FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

El Tomzo: petek, 18. januar 2008, ob 17.13 uri; ogledov: 0

Tole se moja razglabljanja. Kakšna so pa vaša? Turno kolesarstvo povezuje dva najbolj ekološka načina gibanja: hojo in kolesarjenje. Medtem, ko so mesta zasedli mega nakupovalni centri in morje pločevine, se tisti, ki se želimo nadihati svežega zraka, preselimo v naravo - bodisi peš, bodisi s kolesom. Zakaj kolo? Hitrost. Kolo je čudovita naprava, ki poveča učinkovitost naših nog. V danem času za potepanje narediš več kilometrov ali pa se lahko večkrat ustaviš in uživaš, saj veš, da imaš zaradi hitrejšega gibanja še dovolj rezerve, da se vrneš na izhodišče. Zakaj kolo? Užitek. Seveda navzdol. Kolesariti navkreber je, iskreno rečeno, muka. Sicer se najdejo taki, ki v tem neizmerno uživajo, a vseeno ... . Èe je bolj strmo niti nisi hitrejši od pohodnika, takrat je celo bolj ekonomično kolo porivati. No, kakor smo omenili, nekaterim je užitek tudi navzgor. Popolnoma drugačna zgodba je navzdol. Skupaj s kolesom skoraj lebdiš. Veter ti šumi mimo ušes, še malo in lahko bi poletel ... . Lepota. Èe pa je lepota začinjena z malce adrenalina, je to užitek. A z adrenalinom je tako - človek se ga navadi in išče vedno nove izzive. Hitrejši, bolj težavni spusti - tehnika to omogoča. Telesni oklepi, polnovzmetna kolesa z ogromno hoda, namenjena samo enemu cilju - kako biti čimhitrejši na čimtežjem terenu. Atraktivna aktivnost - downhill - pa lahko ob neodgovornem ravnanju povzroči hude posledice: uničena narava in poškodovani ljudje. Športi z samo enim ciljem - bodisi hitrost bodisi adrenalin - sodijo na za to namenjene terene, kjer je poskrbljeno za varnost in se ne ogroža naključnih popotnikov. Turno kolesarstvo želi vzpodbuditi, da se z vožnja z gorskim kolesom izvaja odgovorno. Turne kolesarke in kolesarji se zavedajo, da so v naravi zgolj obiskovalci. Zavedajo se, da lahko samo ob spoštljivem medsebojnem odnosu kolesarji in pohodniki souporabljajo večino poti. Zavedajo se, da višje hitrosti prinesejo tudi večja tveganja, zato primerno skrbijo za lastno zaščito (čelade in tudi s telesnimi oklepi, ščitniki ter boljšimi kolesi) in še posebno za zaščito drugih. In ni jih sram iti tudi peš ob kolesu. In vaše mnenje?

El Tomzo: petek, 18. januar 2008, ob 17.13 uri

Tole se moja razglabljanja. Kakšna so pa vaša? Turno kolesarstvo povezuje dva najbolj ekološka načina gibanja: hojo in kolesarjenje. Medtem, ko so mesta zasedli mega nakupovalni centri in morje pločevine, se tisti, ki se želimo nadihati svežega zraka, preselimo v naravo - bodisi peš, bodisi s kolesom. Zakaj kolo? Hitrost. Kolo je čudovita naprava, ki poveča učinkovitost naših nog. V danem času za potepanje narediš več kilometrov ali pa se lahko večkrat ustaviš in uživaš, saj veš, da imaš zaradi hitrejšega gibanja še dovolj rezerve, da se vrneš na izhodišče. Zakaj kolo? Užitek. Seveda navzdol. Kolesariti navkreber je, iskreno rečeno, muka. Sicer se najdejo taki, ki v tem neizmerno uživajo, a vseeno ... . Èe je bolj strmo niti nisi hitrejši od pohodnika, takrat je celo bolj ekonomično kolo porivati. No, kakor smo omenili, nekaterim je užitek tudi navzgor. Popolnoma drugačna zgodba je navzdol. Skupaj s kolesom skoraj lebdiš. Veter ti šumi mimo ušes, še malo in lahko bi poletel ... . Lepota. Èe pa je lepota začinjena z malce adrenalina, je to užitek. A z adrenalinom je tako - človek se ga navadi in išče vedno nove izzive. Hitrejši, bolj težavni spusti - tehnika to omogoča. Telesni oklepi, polnovzmetna kolesa z ogromno hoda, namenjena samo enemu cilju - kako biti čimhitrejši na čimtežjem terenu. Atraktivna aktivnost - downhill - pa lahko ob neodgovornem ravnanju povzroči hude posledice: uničena narava in poškodovani ljudje. Športi z samo enim ciljem - bodisi hitrost bodisi adrenalin - sodijo na za to namenjene terene, kjer je poskrbljeno za varnost in se ne ogroža naključnih popotnikov. Turno kolesarstvo želi vzpodbuditi, da se z vožnja z gorskim kolesom izvaja odgovorno. Turne kolesarke in kolesarji se zavedajo, da so v naravi zgolj obiskovalci. Zavedajo se, da lahko samo ob spoštljivem medsebojnem odnosu kolesarji in pohodniki souporabljajo večino poti. Zavedajo se, da višje hitrosti prinesejo tudi večja tveganja, zato primerno skrbijo za lastno zaščito (čelade in tudi s telesnimi oklepi, ščitniki ter boljšimi kolesi) in še posebno za zaščito drugih. In ni jih sram iti tudi peš ob kolesu. In vaše mnenje?

joc53: sobota, 19. januar 2008, ob 16.13 uri

Tomaž, tvoja razmišljanja so mi všeč, a v nečem se zagotovo razhajava. Meni kolesarjenje navzgor skoraj nikoli ni muka. Tudi v vzponih najdem zadovoljstvo, čeprav je mestoma lahko seveda tudi zelo naporno. Slednje, kot pravita M&M, jemljem kot izziv. Sprva sem bil presenečen, pa je vendarle res, navzgor grede imam več od narave, imam čas da uživam v okolici, če teren ni tehnično pretežak je vse skupaj zelo podobno hoji navzgor. Morda nenavaden pogled, sicer pa mi je sin pred časom rekel: "Fotr, ti nisi gorski kolesar, ti pač s kolesom hodiš v hribe". Vožnja navzdol pa je seveda športni užitek, podobno kot spust na turni smuki. V obeh primerih se na spustu sicer ustavljam in posvečam naravi, fotografiji itd., toda ko peljem sem osredotočen na vožnjo in dojemam okolico v bolj tehničnem smislu. Užitek pa je seveda tem večji, čim bolje obvladaš kolo. Želim peljati zanesljivo, tekoče med ovirami, brez puščanja sledov. In predvsem tako, da se pohodniki ne počutijo ogrožene.

El Tomzo: nedelja, 20. januar 2008, ob 19.05 uri

Dame vejo kako se rečem streže ... :D Moški delujemo na pohvale ... Ozadje zakaj ne uživam navzgor: odkar sem na kolesu dal gor širše gume z mehko gumo se mi je hitrost zmanjšala za 30% - in tako sem na turcah sedaj zadnji - kar pa ni ravno užitek Èe pa greva z Gdč. v hrib, jo moram čakati in gledati njene morilske poglede ... Evo, nikoli prav ... Ampak zdaj pa malo trenirava na fitnesu, tako da upam, da bo ta sezona kondicijsko malo boljša.

joc53: nedelja, 9. marec 2008, ob 21.05 uri

V gore zahajam peš, s turnimi smučmi in s kolesom. Letno naredim z avtomobilom okoli 15000 kilometrov, od tega je levji delež namenjem dostopu do gora. Vsi ti moji športi v naravi so sicer okolju prijazni, ampak moj dostop do gora je vse prej kot "prijazen". Se tu da kaj storiti? No, seveda se da, igranje šaha doma je okoljsko mnogo manj obremenjujoče kot turno smučanje v Julijcih, da ne rečem nad Obertournom (ampak kaj ko v decembru pri nas ni bilo dovolj snega). Ne, v tej smeri ni rešitve, goram se pač ne odpovem. Med tednom, po službi, mi enkrat tedensko običajno nekako uspe najti tiste tri ure za Šmarno goro ali Polhograjce. Sedem v avto in se okrog štirih popoldne mukoma prebijam iz mesta v Tacen ali proti Medvodam. Tja dobre in nazaj slabe pol ure, skupaj eno uro puham bencin v zrak, se jezim na promet in oblast, ki že sto let gradi Šentviški predor in ne zna urediti križišča pred Savskim mostom na Ježici. Pozimi, v mrazu in snegu, ne gre drugače. Kaj pa v bolj toplih časih? Predlani sem bil štirindvajsetkrat v Polhograjcih s kolesom, torej samo za to okrog 24 ur za volanom. Lani sem imel tega dovolj, od tedaj odhajam v Polhograjce s kolesom. Ne jezim se več na zastoje, vselej sem točen, kadar sem dogovorjen s prijatelji pod hribom, pa še okolju prijazno se obnašam. Konec koncev, tudi ceneje je, Gorenjci me bodo gotovo razumeli. Ob koncu tedna, ko se podajam dlje iz Ljubljane, se kolo seveda preseli na streho avtomobila. Pa vendar, ker krenem s kolesom iz doline in ne kot v primeru peš hoje z zadnjega parkirišča, je tura s kolesom tudi v tem primeru manj obremenjujoča za okolje kot če grem peš. Skratka, vse bolj sem prepričan, da je obisk gora s kolesom okolju najbolj prijazen način zahajanja v gore.

Milan48: ponedeljek, 10. marec 2008, ob 9.29 uri

Ej, to si dobro napisal. Točno tako je. Za mene so tudi postali koči na Jermanci in na Slavniku dostopni s kolesom iz domačega dvorišča. Èe pa k temu dodam še zdravniško prepoved hoje v hribe zaradi davne poškodbe kolena in nato pred 6 leti artroskopije tega, je jasno, da je kolo edina zadeva, ki mi je dostopna. Seveda, sem v tem času tudi nekaj hodil (Langtang Himalaja, Kordiljera ...), ampak to s pomočjo pohodnih palic. Hoja je tudi, ko tiščim gorca po raznih poteh. Sedaj so mi dnevne najljubše poti s kolesom tiste, ki so jih označili v razne namene: Pot za srce okrog Vanganelskega jezera, pot virov občine Koper, pot gradov, poti po občini Piran in razne druge (ne vse) poti OPD Koper. Zelo primerna za kolesa v 99% svoje 1300km dolžine je pot kurirjev in vezistov, ... Sedaj sem dnevnim potem dodal še CAI (planinske poti)v Italiji, katere so dostopne iz domačega praga (Glinščica in okoli Trsta) in so prijazne turnemu kolesarju.

jimiboy4: ponedeljek, 10. marec 2008, ob 19.54 uri

Dobro napisano, se strinjam z vsemi, razen spleza vas ,deloma asfaltnih mazohistov, kot si sebe imenoval ne razumem čisto in vas spoštujem. Èe pomislim kakšne obraze sem lansko leto gledal na asfaltnih prelazih v Dolomitih, jooj. Saj ne rečem dol je užitek, ampak gor po asfaltu, ne ne. Drugače pa sem tudi sam turni gorski kolesar in mi samo spusti niso všeč, mora biti oboje(je izziv)! :oops:

mariborcan: petek, 28. marec 2008, ob 8.33 uri

Ma ne vem, meni pa se kolo za v hribe ne zdi nič kaj fajn. Za gor se mi zdi preveč naporno, tudi, da bi iskal izzive v tem, da uspem prevoziti nek klanec (navzgor), mi ni, sem preveč len . Za dol pa mogoče preveč nevarno, mislim, da lahko kar trdo padeš, pa tudi drevesa so včasih kar blizu. Dokler sem še mel sezonsko na Pohorju, sem dal včasih kolo na gondolo, potem pa šus po makadamu dol, tisto je bilo še kar zabavno... Sicer pa me kolesarji v gorah (zaenkrat) ne motijo, nisem imel še kakšnih slabih izkušenj z njimi, prazvzaprav še sploh nisem imel nekih izkušenj z njimi (jih nisem srečal, kolikor se pač spomnim).

Mukica: petek, 28. marec 2008, ob 15.10 uri

Jaz sem pa parkrat srečala gorske kolesarje boljše rečeno so me prehiteli in moram reči ,da so prav prijetni,kulturni športniki, ki se lepo odzovejo na okolico,pozdravijo mimoidoče.. 8) :P Mislim ,da je za vse dovolj prostora ,če se znamo prilagoditi okolju,naravi v kateri se gibljemo in spoštovati vsakega posameznika pa naj bo to kolesar,gornik,pohodnih,tekač... :lol:

joc53: petek, 28. marec 2008, ob 21.28 uri

To s spusti je čudna reč. Ko sem se pred leti prvič spuščal s Katarine mimo cerkvice Sv. Marjete v Žlebe (klasična tura Ljubljančanov v Polhograjskem hribovju) sem na treh odsekih stopil s kolesa in šel peš. Sedaj pa se po isti poti peljem navzgor. Ali, kot je napisal Marko Paternu v Strmih kolesnicah ("biblija" turnih kolesarjev): ... [i:99b4646241]treba se je lotiti rednega treninga, pridobivanja moči in tehnike vožnje. Kmalu se bomo čudili, kako je nemogoče postalo nekaj povsem običajnega.[/i:99b4646241]

El Tomzo: ponedeljek, 31. marec 2008, ob 23.06 uri

Da pa se iti tudi peš ... Kakor je Joc napisal - z vajo določene stvari postanejo mogoče ... Je pa kakšnem odseku res kdaj bolje prepešačiti - bolje zdrav kolesar kot polomljen kolesar :mrgreen: