FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

spleza: nedelja, 16. marec 2008, ob 15.33 uri; ogledov: 1

15.03.08 Konec asfalta pod zaselkom Klemenčevo. Kot že tolikokrat, dvakrat prekoračim potoček, malo višje pa ne sledim več široki vlaki proti Kamniškemu, temveč pohodim stezico naravnost. Udobna me pelje v skrivnosten svet Korošaka. Pri spodnjem slapu dokončno preženem zaspance iz oči, nato pa v strm breg, kjer se me poloti vsa zbranost. V zahtevnem območju slapov pretikam prikrite kotičke, prelep umivalnik si je med drugim voda izdolbla (kot bi se hotela očedit), tik preden poslednjič zgrmi v pršečem padcu v globino … Lepa stečina (nekdaj steza?) se višje izvije čez travnato sleme nazaj v globel, iz katere me zvabi še precej skromnejša, ki pa v hudi travni strmini dokončno preide v brezpotje. Z nosom vijugam in grizem kolena na izrazito rebro, kjer pa sem že bolj domač. Med nadaljnjim vzpenjanjem pogledujem na levo, premosorazmerno se dviga skoraj identično rebro (no, domač sem že tudi tam). :lol: Gamsi. Splašijo se nežno, počasi poniknejo v gozd. Žično ograjo prestopim na vpadu globokega stranskega grabna, kjer sameva zbiralnik vode – moder plastičen sod. Cevi, ki ga napaja, sledim prečno v desno in kmalu pohodim markacijo, ki gre na planino Osredek. Prek nje na greben, pa proti Krvavcu, rad bi do sonca, saj Kamniški vrh megle ne prebada … Še pred odcepom zgornje poti nad Osredkom stopim v sneg. Na strmi stopnji, ki sledi, mi drsi ko sam hudič! Hja, v popolni letni opremi (zlizani (letni) gojzarji, brez nahrbnika, s fotoaparatom za pasom in jabolkom za zajtrk … ) :oops: 8) Mimogrede, v sestopu so mi prišle letošnje turne izkušnje še kako prav! :lol: Na vrh Kržišča (Pokovš) se, ker nisem iz cukra, hrabro podam gazeč ponekod do kolen po že lani opisani letni smeri. Nagrada? Sonček že čaka v pozdrav! :P Smučarji se pod menoj predajajo utrjenim radostim, gor nad Krvavškim stolpom padalec pod robom uganja norčije. Poln ljubezni zrem po mogočnih vršacih, po vsakem od njih se v spominu znova sprehodim … Očak v daljavi komajda še lovi sapo iz meglenega morja, ostali so se vdali … Po polurnem sijaju me za slovo potreplja plašč po rami in brezkompromisno zagrne … Med sestopom sem nadvse hvaležen svojim globokim stopinjam, brez katerih bi se lahko še izgubil! :? Osredek. Pod planino na robu iščem sledi. Kmalu se sicer nekaj nakaže, a še hitreje usahne ko se prek trav praznina obesi … a vendarle ... tule bi še kar šlo, si rečem, saj če ostro oko malce bolje pogleda … Prek zelo zelo strmih trav za rep cukam uležano stečino (tako sila skromno, da gre bolj za brezpotje). Èez pobočje ji odsledim navzdol, na čase docela le v predvidevanju logično najlažje smeri. Ambient je tako prvinsko divji, da me pri srcu kar tišči (od veselja, seveda!) :D Sam prekrasen vstop v utesnjeno globel Korošaka pa me dokončno utrdi v sumu, da je nekoč tule peljala (u)hojena stezica proti planini … Med požvižgavanjem tiste Kekčeve proti dolini, se znova ne morem otresti prijetnega občutka … kot da za takšne živim. 8) P.s. Svet nad spodnjim Korošaškim slapom je divji. Gibanje v njem zahteva izkušnje! Velika nevarnost zdrsa! [url=http://www.moj-album.com/album/11390073/]No, ja, spodaj je bilo pretemno ...[/url] Pa sonček.

spleza: nedelja, 16. marec 2008, ob 15.33 uri

15.03.08 Konec asfalta pod zaselkom Klemenčevo. Kot že tolikokrat, dvakrat prekoračim potoček, malo višje pa ne sledim več široki vlaki proti Kamniškemu, temveč pohodim stezico naravnost. Udobna me pelje v skrivnosten svet Korošaka. Pri spodnjem slapu dokončno preženem zaspance iz oči, nato pa v strm breg, kjer se me poloti vsa zbranost. V zahtevnem območju slapov pretikam prikrite kotičke, prelep umivalnik si je med drugim voda izdolbla (kot bi se hotela očedit), tik preden poslednjič zgrmi v pršečem padcu v globino … Lepa stečina (nekdaj steza?) se višje izvije čez travnato sleme nazaj v globel, iz katere me zvabi še precej skromnejša, ki pa v hudi travni strmini dokončno preide v brezpotje. Z nosom vijugam in grizem kolena na izrazito rebro, kjer pa sem že bolj domač. Med nadaljnjim vzpenjanjem pogledujem na levo, premosorazmerno se dviga skoraj identično rebro (no, domač sem že tudi tam). :lol: Gamsi. Splašijo se nežno, počasi poniknejo v gozd. Žično ograjo prestopim na vpadu globokega stranskega grabna, kjer sameva zbiralnik vode – moder plastičen sod. Cevi, ki ga napaja, sledim prečno v desno in kmalu pohodim markacijo, ki gre na planino Osredek. Prek nje na greben, pa proti Krvavcu, rad bi do sonca, saj Kamniški vrh megle ne prebada … Še pred odcepom zgornje poti nad Osredkom stopim v sneg. Na strmi stopnji, ki sledi, mi drsi ko sam hudič! Hja, v popolni letni opremi (zlizani (letni) gojzarji, brez nahrbnika, s fotoaparatom za pasom in jabolkom za zajtrk … ) :oops: 8) Mimogrede, v sestopu so mi prišle letošnje turne izkušnje še kako prav! :lol: Na vrh Kržišča (Pokovš) se, ker nisem iz cukra, hrabro podam gazeč ponekod do kolen po že lani opisani letni smeri. Nagrada? Sonček že čaka v pozdrav! :P Smučarji se pod menoj predajajo utrjenim radostim, gor nad Krvavškim stolpom padalec pod robom uganja norčije. Poln ljubezni zrem po mogočnih vršacih, po vsakem od njih se v spominu znova sprehodim … Očak v daljavi komajda še lovi sapo iz meglenega morja, ostali so se vdali … Po polurnem sijaju me za slovo potreplja plašč po rami in brezkompromisno zagrne … Med sestopom sem nadvse hvaležen svojim globokim stopinjam, brez katerih bi se lahko še izgubil! :? Osredek. Pod planino na robu iščem sledi. Kmalu se sicer nekaj nakaže, a še hitreje usahne ko se prek trav praznina obesi … a vendarle ... tule bi še kar šlo, si rečem, saj če ostro oko malce bolje pogleda … Prek zelo zelo strmih trav za rep cukam uležano stečino (tako sila skromno, da gre bolj za brezpotje). Èez pobočje ji odsledim navzdol, na čase docela le v predvidevanju logično najlažje smeri. Ambient je tako prvinsko divji, da me pri srcu kar tišči (od veselja, seveda!) :D Sam prekrasen vstop v utesnjeno globel Korošaka pa me dokončno utrdi v sumu, da je nekoč tule peljala (u)hojena stezica proti planini … Med požvižgavanjem tiste Kekčeve proti dolini, se znova ne morem otresti prijetnega občutka … kot da za takšne živim. 8) P.s. Svet nad spodnjim Korošaškim slapom je divji. Gibanje v njem zahteva izkušnje! Velika nevarnost zdrsa! [url=http://www.moj-album.com/album/11390073/]No, ja, spodaj je bilo pretemno ...[/url] Pa sonček.