FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: ponedeljek, 21. julij 2008, ob 9.45 uri; ogledov: 4

Štartali smo v soboto preko Komarče na Sedmera jezera in nadaljevali proti Lepemu Špičju. Nekje na 2000m naj bi se levo odcepila nemarkirana stezica. Te sicer ni, a mis smo stezo zapustili. Orientacija je sorazmerno enostavna. Pod stranskim grebenom Brda smo na približno isti višini prečili pod Labrjem do Plaskega Vogla. Smer je navdušujoča zaradi preprog planik in drugega gorskega cvetja in zaradi labirinta kraških podov pod grebenom, pa seveda popolne samote. Tu o kaki poti ni govora, treba si je pač poiskati najlažji prehod 8) .Èeprav nas je mikalo poskusiti na vrh Vogla s te strani, je zmagala razsodnost in pritisk časa . Pod Voglom smo naleteli skoraj na stezico iz Lopuče, potem pa se kmalu odpre travnat žleb (dobra I) ki po lepih prehodih pripelje na vrh. Tukaj so celo posamezni možici, ki smo jim sledili že par let nazaj, ko smo na Vogel prišli s Travnika. Eden izmed naše družbe, je bil zelo vesel tudi fiksnega žiga :lol:, ki res niso pogosti na brezpotnih vrhovih. Z vrha smo se spustili najprej po isti poti in prečili na Travnik. Z vrha smo si ogledali možen prehod na Vršac in kolebali, kaj storiti - opise smo namreč pametno pustili v avtu :oops: . A ni bilo nobenega problema, s Travniške škrbine vodi skoraj potka na greben, ki je prav lahko prehoden od kote nad Travniško škrbino do Vršaca. Spust s slednjega zahteva nekaj več previdnosti in lažje plezanje, vmesna škrbina pa od daleč zgleda prav zoprna :cry: . A se kar nekako da, bližje steni.... S sedla pod Èelom se pne nanj lep raz, ki od daleč sicer zgleda težak, a od blizu ne presega dobre I. Kar naravnost nazgor je sklanat žleb, nekje na polovici, ko ga zapre malo težavnejši skok, pa smo prečili v desni žleb, ki pripelje na vrh grebena. Travica in cvetoče murke, ki opojno dišijo.... A pot je bila še dolga. Prečili smo s Èela na Glavo nad bajto, z nje pa bolj ali manj uspešno poiskali prehode na Velika Vrata. Držali smo se nekoliko levo od kosmatega grebena in le s kakimi 10 m plazenja po ruševju dosegli Vrata. Je pa stvar sorazmerno nepregledna, tipično kraška z mnogimi škrapljami, luknjami in udori, zato je pozornost planinca nujna. Z Vrat smo nadaljevali po markirani poti do doline Lopuče. Zgleda, da je ta dolina (menda turnosmučaska poslastica) poleti res malo obiskana, saj je pot dodobra zaraščena in prav nič prijetna. V Lopuči smo se razdelili - pol skupine čez Sedmera in Komarčo v dolino, ostali čez Komno. Ne vem ravno če sva bila midva s prijateljem šibkejša, a smerna tabla v Lopuči s še z dvema urama do Komne, je bila za naju preveč demoralizirajoča :lol: . A prišli so tja menda v dobri uri.... Nama se je sicer markirana pot čez Sedmera prav vlekla, a kljub utrujenosti sva raje izbrala Komarčo kot torturo mulatjere s Komne v dolino . Približno istočasno (ravno v prvem mraku) smo se spet dobili na parkirišču izhodišča, po dobrih 14 urah (skupaj s počitki sicer, a prav dolgi ti ravno niso bili ). Zagotovo krasen izlet v manj obljuden del naših Julijcev, a če niste res hitri, priporočam dva dni :!: . Mislim, da je Silvester nedavno spraševal o starosti Mariborčanovega očeta. Tokrat smo imeli v družbi zelo hitrega in utrjenega 65-letnika in prepričana sem, da v naši petorici on ni bil najbolj utrujen. Da bi nam bilo le dano, da smo vsi taki "Srečkoti" ...

Irena: ponedeljek, 21. julij 2008, ob 9.45 uri

Štartali smo v soboto preko Komarče na Sedmera jezera in nadaljevali proti Lepemu Špičju. Nekje na 2000m naj bi se levo odcepila nemarkirana stezica. Te sicer ni, a mis smo stezo zapustili. Orientacija je sorazmerno enostavna. Pod stranskim grebenom Brda smo na približno isti višini prečili pod Labrjem do Plaskega Vogla. Smer je navdušujoča zaradi preprog planik in drugega gorskega cvetja in zaradi labirinta kraških podov pod grebenom, pa seveda popolne samote. Tu o kaki poti ni govora, treba si je pač poiskati najlažji prehod 8) .Èeprav nas je mikalo poskusiti na vrh Vogla s te strani, je zmagala razsodnost in pritisk časa . Pod Voglom smo naleteli skoraj na stezico iz Lopuče, potem pa se kmalu odpre travnat žleb (dobra I) ki po lepih prehodih pripelje na vrh. Tukaj so celo posamezni možici, ki smo jim sledili že par let nazaj, ko smo na Vogel prišli s Travnika. Eden izmed naše družbe, je bil zelo vesel tudi fiksnega žiga :lol:, ki res niso pogosti na brezpotnih vrhovih. Z vrha smo se spustili najprej po isti poti in prečili na Travnik. Z vrha smo si ogledali možen prehod na Vršac in kolebali, kaj storiti - opise smo namreč pametno pustili v avtu :oops: . A ni bilo nobenega problema, s Travniške škrbine vodi skoraj potka na greben, ki je prav lahko prehoden od kote nad Travniško škrbino do Vršaca. Spust s slednjega zahteva nekaj več previdnosti in lažje plezanje, vmesna škrbina pa od daleč zgleda prav zoprna :cry: . A se kar nekako da, bližje steni.... S sedla pod Èelom se pne nanj lep raz, ki od daleč sicer zgleda težak, a od blizu ne presega dobre I. Kar naravnost nazgor je sklanat žleb, nekje na polovici, ko ga zapre malo težavnejši skok, pa smo prečili v desni žleb, ki pripelje na vrh grebena. Travica in cvetoče murke, ki opojno dišijo.... A pot je bila še dolga. Prečili smo s Èela na Glavo nad bajto, z nje pa bolj ali manj uspešno poiskali prehode na Velika Vrata. Držali smo se nekoliko levo od kosmatega grebena in le s kakimi 10 m plazenja po ruševju dosegli Vrata. Je pa stvar sorazmerno nepregledna, tipično kraška z mnogimi škrapljami, luknjami in udori, zato je pozornost planinca nujna. Z Vrat smo nadaljevali po markirani poti do doline Lopuče. Zgleda, da je ta dolina (menda turnosmučaska poslastica) poleti res malo obiskana, saj je pot dodobra zaraščena in prav nič prijetna. V Lopuči smo se razdelili - pol skupine čez Sedmera in Komarčo v dolino, ostali čez Komno. Ne vem ravno če sva bila midva s prijateljem šibkejša, a smerna tabla v Lopuči s še z dvema urama do Komne, je bila za naju preveč demoralizirajoča :lol: . A prišli so tja menda v dobri uri.... Nama se je sicer markirana pot čez Sedmera prav vlekla, a kljub utrujenosti sva raje izbrala Komarčo kot torturo mulatjere s Komne v dolino . Približno istočasno (ravno v prvem mraku) smo se spet dobili na parkirišču izhodišča, po dobrih 14 urah (skupaj s počitki sicer, a prav dolgi ti ravno niso bili ). Zagotovo krasen izlet v manj obljuden del naših Julijcev, a če niste res hitri, priporočam dva dni :!: . Mislim, da je Silvester nedavno spraševal o starosti Mariborčanovega očeta. Tokrat smo imeli v družbi zelo hitrega in utrjenega 65-letnika in prepričana sem, da v naši petorici on ni bil najbolj utrujen. Da bi nam bilo le dano, da smo vsi taki "Srečkoti" ...

brane: ponedeljek, 21. julij 2008, ob 11.15 uri

Ja res je Irena, bila je izvrstna tura, dolga in fizično zelo naporna, a se je splačalo, čeprav sva bila na Plaskem Voglu in Travniku skupaj pred dvemi leti. Ker omenjenega prehoda iz grebena na Vršac in naprej do Èela nisem zasledil nikjer v nobenem zapisu, kakor v našem primeru zahvaljujoč da smo Habjanov vodnik pozabili doma tudi v njemu ni našega opisa dodajam še par podrobnosti : - Tik predno se povzpneš na Vršac se je treba po desni strani spustiti v manjšo škrbinico, iz nje pa v levo ter v lažjem kratkem plezanju na vrh Vršaca. - Iz vrha Vršaca se je treba usmeriti v smeri Travniške doline, se spustiti čez krajši skalnati skok, nato pa previdno prečiti po izpostavljenih travah v levo do dna škrbine in v plezanju par metrov navzgor na sedelce kjer si rešen od daleč vidnih hujših težav kot sicer zgledajo. Sledi krasen spust po travah do sedla pod Èelom. - Že napisano, pa vseeno, popoln užitek oziroma višek celotne ture je plezanje po razu po krasni čvrsti skali na vršni greben Èela, navdušujoč nad dobrimi oprimki in stopi. Kar pa se našega 65 letnika tiča ( da ne bo pomote starost ne letnik rojstva ) se pridružujem mnenju in kapo dol kot bi rekel njegov soimenjak Katanec res mu lahko samo zavidam njegovo energijo in kondicijo za tako naporno turo, ki jo je zmogel takorekoč z lahkoto.

igorz: ponedeljek, 21. julij 2008, ob 16.16 uri

Ni mi znan kraj Lopuče, hodil in smučal pa sem že preko opuščene planine Lopučnice. Pred leti sva z Marjeto nekaj podobnega delala iz soške smeri iz Vrsnika, sicer pa en kup čaranja po tistem brezpotnem svetu. Meni je tam veliko lepše pozimi. Sicer pa čestitke vsem.

Irena: torek, 22. julij 2008, ob 10.38 uri

Lapus linque :oops: :!: Kakšno stvar z zemjevida si včasih narobe zapomnim ... Bomo pa zagotovo prišli Lopučnico pogledat enkrat pozimi.

igorz: torek, 22. julij 2008, ob 13.03 uri

Nič hudega, včasih smo bolj, drugič manj malenkostni. Tudi jaz si vsega vedno ne zapomnim, še posebej ne prvič, lp

igorz: četrtek, 18. september 2008, ob 16.10 uri

Napoved, pretežno oblačno z kakšno luknjo jasnine. Jutranji pogled skozi okno vidi tudi nekaj jasnine. Preden se uredim in končno zapeljem pa je nad dolino megla, ampak nič hudega, nad meglo je vedno jasno nebo. Malo pred 7. uro štartam, grem z ovinka po lovski stezi proti Planini Za Skalo, jutro je sveže, na drugi strani nekje pod planino za Èrnim vrhom se oglaša jelen, v gozdu je temačno, megla pa se vse bolj redči in kmalu na drugi strani zagledam obsijan Kaluder, tudi na planini ni megle. Zavijem proti Travnikovi dolini, nad "zajlo" zagledam muflona, ki se umakne nekam v levo, očistim žleb pri koritu, nato sledim stezi, nebo je jasno, dolina pa v megli. Kmalu naletim na prvega gamsa, nato jih je vse več, urno se umikajo nekam proti grebenu, čeprav jim nič nočem. Na Travniški škrbini se ustavim, odpre se pogled na gore nad Trento, spodaj po dolini je megla, snega skoraj nikjer ni več, le pod Škrlatico je še nekaj belega, tudi na južni Očakovi strani je kopno. Nadaljujem proti vrhu, za trenutek se ustavim na Travniku, nato nadaljujem proti Plaskemu voglu. Sledi rahel spust in poševno prečenje, zatem zavijem gor proti vrhu, preženem, spet nehote seveda, nekaj planinskih jerebov. Dolina sedmerih jezer nima megla, sicer pa je povsod megla, le ta osrednji del Julijcev je obsijan s soncem, ozračje je povsem mirno, zato nekaj časa posedim na vrhu. Kakšna tihota. Počasi se odpravim nazaj proti Travniku in dol v Travnikovo dolino. Pri Planini Za Skalo srečam dva, ki sta prišla gor iz Vrsnika, pa danes nisem računal, da bom sploh koga srečal. Sledi kratek pogovor, potem grem nazaj v dolino. Bo treba še enkrat čez kak mesec, ko bodo porumeneli macesni, zdaj so še tako zeleni in nešteto planik še kljubuje, pa še kakšna jesenska cvetlica se najde. Preveč lepo, da bi tukaj meril čas.

BOR_KUM: četrtek, 18. september 2008, ob 18.48 uri

Preveč lepo, da bi tukaj meril čas.
Bolj strinjati se s tabo ne morem :!: 8) Omenjaš oglašanje jelena. Pa mufloni, so še tiho ali so že začeli "peti" svoje grlene ljubezenske napeve?

igorz: četrtek, 18. september 2008, ob 19.07 uri

Jeleni so zgleda v ruku, muflona sem videl samo enega, slišal nič. Sem pa videl, da ste z družbo bili tam gor kar pogosti obiskovalci, lepo, lepo.