FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: nedelja, 23. marec 2008, ob 17.18 uri; ogledov: 0

Lov na pršič se nadaljuje. Danes se mi je pridružil sosed Dragan. S popolno lavinsko opremo se zapeljeva pod Passo Pramollo. Parkirati želim pri kasarni, kar pa ni bilo možno, ker parkirišče ni spluženo, zato se zapeljeva še nekaj sto metrov višje, potem pa seveda nazaj in štart pri opuščeni kasarni, kjer zagaziva v dobre 35 cm pršiča na meter in pol podlage. Vse povsem nedotaknjeno. V rahlem spustu po gozdni cesti sva kmalu pri Baiti Winkel (poleti tudi tabor alpinistov), kjer se odpre pogled proti najinemu cilju. Izmenično gaziva v snežno belino, vršni del Konjiškega Špika (Monte Cavallo) je v megli, tudi najino Škrbino kmalu zagrne megla, ampak naju posebej ne moti. Pri balvanu, kjer se prične letna pot Via Sciavi se teren postavi nekoliko bolj pokonci. V okljukih jo ubirava gor proti. Ko prideva v vpadnico zaključne grape opaziva, da se je sneg že posul. Ker postaja grapa precej ozka in strma, nadaljujeva peš, gaziva do kolen in še čez. Ker je grape le dobrih 200 m, sva kmalu na Škrbini. Seveda je tudi tam gor precej megleno, tako, da razgleda ni nobenega. Smučanje pa je kljub temu prav čudovito, rahlo moti le slaba vidljivost, ki pa se nižje že izboljša. Pršič iz zavoja v zavoj dviga visoko, iz ust se sliši tudi kak navdušujoč vrisk. Škoda, ker je vsega prehitro konec in že sva spodaj pri Baiti, sledi še kratek rahel vzpon in turo zaključiva prav na asfaltu. Še tistih nekaj sto metrov do avtomobila, potem pa na prelaz, kjer si v piceriji privoščiva ta rumenega. Ker je natakar "naš" nekdanji brat, malo popričamo po naše, pa nalije še dva ta rumena, seveda časti hiša oz. lastnica. Na koncu sledi še povabilo, kateremu so bomo seveda kmalu spet odzvali, saj bo snega tam gor še nekaj časa dovolj.

igorz: nedelja, 23. marec 2008, ob 17.18 uri

Lov na pršič se nadaljuje. Danes se mi je pridružil sosed Dragan. S popolno lavinsko opremo se zapeljeva pod Passo Pramollo. Parkirati želim pri kasarni, kar pa ni bilo možno, ker parkirišče ni spluženo, zato se zapeljeva še nekaj sto metrov višje, potem pa seveda nazaj in štart pri opuščeni kasarni, kjer zagaziva v dobre 35 cm pršiča na meter in pol podlage. Vse povsem nedotaknjeno. V rahlem spustu po gozdni cesti sva kmalu pri Baiti Winkel (poleti tudi tabor alpinistov), kjer se odpre pogled proti najinemu cilju. Izmenično gaziva v snežno belino, vršni del Konjiškega Špika (Monte Cavallo) je v megli, tudi najino Škrbino kmalu zagrne megla, ampak naju posebej ne moti. Pri balvanu, kjer se prične letna pot Via Sciavi se teren postavi nekoliko bolj pokonci. V okljukih jo ubirava gor proti. Ko prideva v vpadnico zaključne grape opaziva, da se je sneg že posul. Ker postaja grapa precej ozka in strma, nadaljujeva peš, gaziva do kolen in še čez. Ker je grape le dobrih 200 m, sva kmalu na Škrbini. Seveda je tudi tam gor precej megleno, tako, da razgleda ni nobenega. Smučanje pa je kljub temu prav čudovito, rahlo moti le slaba vidljivost, ki pa se nižje že izboljša. Pršič iz zavoja v zavoj dviga visoko, iz ust se sliši tudi kak navdušujoč vrisk. Škoda, ker je vsega prehitro konec in že sva spodaj pri Baiti, sledi še kratek rahel vzpon in turo zaključiva prav na asfaltu. Še tistih nekaj sto metrov do avtomobila, potem pa na prelaz, kjer si v piceriji privoščiva ta rumenega. Ker je natakar "naš" nekdanji brat, malo popričamo po naše, pa nalije še dva ta rumena, seveda časti hiša oz. lastnica. Na koncu sledi še povabilo, kateremu so bomo seveda kmalu spet odzvali, saj bo snega tam gor še nekaj časa dovolj.