FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: sreda, 30. julij 2008, ob 11.38 uri; ogledov: 0

Najprej opravičilo - prvi post je nekje v etru, a ga ne najdem več :oops: . Prečenje Pelcev je zagotovo velik zalogaj za nas šodrovce. Štartala sva s parkirišča v Zadnji Trenti, pa na Špičko in na Škrbino za Gradom. Pelc nad Klonicami je bil po opisih najtežji zalogaj. Nama je bil tehnično ustrezen, a skala je tam dokaj krušljiva in izstrelke izpod kopit so pošiljali gamsi, ki so naju vodili po grebenu proti najvišjemu Pelcu. Tista toliko opevana škrbina (III) je dokaj kratek skok z dobrimi oprimki in štantom na vrhu. Le za nas res takratke :oops: je malo visoko. Veličastni razgledi in pojanje megel na grebenu. Prečenje od Pelca nad Klonicami do Velikega je čista poezija, elegantno grebensko poplezavanje v čvrsti skali (dobra I, morda kje II), naprej proti Srednjemu pa večinoma sprehod po travnikih cvetja. Vseskozi je orientacija lahka, saj se le ržimo grebena. Zadnji Pelc je nama turo dodobra popestril. "Normalka" (po Manj zanih poteh....) je tehnično manj zahtevna , a pripelje le na en vrh Zadnjega Pelca (proti Zapotoku). S strani Srednjega, pomeni vzpon na prvi vrh plezanje po krepko strmih travah (včeraj ravno prav vlažna za zdrs) in tehnično najtežji detajl, škrbino med obema stolpoma Zadnjega Pelca. Po opisih sodeč in kasnjeje pri spustu v dolino sva videla, da bi se morala pod njo precej spustiti in bi bilo plezanje mnogo lažje. Štant je zgoraj sicer narejen , a skalni trebuh je neprijetno gladek in škrbina povsem prepadna na obe strani :( 24m vrvi (neto!!!) ravno zadošča, a raje vzemite več . Spust z drugega vrha Zadnjega Pelca proti Zapotoku sva opravila v okviru "normalke", kolikor nama je to pač uspelo. "izjemoma možnost kratkotrajne plohe" (Andrej, Andrej... ) naju je prala na najdaljšem programu nekje od četrte ure dalje , a vsaj izven nevarnosti za udar strele sva takrat že bila.

Irena: sreda, 30. julij 2008, ob 11.38 uri

Najprej opravičilo - prvi post je nekje v etru, a ga ne najdem več :oops: . Prečenje Pelcev je zagotovo velik zalogaj za nas šodrovce. Štartala sva s parkirišča v Zadnji Trenti, pa na Špičko in na Škrbino za Gradom. Pelc nad Klonicami je bil po opisih najtežji zalogaj. Nama je bil tehnično ustrezen, a skala je tam dokaj krušljiva in izstrelke izpod kopit so pošiljali gamsi, ki so naju vodili po grebenu proti najvišjemu Pelcu. Tista toliko opevana škrbina (III) je dokaj kratek skok z dobrimi oprimki in štantom na vrhu. Le za nas res takratke :oops: je malo visoko. Veličastni razgledi in pojanje megel na grebenu. Prečenje od Pelca nad Klonicami do Velikega je čista poezija, elegantno grebensko poplezavanje v čvrsti skali (dobra I, morda kje II), naprej proti Srednjemu pa večinoma sprehod po travnikih cvetja. Vseskozi je orientacija lahka, saj se le ržimo grebena. Zadnji Pelc je nama turo dodobra popestril. "Normalka" (po Manj zanih poteh....) je tehnično manj zahtevna , a pripelje le na en vrh Zadnjega Pelca (proti Zapotoku). S strani Srednjega, pomeni vzpon na prvi vrh plezanje po krepko strmih travah (včeraj ravno prav vlažna za zdrs) in tehnično najtežji detajl, škrbino med obema stolpoma Zadnjega Pelca. Po opisih sodeč in kasnjeje pri spustu v dolino sva videla, da bi se morala pod njo precej spustiti in bi bilo plezanje mnogo lažje. Štant je zgoraj sicer narejen , a skalni trebuh je neprijetno gladek in škrbina povsem prepadna na obe strani :( 24m vrvi (neto!!!) ravno zadošča, a raje vzemite več . Spust z drugega vrha Zadnjega Pelca proti Zapotoku sva opravila v okviru "normalke", kolikor nama je to pač uspelo. "izjemoma možnost kratkotrajne plohe" (Andrej, Andrej... ) naju je prala na najdaljšem programu nekje od četrte ure dalje , a vsaj izven nevarnosti za udar strele sva takrat že bila.