar blizu, vendar pa naju je do tja ločilo nekaj metrov silno strmih in izpostavljenih trav. Spet sem razmišljal, ali se morda le ne bi bilo bolj pametno obrniti (bolj kot vzpon me je skrbel sestop), a sva se nato le odločila, da skrajno previdno nadaljujeva. Pri tem sva si na srečo lahko nekoliko pomagala s skalami, ki so na desni omejevale trave, kajti sredi trav ni bilo kakih skal ali drugih pametnih opor. Sam greben je bil nato prijetno zračen, a nič kaj težak, tako da sva hitro dosegla vrh (z mesta, kjer dosežemo greben, nekaj časa proti levi). Na vrhu sva bila za zahteven vzpon bogato nagrajena - sonce je počasi začelo zahajati za Zahodnimi Julijci, okoli rumeno obarvanih vrhov pa so se vlekle zadnje meglice. To je, v kombinaciji z ostrim grebenom, na katerem sva stala in ki so ga tudi deloma obdajale meglice, ustvarilo res fantastično, skoraj nadrealistično sceno. Vendar pa zaradi misli na zahteven sestop ni bilo veliko prostora za uživancijo, tako da sva na hitro malo pofotografirala (pretiravati žal nisem mogel, saj me je skrbelo stanje baterije, ki je morala zdržati še ves naslednji dan), nato pa začela s povratkom po poti pristopa. Navzdol je, malo presenetljivo, šlo kar dobro, tako da sva (seveda z veliko mero previdnosti) brez posebnih težav in dokaj hitro dosegla sedlo pod Špičkom. [b:c7139ebabc]Špiček[/b:c7139ebabc] Na sedlu se nisem niti ustavil, ampak sem se, "bežeč" pred bližajočo se temo, takoj zagrizel v pobočje Špička. Do malo pod vrhom je šlo povsem brez težav, tukaj pa se mi je na pot postavila zanimiva prepreka. Greben je na tem mestu namreč preklan z nekakšno razpoko, ki jo na strani vrha zapira nekaj metrov visoka in precej gladka stena. Najprej sem poskušal tako, da sem se skozi razpoko splazil na levo stran grebena, kjer bi se načeloma dalo splezati na poličko nad omenjeno steno, vendar pa so bile opore zelo nezanesljive (stopiti bi moral na sveže odkrušeno skalo, ki je bila zagozdena v razpoki, za oprimke pa bi se moral poslužiti prav tako sveže raztreskanih skal, vse skupaj nad nekaj deset metrov čistega zraka), zato sem tu raje odnehal. Neke druge sprejemljive možnosti prehoda sprva nisem videl (skočiti čez razpoko s skale na drugi strani se mi je vseeno zdelo prenevarno), oče, ki je počakal na sedlu, pa se mi je tudi drl, da naj ne delam neumnosti, tako da sem že razmišljal, ali ne bi raje prenehal izzivati srečo, ki se nama je ta dan že tolikokrat nasmehnila. Malo sem si še pogledal pobočje desno od grebena, ki sicer ni odsekano, je pa vseeno zelo strmo in na pogled zelo krušljivo, tako da o kakšni daljši prečnici v vpadnico vrha nisem niti razmišljal, in pri tem se mi je vnovič nasmehnila sreča, kajti zapazil sem prehod po nekakšni poči na vrh strme skale na drugi strani razpoke. Do poči je bilo na srečo le nekaj korakov prečenja čez prej omenjeni "čudni" teren desno od grebena, sama poč pa je ponudila čudovite stope in oprimke, pravo lestvico! Nadalje me je čakalo še nekaj slaloma med sveže raztreskanimi (in posledično krušljivimi) skalami in stolpički do stolpička, za katerega sem nekako smatral, da je najvišja točka. Stopiti nanj sicer nisem mogel, preveč ozek (in tudi ne povsem zanesljiv) se mi je zdel, tako da sem se zadovoljil s tem, da sem stal kak meter nižje in samo položil roko na njegov vrh. Dodati moram, da čisto povsem nisem prepričan, da je ta stolp najvišji, potencialni kandidat se mi je zdel tudi naslednji stolp (zadnji izraziti stolp v grebenu, preden se ta pogrezne na stran proti zavetišču), do katerega pa nisem splezal, saj se mi prečenje čez nekaj metrov ostrega grebenskega rezila s svežimi sledovi krušenja (od strele?!) ni zdelo dovolj varno. Kaj dolgo se na vrhu nisem zadržal, saj se je tema hitro približevala. Sestopil sem po isti poti na sedlo, od tam pa sva se skupaj z očetom spustila na drugo stran od tiste, po kateri sva prišla nanj, in pretežno po meliščih (tik pod sedlom nekaj metrov žleba s kratkim skokom) dosegla markacije poti Jalovec - Špička in po njih v nekaj minutah zavetišče, kjer sva prespala. [b:c7139ebabc]Zavetišče pod Špičkom[/b:c7139ebabc] Glede najinega postanka v koči bi najprej omenil zelo prijazno postrežbo (dve oskrbnici), zaradi katere mi je kar malo neprijetno zapisati kritiko (tam se mi ni bilo za prerekati s prijazno oskrbnico, ampak nekje pa stvar vendarle mora biti omenjena), ki se nanaša na nespoštovanje maksimalne cene vode, katera je določena s strani PZS in ki znaša 2,5 EUR za plastenko 1,5 litra (vse skupaj je že stara tema na našem forumu). Malo sem že pozabil, koliko sva plačala, mislim, da je bilo 3,5 EUR, vsekakor pa je bila cena višja od priporočene, ampak pijače za dva dni pač nisva tovorila s seboj, tako da sva bila primorana v nakup. Morda še majhen namig: ko sem drugi dan pil to kupljeno vodo, se mi je porodila ideja, da bi bilo za boljši okus zelo fajn imeti s seboj nekaj Cedevite (ali česa podobnega). V bistvu preprosta ideja, ki pa človeku nič ne pomaga, če je nima že doma (zato stvar tukaj omenjam, da vas spomnim). [b:c7139ebabc]Veliki Ozebnik[/b:c7139ebabc] Prvi cilj drugega dneva je bil Veliki Ozebnik. Lotila sva se ga po markirani poti proti Jalovcu, ki sva jo zapustila na mestu, kjer zavije okrog roba (stranski greben Velikega Ozebnika) na Jezerca, in se v območju tega roba vzpela na vrh. Prehod je možen v večih smereh in ni posebej zahteven, glavna težava je krušljivost, saj moramo biti zaradi zelo obljudene poti na Jalovec, ki poteka pod smerjo našega vzpona, še toliko bolj pazljivi. Ozračje je bilo zjutraj še čisto, tako da sva imela z vrha zelo lep razgled. Sestopila sva nekaj časa po isti poti, nižje pa sva se usmerila v značilen žleb, ki prereže pobočje nad Jezerci (od tu je zelo dobro viden), in se po njem spustila do markacij. [b:c7139ebabc]Jalovec[/b:c7139ebabc] Do vrha Jalovca sva sledila markacijam, pot sama pa me je kar navdušila, saj ni prekomerno zavarovana, tako da se v prijetnem poplezavanju bližamo vrhu. Naj pa to velja tudi kot opozorilo "odvisnežem" od samovarovalnih kompletov, da pot zanje morda ni posebej primerna, še posebej ker ob že tako bolj skopih varovalih prevladujejo klini. Da pa ne bi koga po nepotrebnem prestrašil - seveda ob tem ne gre za neko težko plezanje. Do časa, ko sva dosegla vrh, so se že pojavile meglice, tako da razgled ni bil več tako idealen kot z Velikega Ozebnika, ni pa bilo neke sile in je bilo precej bolje kot prejšnji dan na Morežu. Tudi gužve, ki je vladala na vrhu, sva se v zadnjem času že kar odvadila... [b:c7139ebabc]Jalovec - Kotovo sedlo - Koritnica[/b:c7139ebabc] Sestopila sva po zavarovani poti na Kotovo sedlo. Le potrdim lahko zapise v nekaterih vodnikih, da gre ze eno najlepših markiranih poti v naših gorah. Odprta, razgledna, mestoma izpostavljena, ampak nikjer pretirano, ne prekomerno zavarovana, z nekaj zanimivimi prehodi. S Kotovega sedla sva nadaljevala po markirani poti proti Koritnici. Sprva gre po meliščih (vmes kratek skok), spodaj pa nas čaka še kar dolg in niti ne povsem nezanimiv, vendar pa ne pretirano zahteven zavarovan odsek. Sledi še izredno slikovita, vodoravna in zelo izpostavljena, a lahko prehodna polička, ki nas povede desno (gledano v smeri sestopa) ven iz dolinice, po kateri smo sestopili s sedla, v dno doline, kjer se priključimo poti z Mangrta. Zdi se mi, da je ta pot precej malo uporabljana, kar pa je kar malo neupravičeno, saj nikakor ni nezanimiva (no, ob vzponu zna vtis pokvariti dolg dostop po dolini). Res pa je, da je iz osrednje Slovenije dosti bolj prikladen dostop skozi Planico. Stanje poti je kljub osamljenosti sprejemljivo. Nadaljnji sestop za markacijami do avtomobila je minil brez posebnosti in se začuda niti ni tako zelo vlekel, kot sem se bal... Slike z izleta so na voljo tukaj: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9741707/[/url] LP

mariborcan: sreda, 17. oktober 2007, ob 3.11 uri

Še eno poročilo z zamudo... [b:c7139ebabc]Koritnica - Èez Brežice[/b:c7139ebabc] Ker zaradi časovne stiske ni zneslo za dve ločeni turi, sem pa vseeno želel obdelati oba cilja (ki sta na srečo dovolj blizu skupaj), sva se tokrat izjemoma odločila za dvodnevno turo. Štartala sva na četrtkovo jutro (13.09.2007 je bil datum) pri rampi v Koritnici (spet naj omenim neumnost tiste rampe, ki nam "podari" pol urce pešačenja po cesti, v tako samotni dolini). Prvi cilj je bilo sedlo Èez Brežice, kamor sva se namenila po zavarovani poti, ki je pred tem še nisva poznala in ki me je v spodnjem, plezalnem delu kar navdušila, saj ima nekaj zanimivih prehodov. Pa tudi vzpon po samotni, malo znani dolinici višje zgoraj je interesanten. Mimogrede, na koncu plezalnega dela poti, ko dosežemo rob nad grapo na naši levi, se mi je zdelo, da je tudi tam možen (morda celo lažji) prehod - nekaj časa po levi strani grape, nato pa prečno desno do naše poti. Spodaj na melišču pa se mi zdi, da je celo nekakšna stezica do tja. Ve kdo kaj več o tem, gre morda za kakšno lovsko varianto? Omenim naj še zanimiv dogodek pod steno, kjer sva doživela "napad" koz. Ko sva prišla do vstopa, so se oglašale z melišča nad nama, še precej daleč stran, med pripravljanjem opreme (pospravljanje palic, čelada) pa sem nato opazil, da tečejo v najini smeri. Sprva nisem verjel, da sva res midva njihov "cilj", in sem mislil, da bodo pač nadaljevale mimo naju, čemur pa ni bilo tako. Koze so naju namreč obkolile, začele gristi nahrbtnike in se zaganjati v naju, ni mi prav jasno, kaj točno so hotele, predvidevam, da so iskale hrano. Hitro sva se pobrala in se zapodila v steno, zmotno pa je bilo moje prepričanje, da nama ne bodo sledile - še kar nekaj metrov so šle po skalah za nama (sicer so bile na srečo počasnejše), ustavila jih je šele strma stena, kjer je tudi za planince prehod možen le s pomočjo zabitih klinov. [b:c7139ebabc]Èez Brežice - Morež[/b:c7139ebabc] S sedla Èez Brežice sva najprej malo sestopila, nato pa začela dolgo prečenje pod grebenom Loške stene proti Morežu. Sprva me je bilo najbolj "strah" visokih trav oz. kač, ki bi se lahko skrivale v njih, sčasoma sem se nato bolj navadil in bojazen se je polegla, kače pa cela dva dni nisva srečala nobene. Pa tudi neprijetne trave so se dokaj hitro umaknile meni prijetnejšemu kraškemu terenu - vedno mi je bilo zanimivo hoditi po teh škrapljah, slalomirati med brezni in preskakovati iz balvana na balvan. Kdor je podobnega mnenja, mu lahko ta teren res priporočam, saj se bo takšne hoje dodobra naužil, morda toliko, da mu bo na koncu že celo tečno. Za ostale pa pozor, izkušnje z branjem planinskih vodnikov mi pravijo, da bi tam takšen teren označili kot težko prehoden, in res je treba biti ponekod kar previden, predvsem tam, kjer raste trava, ki pod seboj zakriva skale ali pa tudi luknje. Vseeno pa se mi zdi ta prehod priporočljivejši kot varianta skozi Lepoč, ki ga priporočajo nekateri vodniki (Habjan in Mihelič pri opisu prečenja Plešivca in Bavha), saj le-ta pomeni bistveno večjo izgubo višine. Po dolgem prečenju, ki pa časovno gledano niti ni tako hudo potratno in ki tudi ne poteka preveč gor dol, ampak več ali manj dokaj vodoravno, sva končno dosegla vznožje Moreža. Zavila sva po nepričakovano strmem travnatem svetu poševno proti desni navzgor proti Konjski škrbini, vendar le tako daleč, da se je odprl lep prehod po travnatih gredinah proti levi na znamenito melišče sredi Moreževega pobočja (melišči oz. gruščnati kotanji sta v bistvu dve, tukaj pa imam v mislih spodnjo; situacija je od daleč kar dobro pregledna). S spodnjega melišča je treba najprej priti na zgornje melišče in ravno tukaj je po mojem mnenju ključ vzpona. Ena od možnosti je Habjanov (Manj znane poti) travnat prehod na desni strani, po katerem se je vzpel oče, meni pa silno strme trave niso nič kaj dišale (predvsem sem se bal sestopa), zato sem želel poiskati lažjo varianto. Pogledati sem šel čisto v zatrep nad meliščem, kjer me je pritegnil skalnat žleb - pritegnil zato, ker imam vseeno raje skalo kot pa strme trave. Težavnost žleba je segala proti drugi stopnji, glavno razočaranje pa je sledilo nad njim, kjer sem prav tako naletel na zelo strme trave. V vzponu je še šlo, ampak sestop pa ne bi bil preveč vesel... Z zgornjega melišča sva sledila travnati gredini v levo (lahko) na dokaj strm (vendar bistveno manj kot trave spodaj), pretežno travnat hrbet. Po tem slemenu sva šla več ali manj naravnost navzgor, iščoč čim manj strme odseke, do malo pod vrhom, kjer se nam na pot postavijo kar strme skale. Pogledal sem torej desno čez rob, kjer sem takoj zapazil žleb, ki ga omenjajo opisi, dasiravno se mi zdi, da sva v njega vstopila nekaj metrov višje, kot je to "običajno". Po žlebu nato dokaj lahko, čeprav kar strmo in dokaj krušljivo, do vrha, ki je bil žal precej zamegljen, tako da je bil razgled bolj tako tako (Briceljk se nama ni niti enkrat prikazal). Z Brežic na vrh sva potrebovala približno 2h10min. [b:c7139ebabc]Morež - Èez Brežice[/b:c7139ebabc] Želja je bila, da bi po Morežu obiskala še Briceljk, a nama je hitro postalo jasno, da to ta dan ne bo izvedljivo. Šlo bi, če bi se držala prvotnega načrta, v katerem bi bil prvi dan na vrsti Jalovec in bi proti Loški steni štartala drugi dan zgodaj zjutraj od Špičke; vendar pa sem ta načrt med vožnjo do izhodišča še na hitro obrnil, kajti zdelo se mi je boljše, da že prvi dan opraviva s "ta težkimi" rečmi in drugi dan bolj ali manj le še uživava; pa tudi dolga hoja navzgor do Kotovega sedla mi ni preveč dišala, bolje se mi je zdelo, če imava že takoj na začetku plezalski posladek. No, saj tudi po izvedenem planu bi verjetno šlo skozi, da bi bila do teme pri Špički, ampak bi bilo vse skupaj bolj ena dirka s časom, zaradi velike izgube višine pri sestopu z Moreža tudi naporna, od vrha Briceljka pa tudi ne bi kaj dosti imela, saj se je vztrajno skrival v meglah. Poleg tega bi sigurno (vsaj za ta prvi dan, drugi dan zjutraj pa je tudi vprašanje, če bi se nama dalo) odpadli Mali Ozebnik, Vrh Zelenic in Špiček. Dosti govorjenja, kratko dejstvo: Briceljk sva prestavila na katerega od prihodnjih izletov ter sestopila po isti poti nazaj na sedlo Èez Brežice. Pri tem sva za prehod z zgornjega na spodnji grušč uporabila tretjo možno varianto, za katero sem vedel od [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/vrh/morez.html]M&M[/url] in ki je gor grede nisva preizkusila, saj jo je v tej smeri baje težje najti. Dol grede nekih problemov z iskanjem nisva imela, nad strmino, ki ločuje obe kotanji, zavijemo desno (gledano v sestopni smeri) na dobro vidno travnato gredino, ki sprva pelje celo nekaj metrov navzgor, nato pa se nam za robom pokaže dokaj lahek prehod, ves čas po travnati polici, na spodnje, položnejše trave. Na tej polici se nam na dveh mestih na pot zastavi gladka skala, prehoda pa se izkažeta kot dokaj sitna, bolj kot sprva izgleda. Mesti sta sicer kratki in, če ne bi bili sredi takšne strmine, bi ju lahko skorajda preskočili, tako pa... Glavni problem je, da skali visita nekako navzven, predvsem pri spodnji pa tudi nimamo praktično nič za prijet. Ampak, ok, tako hudo spet ni, treba se je pač previdno skobacati tam mimo in smo že na varnem - upal bi si trditi, da je to (vsaj kar se tiče strmih trav) najlažji in najvarnejši prehod. Mislim pa tudi, da ga tudi v obratni smeri ni tako težko najti, za pomoč sem v album dodal tudi nekaj slikic na to temo. [b:c7139ebabc]Èez Brežice - Škrbina za Gradom[/b:c7139ebabc] S sedla Èez Brežice sva nadaljevala po markirani poti do Škrbine za Gradom. Ta del je, kljub temu da stena od daleč izgleda kar težko prehodna, plezalsko lažji od tistega do sedla Èez Brežice, saj hodimo ves čas po široki in lahko prehodni polici, za boljši občutek pa nas spremlja tudi jeklenica. Je pa ta polica verjetno kar prijetno izpostavljena, česar pa zaradi megle nisva mogla opazovati. Edini težji odsek nas preseneti, ko že dosežemo grapo, ki pada s škrbine - na tem mestu (mislim, da je to tudi mesto, ki ga je lani prizadel podor) so markacisti sredi relativno lahkega terena pot speljali čez nekaj metrov visoko, navpično in kar gladko skalo, kjer se je treba kar potruditi (še toliko bolj, če se človeku ne da pospravljati palic). Niso pa mi povsem jasni razlogi, zaradi katerih so se odločili za takšno traso, meni se je namreč zdelo, da je v območju grape na levi možen dokaj enostaven prehod. Dalje do škrbine potem ni več težav. [b:c7139ebabc]Mali Ozebnik[/b:c7139ebabc] S Škrbine za Gradom sva se najprej lotila Malega Ozebnika: s škrbine zavijemo po jasno vidni stezici navzgor okoli roba, nato pa se znajdemo na travnato skalnatem pobočju, ki omogoča več prehodov do grebena. Midva sva se odločila za nekakšen neizrazit žleb nekje v sredini pobočja (mislim, da se ne splača poizkušati preveč na desni), po katerem sva dokaj zlahka (niti palic ni bilo potrebno pospraviti) dosegla greben. Tu sva nato naletela na največjo težavo vzpona - določanje vrha. Greben je namreč ravno na najvišji točki skoraj vodoraven, tako da je praktično nemogoče ugotoviti, katera skala je najvišja (za "ziher" sem seveda preplezal celoten greben ). Med tem so se tudi meglice nekoliko razkadile in omogočile nekaj lepih motivov. Lep, neposreden pogled na mogočnega soseda - Pelc nad Klonicami. Sestopila sva po isti poti nazaj na škrbino. Relativno lahek vrh, s škrbine tudi ni posebej daleč. [b:c7139ebabc]Vrh Zelenic[/b:c7139ebabc] S škrbine sva se po markacijah proti Zavetišču pod Špičkom spustila v veliko kotanjo pod njo, tukaj pa sva jih spet zapustila in se usmerila na sedlo med Vrhom Zelenic na levi in Špičkom na desni. Vzpon na Vrh Zelenic sem sam pri sebi nekako že odpisal, preveč me je strašil hudo strm vršni del nad položnim vznožjem. Skale namreč niso kazale nobenega lahkega prehoda (kakšnega žleba ali česa podobnega), skoraj navpične trave pa tudi niso človekov najboljši prijatelj. Vendar pa sem se vseeno odločil, da grem vsaj pogledati, morda pa se stvar od blizu le izkaže za drugačno. Pa se ni in sam bi se bil verjetno obrnil, če ne bi bil tokrat oče tisti, ki je predlagal, da malo pogledava edini pametni prehod, ki se je odpiral - strme trave tik levo od navpičnih skal, ki na levi omejujejo prvo večjo škrbino desno od vrha (bere se komplicirano => glej slikice). Odložila sva palice in najprej zlezla čez dve nizki skalnati stopnici (še ne posebej izpostavljeno) v travnato skrotast žleb in po njem nekaj časa še kar sprejemljivo lahko navzgor. Pod skalno zaporo na vrhu žleba je bilo treba nato izpostavljeno in kar krušljivo prečiti v levo, kjer se je greben pokazal že kar blizu, vendar pa naju je do tja ločilo nekaj metrov silno strmih in izpostavljenih trav. Spet sem razmišljal, ali se morda le ne bi bilo bolj pametno obrniti (bolj kot vzpon me je skrbel sestop), a sva se nato le odločila, da skrajno previdno nadaljujeva. Pri tem sva si na srečo lahko nekoliko pomagala s skalami, ki so na desni omejevale trave, kajti sredi trav ni bilo kakih skal ali drugih pametnih opor. Sam greben je bil nato prijetno zračen, a nič kaj težak, tako da sva hitro dosegla vrh (z mesta, kjer dosežemo greben, nekaj časa proti levi). Na vrhu sva bila za zahteven vzpon bogato nagrajena - sonce je počasi začelo zahajati za Zahodnimi Julijci, okoli rumeno obarvanih vrhov pa so se vlekle zadnje meglice. To je, v kombinaciji z ostrim grebenom, na katerem sva stala in ki so ga tudi deloma obdajale meglice, ustvarilo res fantastično, skoraj nadrealistično sceno. Vendar pa zaradi misli na zahteven sestop ni bilo veliko prostora za uživancijo, tako da sva na hitro malo pofotografirala (pretiravati žal nisem mogel, saj me je skrbelo stanje baterije, ki je morala zdržati še ves naslednji dan), nato pa začela s povratkom po poti pristopa. Navzdol je, malo presenetljivo, šlo kar dobro, tako da sva (seveda z veliko mero previdnosti) brez posebnih težav in dokaj hitro dosegla sedlo pod Špičkom. [b:c7139ebabc]Špiček[/b:c7139ebabc] Na sedlu se nisem niti ustavil, ampak sem se, "bežeč" pred bližajočo se temo, takoj zagrizel v pobočje Špička. Do malo pod vrhom je šlo povsem brez težav, tukaj pa se mi je na pot postavila zanimiva prepreka. Greben je na tem mestu namreč preklan z nekakšno razpoko, ki jo na strani vrha zapira nekaj metrov visoka in precej gladka stena. Najprej sem poskušal tako, da sem se skozi razpoko splazil na levo stran grebena, kjer bi se načeloma dalo splezati na poličko nad omenjeno steno, vendar pa so bile opore zelo nezanesljive (stopiti bi moral na sveže odkrušeno skalo, ki je bila zagozdena v razpoki, za oprimke pa bi se moral poslužiti prav tako sveže raztreskanih skal, vse skupaj nad nekaj deset metrov čistega zraka), zato sem tu raje odnehal. Neke druge sprejemljive možnosti prehoda sprva nisem videl (skočiti čez razpoko s skale na drugi strani se mi je vseeno zdelo prenevarno), oče, ki je počakal na sedlu, pa se mi je tudi drl, da naj ne delam neumnosti, tako da sem že razmišljal, ali ne bi raje prenehal izzivati srečo, ki se nama je ta dan že tolikokrat nasmehnila. Malo sem si še pogledal pobočje desno od grebena, ki sicer ni odsekano, je pa vseeno zelo strmo in na pogled zelo krušljivo, tako da o kakšni daljši prečnici v vpadnico vrha nisem niti razmišljal, in pri tem se mi je vnovič nasmehnila sreča, kajti zapazil sem prehod po nekakšni poči na vrh strme skale na drugi strani razpoke. Do poči je bilo na srečo le nekaj korakov prečenja čez prej omenjeni "čudni" teren desno od grebena, sama poč pa je ponudila čudovite stope in oprimke, pravo lestvico! Nadalje me je čakalo še nekaj slaloma med sveže raztreskanimi (in posledično krušljivimi) skalami in stolpički do stolpička, za katerega sem nekako smatral, da je najvišja točka. Stopiti nanj sicer nisem mogel, preveč ozek (in tudi ne povsem zanesljiv) se mi je zdel, tako da sem se zadovoljil s tem, da sem stal kak meter nižje in samo položil roko na njegov vrh. Dodati moram, da čisto povsem nisem prepričan, da je ta stolp najvišji, potencialni kandidat se mi je zdel tudi naslednji stolp (zadnji izraziti stolp v grebenu, preden se ta pogrezne na stran proti zavetišču), do katerega pa nisem splezal, saj se mi prečenje čez nekaj metrov ostrega grebenskega rezila s svežimi sledovi krušenja (od strele?!) ni zdelo dovolj varno. Kaj dolgo se na vrhu nisem zadržal, saj se je tema hitro približevala. Sestopil sem po isti poti na sedlo, od tam pa sva se skupaj z očetom spustila na drugo stran od tiste, po kateri sva prišla nanj, in pretežno po meliščih (tik pod sedlom nekaj metrov žleba s kratkim skokom) dosegla markacije poti Jalovec - Špička in po njih v nekaj minutah zavetišče, kjer sva prespala. [b:c7139ebabc]Zavetišče pod Špičkom[/b:c7139ebabc] Glede najinega postanka v koči bi najprej omenil zelo prijazno postrežbo (dve oskrbnici), zaradi katere mi je kar malo neprijetno zapisati kritiko (tam se mi ni bilo za prerekati s prijazno oskrbnico, ampak nekje pa stvar vendarle mora biti omenjena), ki se nanaša na nespoštovanje maksimalne cene vode, katera je določena s strani PZS in ki znaša 2,5 EUR za plastenko 1,5 litra (vse skupaj je že stara tema na našem forumu). Malo sem že pozabil, koliko sva plačala, mislim, da je bilo 3,5 EUR, vsekakor pa je bila cena višja od priporočene, ampak pijače za dva dni pač nisva tovorila s seboj, tako da sva bila primorana v nakup. Morda še majhen namig: ko sem drugi dan pil to kupljeno vodo, se mi je porodila ideja, da bi bilo za boljši okus zelo fajn imeti s seboj nekaj Cedevite (ali česa podobnega). V bistvu preprosta ideja, ki pa človeku nič ne pomaga, če je nima že doma (zato stvar tukaj omenjam, da vas spomnim). [b:c7139ebabc]Veliki Ozebnik[/b:c7139ebabc] Prvi cilj drugega dneva je bil Veliki Ozebnik. Lotila sva se ga po markirani poti proti Jalovcu, ki sva jo zapustila na mestu, kjer zavije okrog roba (stranski greben Velikega Ozebnika) na Jezerca, in se v območju tega roba vzpela na vrh. Prehod je možen v večih smereh in ni posebej zahteven, glavna težava je krušljivost, saj moramo biti zaradi zelo obljudene poti na Jalovec, ki poteka pod smerjo našega vzpona, še toliko bolj pazljivi. Ozračje je bilo zjutraj še čisto, tako da sva imela z vrha zelo lep razgled. Sestopila sva nekaj časa po isti poti, nižje pa sva se usmerila v značilen žleb, ki prereže pobočje nad Jezerci (od tu je zelo dobro viden), in se po njem spustila do markacij. [b:c7139ebabc]Jalovec[/b:c7139ebabc] Do vrha Jalovca sva sledila markacijam, pot sama pa me je kar navdušila, saj ni prekomerno zavarovana, tako da se v prijetnem poplezavanju bližamo vrhu. Naj pa to velja tudi kot opozorilo "odvisnežem" od samovarovalnih kompletov, da pot zanje morda ni posebej primerna, še posebej ker ob že tako bolj skopih varovalih prevladujejo klini. Da pa ne bi koga po nepotrebnem prestrašil - seveda ob tem ne gre za neko težko plezanje. Do časa, ko sva dosegla vrh, so se že pojavile meglice, tako da razgled ni bil več tako idealen kot z Velikega Ozebnika, ni pa bilo neke sile in je bilo precej bolje kot prejšnji dan na Morežu. Tudi gužve, ki je vladala na vrhu, sva se v zadnjem času že kar odvadila... [b:c7139ebabc]Jalovec - Kotovo sedlo - Koritnica[/b:c7139ebabc] Sestopila sva po zavarovani poti na Kotovo sedlo. Le potrdim lahko zapise v nekaterih vodnikih, da gre ze eno najlepših markiranih poti v naših gorah. Odprta, razgledna, mestoma izpostavljena, ampak nikjer pretirano, ne prekomerno zavarovana, z nekaj zanimivimi prehodi. S Kotovega sedla sva nadaljevala po markirani poti proti Koritnici. Sprva gre po meliščih (vmes kratek skok), spodaj pa nas čaka še kar dolg in niti ne povsem nezanimiv, vendar pa ne pretirano zahteven zavarovan odsek. Sledi še izredno slikovita, vodoravna in zelo izpostavljena, a lahko prehodna polička, ki nas povede desno (gledano v smeri sestopa) ven iz dolinice, po kateri smo sestopili s sedla, v dno doline, kjer se priključimo poti z Mangrta. Zdi se mi, da je ta pot precej malo uporabljana, kar pa je kar malo neupravičeno, saj nikakor ni nezanimiva (no, ob vzponu zna vtis pokvariti dolg dostop po dolini). Res pa je, da je iz osrednje Slovenije dosti bolj prikladen dostop skozi Planico. Stanje poti je kljub osamljenosti sprejemljivo. Nadaljnji sestop za markacijami do avtomobila je minil brez posebnosti in se začuda niti ni tako zelo vlekel, kot sem se bal... Slike z izleta so na voljo tukaj: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/9741707/[/url] LP

alan: sreda, 17. oktober 2007, ob 18.44 uri

Mimogrede, na koncu plezalnega dela poti, ko dosežemo rob nad grapo na naši levi, se mi je zdelo, da je tudi tam možen (morda celo lažji) prehod - nekaj časa po levi strani grape, nato pa prečno desno do naše poti. Spodaj na melišču pa se mi zdi, da je celo nekakšna stezica do tja. Ve kdo kaj več o tem, gre morda za kakšno lovsko varianto?
Poleti 2004 sem še v temi spregledal odcep za zavarovano pot in sem tako zgolj po občutku prišel na omenjeni prehod, ki je, kot pravilno ugotavljaš, lažji. Bil je tudi amatersko zavarovan z nekimi zajlami (žice od električnih daljnovodov), ki so bile v času mojega obiska večinoma potrgane. Kar se prehoda tiče ni nikjer resne plezarije, je pa izpostavljen, saj gre preko odprte stene. Sodeč po potrganih zajlah tudi nevarnost padajočega kamenja ni zanemarljiva. [i:e54250fc45]Opomba: šele, ko sem se vračal in sledil markacijam, sem opazil, kako sem zjutraj v temi zgrešil pravo (zavarovano) pot. [/i:e54250fc45]

igorz: sreda, 17. oktober 2007, ob 20.22 uri

O tej varianti sem pisal letos 2. maja, pod "Jalovec iz Loške Koritnice" (Zimske razmere): V oblačnem vremenu, po gorah megle, štartam v Loški Koritnici. Usmerim se pod Loški žleb in najprej po snežišču, potem pa po starih prehodih Èez Štenge gor proti. (na skalah je grušč, zato je potrebno biti previden)Kmalu pridem na zavarovano in markirano pot, po kateri nadaljujem. " Seveda gre za lovski prehod in je temu ustrezno tudi zavarovan, sicer pa nič posebnega. In še glede tistega podora pod Škrbino za Gradom. Nastal je v času potresa 2004. Kot je že ugotovil Mariborčan je prehod zavarovan z jeklenico in klini (malo preveč so narazen), kar pa mogoče res ne bi bilo potrebno, saj je levo grapa po kateri se brez težav pride čez. Ko sem letos tam obnavljal markacije sem čez splezal z barvami v eni roki, z drugo sem se pa oprijemal jeklenice. Nazaj grede sem šel pa kar po prej omenjeni grapi

mariborcan: petek, 19. oktober 2007, ob 8.20 uri

Zgornjemu poročilu naj dodam še zahvalo Marijani in Marku. Brez njunih opisov se najverjetneje ne bi lotila vzponov na [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/vrh/mali_ozebnik.html]Mali Ozebnik[/url], [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/vrh/vrh_zelenic_j.html]Vrh Zelenic[/url] in [url=http://www2.arnes.si/~mcuder/vrh/spicek.html]Špiček[/url], verjetno o njih ne bi niti razmišljal. Lepo, da obstaja mesto, kjer se da najti opise pristopov na takšne "sekundarne" vrhove, ki so v vodnikih večinoma samo omenjeni, pogosto s kakšno opazko, da tako ali tako gre samo za nepomembne in planinsko nezanimive vzpetine. Za samostojen izlet iz doline je v tem morda tudi kak kanček resnice, ampak za "spotoma" pa so prav luštni...