FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mcotar: sreda, 18. junij 2008, ob 8.58 uri; ogledov: 0

Z zanimanjem prebiram novice o odkrivanju Karnijskih Alp. Tudi meni in Ivanu so se te (samotne) gore in (odročni) kraji priljubili, tako da se vedno znova vračava.Ob tej priliki pa moram pohvaliti vodnik Karnijska potepanja, ki pri načrtovanju poti doma kar precej olajša " delo" . Tokrat sva se odpravila proti nama še nepoznanemu prelazu Rest nad dolino Tramontina in nad vasico Tramonti di sopra poiskala pot za najin vzpon - Monte Valcalda. Sledila sva opisu poti v knjigi in po štirih urah "grizenja kolen" v delno jasnem vremenu mimo opuščene planine Sopareit (zavetišče na planini nudi le streho and glavo,udobja, kot smo ga vajeni v drugih bivakih ni) dosegla 1908 m vrh Valcalde. Sestopila sva po isti poti, ob tem le na daleč videla dva planinca. Verjetno bi bila tura še bolj zanimiva, če bi s planine ubrala pot proti škrbini Sopareit in tako vkrogu zaključila potep, je pa ta varianta daljša. Tura tehnično ni zahtevna, je pa naporna, saj je potrebno premagati 1600 višinskih metrov. Dokaj pogoste markacije olajšajo sledenje po stezici,ki jo ponekod lahko le slutiš. Del poti me je kar nekako spominjal na Pisimoni. Vzpon na Valcaldo v Karnjiskih predalpah priporočava vsem tistim, ki uživamo v samotnih poteh . Miranda

mcotar: sreda, 18. junij 2008, ob 8.58 uri

Z zanimanjem prebiram novice o odkrivanju Karnijskih Alp. Tudi meni in Ivanu so se te (samotne) gore in (odročni) kraji priljubili, tako da se vedno znova vračava.Ob tej priliki pa moram pohvaliti vodnik Karnijska potepanja, ki pri načrtovanju poti doma kar precej olajša " delo" . Tokrat sva se odpravila proti nama še nepoznanemu prelazu Rest nad dolino Tramontina in nad vasico Tramonti di sopra poiskala pot za najin vzpon - Monte Valcalda. Sledila sva opisu poti v knjigi in po štirih urah "grizenja kolen" v delno jasnem vremenu mimo opuščene planine Sopareit (zavetišče na planini nudi le streho and glavo,udobja, kot smo ga vajeni v drugih bivakih ni) dosegla 1908 m vrh Valcalde. Sestopila sva po isti poti, ob tem le na daleč videla dva planinca. Verjetno bi bila tura še bolj zanimiva, če bi s planine ubrala pot proti škrbini Sopareit in tako vkrogu zaključila potep, je pa ta varianta daljša. Tura tehnično ni zahtevna, je pa naporna, saj je potrebno premagati 1600 višinskih metrov. Dokaj pogoste markacije olajšajo sledenje po stezici,ki jo ponekod lahko le slutiš. Del poti me je kar nekako spominjal na Pisimoni. Vzpon na Valcaldo v Karnjiskih predalpah priporočava vsem tistim, ki uživamo v samotnih poteh . Miranda

igorz: sreda, 18. junij 2008, ob 17.37 uri

Ja lepo je tam. Ravno danes sem vaju videl vpisanega na M. Biveri, kar tako naprej, lp.

mirok1: četrtek, 19. junij 2008, ob 14.49 uri

Bil z Muso lani 12 oktobra na Valcadi. Prespala sva v zavetišču na planini Sopareit. Nabrala sva suhega šavja, katerega je bilo vse polno naokoli in si zakurila ogenj. Èisto prava romantika. Èudovit sončni zahod in še lepši vzhod. Kaj si človek lahko želi lepšega nad dolino Tagliamenta. Kralj in kraljica na višavi. Drugi dan po povratku z vrha sva šla pod zanimivimi stenami do prelaza in od tam še do ene zapuščene planine Casera della Forchia. Odcep je bil na novo označen. Na planini sva se kar nekaj časa predajala zelo toplim sončnim žarkom. Dolg povratek v dolino je ob čudovitih jesenskih barvah hitro minil. To pa je divjina, prvi dan sva srečala samo štiri lovce. Miranda in Janko po moje smo se srečali 23 decembra na vrhu Pieltinisa. Prijetna sogovornika. Jaz in Musa v nedeljo zjutraj spet odhajava v Karnijo, kjer bova ostala kar nekaj dni. Vremenska napoved je ugodna. Počasi se bližam 100 vrhu in upam da mi bo letos uspelo, za kar pa pripravljam nekaj "grande". Želim vama vse naj, naj in srečno!

matta: petek, 20. junij 2008, ob 1.02 uri

Je ta grande Clap Grande? Na Bivero in Clap Savon naju je zvlekel kar sam Valentin Stanič s svojimi opisi razgledov, tako, da sva bila že ravno prav zastrupljena, ko so Stritarji predstavili svoja Karnijska potepanja. Težko naterat žabo v vodo, kaj? Zahodnejši del Karnije so menda tudi Dolomiti sinistra del Piave? Meni osebno je bilo zaenkrat najbolj všeč na poti 46 (št. izleta je podatek samo za tiste, ki imate knjigo in ste resno zapisani razvratnemu uživanju v divjini in popolni samoti - od bivaka do sedla lepe sončne nedelje nisem srečala nikogar, na sedlu pa so kozorogi posedli okrog mene in mi jedli koruzni kruh iz roke!). Nepozabno. V nedeljo pa turi obiščeva sestrico od naše Sorice in upam, da bova svinjsko uživala. Uganete? Enako od srca voščim tudi vam, seveda…. Lahko noč Meta

Joško: petek, 20. junij 2008, ob 21.52 uri

Res je neverjetno, kako malo obiskani in neokrnjeni so nekateri deli Karnijskih alpe, predvsem njihova južna "predgorja". Lani sem v štirih turah sredi glavne turistične sezone srečal vsega skupaj 3 ljudi...Očitno so bližnji Dolomiti za planince in turiste prevelik magnet. Tako je bilo pri nas pred 15 leti le še v gorah nad Bavšico. Vem pa, da idila ne bo trajala in da je včasih dovolj že ena debata na forumu, da se stanje povsem spremeni. Tako je pač v dobi interneta, ko je vse na dosegu roke. Nekateri smo Karnijske alpe odkrili, ko še ni bilo nobenih instant vodnikov in forumov in zdi se mi, da je bilo odkritje nagrada za dolgoletno udejstvovanje v domačih gorah. Danes pa je žal tako, da so tudi najbolj skriti kotički, po zaslugi medijev, stvar prve izbire in na voljo brez posebnega truda. Vseeno pa egositično upam, da bo to zadnje neokrnjeno območje v naši bližini še nekaj časa ostalo pozabljeno.

mirok1: sobota, 21. junij 2008, ob 0.31 uri

Pred 25 leti sem bil prvič v Karnijskih Alpah skupaj s prijatelji. Povzpeli smo se na Creto Grauzario in s škrbine Porrtonat tudi smučali v dolino. Bili smo brez kakršnih koli zemljevidov, kot vodnik nam je služil dnevnik poti prijateljstva, katero pot sem kot takrat še kot eden izmed prvih Jugoslovanov tudi opravil, pred sedmimi leti pa sem kot 9 opravil tudi razširjeno. Karnijske Alpe imajo v sebi nekaj posebnega, morebiti je to divjina, samota, čudovite planine, pozimi deviška belina, z veliko vrhov sem tudi smučal, ko nisem videl nikoli nobene smučine, morebiti gamsovo sled. Naše gore sem vse obdelal podolgem in počez, postale so mi premajhne. Ker pa sem med tednom tudi frej se povzpnem pozimi na Triglav, Jalovec... pa tudi ne srečam včasih žive duše. Še malo pa bo penzija, pa pravijo da penzjonisti nimajo časa. Zame ga bo, pa se bom tudi Dolomitom bolj posvetil. Pred dvemi leti sem bil v Brentskih Dolomitih v septembru, prečil najlepše police na svetu in sem tudi srečal zelo malo ljudi. Danes je planinstvo postala bolj moda, dobro se je v ponedeljek pohvaliti kje si bil in zato je tudi ob vikendih vsepovsod polno ljudi. Pridem danes na planino Pecol , kjer so parkirani samo trije avtomobili. Povzpnem se na Montaž skozi Findenegerjev ozebnik in po lojtri nazaj, pa srečam samo dva Avstrijca. Kakšen mir sam s kozorogi in preprogami cvetja na planini. Pa lahko noč!