FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

turbo: ponedeljek, 30. junij 2008, ob 18.59 uri; ogledov: 0

Začeli smo na Poldovem rovtu, po stezi, ki vodi proti "dvojki" (bivak II). Malce pred grapo (strugo) smo se "odcepili" desno, na pot PP (Planica-Pokljuka), v smeri Vrtaškega Slemena. Na višini cca.1300m plus (možic) smo se "odcepili" še drugič in sicer levo, v strmo, gruščnato pobočje (z grapo na sredi). Vzpenjali smo se vsak po svoje, malce po in malce ob grapi in sem ter tja med rušjem, iskajoč najlažje prehode. Nad grapo smo se poiskali in se skupaj odpravili naprej, v smeri skalnatega, po vrhu poraščenega kuclja sredi pobočja. Obšli smo ga po desni strani, ob robu velikega melišča. Na vrhu melišča, tik pod steno, smo zavili desno na izpostavljeno travnato-gruščnato polico (možic), ki nas je pripeljala okoli roba v sosednjo dolino. Tu se nam je prvič pokazal naš cilj. Po stečinah (možic ali dva) smo se spustili do grape, jo prečili in se nato po strmih travah, "posejanih" s skalnatimi "otočki", povzpeli na vrh Tičarice. Vreme je bilo tako-tako, bodisi je bilo vroče in soparno ali pa so se pojali kopasti oblaki in je kar hladno zapihalo. Kukova špica se nam je pokazala le mimogrede, pa tudi Peščenk nad nami in del grebena Škrnatarica-Dovški križ je bil viden le občasno. Ker se je tudi Očak odel v goste oblake, smo jo kar hitro popihali "dol vn", da nas od "gor vn" ne bi kaj presenetilo. Krasna, truda vredna tura. Razen gamsov in kavk nismo srečali "žive duše". (po)Trudili smo se Irena, Matjaž in moja malenkost..........

turbo: ponedeljek, 30. junij 2008, ob 18.59 uri

Začeli smo na Poldovem rovtu, po stezi, ki vodi proti "dvojki" (bivak II). Malce pred grapo (strugo) smo se "odcepili" desno, na pot PP (Planica-Pokljuka), v smeri Vrtaškega Slemena. Na višini cca.1300m plus (možic) smo se "odcepili" še drugič in sicer levo, v strmo, gruščnato pobočje (z grapo na sredi). Vzpenjali smo se vsak po svoje, malce po in malce ob grapi in sem ter tja med rušjem, iskajoč najlažje prehode. Nad grapo smo se poiskali in se skupaj odpravili naprej, v smeri skalnatega, po vrhu poraščenega kuclja sredi pobočja. Obšli smo ga po desni strani, ob robu velikega melišča. Na vrhu melišča, tik pod steno, smo zavili desno na izpostavljeno travnato-gruščnato polico (možic), ki nas je pripeljala okoli roba v sosednjo dolino. Tu se nam je prvič pokazal naš cilj. Po stečinah (možic ali dva) smo se spustili do grape, jo prečili in se nato po strmih travah, "posejanih" s skalnatimi "otočki", povzpeli na vrh Tičarice. Vreme je bilo tako-tako, bodisi je bilo vroče in soparno ali pa so se pojali kopasti oblaki in je kar hladno zapihalo. Kukova špica se nam je pokazala le mimogrede, pa tudi Peščenk nad nami in del grebena Škrnatarica-Dovški križ je bil viden le občasno. Ker se je tudi Očak odel v goste oblake, smo jo kar hitro popihali "dol vn", da nas od "gor vn" ne bi kaj presenetilo. Krasna, truda vredna tura. Razen gamsov in kavk nismo srečali "žive duše". (po)Trudili smo se Irena, Matjaž in moja malenkost..........